Po poteh Katarov in Kataloncev

Barcelona - Katalonija - ŠpanijaLanguedoc – čudovita, vinorodna pokrajina na skrajnem jugu Francije, je dolga leta nudila zatočišče Katarom. Pot nas je vodila med majhnimi vasicami in številnimi gradovi, kjer je v 12. stoletju preprosto prebivalstvo, pa tudi grofje in plemiči, ščitilo Katare pred nenehnim preganjanjem cerkve. Žal neuspešno, kar smo spoznali ob ogledu vasi Villerouge Termenès, kjer so na grmadi živega zažgali zadnjega “popolnega” Guillauma Belibasta.

Od pravljičnega Carcassonna čez hribovito Andorro smo se peljali z letnimi gumami po snežnem metežu, a kljub adrenalinski vožnji varno prispeli v Barcelono, prestolnico Katalonije. Že Barcelona, še bolj pa Tarragona in Girona, sta me presenetili z lepoto in urejenostjo. Pred tem obiskom, priznam, sem pričakovala malo manj ohranjene zgodovinske dediščine, sploh pa manj čistoče in urejenosti. Toda – parki v Barceloni se lahko povsem enakovredno kosajo z londonskimi, kar naprej srečuješ čistilce z metlami in smetišnicami, da o odličnem stanju njihove kulturne dediščine ne govorim …

Oglejte si nekaj fotografij s potovanja!

Za potovanje smo si vzeli 7 dni časa, od tega smo za Barcelono rezervirali 2 dni, saj sva en dan namenila samo otrokom z obiskom zabaviščnega parka PortAventura in sva se namerno odpovedala ogledom muzejev, za kar najina dva potomca še nimata dovolj potrpljenja. Pa smo imeli še vseeno premalo časa … Že za “zunanje” oglede potrebujete 1 dodatni dan, za muzeje pa še kakega zraven. Barcelona bo nekoč najbrž obiskana še enkrat …

Potniki: 2 odrasla + 2 otroka

Čas: od 25. 4. do 1. 5. 2009

Vožnja: osebni avto, skupaj prevoženih okoli 3800 km: do Carcassonna 1345 km, 1. dan 326 km (čez Andorro do Barcelone), 2. dan Barcelona, 3. dan 200 km PortAventura,  4. dan Barcelona, 5. dan 589 km do Hyeresa ter 6. dan 1026 km – do doma.

Stroški: hoteli (za 2+2): 500 EUR, prevoz (bencin + cestnine + parkirnine v celoti): 550 EUR, vstopnine (vključno z nadvse dragim zabaviščnim parkom PortAventura): 240 EUR

Prenočišča: hotela Etap v Carcassonnu in Hyeresu:  vse sobe so za 3 osebe (zakonska postelja + ena postelja na pogradu). Etap hotel ima v sobi tudi WC in tuš. Sicer čisto, vendar je bil hotel v Hyeresu v precej slabem stanju. Hotel Novotel v Barceloni: malce dražji, a odličen (dostop do mesta s tramvajem + metrojem). Parkirno hišo je potrebno doplačati.
1. dan: Etap hotel Carcassonne
2-5. dan: Novotel, Barcelona Sant Joan Despi
6. dan: Etap hotel Hyeres

Ogledi: Villerouge Termenès, Lagrasse, Carcassonne, Barcelona, Tarragona, Figueres, Girona, Hyeres, St. Tropez

Posebej vredno ogleda: Carcassonne, Girona, Dalijev muzej v Figueresu.

