Za nami je naporna, a lepa nedelja. Začelo se je z nedolžnim predlogom in Avsenikovo ‘Na Roblek bom odšel’, končalo pa s celodnevnim pohodom in tremi novimi žigi v planinski izkaznici – Planinski dom na Zelenici, vrh Begunjščice, Koča na Robleku in dodatna Koča na planini Preval-a. Starost najmlajše planinke v skupini – 9 let. Pa je zdržala 6 ur hoje, v kar niso všteti počitki. Vse pohvale, deklič!
Priporočeni ogledi: obvezno pojdite po položni poti s Planinskega doma na Planini do Ljubelja (pozor – pot ni označena, z markirane poti skrenete levo, ko vas smerokaz usmeri desno za Podljubelj) skozi Bornov tunel (ne pozabite na lučke). Poleg razgledov po poti (ob vzpenjanju na Begunjščico je krasen pogled na Bled), se splača ogledati Dovžanovo sotesko in ostanke podružnice Mathausen.
Dostop: z avtoceste Ljubljana – Jesenice skrenete na izvozu za Tržič ter se peljete do mejnega prehoda Ljubelj. Parkirajte pred tunelom na parkirišču pod smučarskim centrom Zelenica.
Na pot smo se iz Celja podali šele ob sedmih zjutraj. Takrat se nam je zdelo zgodaj. Po zaključku izleta pa smo ugotovili, da smo začeli skorajda že prepozno. Če se ne bi malo ‘švercali’, bi domov prišli najverjetneje že v trdi temi… Pa začnimo na začetku.
Parkirali smo na parkirišču pod smučarskim centrom Zelenica. Na naše veliko začudenje je sedežnica delala. Čeprav smo imeli dober namen, se nam je ob delujoči sedežnici zdelo malo čudno uro in pol pešačiti do koče na Zelenici. Ne bodi ga len, smo odprli denarnice (drago, a se da pogajati, če imaš s seboj dobre pogajalce :-)) in kot bi mignil prišli do prve koče (čeprav se s tem ni hvaliti, se je na koncu izkazalo, da smo naredili zelo dobro potezo).
Od koče na Zelenici smo nadaljevali proti koči na Robleku in Begunjščici. Po pol ure hoje po pripekajoči vročini čez melišče in redke nizke borovce, smo se znašli na severni strani gore. Hoja v senci je bila prav osvežujoča sprememba, čeprav je bila pot na nekaterih mestih precej strma. Na tem delu naletimo tudi na kratek, rahlo težji prehod, čez katerega nam pomaga jeklenica. Ko se odpre razgled proti Bledu, si poplačan za vse težke trenutke. Na razpotju, kjer bi lahko izbrali pot do Koče na Robleku (15 min) ali vzpon do vrha Begunjščice (45 min), so se otroci odločili, da nadaljujemo levo navzgor v smeri Velikega vrha na Begunjščici, čeprav je bila za nami že ura in pol hoje (definitivno se tako ne bi odločili, če bi morali že prej peš do koče na Zelenici).
Pot naprej proti Velikemu vrhu se prečno vzpenja, po ponekod precej strmih južnih pobočjih Begunjščice. Sonce je neusmiljeno pripekalo, poti pa ni in ni bilo konec. Ko se je izza ovinka prikazal vrh, so otroci skoraj obupali, saj je bil vrh videti strašno daaaleč… Nekaj minutni počitek in nekaj vzpodbudnih komentarjev nasproti prihajajočih planincev, je tudi najmlajšo članico odprave spravil do vrha. V predpisanih 45 minutah (če ne štejem počitka :-)). Na vrhu smo pitali kavke in čakali, da se umaknejo meglice, ki so ravno ob našem prihodu zagrnile planino. Razgled na Julijske alpe s Triglavom, na Blejsko jezero, je bil vreden truda.
Pot navzdol pa je bila za naju malo bolj počasna. Ena bolj nerodna kot druga, sva počasi sestopali po strmem pobočju proti Roblekovemu domu, kjer smo se okrepčali in nadaljevali pot proti planšariji na Planini Preval-a.
Od Roblekovega doma do planšarije na Planini Preval-a (1,5h) je položna pot, ki pa je ni in ni konec. Vsaj tako se nam je zdelo. Že do Roblekovega doma smo hodili dobre tri ure in pol, tako da smo bili proti koncu spusta proti Prevali vsi skupaj že malo utrujeni. Sredi poti nas je malo poživil mrzel studenec, da smo laže zbrali pogum za nadaljevanje poti, a poti še zdaleč ni bilo videti konec. 
Pravzaprav planšarijo med potjo kar nekajkrat vidiš, a do nje je … 🙂 No, s trmo smo premagali tudi to, na planini pa smo premagali še nekaj kislega mleka.Pri končnem spustu po poti, ki vodi skozi Bornov tunel, pa so bili otroci neulovljivi. Čeprav smo hodili zelo hitro, jih nismo uspeli dohajati.
Počakali so nas pred tuneli (ker so bili brez svetilk ali je razlog v čem drugem? :-)). Ta del poti je zelo lep – položna planinska pot skozi gozd, popestrena s tunelom, nemškim bunkerjem in (seveda) razgledi na dolino. Pot je primerna tudi za manjše otroke, ki pa se že morajo znati obnašati v planinah – na nekaj mestih je varovana z jeklenicami, vendar je dovolj široka, da ni nevarna, če se otrok drži navodil odraslih…
Čeprav tudi ta del poti traja 1,5 h, smo prišli nazaj do avta kot bi mignil. Utrujeni smo popadali v avtomobile, a vsem še ni bilo dosti potepanja. Zato smo se ustavili še v koncentracijskem taborišču Ljubelj, ki se nahaja le nekaj sto metrov pred tunelom.To je edino nacistično koncentracijsko taborišče, ki je bilo med drugo svetovno vojno na območju Republike Slovenije in je bilo podružnica zloglasnega taborišča Mauthausen. Okoli 1800 jetnikov, od katerih je bila večina Francozev, je od leta 1942 do konca vojne 
leta 1945 skopalo predor skozi Karavanke, kar 40 internirancev pa je tu izgubilo življenje.
Od taborišča je ostalo bore malo. Na žalost ali pa nesrečo. Ostalo je le nekaj temeljnih plošč nekdanjih objektov, v zemljo vzidani skupni prostori in … krematorij… Srhljivo.
Nazaj grede smo v Tržiču sledili tabli za Dovžanovo sotesko. Krasna soteska, ki jo je izdolbla hudourniška reka Tržiška Bistrica, cesta pa je speljana skozi tunele, ki so jih menda kopali na roke. Dolino si je mogoče ogledati z vodenim ogledom ali pa v lastni režiji po razgledni poti. Zato smo se odločili, da tokrat poti ne bomo nadaljevali z avtom, temveč bomo prišli drugič, polni energije, na peš izlet po Dovžanovi soteski. Mislim, da bo čudovito. Če pa si jo je kdo že ogledal, se priporočam za mnenje.
Vsem želim prijetno potepanje, pa kjerkoli že boste.
Značke: Begunjščica, Bornov tunel, nedeljski izlet, nedeljski planinski izlet, Planina Preval-a, Roblek, Veliki vrh na Begunjščici, z otroki v hribe, Zelenica