Tokrat mi je bilo pa žal, da smo za obisk Sardinije izbrali prvomajske počitnice. Le zakaj je bilo morje še tako hladno?! Plaže in sinje barve morja so res dih jemajoče. Sardinija je polna naravnih lepot, predvsem plaž, ima pa tudi bogato zgodovino, ki jo zna pokazati radovednim turistom.

Potniki: dve (samo še) tri-članski družini

Čas: od 27. 4. do 2. 5. 2017

Stroški in prenočišča (2+1): v bližini kraja Sirai: Agriturismo Sa Scalitta (zelo lepo! 95€), Bosa: Resort Isola Rossa, Sassari: Hotel Carlo Felice, v bližini kraja Abbasanta: Hotel Su Baione, Cagliari: Hotel Residence Ulivi E Palme; parkirnina na letališču (Treviso): 30 €, najem avtomobila (54 € + 70 € zavarovanje + pozor! 2.000 € rezervacije na kartici!), dizel 1,4 €/liter, cestnin ni, ceste urejene.

Posebej vredno ogleda: Capo Sperone, Bosa, Alghero, Capo San Marco, La Pelosa, Castelsardo, Parco Archeologico Naturalistico di Santa Cristina, topli vrelci Santa Chaterina.

Iz dneva v dan:

1. dan: Celje – Treviso – Cagliari – Capo Sperone – Sant’Antioco – Sirai

Tokrat se nam je prvič zgodilo, da v Trevisu na nobenem parkirišču v coni C in D ni bilo prostora! Malo smo krožili med parkirišči in upali na prosto mesto. K sreči so se ravno vrnile s potovanja tri slovenske družine in sprostile parkirna mesta, pa še paznik na parkirišču je ravno pravi čas zapustil svoje delovno mesto, da smo lahko parkirali (sicer bi imeli prednost tisti z rezervacijo). Vse ostale formalnosti na letališču so potekale brez težav. Tudi polet je bil lep. Potem pa je sledil najem avtomobila… Preko interneta plačan najem in polni kasko. Vendar nihče ni zares prebral drobnega tiska – kljub plačanemu polnemu kasku, so želeli 2.000 € rezervacije na kreditno kartico voznika, kombiniranja zneska z več kartic niso dovolili. Znajdi se, kakor veš in znaš in če ne gre drugače, ti ‘prijazno’ omogočijo, da še enkrat plačaš polni kasko pri njih (seveda drag – 25 € na dan), potem pa rezervacija na kartico ni potrebna…

Ker so se nam počitnice šele začele, nismo pustili, da nas ti dogodki in malo slabše vreme, ki nas je pričakalo na Sardiniji, spravijo v slabo voljo. Podali smo se dogodivščinam naproti na otok Sant’Antioco, ki je s Sardinijo povezan s cesto. Po ozki panoramski cesti smo se peljali do rta Capo Sperone. Če ste popotnik, ki se navdušuje nad osupljivimi razgledi, morate tja. Capo Sperone se nahaja na skrajni južni točki otoka, s skalnatih previsov pa lahko opazujete vulkanske otočke, vključno z otokoma Vitellino in Toro. Menda v res lepem vremenu pogled seže vse do obale Afrike, a mi sreče z vremenom žal nismo imeli. Ali pa tudi – vsaj deževalo ni :).

Na poti proti mestu Sant’Antioco smo se ustavili še pri stolpu Torre Canai. Očitno je v tem letnem času zaprt, če ne celo stalno. Da smo vseeno prišli do njega, smo malo poplezali čez obzidje.

Sant’Antiocu smo parkirali na ulici, ki jo obdaja krasen drevored, nedaleč stran pa je glavni trg z rimskim vodnjakom. Vredna ogleda je trdnjava vrh mesta, bazilika s katakombami iz 6. stoletja pa naj bi bila sploh biser mesta. A žal smo bili v mestu po šesti uri zvečer in je bilo vse že zaprto. Zato nam je ostalo le pohajanje po ozkih ulicah mesta in večerja v pizzeriji pred pol urno vožnjo do kmečkega turizma, kjer smo tisto noč prespali. To prenočišče lahko res priporočam. Zelo, zelo lepo, čeprav malo dražje.

