Iz Celja na kopanje v Omiš, z avtom po dolini Cetine, ogled Dubrovnika in Lokruma, sprehod po obzidju med Malim Stonom in Stonom, skok na Korčulo, jegulja in žabice v Metkoviću, z ladjico po Neretvi, ogled skoka z mostu v Mostarju, čevapi pri Želji na Baščaršiji v Sarajevu, ogled Bosanskih piramid je le nekaj vročih točk naših letošnjih krompirjevih počitnic.
Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (14 in 9 let)
Čas: od 29. 10. do 3. 11. 2011
Vožnja: osebni avto, skupaj prevoženih okoli 1800 km
Stroški: apartmaji (za 2+2): , prevoz (bencin + cestnine + parkirnine + trajekt v obe smeri): 180 EUR
Prenočišča:
1. , 2. dan: Zaton (Ivan Knežević, Obuljeno D.-Gorava 30, 20236 Mokošica, Dubrovnik; Daria: 00385993069733 ali 0038520453988)
3., 4. dan: Klek (Dijana Juračić, Plaža 6, Klek; 00385917828353 )
5. dan: Sarajevo (hotel Telal)
Ogledi: Omiš in dolina Cetine, Bačinska jezera, Dubrovnik in Lokrum, Cavtat, arboretum Trsteno, sprehod po obzidju med Malim Stonom in Stonom, Korčula, z ladjico po Neretvi v Metkoviću, slapovi Kravice, Počitelj, Blagaj z izvirom Bune, Mostar, Sarajevo, Bosanske piramide v kraju Visoko, Vitez, Travnik s turškim gradom in Jajce.
Posebej vredno ogleda: pravzaprav vse zgoraj našteto
Iz dneva v dan
1. dan: Celje – Zaton
Karavana je na dolgo pot proti Dalmaciji krenila že ob treh zjutraj, da smo že ob sončnem vzhodu opazovali lepo reko Krko s počivališča za izvozom za Skradin. Naš prvi postanek je bil v Omišu, majhnem dalmatinskem mestecu ob izlivu reke Cetine.
Povzpeli smo se na kulo, s katerese lepo vidi na celo mesto. Kamnite strehe, obzidani terasasti vrtički in … Omiš je tipično obmorsko mesto, kjer vtis čudovitega starega mesteca malce pokvari neposrečena novodobna socialistična arhitektura. Na žalost še preveč dobro vidna tako z gradu kot z lepe peščene mestne plaže. Na srečo z njo niso posegali v samo osrčje starega mestnega jedra, ki je precej nedotaknjeno.
Cetino smo si nameravali ogledati z ladjico. A ker nas je bilo ‘samo’ osem, se domačinom, ki so vozili organizirane skupine, nas ni ‘splačalo’ peljati. Nenazadnje se je to izkazalo celo za dobro. Z avtomobilom smo se zapeljali po slikoviti dolini. Glede na to, da niti ni kanjonov (vsaj ne v tem delu), verjetno z ladjico ne bi videli kaj veliko več. Želeli smo se ustaviti v restavraciji na koncu doline, ki jo je priporočal vodič na kuli, a je bila žal zaprta. Lastnik nam je celo dovolil sprehod ob reki, vendar avtomobilov na njegovem parkirišču ne bi smeli pustiti. Zato smo se kar odpeljali. Prijaznost pa taka … Namesto pri njem smo potem odrasli kavico spili v gostilnici na plaži, fanta pa sta izkoristila čas za kopanje.
Pot do Dubrovnika se je kar vlekla, čeprav je avtocesta speljana že kar daleč. Ko smo prispeli do Bačinskih jezer, smo že bili v čudoviti dolini Neretve. Sline so se nam cedile ob pogledu na velikanske nasade mandarin. Šesti čut nam je povedal, da jih ne smemo kupiti. Pri lastnikih hišice v bližini Dubrovnika, kjer smo spali prvi dve noči, so namreč imeli nasad mandarin. Dovolili so nam, da jih naberemo, kolikor želimo. Verjetno ni treba posebej povedati, da smo ob odhodu komaj zaprli prtljažnik …
Moram še omeniti, da smo se prvi dan ustavili tudi v Neumu. Mestece, ki bi lahko bilo bosanski Monte Carlo, je videti žalostno, zapuščeno, zapostavljeno. Pa mislim, da ni kriva samo mrtva sezona. Moram pa pohvaliti hrano. Kosili smo v restavraciji (na sliki) ob cesti (skoraj edini, ki je bila odprta). Odlična morska hrana – preizkušeni prstaci, rižota, lignji.