Iz dneva v dan

1. dan: Celje – Villerouge Termenès,  Lagrasse, Carcassonne
Iz Celja smo krenili zjutraj ob treh. Drveli smo čez celo Italijo le z enim postankom. Ceste odlične, promet tekoč. Le na koncu Italije se je malo zataknilo – od Alessandrije in skoraj do Monte Carla – ovinki in desetine tunelov. Če smo celo Italijo prevozili z enim samim plačilom cestnine, pa je Francija vse prej kot to. Meni se je zdelo, da smo kar naprej plačevali cestnine. Potem pa nam “obirajo” vinjete …

Po 13-ih  urah vožnje smo prispeli do pokrajine Languedoc. Že ko smo v Narbonnu skrenili z avtoceste proti Barceloni, nas je osupnil pogled na grad. Kar malo nam je bilo žal, da Narbonne ni bil prvi cilj našega potovanja, saj je bil kraj z gradom že od daleč privlačen. Čeprav smo rekli, da se ustavimo nazaj grede, bo moral Narbonne počakati na naslednje potovanje v ta del Evrope.
Najprej smo se ustavili v Villerouge Termenès, vasi 60 km oddaljeni od Carcassonna. V tej vasi so leta 1321 živega zažgali zadnjega znanega ocitanskega katarskega perfekta Guilhema Bélibasta. Njegova smrt je pomenila konec katarske religije. Vredno ogleda: masiven grad, v katerem je muzej, simpatični srednjeveški vrt in cerkev sv. Etienna iz 16. stoletja.

Le 14 km dalje v smeri proti Carcassonnu smo se ustavili v še lepši vasici Lagrasse. V centru vasi se bohoti pokrita tržnica iz 14. stoletja. Šli smo čez čudovit kamniti most iz 12. stoletja čez reko Orbieu (podoben je provansalskemu Pont Julianu, čeprav je tisočletje mlajši), da bi prišli do samostana St Marie d’Orbieu, ustanovljenega že davnega leta 799. Malo pred samostanom je našo pozornost pritegnilo pokopališče z grobnicami, prav zanimivo pa je bilo opazovati spominske tablice, ki jih ob praznikih sorodniki in prijatelji umrlega kot spominek položijo na grob. Sprehajanje po pokopališču je bilo najbrž razlog, da smo možnost vstopa v samostan zamudili za pičlih 10 minut (zadnjo skupino odpeljejo v samostan ob 17h). Zato nam ni uspel ogled Abbotske kapele (1296) in vzpon po 230 stopnicah na stolp iz 16. stoletja ter opazovanje okolice iz ptičje perspektive. Pa smo se šli še malo izgubljati v vasico, zatem pa se odpeljali proti končnemu cilju ta dan – Carcassonnu. O novejšem delu mesta ne vem pravzaprav nič, saj sem že ob pogledu od daleč na srednjeveški La Cite pozabila na vse ostalo. Fascinantno!  Sploh me ne čudi, da je Carcassonne od leta 1997 pod Unescovo zaščito. Za tri kilometre dolgim obzidjem z 52 stolpi, ki so videti kot narisani, se skrivajo ozke mestne uličice, trgi, številne trgovinice in restavracije.

Carcassonnski zid in obrambni stolpi so vrhunec umetnosti 12. stoletja. V dneh svoje veličastnosti je Carcassonnu vladala bogata dinastija Trencavel, ki se je dolgo soočala z grabežljivimi in ropaželjnimi Touluškimi grofi. Da bi se jim uspešno postavili po robu, so veliko vlagali v najnovejše obrambne tehnike. La Cite je bil načrtovan tako, da je preživel tudi dolgotrajna obleganja sovražnikov. V eni sobi v stolpu Narbonnaise so lahko shranili tudi do 100 nasoljenih prašičev in 100 glav živine. Lažna vrata, stopnišča, barikade, dvojno masivno trokilometrsko obzidje okoli mesta z obrambnimi stolpi so nudili dobro zaščito meščanom.

Utrdbo smo pričeli raziskovati pri mestnih vratih Porte Narbonnaise. Ob dvižnem mostu se bohoti skulptura smehljajoče se srednjeveške ženske. To je Madam Carcas, ki je, tako pravi legenda, s svojo prefriganostjo pregnala izpred mesta sovražnike, ki so kar nekaj let oblegali mesto. Legenda pravi, da je mesto francoska vojska Karla Velikega oblegala kar dolgih pet let. V tem času so meščani porabili že skoraj vse zaloge hrane in vode, ki so jo imeli v mestu, čeprav so jo zelo varčno uporabljali. Neke noči je iz slame naredila figure vojščakov, da je bilo na daleč videti, kot da je v mestu veliko več vojakov, kot jih je v resnici bilo. Nato je navkljub negodovanju someščanov vzela zadnjega pujsa, ki so ga imeli v mestu, ga nahranila z zadnjo koruzo, ga ubila in ga vrgla preko mestnega obzidja. Obupani Francozi so mislili, da imajo Carcassonnci po vseh teh letih izolacije mesta še vedno toliko hrane, da lahko pujse naduto mečejo čez obzidje še oblegalcem, zato so se vdali in odšli. 