2. dan: Sirai – Sardara – San Salvatore di Sinis – Faro Capo San Marco – Stagno di Càbras – S’Arena Scoada – Kayak S’Archittu – Bosa

Ta dan je bil namenjen predvsem naravnim lepotam. Ampak brez kave dneva ne gre začeti. Zato smo se najprej ustavili v dobre pol ure oddaljeni vasici Sardara. Ena najstarejših vasi na Sardiniji je znana predvsem po blagodejnih in zdravilnih učinkih vode, ki izvira v okolici. Le malo izven strogega mestnega jedra smo našli rimske Terme di Santa Maria, zelo znane in cenjene že v času Rimljanov v 2. stoletju pod imenom ‘thermae neapolitanae’. Staro mestno jedro Sardare pa je polno pristnega šarma. Urejene, ozke tlakovane ulice in tipična arhitektura okoliša Campidano nas popeljejo nazaj v čas. Ustavili smo se pri stari cerkvici San Gregorio in Santa Anastasia, kjer je tudi arheološko najdišče. Žal je bilo zjutraj še zaprto in si starodavnega svetega vodnjaka (‘pozzo sacro’) nismo mogli ogledati.

Pot smo nadaljevali naprej proti obali. Odločili smo se, da gremo najprej na polotok Stagno di Cabras in se potem vrnemo v Oristano.  Če bo še dovolj časa. Tokrat smo si namreč bolj želeli uživati v naravi, kot da bi šli na obisk v veliko pristaniško mesto.

Pri pripravi potovanja sem zasledila, da je na začetku polotoka zanimiva vas San Salvatore di Sinis, zato smo jo želeli najti. Dvakrat smo se peljali mimo nje, ker je nismo videli mimo dreves in grmovja ob cesti. Vse stavbe v vasi so namreč tako nizke, tudi cerkvica, da se na cesto ni videla niti ena streha! Majhne hišice z nizkimi vrati kot za palčke niso mogle imeti več kot ene sobe. Obkrožale so ozko makadamsko uličico, ki je skoraj v kvadratu obkrožala večji trg, na katerem je stala cerkvica. Nenavadno.

Vozili smo se po mokriščih Stagno di Cabras. Območja so ustvarili peščeni nasipi, ki so jih nanosile reke (med ostalimi reka Tiso) in so ustvarili plitve bazene. Barje Cabras obsega kar 2.200 ha in je eden najbogatejših močvirnih ekosistemov v Sredozemlju. Stare porušene zgradbe in slikovite koče so dokaz za dolgo ribiško tradicijo na tem območju. Bogato življenje v vodi je ključni del tega dragocenega mokrišča, ki zagotavlja hrano za številne močvirne ptice, kot so kormorani in ognjeni flamingi, ki smo jih videli v jati leteti nad oristanskim zalivom.

Kmalu za tem smo prispeli na parkirišče pri Capo San Marco. Do arheološkga najdišča Tharros smo šli peš, čeprav je do tja vozil turistični vlakec. Za naš običajni piknik na najlepših mestih smo napolnili nahrbtnik z okusnim ovčjim sirom, ki smo ga kupili na parkirišču pri simpatičnem domačinu. Tu tprimernega mesta za piknik ni bilo težko najti. Odločali smo se med čudovito peščeno plažo, kjer smo opazovali valove, ki so butali ob obalo in vzponom na hribček, na katerem se je bohotil stolp Torre Costiera di San Giovanni. Zmagal je hribček s stolpom, s katerega je bil prečudovit razgled na arheološki park Tharros, plažo Spiaggia di Capo San Marco in na sosednja stolpa na jeziku polotoka. Kako lepo bi bilo šele, če bi se prikazalo sonce… Še dobro, da imamo bujno domišljijo in smo si ga lahko predstavljali. 🙂