2. dan: Dubrovnik
Dan smo v celoti namenili ogledu Dubrovnika. Avto smo pustili na parkirišču pri športni dvorani (zastonj), od koder je malo več kot kilometer in pol do starega mestnega jedra. Najprej – obvezen sprehod po Stradunu, osrednji ulici Dubrovnika. Levo in desno je polno trgovinic in kafičev. Skoraj si je težko predstavljati, da bi naj bila ta tlakovana ulica nastala z zasipavanjem morskega kanala, ki je nekoč razdeljeval dve naselji, iz katerih je nastal Dubrovnik.
Hoteli smo si ogledati tudi Lokrum. Imeli smo srečo – ko smo prišli v pristanišče, da bi poizvedeli, kdaj gre ladjica, smo imeli ravno še 5 minut do odhoda. Vožnja do Lokruma je skoraj prehitro minila ob fotografiranju Dubrovnika, velike križarke Costa Brava in Lokruma. Otoček je simpatičen. Na njem je zapuščen samostan, lep park in celo t.i. hrvaško Mrtvo morje, ki sta ga morala naša fanta podrobneje raziskati. Ko naletite na nasad kaktusov pa opozorilo. Lepi sadeži so sicer dobri, a nikar jih ne poskušajte lupiti brez noža oz. jesti slabo olupljene. Been there, done that :-).
Nato smo se povzpeli na obzidje in si cel Dubrovnik ogledali še s ptičje perspektive. Tako smo določili tudi mesto naše naslednje “uživancije! – lokal Buža – nad pečinami, s pogledom na Lokrum in zahajajoče sonce (do nje pridete skozi luknjo v obzidju, na kar nakazuje tudi njeno ime). Pregrešno drago pivo, a razgled odtehta tudi to.
Restavracije za pozno kosilo nismo ravno posrečeno izbrali. Hrana v gostilni Kamenica na tržnici nas ni ravno prepričala. Najraje bi na kosilo šli nazaj v Neum …
Ker nam še ni bilo do odhoda nazaj v apartma, smo se odločili, da gremo še na nočni ogled Cavtata. Simpatično mestece na polotočku, v katerem sem popolnoma izgubila orientacijo. Kar se mi ne zgodi pogosto …
3. dan: Dubrovnik – Slano – arboretum Trsteno – Mali Ston – Ston – Pelješac – Korčula – Klek
Jutro smo začeli z nabiranjem mandarin. Mamljivo oranžne sadeže smo nabirali in nabirali in nikakor nismo mogli nehati. Ustavili so nas šele prepolni prtljažniki avtomobila.
Najprej bi se morali ustaviti v vasici Slano. Kljub temu, da opevajo to mestece kot mesto z baročnimi in renesančnimi stavbami, ki si prizadeva razviti kakovostno turistično ponudbo, nismo našli nobene odprte kavarnice za jutranjo kavico. Zato smo pot nadaljevali do arboretuma Trsteno. Tu pa se je že splačalo iz avta. Čudovit arboretum, poln palm, citrusov, bambusa in raznih dreves z nenavadnimi sadeži. Arboretum Trsteno naj bi bil najstarejši arboretum na Hrvaškem. Zasnovan je bil l. 1498 na posestvu dubrovniške plemiške družine Gučetić-Gozze in je še danes vreden ogleda.
Naslednja postaja naj bi bil že Mali Ston na Pelješacu, a nas je premamila tabla Dubrovnik Sun gardens. Malo zavajajoče, saj gre za luksuzni hotel, a sončne in čudovite vrtove tudi imajo. Kavica na terasi z razgledom, še malo sprehajanja in razpravljanja, če bi si kdaj privoščili dopust tudi tako, a kaj kmalu potolaženi ugotovimo, da to najbrž ni za nas, saj smo preveč potepuški …
Pri Malem Stonu smo otrokom dovolili prostovoljno odločitev, kdo gre z nama peš po obzidju od Malega do Velega Stona. Od štirih otrok in štirih odraslih smo jo po stopnicah obzidja mahnili le trije – midva z možem in ‘tamala’. Navsezadnje še dobro, saj je tako tudi naš avto prišel do Velega Stona, sicer bi bilo potrebno po obzidju peš še nazaj.
