Korzika – 7 dni

Divja, skoraj neokrnjena narava, pisani cvetovi kaktusov, mirte in rožmarina, mogočni gorski vrhovi, ob bregove stisnjene vasice, reke, slapovi, jezera, kristalno čisto morje in peščeni zalivi, majhne ribiške vasice in nadvse prijazni in ustrežljivi domačini. To je Korzika, kakor smo jo doživeli v tednu dni potepanja med letošnjimi prvomajskimi počitnicami. Nepozabno in  prekratko…

 
Oglejte si nekaj fotografij s potovanja!

Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (13 in 8 let)

Čas: od 24. 4. do 1. 5. 2009

Vožnja: osebni avto, skupaj prevoženih okoli 2600 km: do Livorna 660 km, 1. dan 200 km (čez Cap Corse), 2. dan 280 km (čez Castagnico do Alerie), 3. dan 280 km (malo ob obali, malo čez celino do Porto Pollo),  4. dan 100 km , 5. dan 300 km (ob obali nazaj do I’lle Rouse) ter 6. dan 110 km – do Pise in 7.dan 700 km (z ovinki po Toskani do Celja).

Stroški: hoteli (za 2+2): 600 EUR, prevoz (bencin + cestnine + parkirnine + trajek v obe smeri): 450 EUR

Prenočišča: 

1. dan: Sud Hôtel, Avenue De La Libération, 20600 Bastia – soba čista, vendar ne preveč ‘nobel’, zadošča za prespati
2. dan: Motel Les Alizés, Lotissement Castellacio, Monticello, 20220 L’ile Rousse – apartma v čistem in urejenem motelu
3. dan: Hôtel Restaurant L’ Empereur, Cateraggio, 20270 Aléria – zelo lep apartma v dveh nadstropjih, bazen.
4. in 5. dan: Residence Alba Rossa, Serra Di Ferro, Serra Di Ferro, 20140 – lep in poceni  apartma v dveh nadstropjih, če imate vse s seboj – zaračunajo posebej posteljne prevleke (55 EUR), brisače (nismo potrebovali), TV (tudi ne), v vsakem primeru pa si obračunajo končno čiščenje (55 EUR) in ‘manipulativne stroške’ (15 EUR).
6. dan: Motel Les Alizés,Lotissement Castellacio, Monticello,L’ile Rousse, 20220 – dobili smo celo isto sobo kot 2.dan
7. dan: Pisa: poceni a sanjsko – v predmestju Pise smo spali v obnovljenem samostanu, kjer še lahko čutiš pridih avtentičnosti. Enkratno! 

Ogledi: Cap Corse, Asco, Corte, Castagnica, Aleria, Zonza, Bonifacio, Filitosa, Propriano, Compomoro, Sartene, Ajaccio, Piana, Foret d’Aitone, slap na reki Aitone, Ota, Calvi, Les Calanques, Ponte Nuovo, Murato

Posebej vredno ogleda: Cap Corse, Nonza, Asco, Bonifacio, Compomoro, slap na reki Aitone, Ota, Les Calanques, Murato 

Iz dneva v dan

1. dan: Celje – Bastia
24.4.2010 ob 3:00 se je naš konvoj odpeljal izpred  bloka v Celju naši korziški odisejadi nasproti.  Vožnja do Livorna je potekala čisto brez vsakih zapletov, zato smo bili v pristanišču kar debeli dve uri prehitro. Karte za trajekt smo že imeli, saj smo jih že februarja kupili preko interneta (ceneje, če je nakup opravljen pravočasno). Potikanje po pristanišču do odhoda trajekta ob 13:30 je bilo kar malo dolgočasno, kolone avtomobilov, čakajočih na trajekt pa vedno daljše. Ker smo navajeni majhnih hrvaških trajektov, smo kar malo dvomili, da bo vsa ta pločevina prišla na en sam trajekt. Pa je – pet etaž trajekta za pločevino, pa še tri etaže za kabine, restavracije, butike, igralnico za otroke (slednje nujno potrebno, saj vožnja do Korzike traja skoraj 4 ure). Ob šestih smo prišli v prvi hotel, razložili prtljago in odpešačili v staro mestno jedro Bastije.
Bastija je drugo največje mesto na Korziki (takoj za Ajacciom). Kraj je bil ustanovljen za potrebe Genovske republike kot zatočišče njenega ladjevja pred viharji, za časa njene okupacije otoka. Leta 1380 je bila pod guvernerjem Lomellinijem zgrajena močna utrdba – bastiglia. S časom je bastiglia (Bastia) postala glavno mesto Korzike, ki ga je držala vse do francoske revolucije leta 1791, ko je glavno mesto postal Ajaccio.
V Bastiji si je vredno ogledati trdnjavo, cerkev Sv. Janeza Krstnika (Eglise Saint Jean-Baptiste), Le Palais de justice, pred prihodom v  staro pristanišče pa pojdite skozi  Jardin Romieu – majhen park, a lep in diši… mmmm…. Sicer po Bastiji vozi La pettit train – turistični vlakec, s katerim si lahko v slabi uri na hitro ogledaš mesto (tudi stari del  – postaja Place St. Nicolas), vendar polni energije in pričakovanja, smo mi to raje opravili peš. Kdor je v Bastiji dlje – menda se splača ogledati tudi Musee de la Miniature (mini tradicionalna korziška vas) in akvarij (ulica 71  quai Comparetti)