Kaj naj povem o Oristanu? Mesto me je pustilo precej ravnodušno. Ne rečem, da nima lepih stavb in bogate zgodovine, kljub vsemu pa me ni navdušilo. Parkirali smo pred katedralo Santa Maria Assunta in šli do Eleonorinega trga z mestno hišo, kjer se okoli velikega Eleonorinega kipa bohotita palači Palazzo degli Scolopi  in Palazzo Carta – Corrias. Obhod smo nadaljevali do mestnih vrat Torre di Mariano II oz. Torre di San Cristoforo. Zakaj ‘ali’? Prvi dokument iz leta 1500 namreč govori o vratih z imenom Mariano II, v občinskih dokumentih med 14. in 20. stoletjem pa nastopa kot Torre di San Cristoforo, po Svetem Krištofu, zavetniku potnikov. Ne glede na dvoumno ime pa so severna vrata redek ostanek mestnega obzidja, ki ga je v 13. stoletju dal zgraditi sodnik Mariano II.

Oristano smo kmalu zapustili. Naš naslednji postanek – naravno okno, Arco di S’Archittu, verjetno najpogostejši prizor z razglednic Sardinije, je več kot vreden postanka. Parkirali smo v kraju S’Archittu in šli tja po sprehajalni poti ob obali. Pogled je čudovit že od daleč. Ko pa prideš na plato nad obokom, imaš občutek, kot bi hodil po nekem drugem planetu. Pod nogami peščenjak, oblikovan v vse mogoče oblike, pod skalnim previsom morje buta ob obalo in buči kot bi grmelo, na obzorju pa se barve morja mešajo s sivim nevihtnim nebom.

Prav težko smo se odločili, da nadaljujemo pot proti cilju za ta dan – mestecu Bosa, a naše omahovanje je bilo nepotrebno. Na koncu nam je bila od vseh obiskanih sicilijanskih mest Bosa najlepša. Ko smo se pripeljali tja, so se oblaki pretrgali in sonce je obsijalo hiše najrazličnejših pastelnih barv, prislonjene na pobočje hriba pod srednjeveškim gradom. Ni nas očarala le arhitektura, ki so jo uspeli ohraniti, ohraniti so uspeli tudi nekdanji šarm, avtohtono sardinsko identiteto. Brez nepotrebnih butikov, trgovinic in restavracij, ki so umaknjene ob vznožje hriba, je staro jedro še vedno primarno namenjeno bivanju. V spomin so se mi vtisnile slike tlakovanih ulic, trgov, palač, barvnih hiš s kovanimi balkonskimi ograjami, še posebej pa njihov odsev v reki Temo. Upam, da so utrinki iz tega mesta, po katerem smo se sprehajali do trde teme, tudi vam všeč. 🙂

3. dan: Bosa – Monteleone Rocca Doria – Alghero – Capo Caccia in Grotta di Nettuno – (Argentiera) La Pelosa – Sassari

Iz Bose do Monteleone Rocca Doria smo se vozili bo gričevnati pokrajini, porasli z mediteranskim grmičevjem. V času našega obiska je bilo vse zeleno in me je na trenutke spominjalo na Irsko. Ne dvomim pa, da je v poletnem času vse drugače. Poletna pripeka najbrž požge vso travo in pokrajina dobi povsem drug videz.

Del pokrajine pa so tudi nuraghi, starodavne megalitske zgradbe in na Sardiniji jih naštejemo več kot 7000. Nekateri so zgrajeni celo 2000 let pred našim štetjem! Trdnjave, stožčaste oblike, so narejene iz kamnitih blokov, težkih tudi po več ton, brez veziva (suha gradnja). Videti je moč enostavne, enonadstropne nuraghe, lahko pa imajo tudi dve ali tri nadstropja, prekriti pa so s kamnitim svodom.