Žal smo v mesto prišli malce prepozno za obisk gradu Comtal (Chateau Comtal). Comtal je bil dom barona Raymond-Roger Trencavela, zaščitnika preganjanih, strpnega, prijaznega in pogumnega. Že za časa svojega življenja je veljal za junaka.

Če že nismo mogli v grad, smo vsaj pokukali na dvorišče gradu. Nato smo šli še do bazilike sv. Nazaira, gotske cerkve s prečudovitimi barvnimi okni.
Sprehod po mestu je bil čudovit. Počasi je začela padati noč, svetilke so naredile srednjeveško mestece še bolj romantično.

Ker pa je lakota huda stvar, sploh po dolgi vožnji in že kar nekaj ogledih, so nas kaj kmalu privabili v eno izmed restavracij, ki jih v mestu ne manjka. Mastili smo se s katarskim caserolom (po domače s “pasuljem”, v katerem je kraljevala puranova nogica in neka bela “kranjska” :-)). Presenetile so me dokaj zmerne cene, saj smo za večerjo s pijačo za 4 odrasle in 5 otrok plačali 90 EUR. Toliko bi verjetno odšteli tudi v Sloveniji.

Če imate na voljo kaj več časa, kot smo ga imeli mi, se menda splača ogledati še jezero Cavayere, ki je le nekaj kilometrov iz mesta. Canal du Midi pa si lahko ogledate s čolnom že za 10 EUR.

2. dan: Carcassonne, Andorra, Barcelona

Naslednje jutro smo se prebudili v siv, deževen dan. Pa se nismo pustili motiti. Že ob devetih zjutraj smo sedeli v avtu in se po mokrih vinskih cestah okoliša Languedoc prebijali do prve vasice, 50 km južno od Carcassonna, ki smo si jo nameravali ogledati – Arques. Pravzaprav je bil naš cilj grad Château d’Arques, prvič omenjen leta 1011, ki še danes veličastno stoji v zeleni dolini, ki jo obkrožajo gozdovi. Ker smo bili (tokrat) prezgodnji, smo spet obstali pred (še) zaprtimi vrati. V vasi žal nismo našli niti ene odprte gostilne, kjer bi se lahko ogreli in ker je deževalo, smo se odločili, da gremo kar naprej.

Rennes la ChateauRennes-le-Château je bil naslednji na seznamu načrtovanih ogledov. Izredno lepo majhno srednjeveško mestece, ki ga na leto obišče deset tisoče turistov, je bilo zaradi dežja zapuščeno in v celoti na razpolago nam. Skrivnosti vasice Rennes-le-Château so bile neizčrpen vir navdiha kar dveh generacij avtorjev in raziskovalcev, kar se odraža v številnih knjigah in publikacijah. Najbolj znana je najbrž Dan Brownova Da Vincijeva šifra. Rennes-le- Château ima vse, kar lahko naredi vasico skrivnostno: zaklad, izdajo, prevare, prepovedano ljubezen, neraziskane umore, rituale in skrivnosti, ki so domnevno tako močne, da bi lahko zatresle celo korenine krščanstva. Vas je premagala radovednost?