Po prvem (pa definitivno ne zadnjem) kostanjevem pivu – Pietra, smo popadali v postelje in zaspali kot ubiti.

2. dan: Cape Corse, puščava Agriato in L’ille Rouse (cca 200 km)
Cape Corse je zelo lep del Korzike, čudovita mešanica tipičnih korziških vasic in čudovite narave, prekrite z makijo (grmičastim rastjem) in s številnimi genoveškimi stolpi, s katerimi so se v preteklosti Korzičani braninili pred napadalci, otroka pa sta si krajšala čas z njihovim štetjem.

Ta dan smo prevozili in prehodili cel Cape Corse, prečkali puščavo Agriates, sončni zahod pa zamudili v mestecu L’ille Rouse (to mesto naj bi bilo najlepše ravno ob sončnem zahodu, pa smo bili prepozni za slabe četrt ure).
Pot smo začeli v vasici nad Bastio – Cardo, od kodor je lep razgled na Bastio in okolico. Nato smo se spustili nazaj na obalo v ribiško vasico Erbalunga (Garmin jo pozna pod imenom Bardu) z dobro ohranjenim genoveškim stolpom(na Veliko noč organizirajo ogleda vredno procesijo). V Macinaggiu smo naleteli na ribjo tržnico, kjer so prodajali še žive rake in otroci so bili seveda zgroženi. Seveda nis(m)o mogli mimo prodajalne s spominki in dekleta smo končala z obeski in zapestnicami, narejenimi iz zbrušenih školjk. Zelo lepa je vasica Rogliano s cerkvico, značilnim pokopališčem z grobnicami v ‘nadstropja’ in stopničastimi uličicami.
Vsekakor smo morali do Barcaggia, najsevernejšega rta Korzike. Iz mesteca se vidi znamenit otok La Giraglia, na katerem je svetilnik iz 19. stoletja. Prav presenečeni pa smo bili nad ‘plažo’ v Barcaggiu, kasneje pa smo videli, da niti ni edina takšna – meter ali še višje so nanosi morske trave in drugih rastlin, tako da dobiš občutek, kot da bi hodil po debeli preprogi. V tem letnem času ni bilo nič neprijetno, verjetno pa je poleti, vsaj kar se vonjav tiče, malo drugače.
Na poti iz Barcaggia smo se ustavili na pobočju z lepim razgledom na rt in pomalicali. Pot smo nadaljevali proti vasici Centuri, vmes pa smo se še povpeli na hribček z mlinom -Moulin Matei (seveda smo slikali Mateja ob ‘njegovem’ mlinu). Z vrha je lep razgled na obe strani Cap Corse – na vas Centuri, če pa imate srečo (mi je nismo imeli), pa se menda vidijo tudi otoki Toskanskega arhipelaga.
Cesta proti vasi Pino in kasneje proti Nonzi je bila vedno ožja, prepadna, na srečo pa je bilo precej malo prometa. Smo se vsaj navadili na takšne ceste… naslednje dni, je bilo marsikdaj še huje…
V Nonzi, vasi, ki stoji na 100m pečini nad morjem, smo parkirali pri cerkvi in šli peš do čarobnega vodnjaka sv. Julije, do črne plaže pa se nismo spustili. Uradno nas je bilo strah azbestne plaže (ostanek starih grehov rudnika, ki ga zdaj sanirajo), po tiho pa se nam ni ljubilo po xxx stopnicah do plaže. Raje smo šli še do genoveškega stolpa (Pauline tower iz 16. stoletja), s katerega smo opazovali kamnite strehe vasi in črno peščeno plažo daleč pod nami.
V Saint Florentu pa nismo imeli sreče… namesto v staro mestno jedro, ki se nahaja na rtu, smo peš šli do Cathédrale du Nebbio, ki se nahaja čisto na drugi strani. Pravzaprav precej daleč, skoraj iz mesta. V obe smeri smo hodili več kot pol ure. Priporočam – tja se zapeljite z avtom. Je dovolj prostora za parkiranje.
Do naše zadnje postaje ta dan – do L’ille Rouse – smo se peljali čez puščavo Agriates. To je zanimiv polotok med izlivoma rečic Aliso in Ostriconi. Precej hribovita pokrajina je bila nekoč ‘kašča’ Korzike, danes pa je porasla z redkim grmičevjem makije – grmički rožmarina, … Menda ima tudi krasne plaže. Priporočajo Saleccio, Loto in I’ostriconi. Do njih pa lahko pridete le po večurnem pešačenju po vročem soncu, z barko ali s terencem po razdrapanem kolovozu. Ob plaži Saleccia je manjši camp z imenom, ki pove vse U Paradiso. No ta smerokaz pa smo videli.
Malo pred L’ille Rouse je Parc de Saleccia, prijazni uslužbenci še posebej poskrbijo za otroke (za nalogo morajo poiskati določene rože). Mi pa smo poskušali v mesto priti še pred sončnim zahodom, zato smo se peljali kar mimo. Nazadnje pa tudi sončnega zahoda nismo videli. Bili smo prepozni….