V majhno vas Monteleone Rocca Doria s komaj 80 prebivalci smo prispeli po dobrih 30 minutah vožnje. Tu čas teče povsem drugače. Spokojnost vasice smo zmotili z igranjem na vrtiljaku, nagajanjem razburjenim goskam, ki bi lahko s svojim dretjem zbudile še mrtve, nazadnje pa smo po telefonu priklicali še lastnico bifeja, da nam je odprla in skuhala jutranjo kavo. Ni nam pa uspelo, da bi nam odprli muzej kruha. Bi se morali najaviti vsaj kak dan prej…

Sprehodili smo se po panoramski poti nad mestom in občudovali jezero Lago di Temo pod mestom in ogromen zapuščen kamnolom, ki ga sedaj uporabljajo za prosto plezanje.

Na poti naprej proti Algheru smo se ustavili še za ogled starodavnih grobišč Necropoli di Pottu Codinu. Ponovno smo plezali čez ograjo, saj spet ni bilo uradnih ur. Tokrat nam je bilo sicer malo neprijetno, ker so pred zaprto ograjo stali še neki francoski turisti, a ko so videli skakati čez kamniti zid nas, so nam pridno sledili tudi sami :).  Znanstveniki domnevajo, da so devet podzemnih grobišč uporabljali v neolitiku okoli 3500 let pred našim štetjem. Našli so dele domnevno ženskega okostja, sklede, bronast kovanec, nekaj gravur na stenah in ognjišče.

Alghero velja za eno najstarejših mest na otoku. Staro mestno jedro, centro storico, je eno izmed najbolje ohranjenih na Sardiniji. Hrani številne umetnostne spomenike, ki so jih pazljivo obnovili po medvojnem bombardiranju. Že od daleč pritegne pogled mogočno obzidje s stražnim stolpom. Gotske palače, tlakovane ulice, trgi, restavracije in bari dajo mestu poseben pečat. Skoraj lahko otipaš špansko vzdušje, ostanek preteklosti mesta kot katalonske kolonije. Še danes, več kot tri stoletja po tem, ko so Iberci otok zapustili, domačini govorijo neke vrste srednjeveško katalonščino. Tudi označbe ulic in jedilni listi so pogosto napisani tako v tej katalonščini kot v italijanščini.

No, tudi v tem mestu sem nam zadala težko nalogo… Menda je v Algheru najboljši sladoled v sladoledarni z najdaljšo tradicijo… Gelateria Igloo. Komaj smo jo našli (promenada na obzidju), pa še zaprta je bila… Ko smo tako na glas razpravljali, da ne bo nič iz sladoleda, se je, ne vem od kod, prikazal lastnik, odprl sladoledarno in že smo se sladkali z odličnim domačim sladoledom.

Nato smo se odpeljali proti okoli 20 km oddaljenemu rtu Capo Caccia, čudovite razgledne točke severnozahodne obale, ki svoje ime dolguje plemičem, ki so v 19. stoletju tu lovili golobe, ki so gnezdili v impozantnih obalnih stenah. Pogled s pečin na temno modro morje je čudovit. Območje pa skriva še en dragulj – več kot 15 jam, ki ležijo nad morsko gladino ali celo pod njo. Najbolj znane so Neptunove jame, ki ležijo tik nad morsko gladino. Do njih lahko pridete z ladjo ali pa se spustite po 654 stopnicah, vklesanih v skalnat previs (Escala del Cabirol, kar bi naj pomenilo ‘ovčje stopnice’ – ne brez razloga). Spust niti ni bil tako hud, problem je bil v tem, da smo vedeli, da se bo potem potrebno povzpeti po vseh teh stopnicah nazaj gor :). Ogled jame sicer ni ravno poceni, je pa lepo. Ogledi so vodeni in trajajo okoli 45 minut. Naj opozorim še na manjšo na videz nepomembno podrobnost… če morate na WC, storite to preden se spustite po stopnicah. Sicer boste morali zdržati do vrnitve, kar pa lahko traja tudi več kot dve uri…

V prvotnem planu je bil še ogled mesta duhov Argentiere. Že vse od antične dobe so tu kopali srebro, a danes na to spominjajo le stara, nekatera delno obnovljena rudarska poslopja, saj je rudnik zaprt že vse od leta  1963.