Naš naslednji postanek – Andorra la Vella. Mislili smo, da bomo tja prišli vsaj ob dveh. Na kosilo. Pa tudi to smo mislili, da bo vožnja po hriboviti pokrajini mirna in spokojna. Pa ja … Dežne kapljice so se z vsakim metrom, ki smo ga naredili v višino, bolj na gosto spreminjale v sneg. Navdušenje na zadnjih sedežih je bilo nepopisno. Kar nekajkrat smo se morali ustaviti, da smo se kepali in pošiljali dediju v Slovenijo slikice zimske idile. Zimska idila pa se je kaj kmalu sprevrgla v zaskrbljenost voznika in kopilota, saj smo zašli v pravi snežni metež. Snega je bilo vedno več tudi na vozišču. Mi pa na avtu letne pnevmatike. Da bi doma dali verige v prtljažnik, nam pa niti na kraj pameti ni padlo. Kje pa sneži konec aprila? Cesta se pa kar ni in ni hotela nehati vzpenjati. Ko smo prišli čez mejo, so že plužili ceste. Na žalost na nasprotnem pasu … No, na srečo smo se odločili, da gremo proti glavnemu mestu skozi tunel in ne čez prelaz. Sicer so nas obrali za 6 EUR za par sto metrov tunela, navzgor nam pa le ni bilo potrebno več. Po polževo smo se spuščali v dolino. Čez dobre pol ure (koliko je bilo kilometrov, ne vem niti približno) se je počasi med snežinke spet začel mešati dež in ko smo prispeli v Andorro la Vello, je le še malo škropilo.

Čeprav pravijo, da je promet v Andorri la Velli nočna mora, smo se dokaj enostavno pripeljali v center, parkirali in se peš sprehodili po mestu. Andorra je tax free državica. Zato ni čudno – trgovina pri trgovini, parfumerije, tehnične trgovine in prodajalne žganih pijač. Drugega skoraj ni najti. Staro mestno jedro, Barri Antic, je majhno. Včasih, ko je bilo mestece le malo večja pirenejska vasica, je bil Barri Antic srce Andorre la Velle. Vredni ogleda: Casa de la Vall, zgrajena l.1580, ki je bila dom mogočne družine, od 1702 pa je parlament Andorre, El Tribunal de Corts, edino sodišče v državi, Esglesia de Sant Esteve, cerkev iz 11. stoletja in še 2 stoletji starejša Esglesia de Santa Coloma. Mi pa smo ta del kar “prešpricali”. Ker nismo vedeli, kaj vse nas še čaka na poti do Barcelone, ura pa  je kazala že proti šesti, smo hitro pojedli, prepešačili nekaj ulic in raje krenili naprej. Adrenalina je bilo za en dan dovolj … do meje … oba z možem sva na meji med Andorro in Španijo kar utihnila. Ko sem potegnila iz torbice najine potne liste in osebne izkaznice otrok, naju je hkrati prešinilo – ali osebne izkaznice tukaj sploh veljajo?! Andorska carinica jih je vzela v roke, prelistala, preverila v računalniku in nama jih vrnila. Uf … prvi kamen je padel … še španska meja … carinik nas usmeri v boks, na stran … panika … na srečo ga je zanimalo le, kaj imamo za prijaviti in osebne izkaznice očitno veljajo …

Odpeljali smo se proti Barceloni. Gorata pokrajina se je začela spreminjati, dež je ponehal in malo pred Barcelono nas je pozdravilo večerno sonce. Hitro v hotel in spat, da naberemo moči po razburljivem dnevu za naslednji dan, ko “pade” Barcelona.

3. dan: Barcelona
O Barceloni je napisano že toliko lepega, da naj strnem le nekaj naših vtisov. Presenetila me je urejenost parkov in čistost mesta. Nekako sem, najbrž po krivem, ker le gre za Španijo, pričakovala malo več “romanskega stila”. Vendar je bilo povsem nasprotno. Parc de la Ciutadella, kjer domačini in tujci poležavajo na travi, berejo in se pogovarjajo, tudi po urejenosti spominja na angleške parke.