3. dan (26.4.2010) – vožnja preko osrednjega goratega predela Korzike, preko pokrajine Castagniccia, kjer maja in junija cvetijo številni kostanji,  zdaj pa smo videli le suhe veje dreves, do Alerije, kjer prespimo (z ‘dodatkom’ narejenih cca 280 km)
Prebudili smo se v lepo sončno jutro in se po zelo lepi cesti peljali proti notranjosti Korzike. Pred nami so se začele dvigovati mogočne gore. Počutila sem se skoraj kot doma… kot nekje v Julijcih… Naša prva postojanka je bila vasica Omessa, ki leži nad dolino Golo. Želeli smo pogledati kapelico Chapelle de l’Annonciade z marmornim kipom device Marije, podoben Donattelovemu in baročnim zvonikom, pa smo ostali pred zaklenjenimi vrati. A ne za dolgo. Ko smo že krenili proti avtomobilu, sem slišala, kako nas nekdo kliče. Z mojim, khm, ‘ dobrim’ znanjem francoščine sem uspela razumeti, da nam gospa, ki nas je klicala s tretjega nadstropja, ponuja ključe za ogled cerkve in da si jih naj kar vzamemo, da visijo na notranji strani njenih vhodnih vrat (prva vrata levo od oboka, če gledaš cerkev). Seveda si nismo dali dvakrat reči in smo si z veseljem ogledali tudi notranjost.
Naslednja postojanka je bila le malo naprej, vasica Soveria, obkrožena z visokimi gorami (cca 5 km nad Corte proti S).  Spet značilna korziška arhitektura hiš, ki je v popolni harmoniji z naravo. Vas je znana po pridelavi odličnega nougata (mi smo iskali kaj podobnega nutelli, zgleda pa bolj kot turški med z lešniki). Ustavili smo se v ‘tovarni’ ob cesti tik pred vasjo in čeprav je izgledalo zaprto, je potem varnostnik od nekod priklical prodajalko, ki nam je odklenila in njami degustacija se je začela…
Sledil je ogled Corta,  še dandanes centra korziškega gibanja za samostojno Korziko. Parkirali smo v centru za 4€, kasneje pa smo videli, da je pa ob gradu parkirišče zastonj. Zelo simpatično mestece! Na trgu voditelja korziških upornikov Pascala Paolija, ki je v letu 1755 ob kratki osvoboditvi  Korzike Corte postavil za glavno mesto in čez 10 let tu ustanovil prvo univerzo, smo spili kavico in pojedli rogljiček iz bližnje pekarne. Sprehodili smo se do gradu, kjer je muzej (zaprt v ponedeljek) in seveda obhodili staro mestno jedro po dolgem in po čez.
Naš naslednji cilj je bil Ponte Nuovo, pa smo kar naenkrat svoje plane spremenili. Voznik se je odločil, da ne bo gledal v drugi svetovni vojni porušenega mostu, temveč da hoče videti pravi, ohranjeni genoveški most… Kopilotka je odprla vodiča in začela iskati… Naši začrtani poti najbljižji je bil most v hribovski vasici Asco. Tako smo končali tam. Vozili smo se po prekrasni dolini reke Asco, nad nami pa se je dvigoval mogočni Monte Cinto, najvišji vrh otoka -2706 m visok. V Ascu so me spet  zadolžili za ‘stike z javnostjo’, da bi v gostilni izvedela za pot do mostu. Sreča mi je bila mila – gostilničar je izredno dobro znal angleško in bil tako prijazen, da mi je narisal zemljevid. Pa ne bi bilo potrebno – povedati bi mi moral le to, da moramo na dvorišču cerkvice izbrati srednjo ‘kozjo’ pot (ne levo, ki vodi na pokopališče, temveč, pot, ki vodi navzdol  ob hiši s srčki na polknih; možno je pa priti blizu tudi z avtom, vendar desno okoli vasi). Po približno 20 minutah spusta do kristalno čiste reke smo prišli do popolnoma ohranjenega genoveškega mostu. Ne vem, če se naj ponavljam –prekrasna narava…
In potem dalje po vnaprej začrtani poti – Morosaglia, La Porta (po mestu ‘dere’ po žlebovih v cesti voda, baročni zvonik, ki je ob cerkvi, pa je tako visok, da z našim ‘trotl zihrom’ kljub širokokotnemu objektivu, ni prišel cel na sliko s cerkvijo vred :-)), dalje čez Croce in Campano. Okoliški gozdovi so kot pragozdovi, ceste vedno ožje in vedno bolj zavite. Izogibamo se pujskom, ki spijo na bankinah, nazadnje pa malo preden bi morali priti v civilizacijo naletimo na s plazom zasuto cesto. Pa nazaj in po daljši poti proti Cervianu. Kadarkoli sem pogledala na Garmina, je kazalo eno uro do cilja. V hotel v Alerijo smo prišli šele ob devetih.