Mi smo se raje zapeljali na skrajni severozahod otoka, na polotok Capo Falcone na plažo La Pelosa. Odločitev je bila prava! Turkizno morje, bela peščena plaža in čudovit razgled na utrdbo na otočku Isola della Pelosa in na otok Isola Piana. Čudovita plaža, ki pa je poleti najbrž preveč oblegana. Že sedaj je bilo kar precej obiskovalcev, pa je bilo morje še precej sveže. Kopali so se le najpogumnejši, malo manj pogumni smo na obali uživali ob pivu in čipsu :).

Pozno popoldne smo prispeli do Sassarija, drugega največjega mesta na otoku, ki ponosno igra dve vlogi – vlogo zgodovinskega mesta ter modernega ekonomskega in kulturnega središča severne Sardinije. V zgodovinskih spisih je Sassari prvič omenjen že davnega leta 1131. Nekaj časa so si menjavali oblast Genovežani in Pisanci, po letu 1323 pa je za skoraj 400 let oblast prevzelo špansko kraljestvo, vse do leta 1718, ko je postal del Sardskega kraljestva. V starem mestnem jedru je veliko zgodovinskih spomenikov. Ogledati si velja Piazzo d’Italia, kjer se okoli spomenika Vittoria Emanuela II bohotijo palače Palazzo della Provincia in Palazzo Giordano. Pravo nasprotje med bahavo zunanjostjo in preprosto notranjostjo nudi mogočna katedrala San Nicola di Bari, očarljivo cerkev Santa Maria di Betlehem prepoznate po značilni kupoli, cerkvica Sant’Apollinare pa je menda najstarejša v mestu. Na obrobju mesta se razteza čudovit park, Parco di Monserrato, zelena oaza z raznolikim rastlinjem.

Ko bi si le zapomnila, kje smo si tisti večer privoščili testenine, bi lahko priporočila to restavracijo. Pa si žal nisem… ampak testenine so bile božanske – penne z borovničevo smetanovo omako ali penne z omako iz gorgonzole. Mmmmm… še danes se mi cedijo sline.

Zvečer pa je bil načrt, da greva plesat tango… pa sva žal več kot eno uro neuspešno iskala naslov, kjer naj bi bila milonga. Nikar ne zaupajte Google maps pri iskanju naslovov v Sassariju. Tudi hotel je bil okoli 200 metrov stran od tam, kjer je Google rekel ‘Prispeli ste na cilj.’ :(.

4. dan: Sassari – Santissima Trinita di Saccargia – Castelsardo – Macomer – Parco Archeologico Naturalistico di Santa Cristina – Abbasanta

Ker žal ni bilo nič s plesom prejšnjo noč in sva šla spat dovolj zgodaj, smo lahko že navsezgodaj zjutraj krenili na pot. Ogledali smo si cerkev značilne romansko-pisanske arhitekture – baziliko Santissima Trinita di Saccargia. Čudovita bazilika, dokončana leta 1116, je bila zgrajena na ruševinah samostana. Nekaj ostankov samostana je ob cerkvi vidnih še danes. Zgrajena je iz lokalnega črnega bazalta in belega apnenca. Po legendi naj bi bil nastanek cerkve povezan s tem, da so se menda krave ob vrnitvi s paše običajno na tem mestu ustavile in se usedle, kot da bi molile. V spomin na to je steber levo od vhoda okrašen s kipci krav.

Pot smo nadaljevali na sever do mesta Castelsardo. Čudovito srednjeveško mesto, obkroženo z obzidjem, se razteza po pobočju hriba, vrh katerega kraljuje utrdba Castel Genovese iz IX. stoletja. Mesto zaznamujejo ozke ulice, strme stopnice in čudovite kamnite srednjeveške hiše. Izgubljali smo se po ulicah vse do vrha hriba, kjer stoji utrdba. V delu mesta, ki je za obzidjem, je polno restavracij in obrtniških prodajaln. Mimogrede smo od domačinke, ki je pletla značilne krošnjarske izdelke, kupili nekaj darilc. Šli smo ob obzidju čisto na drugo stran mesta, kjer so skalne pečine zavzeli galebi. Navkljub čudoviti naravi smo se od tu kar hitro pobrali, saj so galebi svoj teritorij močno zaznamovali s mešanico smradu po crknjenih ribah in iztrebkih… Sicer pa je mesto resnično lepo in bi lahko tu ostali cel dan. Menda je najlepši razgled na mesto ob sončnem zahodu in zvečer, ko se v mestu prižgejo luči. Preverite in sporočite! Mi smo morali naprej… Namenjeni smo bili do Parco Archeologico Naturalistico di Santa Cristina. Med potjo smo si ogledali še znamenito skalo v obliki slona (Rocca dell’Elefante), ki je 10 minut vožnje iz mesta.

