Sonce, morje, peščene plaže, vasice in hrana. To je Kalabrija, italijanska pokrajina, ki se nahaja čisto v prstih in narti italijanskega škornja.

Potniki: dve (samo še) tri-članski družini

Čas: od 3. 7. do 11. 7. 2019

Stroški in prenočišče: ker je Kalabrija precej velika, smo se vsak dan preselili drugam. Spali smo tako v zelo dvomljivih sobah, dvakrat pa tudi v odličnih apartmajih. Cena na nočitev je bila od 30€ do 140€.
Villaggio Lamezia Golfo, Agriturismo L’Antico Carro, Villa delle rose, Affittacamere Locri (odsvetujem), Bed & Breakfast Girasole, Affittacamere Amato, Afrodite, Agriturismo Agri Armonia.

(če za rezervacijo prenočišč uporabite to povezavo, dobite 10% popusta, meni pa nakažejo pa 20€ :). Hvala!)

Najem avtomobila za 11 dni 160€ + 180 € polni kasko (po njihovih cestah nisva želela tvegati).

Posebej vredno ogleda: Chiesetta di Piedigrotta, Gerace, Aieta,
Stilo, Fiumefreddo Bruzio, Scalea, Grotta dell’Arco Magno, Morano, Bova, Spiaggia di Michelino,…

1. dan: Celje – Treviso – Lamezia Terme

Naše potovanje se je kot vedno začelo v Celju :). Pot do Trevisa nam je postala že čisto kratka, tako pogosto je naše izhodišče letališče v Trevisu. Tokrat je bila ura poleta precej pozna, zato smo po pristanku šli v prvo trgovino, nakupili hrano za večerjo in se odpravili do prvega apartmaja. Okolica in terasa apartmaja sta bila ceni primerna (30€ na noč za 6 oseb), sam apartma pa niti ni bil tako slab. Po kozarcu vina smo popadali v postelje.

2. dan: Lamezia Terme – Pizzo – Tropea – Capo Vaticano – Palmi

Dan smo začeli z ogledom mesta Pizzo. Pizzo, nekoč imenovan Pizzo Calabro, se nahaja na vzpetini nad morjem. Mesto z ozkimi uličicami je precej turistično, sicer nič posebnega, razen gradu Castello Murat, zgrajenega v petnajstem stoletju (tu je bil usmrčen Napoleonov zet Joachim Murat. Ima pa dve glavni turistični atrakciji, eno za oči in drugo za brbončice. Seveda smo morali najprej zadovoljiti naše brbončice 🙂 v eni najstarejših slaščičarn v mestu
Pizzo Province of Vibo Valentia. Poskusili smo slavni tartufo di Pizzo, kroglico lešnikovega sladoleda, ki ima v sredini tekočo čokolado, prevlečen s čokoladnim prahom. Njam!

Potem pa smo se zapeljali kaka dva kilometra iz mesta do druge atrakcije – cerkvice Chiesetta di Piedigrotta. Zanimiva kapelica je ob obali v jami, ki je bila v celoti izklesana iz tufa apnenca. Z izgradnjo so v zahvalo Devici Mariji menda začeli v 17. stoletju mornarji, ko so preživeli silovito neurje. Rezbarjenje kipov pa je nadaljeval še zanesenjaški kipar, njegovo delo pa je po njegovi smrti nadaljeval še njegov sin. Vredno ogleda, saj je bilo v izgradnjo kapelice vloženega res veliko truda.

Vročina je začela naraščati, zato smo se odločili za kopanje na Spiaggia di Michelino. Do plaže se spustiš po stopnicah, ampak je čudovita. Žal nismo upoštevali nasveta, ki sem ga našla na spletu – pijača in hrana obvezna za obisk plaže. Namreč, po plavanju paše kak prigrizek. Pa še kar težko se odločiš za vzpon nazaj do parkirišča, ampak če nimaš vode, moraš kaj kmalu nazaj…

Nadaljevali smo proti Tropei, mestu, ki menda ne dobi toliko pozornosti, kot si jo zasluži. Nahaja se nad Tirenskim morjem, bi rekla, da na obali bogov… Imajo več kot 3 km čudovitih neokrnjenih plaž, ki so med najčistejšimi in najboljšimi v Italiji s skoraj tako turkizno barvo, kot bi plaval v karibskem morju.

Lepo staro mestno središče dopolnjuje benediktinski samostan Santa Maria dell’Isola iz 6. stoletja, ki kraljuje na skalni gmoti nad morjem. Potresi leta 1783 in 1905 so močno prizadeli zgradbo, cerkev pa je bila obnovljena, tako da je dobila sodobnejši videz in je od daleč videti precej prestižna stavba, prej grad kot samostan. Če iščete slike Tropee po spletu, boste zagotovo najprej naleteli na fotografijo samostana. Seveda pa v mestu ne manjka številnih restavracij, kjer ponujajo sveže morske jedi. Mi pa smo se zadovoljili s pizzo s sladko rdečo kalabrijsko čebulo.

Po vroči Tropei je bil spet čas za kopanje. Tokrat na Spiaggia di Riaci, ki je menda najboljša plaža za snorkling. Čeprav smo naslednje dni našli za naš okus še boljše….

V planu smo imeli še ogled Capo Vaticano, s svetilnikom Belvedere del Faro. Pa smo ugotovili, da gre za vojaški objekt in je dostop prepovedan… Zato smo se zapeljali do trgovine, da smo se opremili za večerno pokušino vina in ostalih dobrot Kalabrije.