Tako Mali kot Veli Ston in obrambni zid med njima so zgradili Dubrovčani, ko so leta 1333 zavladali Pelješcu. Ta sistem obrambnih zidov, ki so ga delali vse do leta 1503, je s svojim 7500 metri, razporejenimi v nepravilni peterokotnik z močnimi utrdbami na vogalih, eden največjih obrambnih objektov na vzhodni obali Jadrana. Kar pošteno smo se zadihali, ko smo se vzpenjali od Malega Stona po obzidju na hrib Pozvizd. Z vrha je lep razgled na celino na eno stran in na Veli Ston s solinami na drugo stran.
Preostali del članov karavane nas je že čakal v Velem Stonu. Kje drugje kot na kavici … Skupaj smo se sprehodili po mestu in končali v restavraciji na ostrigah. Vsi smo jih jedli prvič. Ocvrte še nekako gredo po grlu, surove pa … No ja, poskusiti jih je verjetno res potrebno, ampak pri meni so surove ostrige nekako v rangu kaviarja, ki ga tudi ne maram (nič ne bo z gala večerjami v aristokratski družbi :-)).
Po postanku za kopanje v lepem zalivu Prapretna, ko sva v vodo šla tudi midva z možem, smo ugotovili, da bomo, če gremo kar takok v Klek, v apartmaju prezgodaj. Padla je odločitev, da skočimo še na Korčulo … Vse bi bilo super, če ne bi bilo kar nekaj “če-jev”… Ampak se je navsezadnje vse srečno izteklo. Ko se že vkrcavali na trajekt, smo izvedeli, da trajekt pristane 4 km izven Korčule in ne ravno v mestu. Pešačiti se nam ni dalo, lahko bi mogoče priklicali taksi. Med razglabljanjem, kaj nam je storiti, se na trajekt pripelje kombi, v katerem je samo šofer. Oči so se nam kar zasvetile, zdaj je bilo treba le še zbrati pogum, da ga vprašamo, če nas zapelje do mesta. Šele ob pristanku trajekta smo se opogumili (pravzaprav smo “namočili” prijatelja, da je vprašal) in le nekaj trenutkov za tem smo bili v kombiju – odrasli na sedežih, štirje otroci pa kot vreče krompirja v prtljažniku. A do mesta smo le prišli. Za nazaj pa smo si le najeli taksi, čeprav smo medtem izvedeli, da pa vozi potniška ladja iz Orebiča direktno v mesto Korčula, vendar nam tega prodajalka kart za trajekt ni povedala, ker gre za konkurenčno podjetje.
Korčula naj bi bila rojstno mesto Marca Pola. Zelo lepo mesto, njeno staro mestno jedro se skriva za obzidjem. Vsekakor bi si Korčula zaslužila več kot dvourni postanek, kolikor smo si mi uspeli vzeti časa za ogled.
Nočna vožnja po zavitih cestah Pelješca ni bila med najbolj svetlimi točkami našega potovanja. Vendar nismo imeli druge izbire, saj je zadnji trajekt Trpanj – Ploče odpeljal ob treh popoldne. Pozno zvečer smo prišli v apartma in popadali v posteljo.
4. dan: Klek – Mostar – Metković – z ladjico po kanalih Neretve – Klek
Ta dan smo imeli tri cilje – ogled Mostarja, vožnjo z ladjico po kanalih Neretve in krožnik z jeguljami in žabami. Vse nam je uspelo :). Že zjutraj smo se ustavili v gostišču Vila Neretva ob cesti proti Metkoviču. Vedeli smo, da imajo v ponudbi tudi najem ladjice, zato smo se pozanimali, kdaj nas bi lahko peljali. Bili so zelo prijazni in prilagodljivi. Dogovorili smo se, da jih pokličemo, ko se odpeljemo iz Mostarja, da pripravijo skipperja in ladjo za naš izlet. Svetovali so nam še, da naj v Mostarju parkiramo na parkirišču pri frančiškanskem samostanu, ki ga ne moremo zgrešiti, saj se zvonik vidi že od daleč.