4. dan (27.4.2010) – vožnja ob vzhodni obali, kopanje, Bonifacio  in nočitev na vasi (cca 280 km)
Ta dan smo ob osmih pričeli z ogledom muzeja Jerome-Carcopino v Aleriji, kjer najdeš grške, rimske in etruščanske vaze in keramiko, celo nekaj etruščanskih okraskov podobnih letalom smo videli… Zelo prijazen gospod na blagajni nam je računal kar skupinsko vstopnico, čeprav nas je bilo le 8. Za dve majhni Pietri pa smo prišparali 🙂
Za muzejem pa so ostanki rimskega mesta (veljavna je ista vstopnica) – forum, vila, nekropola, bazeni… V enem od rimskih bazenov pa današnja korziška kača :-).. imamo pa srečo – menda jih je zelo malo in (baje) niso strupene, vendar tega raje nismo preverjali….
Čeprav smo mislili ta dan voziti ob obali in si ogledovati plaže, nas je kaj kmalu minilo vse veselje do tega plana. Ko se voziš po tej obalni cesti, vidiš samo restavracije, morje pa je skrito za stavbami. Zato smo kaj kmalu spet zavili… v dolino Solenzara… Za kopanje sicer več kot premrzla reka je bila primerna za slikanje in občudovanje. Čeprav smo mislili, da se bomo morali obrniti, ker smo brali na internetu, da je slaba cesta, je kar šlo. Očitno so vmes cesto uredili – dokaj široka (sploh glede na Castagnico), lepa, asfaltirana… čisto OK, vse čez prelaz Col de Bavella. Do simpatične Zonze smo potrebovali približno 1h, s postanki za fotografiranje vred. V Zonzi smo se ustavili, si ogledali cerkev (vitraži so izredno izrazitih barv), v vaški trgovinici pa smo kupili pujčeka v salami ter nekaj kozjega sira za našega vegetarianca (čeprav so ga tokrat pujčki premamili…). Kupljeno smo pomalicali na prelazu proti Porte Vechio, z razgledom, ki ga ne premore nobena, še tako nobel restavracija, ne….
Ob cesti proti Portu je dobro označeno veliko parkirišče za slapove Gallu, vendar bi morali hoditi  do tja 90 minut, toliko časa pa nismo imeli. Malo dalje smo ob umetno zajezenem jezeru L’Ospendalle videli že tretji adrenalinski park in smo komaj mirili otroke. Odločitev je padla – saj še pridemo naslednje leto :-)V Porto Vechio smo pustili avto na parkirišču pri cerkvi (free) in šli peš v Cite. Moram reči, da se mi Porto ni zdel prav nič kaj posebnega. Plaža Polombaggio pa je čisto nekaj drugega! Moja prva misel, ko sem jo videla – ZEN TV! Otroci so bili seveda prej v kopalkah in v vodi, kot pa sem jaz sploh začela razmišljati o tem, da je voda mogoče mrzla… seveda je bila… ko pes :-)… Pa se niso dali motiti…