Seveda smo si morali ogledati znamenito baziliko Santa Maria del Mar, saj me je zanimalo, kako izgleda v Morski katedrali opevana cerkev, ki so jo gradili pristaniški delavci.  Delo arhitekta Berenguerja de Montaguta iz leta 998 je skrito v uličicah za pristaniščem. Sledil je sprehod po okolišu Barrio Gotic. Otrokom je bila najbolj všeč živahna La Rambla s pouličnimi umetniki, akrobati, tržnico ptic in cvetic. Pa seveda obisk tržnice ob La Rambli, kjer si tudi midva nisva mogla dovolj napasti oči in zadovoljiti brbončic … Sirčki, chorico, sadje, eksotična zelenjava, rahel strah ob premikanju rakcev in čudnih morskih bitij, je le nekaj utrinkov s tržnice …

Gaudijeva arhitekturaPotem smo pasli radovednost po ulici Passeig de Gràcia. V času, ko so v Celju gradili našo Cankarjevo ulico, so se v Španiji izživljali z gradnjo mogočnih stanovanjskih “blokov” nenavadnih oblik z nenavadnimi detajli (balkoni, oboki …). Na tej ulici pa sta tudi dve zelo znani stavbi, ki vsekakor najbolj izstopata – Gaudijeva Casa Batllo in Casa Mila (La Pedrera). Tu smo potem skočili na podzemno in se odpeljali do La Sagrade Familie. Veličastno! Škoda, ker še ni dokončana. Sam Bog ve, če kdaj bo. To je tako ogromna stavba, da si tega niti v sanjah nisem mogla predstavljati. Z detajli, za katere si ne znaš razložiti, zakaj so tu. Tu je Gaudi res izživel svoje sanje.

Za zaključek dneva smo si privoščili pogled na Barcelono z Montjuïca. Po celodnevnem potepanju po mestu smo nameravali na vrh z gondolo. A kot smo že navajeni, so nam zadnjo gondolo, ki je peljala na vrh, zaprli pred nosom (ob 19h odpelje zadnja). Kljub bolečim nogam se nismo pustili odgnati. Nadaljevali smo peš in bilo je vredno. Na vrhu je simpatičen grad, z njegovega obzidja pa veličasten pogled: na eni strani modrina morja, na drugi brezkončno mesto, iz katerega se bohotno dviga La Sagrada Familia.

Po spustu v dolino in vrnitvi v hotel, sta se tuš in mehka postelja kar prilegla :-).

4. dan: PortAventura

Ta dan je bil dan za otroke. Velike in majhne. Podali smo se v zabaviščni park PortAventura, ki je v bližini  mesta Tarragona (100 km iz Barcelone). Vstopnina je peklensko draga (160 EUR za nas štiri), vendar sta naša adrenalinčka neznansko uživala. Na voljo so naprave za malo manjše in malo manj drzne, “za mokre”, za čisto neustrašne pa tudi … Če je moški del družine dobil priznanje “I survived” po vožnji na Dragon Khanu, si lahko predstavljate …

Čeprav smo imeli ta dan popoldne v planu še obisk stadiona BFC, iz tega ni bilo nič. Park smo zapustili šele, ko nas niso več spustili na nobeno napravo. Tako smo šli le še na večerjo v Tarragono in seveda na krajši sprehod po mestu. Tarragona je očarljivo mesto na jugu Katalonije, ob Sredozemskem morju, s številnimi ostanki rimskega obdobja. Staro mestno jedro se skriva za obzidjem. Vredna ogleda je katedrala Santa María, trg pred Univerzo, ob morju se bohoti Circo Romano, paeljo pa smo si privoščili kar na trgu pred mestno hišo. Žal smo v Tarragono prišli povsem nepričakovano in zato nismo niti vedeli, da je v gozdovih v neposredni bližini 217 m dolg akvedukt El Pont del Diable, amfiteater v mestu pa smo si pozabili ogledati. Ob naslednjem obisku Katalonije … Ja, ja :).

5. dan: Barcelona

Prejšnji večer smo se vrnili v hotel “že” ob polnoči, zato smo bili zjutraj kar malo ležerni. Prijal nam bi sprehod po parku, zato je bila naša prva misel Park Guel. Spet ogled sanj Gaudija. Stavbi ob vhodu sta kot gradiča iz pravljice, za njima je lep vodomet, vsem poznan kuščar obložen z barvno keramiko, na vrhu je ogromna razgledna ploščad na številnih stebrih, ki se ob strani tako mojstrsko prelivajo z naravo, da če se vzorec ne bi ponavljal, bi mislila, da jih je ustvarila narava. Na vrhu ploščadi pa  množica ljudi poseda na klopcah, ki so v separejčkih razporejene okoli cele ploščadi. Prodajalci, pevci in številni radovedneži ustvarjajo prav prijetno vzdušje.