No, s to Santa Cristino (ali Chatarino ali karkoli smo že iskali) je pa tudi zgodba… Želeli smo si ogledati rimske terme, kjer naj bi se bilo možno kopati v reki s termalnimi izviri. Ampak je bila neka zmeda z imeni in končali smo pri svetem vodnjaku v Santuario nuragico di Santa Cristina. Pravzaprav je bilo tudi tu zanimivo. V starodavni vodnjak iz bronaste dobe, oblikovan kot ključavnica, se spustiš po kamnitem stopnišču, in še 3000 leti po njegovi izgradnji je v njem še vedno izvir vode. Pozor, menda se ni priporočljivo vanj spustiti ob polni luni, ko luna zasije na gladini vode :). Na prizorišču je še cerkev iz 11. stoletja, ulica 36 muristenes, majhnih hišic, v katerih so romarji prebivali med svojimi verskimi obredi ter enonadstropni nuragh, visok 6 ter širok 13 metrov.

Preden smo našli prave rimske terme, smo se ustavili še v vasici Paulilatino, še eni simpatični, starodavni vasici s kamnitimi hišicami in ličnimi ozkimi uličicami.

Po pripetijah in zapletih smo le prišli do rimskih term. Če bi iskali Forum Traiani, ne bi imeli težav… Ogledali smo si ostanke rimskih term, ki jih še dandanes napaja vroča termalna voda. Iz riskega kopališča, se termalna voda izliva v bližnjo reko, v kateri so še številni izviri. Čeprav smo prišli pozno, ko je bilo sonce že v zadnjih izdihljajih, je bilo kopanje v reki s termalnimi izviri nepozabno doživetje. Obiskovalci so naredili tolmunčke iz rečnih kamnov, da se je ravno prav mešala mrzla voda reke z vročo termalno vodo. Ampak prav na izviru pa v vroči vodi nisi mogel držati niti nog.

Po kopanju pa je bil na mestu primeren počitek. Spali smo v odličnem podeželskem hotelu Hotel Su Baione nedaleč od nuragha Losa. Na samem, v čudovitem okolju z nasadom oljk, kjer so se pasli konji in ovce. Za hotelom pa bazenček. Škoda, da še ni bilo topleje in smo lahko hotel koristili le za spanje… no, saj smo se kopali v termalnih izvirih, kar tudi šteje.