Ko smo se končno uspeli spraviti nazaj v avto, smo bili že čez 20 minut v Bonifaciu. To mesto pa pusti vtis! Že od daleč je veličastno z obzidjem okrog in okrog ter s prepadnimi stenami. Ko pa stojiš ob ograji nad ‘slavno’ skalo, ti ni nič jasno in nejeverno gledaš v sliko vodič, kaj bi naj bilo pod tabo. Na clifu pod nami smo opazili, kako gnezdi galeb. Hoteli smo mu vreći malo kruha- v trenutku je bilo nad nami, ob nas več deset galebov. Pravi spektakel galebje avijacije :-).  A – pa še to… ob cerkvici Sv. Marije imajo naj naj najboljši sladoled kar sem jih kdajkoli jedla…. Čokolada ali klementina… Uf… Za konec še sprehod po pokopališču, ki izgleda kot majhne vrstne hiške. Bizarno.
Sicer smo imeli ta dan načrtovan še ogled Caurije, vendar je ‘izredni’ izlet v Solenzaro toliko podaljšal našo pot, da ni šlo. Ker pa smo si naslednji dan nameravali ogledati Filitoso, si nismo kaj preveč gnali k srcu. Čakala nas je še skoraj ena ura vožnje do hotela v smeri proti Porto Pollo. Garmin si je spet izbral krasno pot za nočno vožnjo… neko vinsko cesto… še zdaj se nismo navadili, da je včasih treba ubogati smerokaze in ne Garmina…

5. dan: danes bolj ležerno… Filitosa, Propriano, Sartene… (cca 100 km)

