Včasih je pa dobro, da te kdaj pa kdaj še kdo drug malo spodbudi, da greš na potep. Tokrat je bil pobudnik potepanja dedi, ki si je zaželel kupiti domači teran, pa se mu samemu ni ljubilo na pot. Pa smo šli…
Bila je lepa sobota, kraji, ki smo si jih ogledali, pa še lepši. Iz Celja smo krenili okoli devetih, ob enajstih pa smo že pili kavo na naši prvi postaji – na dvorišču gradu v Štanjelu.
Priporočeni ogledi: Štanjel in Ferrarijev vrt, Branik in grad Rihemberk
Dostop: v Razdrtem zavijete proti Vipavski dolini in malo pred Vipavo skrenete levo proti Štanjelu. Dostop je mogoč tudi iz smeri Sežane.
Štanjel je romantična kraška vasica na 364m visokem hribčku Turnu, obdana z mogočnim obzidjem, s katerim so konec 15. stoletja zavarovali Štanjel pred turškimi vpadi. Ozke uličice, kamniti vodnjaki in bogato okrašene kamnite hiše zaznamujejo to tipično kraško vas. V vasi zelo izstopajo renesančno-baročni grad, v katerem domuje galerija umetnika Lojzeta Spacala, cerkev sv. Danijela z nenavadno oblikovanim zvonikom in kraška hiša z etnološko zbirko, ki razkriva pripoved o življenju kraške družine. Zanimivost kraške hiše so kamniti portali in kamniti žlebovi. Za hišo pa seveda vodnjak.
Kljub privlačnosti arhitekture in presenečenjem, ki ga je pripravil borov gozdiček prav sredi vasi, na vrhu grička, se nič se ne more primerjati s Ferrarijevo vilo s stolpom in Ferrarijevim vrtom, edinstvenima deloma Maksa Fabianija. Ko stopiš v Ferrarijev vrt, se počutiš kot bi vstopil v pravljico. Pa čeprav je menda stanje, v katerem je vrt sedaj, le še bleda senca nekdanje veličine. A meni se ni zdelo tako. Ob potki se bohoti sivka, sredi parka je ribnik s čudovitim kamnitim mostičkom in kamnitim paviljonom. V ribniku pa cvetijo beli in rdeči lokvanji. Posedeli smo na kamniti školjki v paviljonu in opazovali igro sonca v vodi.
Za tem smo se odpeljali proti gradu Rihemberk v Braniku. Smerokazov za grad nismo opazili, je pa mogočna podoba gradu prav dobro vidna že s ceste in ga ni težko najti. Parkirali smo malo pod gradom. Čeprav sem na internetu prebrala, da je možen le zunanji ogled in da je grad zaprt za javnost, smo imeli srečo in so bila glavna vhodna vrata odprta. Sami smo lahko raziskovali še zelo dobro ohranjen grad in se sprehajali po vrhu obzidja. Ko smo splezali na obrambni stolp, se je pred nami odprl čudovit pogled na celotno dolino, po kateri se vije slikovita železniška proga. Samo vzpenjanje po strmih polžastih stopnicah na vrh stolpa pa je bilo kar malo grozljivo, saj si lahko vseskozi skozi line gledal v sredino stolpa in opazoval svoj napredek v višini.
Pred odhodom z gradu me je pri enem izmed treh grajskih vodnjakov prav pošteno prestrašil orjaški modroglavi zelenec. Velik vsaj 30 cm (pa verjetno nisem videla celega repa), zato sem mu nadela takšno ime :-). Ata Google pa pravi, da gre za samčka navadnega zelenca… Huh, meni ni bil videti ‘navaden’ :-).
Pot smo nadaljevali do vasi Dornberk. V tem delu je precej vinogradov in sadovnjakov. Ob cesti smo opazili znak za prodajo breskev in seveda smo se morali takoj ustaviti. Nekaj sočnih zrelih breskev je takoj končalo v naših želodčkih, nekaj pa jih imamo že varno spravljenih za zimske dni v marmeladi. V Dornberku smo si želeli ogledati ostanke gradu Dornberk (današnji Tabor), vendar ga zaradi pomanjkanja smerokazov nismo uspeli videti niti na daleč, kaj šele priti do njega.
Po skoraj zapuščeni, a slikoviti cesti smo se peljali proti Komnu. Vrh planote nad Dornberkom je sledil kratek postanek v Škrbini. Prvi zgodovinski podatki o vasi segajo celo v daljno leto 1200, ko se vas Škrbina v seznamu goriških grofov omenja kot Serbin. Še posebej pa so vas zaznamovala dogajanja med I. in še bolj med II. svetovno vojno, na kar opozarjajo številne spominske plošče.
V Kobjeglavi pa menda najdete pristni kraški pršut. No, mi smo ga kupili le nekaj kilometrov dalje, v gostilni Grča v vasi Hruševica, tako da upam, da je ravno tako pristen. Dober vsekakor je. No, tu smo kupili še vino, ko smo ob kosilu poskusili kozarček ali dva. Potem pa smo jo počasi mahnili čez Komen in Sežano nazaj proti domu.
Prijetnega izleta je bilo kmalu konec. Naslednjič, ko bomo v teh koncih, pa si ogledamo še vojaško pokopališče iz I. svetovne vojne v bližini Štanjela, vas Volčji Grad, ki naj bi imela najlepše kamnite portale na Krasu in Grofovo jamo, katere ogled je brez predhodne najave mogoč le vsako zadnjo nedeljo v mesecu ob 14. uri. Mi pa smo se tokrat potepali v soboto. Pa nič hudega. Bomo imeli vsaj vzrok za vrnitev. Če ne prej, ko nam zmanjka vina :-).
Značke: Branik, grad, grad Rihemberk, grad Tabor - Dornberk, grad v Štanjelu, Grofova jama, Kobjeglava, Kras, nedeljski izlet, Štanjel, Volčji Grad