Mostar pa je tako poglavje zase. Med vojno popolnoma uničeno staro mestno jedro s starim mostom vred, je prenovljeno in v polnem sijaju. V mestu je prijetno vzdušje, ki ga je z adrenalinom nabilo čakanje na skakalca z mostu. Originalni slavni most je zgradil Mimar Hajredin davnega leta 1566, pri obnovi s pomočjo svetovnih donatorjev pa so uporabili vse najdene kamne originalnega mostu.
Obiskali smo še Turško hišo, svojevrstno izkušnjo pa je pomenil obisk mošeje in vzpon na minaret Karađozbegove džamije. Pogled z vrha minareta je prav nenavaden – sočasno vidiš mošejo in katoliško cerkev. Razmišljam, da če ne bi bilo te vojne, bi lahko bila Bosna vzor sožitja različnih ver in narodnosti. A vojne vedno vse pokvarijo. Mimogrede, povsod po Bosni so sledi vojne še močno prisotne – porušene hiše, luknje od strelov v fasadah, številni beli nagrobniki na pokopališčih – muslimanskih, pravoslavnih in katoliških. V Sarajevu nama je ena gospa lepo povedala: “Vojna ne koristi navadnim ljudem. Navadni ljudje smo med vojno veliko izgubili, tako na naši kot na njihovi strani. Vojna koristi samo vojnim dobičkarjem.”
Iz Mostarja smo sicer odšli malo kasneje, kot smo načrtovali, a vožnja z ladjico nam ni ušla. Vozili smo se po rokavih Neretve. Levo in desno od nas so bili številni nasadi mandarin, trstika, celo nekaj cvetov lokvanja smo našli. Jesenske barve in zahajajoče sonce so pokrajino naredile čarobno. Kar žal mi je, ker bo menda čez nekaj deset let vse to pod vodo. Od kar je tu narodni park, ne smejo več posegati v naravo in nasipavati zemlje na nasade mandarin. Voda pa neusmiljeno spira zemljo … Poraja se mi vprašanje, kaj je bolje – obdržati nasade in naravo takšno, kot je sedaj ali prepustiti vse naravi, da bo tu čez nekaj deset let le še močvirje?
Sledil je še zadnji izziv ta dan – večerja. Nihče še ni jedel jegulje, nekaj jih pa še ni jedlo žab. Moje mnenje – jegulja mi ni bila všeč, ker je premastna, okus žabjega mesa pa je podoben piščančjemu (samo nekam suhi piščeki so bili :-)).
Še zadnja skupna noč, naslednji dan pa se ločimo. Naša družina nadaljuje pot čez Bosno skozi Sarajevo nazaj proti Sloveniji, prijatelji pa so se odločili za vrnitev po obali z vmesnim postankom na slapovih Krke. Večer smo zaključili z buteljko hercegovskega vina. Prijetno.
5. dan: Klek – slapovi Kravice – Blagaj – Počitelj – Sarajevo
Karavana se že takoj zjutraj loči. Mi smo krenili proti Sarajevu. Prvi postanek so bili slapovi Kravice – 14 km s poti. Smo si mislili, da bomo tam mimogrede, a glej ga zlomka … Omejitve, naselja, spet omejitve in ceste kar ni hotelo biti konec. Nagrajeni smo bili s pogledom na lep, bogat slap, a ne smeš kaj preveč raziskovati okolico. Če se preveč oddaljiš od najbolj turističnega dela, se znajdeš na čudoviti travnati planjavi, ki jo krasijo kupi smeti :-(.
Tudi naslednji postanek je bil naravna znamenitost – izvor reke Bune, ki je največji kraški izvir v Evropi, ob katerem se nahaja slavna, nenavadna stavba, poimenovana sufijska tekija. Še bolj impozantna pa je skalna pečina pod katero izvira Buna. Opazovali smo jo s simpatične restavracije na reki, kjer sva z možem pila prvo jutranjo kavico.