Po ogledu parka hop na metro in v naslednji park, Park de Labirint d’Horta (naslov: La Vall d’Hebron). Ime pove vse. Vsi smo se igrali, kdo najhitreje najde pot iz labirinta. Naj se pohvalim – v center sem prišla najprej, to, da je malo dlje trajalo iskanje poti ven, pa ne povem :-). Pa še slavni izrek moje sedemletne hčerke: “Tu je vse zaprto!” in se je “spuzala” pri tleh na drugo stran žive meje … Sicer pa je cel park lep in vreden ogleda. Imeli smo srečo – ta dan ni bilo vstopnine.

Potem pa smo družno sklenili, da gremo še enkrat na La Ramblo in na tržnico. Lakota je huda stvar. Ampak teh čudnih živih stvari vseeno nismo jedli. Smo pa ob naslednjem malo bolj resnem ogledu dobili najboljšo vstopnico na svetu. V muzeju čokolade … Ali veste, da je bila v Španiji prva tovarna čokolade? Jaz pa sem imela Švico za prestolnico čokolade … Ko smo pomljaskali vstopnico, smo šli z metrojem do postaje Espanya, potem pa smo se mimo (žal) nedelujoče magične fontane povzpeli do palače in na stopnicah pred palačo poslušali koncert nekega kitarista.

Za konec dneva smo si ogledali še Poble Espanyol, Španijo v malem. V vasi so v naravni velikosti stavbe vseh 17 samostojnih pokrajin Španije. Celo samostan so postavili. Tu sem ugotovila, kam me bo kmalu peljala pot … Na jug Španije!

6. dan: Barcelona – Hyeres

Žal je vse prehitro napočil dan za odhod proti domu. Pravzaprav za prvo tretjino poti. Ustavili smo se v vasi Figueres. Figueres je majhno mestece, 100 km severno iz Barcelone, rojstno mesto slavnega Salvadorja Dalija. Jasno, da je v Figueresu njegov muzej. Ta muzej je njegovo delo. Sam ga je načrtoval. Stavba je zanimiva, nenavadna kot večina njegovih del. Nagradno vprašanje – kaj je na fasadi muzeja? 

Prespali smo v Hyeresu. Uh, tu pa je bilo zanimivo. V hotel smo prišli šele ob polnoči. Pred hotelom pa … policija. Ravno so vlomili v avto, parkiran za hotelsko ograjo … Prav nič vzpodbudno. Ko pa se začnemo odpravljati spat, odgrnem posteljo in prestrašim velikega žužka … Brrr!!! Že tako ali tako je bil hotel na meji sprejemljivega. Hitro ugasnemo luči, da še kaj ne vidim …

7. dan: Hyeres – Celje

Za konec smo se podali na obalo Hyeresa. Čudovite peščene plaže so bile prazne, dan prijeten, otroka pa sta uživala v obvodnih igricah. Za kopanje je bilo morje še prehladno.

Sledil je obisk žandarjev iz St. Tropeza! Kratek obhod mesteca. Pasenje radovednosti v pristanišču. Opazovanje luksuznih jaht. In pitje najdražje kavice potovanja. Stala je borih 6 evrov. Ena.

Gremo raje domov, preden nas oberejo do kosti 🙂 … Pred nami je še kakšnih 900 km, ki se vlečejo kot jara kača. Zakaj je vedno tako težko priti nazaj domov? Od doma do Španije se mi je zdelo, da smo prišli kot bi mignil, nazaj pa nekako ni šlo nikamor … Pa smo le prišli domov. In kar je najbolj pomembno – varno, polni vtisov in že z idejami, kam naslednjič. Če vas vsaj malo mika, le pogumno na pot.

Značke: , , , ,



Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>