Za dobro jutro nas je čakalo plačilo apartmaja. Prvotno več kot ugodna cena (125 € za 2 družini za 2 noči), se je na koncu podvojila zaradi ‘manipulativnih’ stroškov (15 €), stroškov čiščenja (55 €) in ker smo rekli ja, ko so nas vprašali, če potrebujemo prevleke, še za prevleke novih 55 €… Še dobro, da nismo rekli ‘ja’ še za brisače in ko so nas vprašali, če potrebujemo TV… Da bi bila mera polna, so hoteli še 350 € kavcije, če bi bilo ob prevzemu sobe karkoli narobe (naslednji dan smo nameravali iz hotela prej, preden začnejo delati prevzeme).
Kakorkoli, dobre volje si nismo pustili vzeti. Šli smo po začrtani poti. Najprej v Filitoso (vstopnina 6€ na osebo). Lep sprehod, lepa narava, zanimivi manhirji in bivališča neolitskih prebivalcev.
Malo dalje pri reki Rizzanese ob kraju Baracci bi morali najti  kamnite bazene s toplimi vrelci. Pa smo našli le zapuščene in propadle terme.
Propriano me ni impresioniral. Niti tržnica, ki so jo v vodiču tako opevali. Še v Celju imamo večjo.  Vse kaj drugega pa je Sartene. Kot noč in dan v primerjavi s Proprianom. Ozke, strme uličice, tipična arhitektura. Na velikem trgu pri cerkvi smo spili kavico, otroci pa so si privoščili sladoled. Levo s trga, po stopnicah mimo stojnic, smo naleteli na simpatično prodajalno keramike (kjer smo seveda srečali  pri nakupih še eno slovensko družino). Imeli so čudovite skodelice za kavo, vaze, mi smo si privoščili oljenko za na našo bodočo teraso…
Naslednja postaja – Compomoro – ogled najbolje ohranjenega genoveškega stolpa, ki je urejen tudi v notranjosti. Še pred tem pa smo se odločili, da na lušni peščeni plaži pred stolpom pojemo malico in se skopamo (brrr. … vseeno sem tokrat zbrala pogum tudi sama…). Potem smo šli peš dalje proti stolpu. Dosegli smo ga po cca 20 minutnem sprehodu (parkirajte takoj, ko lahko, ker na koncu ceste, preden se je potrebno začeti vzpenjati, pravzaprav ni parkirišča).  Kot se nam vedno dogaja –spet smo bili prepozni, stolp je bil že zaprt (odprt do 17:30). Vendar naš trud kljub vsemu ni bil zamanj – z zadnje (spodnje) strani stolpa je veličasten pogled na zaliv (smuknite čez lesen plot ;-)). Še lepša je bila potem pot navzdol – na levo okoli stolpa. Kakšne nenavadne oblike tvori narava s skalami v zalivu. Super! Za krožni obhod (iz mesta okoli stolpa in nazaj) smo porabili dobro uro in četrt.
Za konec smo hoteli pogledati Porto Pollo in če nas bi kaj premamilo, smo nameravali še na ‘mini gurmanski užitek’. Vendar je bil ta ogled skoraj izguba časa in upanje na gastronomske užitke je plavalo po vodi. Nič od nič…

6. dan  – načrt optimističen in naporen, realizacija še bolj: Ajaccio, Piana, nenačrtovan izlet do slapu reke Aitone, Ota, planirana je bila še Galeria, vendar je bila pot do Calvija (pre)dolga…  (cca 300 km)

