Po dolgem času, pa čeprav sem na Koroškem vsakih 14 dni, sem spet šla na ‘Uršlo’, kot pravimo Korošci Uršlji gori. Nazadnje sem bila pred leti, ko sva hči še nosila v nahrbtniku… Bolj pogosta in malo manj prostovoljna obiskovalka Uršlje pa sem bila, ko sem bila še osnovnošolka, saj je bila Uršlja cilj skoraj vsakega športnega dne. Takrat smo pohod na Uršljo goro začeli že pri šoli na Javorniku. Če o tem razmišljam danes, je bilo to kar daleč. Danes bi zagotovo otroke z avtobusom peljali vsaj do Smučarske koče (me prav zanima, če je to res – Korošci, kaj pravite?). Po pravici povedano pa smo mi z avtom šli še više – do Koče na Naravskih Ledinah, od koder vodi do vrha Uršlje lepa, ne prestrma, večinoma gozdna pot.
Dostop: iz Kotelj mimo Rimskega vrelca proti Ivarčkem jezeru. Tik preden se pripeljete do jezera, se cesta odcepi ostro desno, čez kakih 300 m pa levo. Po čisto novem asfaltu se peljete do Smučarske koče. Vzpon lahko začnete že tu, ali pa vožnjo nadaljujete po makedamu mimo smučišča Ošven do Koče na Naravskih Ledinah. Od tu do vrha je slabo uro in pol vzpona (2/3 poti po gozdu). Malo bolj športni pa se lahko na vrh podate preko Poštarskega doma čez Kozji hrbet. Že samo ime dovolj pove, mar ne? 🙂
Avto smo pustili ob cesti tik pred domom in se začeli vzpenjati po široki udobni potki. Na slabi tretini poti nas gostoljubno sprejme skromen izvir vode. Naša dva ‘zjamranca’ sta si malo odpočila na klopci ob izviru, dopolnili smo zaloge vode, nato pa nadaljevali naslednjo tretino poti – do naslednjega počivališča s klopcami. Okrepčani smo 
premagali še zadnjo strmino, do mesta, kjer se je Uršuli noga vdrla v skalo in je še dandanes v skali luknja v obliki njene noge. Ker se menda izpolni vsaka želja, če daš nogo v luknjo, smo imeli vsi štirje kaj kmalu sezute planinske čevlje :-). Nato smo se po pobočju sprehodili do cervice Sv. Uršule, najvišje ležeče cerkve na Slovenskem, ki je ravnokar romarje klicala k maši. Legenda pravi, da je bilo nekoč na mestu, kjer dandanes stoji cerkev, jezero, v katerem je živel povodni mož, ter da ga je Uršula, ki je v te kraje prišla s Pohorja, prepričala, da ji je prepustil svoje bivališče, sam pa se z jezerom vred preselil na Pohorje, kjer je od takrat naprej Črno jezero.
Z vrha Uršlje gore, ki meri 1696 m, je čudovit pogled na vse strani neba. Vidite Šaleško, Celjsko, Mislinjsko kotlino, Kotlje in Ivarčko jezero, še najleši pa je pogled proti Karavankam in Savinjskim Alpam. Ob jasnem dnevu brez meglic se menda vidi tudi Triglav.
Ob tabli z oznakami krajev smo se šli slepo miš, da bi določili cilj naslednjega izleta. Zavrteli smo Mateja in na slepo je na tabli pokazal na Kum.
Na vrhu smo ostali kar nekaj časa, saj je bilo izredno prijetno. Ob spustu pa smo s fotoaparatom ‘nabirali’ številne gorske cvetice in jih odnesli s sabo za vedno.
Ob vožnji nazaj v dolino smo se peljali mimo Ivarčkega jezera. Kot bi mignil, je padla ideja – gremo se kopat, pa čeprav v ‘kopalkah’ :-). Ko sem gledala, kako sta otroka uživala, mi je bilo prav žal, da ne premorem njunega poguma, da bi se v spodnjem perilu vrgla v vodo. Zakaj nisem več ‘najst’? Kakorkoli – če greste na Ivarčko v poletnih mesecih in vas paglavci ne motijo preveč – vzemite s seboj kopalke in brisače…. Če pa ne, pa uživajte ob pivu, kot sem jaz :-).
Pa je minla še ena prijetna nedelja. Kam pa naslednji vikend? Čeprav bi morali na Kum, bo mogoče bolj primeren kak višji hrib, da se izognemo vročini…
Značke: družinski izlet, hribi, Ivarčko jezero, koča, Koroška, planinska koča Uršlja gora, pohod, Slovenija, Uršlja gora, z otroki v hribe