Ob glavni cesti proti Mostarju smo iz avta že prejšnji dan opazovali ob hrib prislonjeno, privlačno, srednjeveško mestece, ki je zapisano kot dediščina UNESCA – Počitelj. Ta dan smo se tu ustavili. Že takoj, ko smo parkirali, so se branjevke in branjevci začeli ozirati proti nam. Povzpeli smo se na kulo in se sprehajali po vasi, ki so ji po vojni že skoraj v celoti uspešno povrnili prvoten videz. Med zadnjo vojno je bila vas na žalost močno poškodovana. Vsi prebivalci pa morajo še danes živeti s križem te vojne. Ravno zato je težko iti od branjevk praznih rok. Vsaj sok granatnega jabolka in suhe datlje smo kupili …
Od Počitelja do Sarajeva smo ‘potovali’ kar dobri dve uri in pol. Ob vseh omejitvah hitreje ni šlo. Na srečo smo v Sarajevo prišli še po svetlem. Najprej smo poiskali hotel, ki je bil v bližini Baščaršije. Presenečeni smo bili nad urejenostjo sobe in prijaznostjo osebja. Nimam pripomb. Takoj zatem smo odhiteli v center. Na Baščaršijo seveda :), kjer nas je že na začetku pozdravila slavna fontana Sebilj. Dobila sem občutek, kot da sem nekje na orientu. Pa ne samo zaradi mošej, ki se dvigajo proti nebu, temveč predvsem zaradi niza stojnic in trgovinic, povezanih v prepletajoče ulice. Sprehajali smo se med številnimi obrtniškimi trgovinicami in zavili v majceno kavarnico (skoraj bi morala napisati sobico, ker kaj večja ni bila) na pravo kahvo. Poklepetali smo s prijazno lastnico, moj ‘sinek’ pa je pri njej spil prvo uradno pravo kavo. Če že mora, naj bo vsaj tista res prava :-). Takoj zatem pa smo seveda morali zaviti v kazandžijsko radnjo v t.i. kandžijski ulici, kjer so sami izdelovalci bakrenih posod. Izbrali smo čudovito džezvico zame. Vabljeni na skoraj pravo bosansko kahvo :-).
Nato smo si ogledali Latinski mostu v bližini katerega je davnega leta 1914 Gavrilo Princip ubil avstroogrskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo soprogo Sofijo. Nadaljevali smo proti katedrali in po glavni ulici spet do Baščaršije.
Tudi brez čevapčičev ni šlo. Jedli smo v čevapđinici Željo. NJAMI! Še vegetarianec se je prekršil (čez mejo se menda sme grešiti :-)). Potem še sladico, zvečer pa še krompirušo in burek. Če bi bila še kak dan več v Sarajevu, kavbojke ne bi šle več skupaj. Dajmo, gremo raje spat …
6. dan: Sarajevo – Visoko – Vitez – Travnik – Jajce – Celje
Imeli smo namen, pa smo si potem premislili, da si ogledamo še tunel Dobrinja – Butmir. Tunel, ki so ga gradili pod letališko pisto od 27. marca do 30. julija leta 1992 in je bil dolg kar 720 metrov. Predstavlja simbol štiriletnega odpora obkoljenega mesta proti agresorjem, ki so to mesto z vseh okoliških hribov, ki jih ni malo, nadlegovali od leta 1992 do leta 1995. Kaj vse so morali takrat prestati prebivalci Sarajeva, si ne želim niti v sanjah predstavljati. O tem še danes pričajo poškodovanehiše in stanovanjski bloki z ogromnimi luknjami od granat in projektilov.
Po izgubljanju po mestu (ker je ‘nekdo’ pozabil Garmina iz ‘hoje’ spremeniti na ‘vožnjo’) smo le našli pravo cesto, ki je peljala proti mestu Visoko. Ogleda bosanskih piramid pa nikakor ne smemo izpustiti. Iz vasi smo krenili desno po več kot ozki cesti. Še dobro, da nihče ne verjame, da imajo tu piramide, sicer bi bilo z avtom po tej cesti do piramide nemogoče priti. Parkiramo in sami nadaljujemo peš. Najdemo nekaj izkopanih ploščadi, a namesto pričakovanih kamnitih blokov vidimo betonske plošče, ki so jih odkopali izpod metra zemlje. Porajajo se mi dvomi. Nedvomno gre za delo človeških rok, a meni se zdi, da malo sodobnejših …
Kasneje gremo še v tunele Ravne. Izkopanih je več kot 500 m rovov, za katere pričakujejo, da jih bodo pripeljali do notranjosti piramid. Po tunelih je samo nas štiri skoraj 2 uri vodil vodič. Med obiskom smo srečali tudi glavnega raziskovalca bosanskih piramid – arheologa dr. Semirja Osmanagicha. Vodič nam je povedal, da je poleg piramide Sonca, ki smo jo obiskali mi, v dolini še več piramid. Odkrili so še piramido Zmaja, piramido Ljubavi, tempelj Zemlje in piramido Mjeseca. Ravno slednja naj bi bila iz kamnitih blokov, kakor si piramido predstavljam jaz … Žal so jim oblasti prepovedale kopati na površini piramid, tako da ne smejo odstraniti debele plasti zemlje, ki naj bi jih pokrivala. Niso pa jim prepovedali kopati pod njimi in zato zdaj poskušajo v piramido priti skozi tunele, ki so jih med piramidami naredili njihovi graditelji.