Plan in realizacija – dva različna pojma… No ja, ne čisto… Nam pač  tokrat bolj ustreza narava kot velika mesta.  Vaška cesta nas pelje skozi gozd hrastov, jagodnih dreves in evkaliptusa – nekaj je res tako mogočnih evkaliptusov, da bi lahko naselili koale – Foret de Chiavari… Bolj ko se bližamo Ajacciu, ožja in bolj zavita je cesta. Kdo bi si mislil, da pelje do glavnega mesta Korzike z okoli 60.000 prebivalci!
Ko pridemo v Ajaccio, sledimo znakom za parkirno hišo Diamond. Ha! Višina 1,80 m, mi pa s ‘trugo’ na strehi…  Zapeljemo ob obalo in večje sreče ne moremo imeti – tik ob vhodu v Citadello (ker  je še vedno vojaška, ni vstopa) nas čakata dve parkirni mesti (cena 1€ za 2h). Ogledali smo si staro mestno jedro,  katedralo, mestni trg z vodnjakom, komaj smo našli Napoleonovo rojstno hišo, najbolj simpatična pa mi je bila ulica kardinala Fesca in kaj drugega kot tržnica…. Odšli smo s polnim nahrbtnikom medov (odličen je iz puščave Agriates), marmelad (tipična iz myrte in kostanjeva seveda), paradižnika, jagod, sirov…mmmm… Do Napoleonovega spomenika smo se odpeljali kar z avtom, saj je na zemljevidu zgledal precej daleč. Nismo naredili napake, saj je res precej oddaljen, tik pred spomenikom pa je konec ulice in parkirišče. Zadetek v polno bi lahko rekli. 
Še nekaj podatkov o Ajacciu: naselbina naj bi se začela razvijati v 2. stoletju, ko naj bi tod bilo domnevno rimsko pristanišče. Nedavne raziskave so odkrile nekaj zgodnjekrščanskih predmetov. Leta 591 se Ajaccio omenja kot sedež škofije, mesto samo se je tedaj nahajalo nekoliko severneje, na mestu sedanjih četrti Castel Vecchio in Sainte-Lucie, v 8. stoletju pa je kot večina drugih korziških priobalnih krajev praktično izumrl – zaradi malarije. S koncem 15. stoletja so mesto ponovno naselili Genovežani in utrdili svoj položaj na jugu otoka. Nova naselbina je že kmalu postala glavno mesto pokrajine Au Delà Des Monts, predhodnice sedanjega departmaja. Od leta 1553 do 1559 je bil pod francosko okupacijo, od leta 1768 pa dokončno prešel v roke Francozom. Za časa Napoleona je bilo še dodatno izgrajeno, sčasoma pa postalo največje mesto na otoku (do takrat je to bila Bastia).Med prvo svetovno vojno je bil Ajaccio pomembna pomorska baza antante. Med drugo svetovno vojno pa je 8. oktobra 1943 postal prvo osvobojeno mesto na ozemlju Francije.
Naš naslednji cilj je bila vasica Piana. Peljali smo se skozi Tiuccio in Sargone. Med obema krajema so številne lepe peščene plaže. Zanimiva vas je Cargesse, kjer so se v 17. stoletju ustalili emigranti iz Grčije, saj so jim dovolili obdržati svoje običaje in kulturo in kjer še danes stoji njihova ortodoksna cerkev. 
Nadaljevali smo z zelo lepo  vožnjo po zalivu Piana z Les Calanques – cesta južno od Porta, lepe rdeče prepadne stene, ozka in vijugasta cesta. Zanimivo – kjerkoli je bil lep razgled, je bilo urejeno cestišče za ustavljanje (verjetno je v sezoni bolj namenjen izogibanju drugim vozilom). V skalah  vsak vidi kaj drugega. Urejena je tudi sprehajalna pot. Mi smo se zadovoljili s kratkim pohajanjem in ‘skulpturo psa’ (Tete du Chien), ki je tik ob cesti. Ni čudno, da je zaliv Porto na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Sledilo je nenačrtovano iskanje slapov Aitone, ki se nahajajo v gozdu Foret d’Aitone, starodavnem gozdu s 45 m visokimi borovci, starimi tudi do 200 let. V vodiču je pisalo, da so v bližini vasi Eviso, nikjer pa ni pisalo, da se pot do Evise tako vleče :-(. Vsekakor pa je bilo vredno truda in iskanja. Slapovi so cca 2 km dalje od table, ki označuje konec Evise. Tabla ob parkirišču pa označuje ‘kostanjevo pot’ in ne pot do slapov. Parkirajte in pojdite dalje (navzgor) peš po cesti, nato skrenite levo na vzporedno pot, pri štirih drevesih z rdečim X pa zavijte na ozko stezo, ki vodi navzdol do slapov. Pozor – po dežju, ko je veliko vode, je lahko pot nevarna. Po 20 minutah hoje vas čaka nagrada – sinje zeleni tolmuni kristalno čiste vode in mogočen slap. Vidni so še ostanki starega mlina, s katerim so nekoč v tej grapi mleli kostanjevo moko. Le kdo je vlačil vreče kostanja v  ta odročen kraj? 
Nadaljujemo pot do Galerije mimo vasice Ota z značilnimi korziško arhitekturo. Zdaj se pa že ponavljam – idila! Zelo zelo lepa vasica, iz vaške gostilne pa je tako čudovito dišalo, da sem se opogumila in šla povprašati, kaj tako lepo diši. Sporazumevanje je bilo oteženo zaradi mojega ‘dobrega’ poznavanja francoščine, zato so me raje odpeljali kar v kuhinjo:-). Bila je zelenjavna enolončnica z mesom napol divjih pujskov, ki se tod okoli kar prosto sprehajajo po gozdu. Toda… bila sem preglasovana, ker bi naj bilo ‘prepozno’  in ni bilo nič s pojedino v gostilni.
Pri Oti je precej genoveških mostov. Malo pred vasico Ota se pelješ čez dvojnega celo z avtom – Pianella, le nekaj 100 m dalje, tik pred vasico je še eden, peš pa sta dosegljiva še Vecchju in Zaglia. 
Tudi naravni rezervat Scandola, polotok na poti iz Porta proti Calviju, naredi na vsakega obiskovalca nepozaben vtis. Znan je po gnezdiščih redkih ptic, rastlinstvu in bogatem podvodnem svetu rdečih koral. Vse do mesta Galerija je cesta odmaknjena od morja, zajedena v pečine, zožena na širino malo širšega osebnega vozila, vse naokrog pa nenavadno oblikovane rdeče skale.  Žal za oglede plaž u-Paradiso (že ime pove dovolj) in podobnih ni bilo časa (do njih se pride po uri in pol pešačenja, lahko pa najamete čoln ali terenca in se tako podate do njih. Mi smo nadaljevali mimo Scandole in si jo pustili za naslednjič, ko bomo bolj pohodniško razpoloženi. Tokrat smo želeli malo več časa posvetiti Calviju,mestu, ki jemlje dih skoraj tako kot Bonifacio. Calvi, genoveško mesto iz 15. stoletja, leži na vrhu skalnate ploščadi. Mesto je obdano z masivnim obzidjem, ki se staplja s starimi zgradbami. Po legendi naj bi bil v Calviju rojen Christopher Columbus, leta 1450. Ogledali smo si  mesto po dolgem in po čez. Predvsem se splača pogledati rezidenco genoveških guvernerjev (Palais des Gouverneurs Genois), cerkev St. Jean Baptiste ter trdnjavo. Citadela je zelo lepa proti večeru, ko se prižgejo stare svetilke, z obzidja pa se nudi lep pogled na novejši del mesta in pristanišče.
Iz Calvija nas je do vročega tuša, hladnega kostanjevega piva in postelje čakalo še borih 17 km. Naša zadnja noč na otoku. Za tokrat 😉 .