5. dan: Abbasanta – Atzara  – Nuraghe di Barumini – Cagliari

Čeprav nam je vožnja do Atzare ta dan podaljšala pot za dobre pol ure, smo jutranjo kavo spili v tej srednjeveški vasici, v kavarni ob glavni ulici z lepo fresko domačinke v narodni noši, ki v eni roki drži grozdje, v drugi pa pinije. Okolica Atzare velja namreč za agrarni center območja Mandrolisai. Pokrajina je precej gozdna in hribovita, obdelovalne površine pa so namenjene predvsem sadovnjakom in vinski trti. Okoliš je znan po rdečem vinu, imenovanem kar Mandrolisai. Za kozarček vina je bilo še prezgodaj, zato smo šli le na kratek obhod po starem mestnem jedru, nato pa naprej do Su Nuraxi di Barumini, največje in zgodovinsko najpomembnejše starodavne naselbine na Sardiniji.  Naselbina iz obdobja 1100 p.n.š. je imela zelo pomemben strateški položaj, saj je bila naseljena vse do konca šestega stoletja, ko so jo uničili Kartežani. Kljub vsemu se je zelo dobro ohranila vse do danes. Nuragh je zgrajen iz velikih  bazaltnih blokov. Sestavlja ga osrednji stolp, štirje manjši stolpi, obkroža pa ga naselje kar 50ih enoprostorskih okroglih koč iz pozne bronaste dobe. Dandanes so ohranjene večinoma le stene, sveti vodnjaki in cisterne, najbolje pa je ohranjen osrednji trinadstropni stolp, ki je visok kar 18 metrov, na vrhu pa je imel balkon, zgrajen izključno iz tako izklesanih kamnov, da so s svojo obliko in težo dajali stabilnost. Balkon se je v teh skoraj 4000 letih, od kar so ga postavili, sicer porušil, skoraj neverjetno pa je, da smo hodili po 4000 let starih stopnicah v tretje nadstropje stolpa, ki je imel še vedno stabilno kupolasto streho. Resnično vredno ogleda.

Za tem pa smo se končno odpeljali do zadnjega mesta tokratnega potepa po Sardiniji, do Cagliarija, ki se razteza preko sedmih gričevCastello, Colle San Michele, Colle di Bonaria, Monte Urpinu, Monte Claro, Tuvu Mannu in Tuvixeddu. To pomeni, da ko se sprehajaš po mestu, gre pot vseskozi gor in dol… :).  Ob prihodu smo imeli malo smole, saj so bile vse glavne ulice zaprte zaradi velikega festivala Sant’Efisio. Pa ne v čast prvemu maju temveč patronu, zavetniku Cagliarija. Ampak se nismo pustili motiti. Avto smo pustili v parkirni hiši ob mestnem obzidju v parku Giardino sotto le Mura. Želeli smo se povzpeti po stopnicah velike neoklasične stavbe Bastione di Saint Remy v staro mestno jedro na ogromen trg Piazzeta David Herbert Lawrenc, ki je dejansko zgrajen na stavbah! Zaradi festivala je bila zaprta tudi ta peš pot, zato smo morali malo naokoli po cesti. Staro mestno jedro za obzidjem smo si dokaj podrobno ogledali. Vredna ogleda je katedrala Cattedrale di Cagliari, pisansko-romanskega sloga, v notranjosti pa je znamenita prižnica Ambo di Guglielmo iz 12. stoletja, ki je bila prvotno načrtovana za katedralo v Pisi. Malo dalje je Palazzo Regio, znana tudi pod imenom Palazzo Viceregio iz 14. stoletja, ki je bila nekoč rezidenca sardinskih kraljev. Šli smo mimo trga Piazza Carlo Alberto in se po ozkih ulicah z visokimi, elegantnimi stavbami z železnimi balkoni spustili iz starega mestnega jedra do pristanišča. Na Via Roma je bilo treba namreč poiskati lokal, kjer bo zvečer še zadnja priložnost za milongo, da nisva na to dolgo pot zastonj nosila plesnih čevljev. Lokal sva našla in na ples so naju prav prijazno povabili. Ker pa je kazalo, da bo težava s parkiriščem, bi zvečer ostala najbrž kar v hotelu, če naju ne bi reši prijatelj… Uroš, hvala še enkrat, saj sicer ne bi doživela izredno prijaznega sprejema domačih tangerjev in preživela lepega plesnega večera. Lepše, kot se je, se nama prvomajski izlet ne bi mogel zaključiti.

6. dan: Cagliari – Benetke – Celje

Zjutraj smo že navsezgodaj pohiteli na letališče, vrnili avto (k sreči brez prask in s tem brez minusa na kartici) in se po mirnem poletu vrnili nazaj v Benetke.

Moram pa poudariti, da nismo videli niti pol Sardinije. Za to bi potrebovali vsaj 10 dni, če ne še kak dan več. Sploh, če bi bilo že topleje in bi se želeli naužiti tudi morja. Tako da si vi le pogumno vzemite kak dan več za potovanje.



Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>