Tudi po ogledu tunelov imam mešane občutke. Tunele je moral nekdo narediti, nekdo jih je moral zasuti, tudi keramični monoliti, ki so v tunelih, so morali nekako priti tja. Dejstvo, ki pa so mi ga dokazali, je, da je bil zrak v teh tunelih nenavadno svež. Nobene zatohlosti, kot da bi bili v gozdu. Vodič je razlagal, da je zrak tako čist zaradi posebnega načina gradnje tunelov in zaradi nenavadnih monolitov, ki so postavljeni na vodnih žilah in znajo pretvoriti negativno sevanje v pozitivno in s tem ustvarjajo v tunelih tudi do 60-krat večjo prisotnost negativnih ionov, zaradi česar naj bi bili ti tuneli tudi zelo zdravilni.
Pravzaprav sem skeptična tudi zato, ker nisem srečala cele trume arheologov, ki bi raziskovali, odkopavali … Vodič je rekel, da ko najdejo samo še en sam košček sestavljanke,v bližnji in daljni okolici ne bo več moč najti proste lopate. Iščejo kakršnokoli organsko snov, ki bi jo lahko datirali in bi dokazala starost piramid, kajti to bi obrnilo dosedanje poznavanje zgodovine človeštva na glavo (piramide naj bi bile starejše od 12.500 let, zdravilni monolitski bloki, ki smo jih videli, pa celo več kot 30.000 let). Pustimo času čas in bomo videli, kaj se bo zgodilo. Mogoče pa smo bili eni prvih obiskovalcev v najstarejši in največji piramidi na svetu!
Za tem smo se ustavili v mestu Travnik, enem najbolj slikovitih mest v Bosni, rojstnemu mestu Iva Andriča. Kljub temu, da leži na nadmorski višini 514 metrov, ima blago klimo. Povprečna letna temperatura je 9 stopinj, zimska pa 2,5 stopinje. Tudi nas ni tako zeblo, kot nas je še prejšnji večer v Sarajevu, ko sem imela na sebi štiri sloje oblačil, pa me je še vseeno treslo.
Povzpeli smo se na turški grad z značilnim, v obzidje vzidanim minaretom. Skozi mesto se vije reka Lasva. Menda so v reki že Kelti, Iliri in Rimljani izpirali zlato. Me je mikalo pogledati, če so kakšno zlato zrno spregledali :-). V mestu je kar 18 mošej, najbolj znana med njimi je Šarena džamija, imenovana Sulejmanija. Ravno ob našem prihodu so klicali k molitvi. Čeprav sem ta klic že večkrat slišala, me vedno spreleti nenavaden občutek, ki ga ne znam opisati.
Zadnja postaja pred dolgo vožnjo domov – Jajce. Kje je slap? Ali ne bi moral biti pod mestom slap? Na vsaki sliki iz socialističnih časov je … Zdaj pa je voda speljana po drči. Menda utrjujejo teren pod slapom. Še kratek sprehod po mestu, potem pa v avto in po lepi, a ovinkasti cesti do Hrvaške, ko se priključimo na avtocesto. Huda kritika cest – pa ne v Bosni, ampak pri nas. Najgrša cesta na celi poti je bila vseeno med Krškim in Celjem. Kdaj se bo naša država zganila?
Domov smo prišli ob pol enajstih zvečer. Utrujeni in polni vtisov. Še dobro, da v petek še ni bilo treba v službo.
Značke: Arboretum Trsteno, Bačinska jezera, BIH, Blagaj, Bosanske piramide, Bosna in Hercegovina, Cavtat, Dalmacija, dolina Cetine, Dubrovnik, izvir Bune, Jajce, Korčula, Lokrum, Mali Ston, Metković, Mostar, Neretva, Omiš, Počitelj, Sarajevo, Šarena džamija, slapovi Kravice, Ston, Travnik, turški grad, Visoko, Vitez, z ladjico po Neretvi