Slovenska Toskana – Prlekija in Prekmurje

Tako redko nas pot zanese na vzhod Slovenije v deželo klopotcev. Pa tako je očarljiva, ko se kopa v soncu, odeta v jesenske barve. Ko smo se vozili proti Jeruzalemu in opazovali gričke s terasastimi vinogradi, topoli, ki se ponosno dvigajo proti soncu, cerkvicami in vasmi na grebenih, me je prešinilo – pa saj imamo Toskano v Sloveniji!

Priporočeni ogledi: Babičev mlin, Otok ljubezni, grad Betnava, dvorec Rakičan, dvorec Dornava (če se ustavite še na Ptujskem gradu, bi lahko ta izlet poimenovali tudi ‘po gradovih vzhodne Slovenije’….)

Dostop: z avtom se lahko pripeljete z več smeri. Nazadnje zgrajena avtocesta od Maribora do Murske Sobote je dobro izhodišče, mi pa smo šli po ‘stari cesti’ – po avtocesti do Slovenske Bistrice in skozi Ptuj proti Ljutomeru.

Opozorilo: za izlet si vzamite dovolj časa :-). Še bolje – prespite in poskusite tudi s kolesom. Ob večini glavnih cest je posebna cesta za kolesarje!

Zgodaj zjutraj smo zapustili Celje in se peljali proti Ljutomeru. Čeprav nam vremenoslovci niso napovedovali lepega vremena nas je Ptujski grad pozdravil obsijan s soncem. Peljali smo se dalje, mimo baročnega dvorca Dornava, ki smo si ga ogledali ob našem prejšnjem obisku na ‘vzhodu’. Na tem mestu je že v srednjem veku stal manjši dvor. Lastniki so bili ptujski gospodje in kasneje Herbersteini. Čeprav je danes zapuščen in čaka na boljše čase, si velja vzeti nekaj časa, se sprehoditi skozi drevored, zaviti na dvorišče, kjer v parku stoji Neptunov vodnjak in si tako dvonadstropno palačo ogledati vsaj od zunaj.

Naša prva postaja pa je bil Ljutomer, kjer smo v novi športni dvorani spustili v boj za medalje našega nadobudnega karateista, mi pa smo šli raziskovati okolico. Prva postojanka  – Babičev mlin v Veržeju (slabih 10 minut vožnje iz Ljutomera). Še pred stotimi leti je bilo na Muri preko 90 plavajočih mlinov, dandanes pa sta ostala le še dva – eden v Veržeju in eden v Ižakovcih. Babičev mlin na Muri je plavajoči kombinirani mlin, kar pomeni, da mlinarska hiša stoji na kopnem, vodna kolesa pa plavajo na Muri. In še vedno deluje! Tako je lahko ati Nini prav nadzorno razložil celotno mehaniko delovanja mlina, naju pa so najbolj zanimali rezultati delovanja mlina 🙂 – zaboji ržene, koruzne, ajdove in bele moke, ki so bili v gornjem nadstropju mlinarske hiše. Priporočam nakup! Kljub temu, da je Babičev mlin precej obiskan, je bila moka proti pričakovanjem poceni.

Z Nino sva se podali še mimo 150 let stare bele vrbe po potki ob Muri navzdol, kjer je obrežje Mure še vedno utrjeno na ‘star način’, tako kot so to nekoč počeli büjraši. Skakali sva po ‘kubikih‘, velikih kamnitih kvadrih, ki varujejo Murin breg in opazovali račke, ki so plavale v mirnem rokavu. Seveda je bila Nina čisto brez skrbi in navdušena nad skakanjem, mene je pa ob vsakem skoku zaskrbelo – ‘nimam nič za preoblečt, če pade v vodo’… Na srečo se ni nič zgodilo.

Naš naslednji postanek je bil dvorec Rakičan, ki je od Murske Sobote oddaljen slaba dva kilometra. Dvorec ima več traktov, z značilnimi prvinami renesančne arhitekture, prezidane v baroku. En trakt je že zelo lepo prenovljen, kar se najlepše vidi z urejenega notranjega dvorišča dvorca. Za dvorcem se razteza lep park, na južni strani pa so ograde s konji. Na žalost so ponujali vodeno jahanje konj šele v popoldanskem času, sicer bi zagotovo morali za nas osedlati kakšnega konjička… Mimogrede – 10 minut jahanja za otroke (na povodcu) stane le en evro, vi pa lahko ta čas v miru spijete kavo na terasi gostišča Pri grajskih konjih.

Hop v avto in do naslednjega dvorca – gradu Beltinci. Začetki gradu naj bi segali v 14. oz. 15. stoletje. Pravokotno zasnovana graščina je bila obdana z obzidjem s štirimi stolpi, ki ga je obdajal obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec. Graščina je še v fazi prenove, vendar je že mogoče videti njegovo nekdanjo veličino. Prav škoda, da nam ni uspelo videti ene večjih zanimivosti gradu – obokanih podzemnih roviv, ki povezujejo grad s cerkvijo in z grajsko kaščo – grenarom z železnimi vhodnimi vrati iz leta 1754.

Sprehod skozi grajski park se je hitro končal, saj se nam je mudilo po nestrpnega Mateja, ki je končal s tekmo. Mimogrede – bogatejši smo za eno srebrno :-). Pot iz Belticev do Ljutomera se je zdaj kar preveč vlekla. Pobrali smo sestradanega špornika in šli na zasluženo kosilo v bližnjo gostilno. Jejte bograč! Gobova juha in ričet nista bila preveč dobra…. Nauk – na izletih vedno jejte pristne jedi okolja, kjer ste. To mora biti dobro.:-)

Okrepčani smo se odpeljali do Ižakovcev. Na parkirišču smo pustili avto in šli peš po Otoku ljubezni na Muri. Ogledali smo si plavajoči mlin, brod, s katerim se še danes da pripeljati na nasprotni breg reke (kritika – nikjer nismo videli voznega reda in še danes ne vem, če sploh vozi za naključne obiskovalce), šli čez park, sedeli ob Muri in opazovali njeno moč.

Bližala se je ura, ko smo bili dogovorjeni za obisk pri prijateljih na biokmetiji Zel. Hitro v avto in proti Kogu na klepet z vedno nasmejanimi prijatelji (res se ne poznamo dolgo, pa še zelo redko se vidimo, vendar je nasmeh vedno na njunih obrazih). Čas, ko smo malo kramljali, je tako hitro minil, da smo pozabili pogledati, kje je letos ‘naš košček’ vrtička…  Tisti košček vrta, kjer je zrasla zelenjava, ki je sedaj lepo v kozarcih in v našem prtljažniku…. Romanine in Zvonkove kisle kumarice in rdeča pesa so najboljše na svetu! Hvala obema!

Dan se je počasi prevešal v večer, vendar mi še nismo mogli domov…. Odločitev je padla – gremo še v Jeruzalem. V poznopopoldanskem soncu smo vijugali po gričih proti Jeruzalemu. Od lepote pokrajine smo ostali brez besed.

Nazaj grede je bil avto precej težji… mi smo se najedli, v prtljažniku smo imeli nekaj desetkilskih vreč moke iz Babičevega mlina, nekaj litrov olja iz domače oljarne v Veržeju ter bio ozimnico biokmetije Zel… njam! Lepi in dobri spomini na naš tokratni jesenski izlet za mrzlo zimo, ki nas čaka :-).

Značke: Beltinci, biokmetija Zel, Dornava, dvorec, grad, mlin na Muri, Mura, Otok ljubezi, Prekmurje, Prlekija, Rakičan, Toskana