7.dan (30.4.2010) –  še zadnji ogledi in odhod na celino (cca 110 km)

Trajekt iz Bastije smo imeli šele ob 13:30. Glede na naše izkušnje z dolgočasnim čakanjem na trajekt v Livornu, smo se odločili, da tokrat pridemo v pristanišče le pol ure pred odhodom trajekta. Zato smo imeli še kar nekaj časa za zbiranje zadnjih vtisov, kjub vsemu pa smo se raje, namesto za načrtovano pot čez puščavo, odločili za vožnjo po bolj glavni cesti… In tako smo prišli do Pont Novu, genoveški most, ki si ga tretji dan naše poti nismo uspeli ogledati. Most je sicer v ruševinah, pa ne zaradi starosti ali slabega vzdrževanja… Most so razstrelili Nemci, ko so se ob koncu druge svetovne vojne umikali tod mimo. Most pa je znan tudi po bitki, ki se je tod odvijala  8. in 9. maja 1769 med francozi in Korzičani, kjer so slednji potegnili kratko, Paoli pa je emigriral v Anglijo.
Pri prvi hiši ob mostu je nekdo iz kamenčkov izdelal tipično korziško vasico. Simpatično. Seveda smo v skrinjico za prostovoljne prispevke malo primaknili. Naša Nina se je odločila,  da jim da kar 2 €, ker »so se tako potrudili«. Počutila sem se kar malo krivo, da je otrok dal v skrinjico več kot jaz, hkrati pa me je veselilo, da zna ceniti trud.
Nadaljevali smo proti Muratu. Garmin nas je spet želel peljati po svoje (po vinskih cestah), pa smo se raje odločili za smerokaze in za zadnji šoping. ‘Trugo’ smo do vrha napolnili s kostanjevim pivom :-). V Muratu smo si ogledali nenavadno pisansko cerkev. Narejena je iz zelenega in belega kamna, na njej pa zaslediš tudi pogansko simboliko. Zelo ohranjena in zelo lepa. Priporočam ogled.
Pot smo nadaljevali mimo vasic Olmeta (nekaj ‘de T.’) ter Oletta, od koder je lep pogled na zaliv St. Florent.  Ustavili smo se za kavico, potem pa nadaljevali do pristanišča. Do Bastije smo prišli z vsemi postanki vred in nakupovanjem  do 12:40 (zjutraj pa smo začeli ob 8:30).
Ob 13:20 se je končala naša 1200 km dolga odisejada po Korziki. Vkrcali smo se na trajekt ter se poslovili od Korzike. Zagotovo se še vrnemo. Naslednjič  s planinskimi čevlji!

Značke: Francija, Korzika, z avtom po Korziki