3. dan: Palmi – Scilla – Regio Calabria – Pentedattilo – Bova

Zaradi vročine prejšnjega dne, smo na pot krenili precej zgodaj. Dan smo začeli v kraju Scilla, lepem ribiškem mestecu ob tirenski obali. Menda je Scilla dobila ime po morski pošasti, ki je domovala ob messinski ožini v skalnih votlinah in prežala na ribiče, katerih glavna riba v teh vodah je bila in je verjetno še vedno riba mečarica. Med sprehodom po mestu smo namreč naleteli na prizor, ko so pred ribarnico ravno rezali ogromno mečarico….

Spustili smo se do obale v romantično vas Chianalea (Via Chianelea v Google), najstarejše okrožje Scille, ki je še vedno dom ribičev.
Chianalea je znana tudi pod imenom “Male Benetke”. Mogoče tudi zato, ker so v prehodih med hišami privezani ribiški čolni. Vse kar je manjkalo sprehodu po romantičnih ozkih uličicah s pastelnimi hiše, zgrajenimi ob skalah, je bila odprta restavracija, kjer bi lahko spili kavo in si privoščili kakšno sladico. Ob desetih dopoldne je bilo še vse zaprto… Šli smo nazaj proti centru mesta mimo gradu Castello Ruffo. Grad je bil prvotno zgrajen za vojaške namene, pozneje pa ga je Paolo Ruffo, ki je leta 1532 prevzel Scillo, spremenil v svoje bivališče. Castello Ruffo že okoli 500 let trdno stoji na skalni gmoti rta in gleda na eno najboljših plaž v vsej Italiji, Marina Grande di Scilla, poimenovano tudi plaža sirene (Spiaggia delle Sirene). A nam je bilo za kopanje še prezgodaj. Raje smo pot nadaljevali do naslednjega kraja.

Regio Calabria je najstarejše in največje mesto v regiji ter drugo najstarejše mesto v Italiji.  Vendar je bil praktično znova zgrajen po potresu leta 1908, zaradi česar ima bolj moderen videz kot večina italijanskih mest. Parkirali smo tik ob slavni promenadi, ki vodi skozi vse mesto. Široka promenada, Lungomare Falcomatà, obdana s palmami, palačami Spinelli, Giuffré in Zani, parkom s skulpturami ter na drugo stran s pogledom na morje z vulkanom Etna v ozadju, se ponaša z nazivom “najlepši kilometer v Italiji” (avtor Gabriele D’Annunzio). No, razen tega, da je promenada res mogočna in lepo urejena in predvsem neobičajna za ta del Italije, name ni naredila takega vtisa, kot sem pričakovala (očitno sem že malo razvajena).

Mesto je obdano z antičnimi zidovi, ki jih je pred več stoletji zgradila grška civilizacija za zaščito mesta pred napadalci. To so najstarejši preostali simboli grške civilizacije, stena ob morju pa je še starejša, iz 4. stoletja pred našim štetjem.  Ogledali smo si še največjo katedralo v provinci, vilo Genoese-Zerbi (iz 14. stoletja, zgrajena v beneškem stilu), pred katero stojijo moderne skulpture in nasitili naše želodčke s pizzo z lokalno pikantno klobasico nduja. Še zame so imeli brezglutensko testo. Bravo pizzeria Mia Mamma Mia!

Po kopanju na (spet) peščeni plaži le nekaj kilometrov iz mesta, smo šli raziskovati najstarejše zapuščeno mesto v Italiji – Pentedatillo. Poznam koga, ki mu ogled tega mesteca ne bi bil všeč, saj nimaš niti osnovnih pogojev, da bi naletel vsaj na približek bara… Mesto je v resnici zapuščeno. Odprti sta le dve umetniški delavnici – ena ob vstopu v mesto s 30 mačkami, druga na vrhu mesta. Trije ljudje pa so bili vse, kar je bilo videti kot vsaj začasni prebivalci mesta… Mesto je bilo zgrajeno na skalnatem območju, ki ima obliko roke, od koder izhaja tudi njegovo ime – Pente = 5, dattilo = prsti. Ta velika roka s petimi prsti naj bi pripadala hudiču. Menda se tako še posebej zazdi ob rdečkastem sončnem zahodu. Obstajal je tudi strah, da bi lahko velika roka preprosto padla na prebivalce kot povračilo za storjene zločine, kar je pravzaprav razumljiv strah v območju, ki je podvrženo potresom. Sicer pa naj bi bilo to mesto z močnimi koreninami in vplivi Grčije, kar se kaže v njegovi kulturni dediščini, jeziku in navadah.

Sončni zahod smo pričakali na gradu v naslednji vasi – Bova. Uvrščena je med najlepše vasi Italije (Borghi più belli d’Italia). Upravičeno. Vas leži na 900 m nadmorske višine in je ena od dveh grških vasi južne Italije, kjer še vedno govorijo grško. Povzpeli smo se do ruševin gradu in razgledne točke, kjer je čudovit pogled na okoliško hribovje na eni strani in morje na drugi. Če ne bi bilo meglic, bi naj menda v daljavi videli obrise Etne. Pričakali smo sončni zahod. Tokrat sonce ni padlo v morje, ampak za hribe, kot smo navajeni doma :).

4. dan: Bova – Callanchi bianci – Ardore – Gerace – Locri

Zjutraj smo se najprej odpeljali na ogled t.i. mesečeve pokrajine, pokrajine z belimi skalnimi pobočji, ki so čudovite z modrim ozadjem neba – Calanchi Bianchi di Palizzi. A očitno ne gre za posebej obiskovano turistično atrakcijo, saj smo komaj našli dostop do teh pobočij. Ko se pelješ od Bova Marine po glavni cesti v smeri proti Locriju, se moraš ustaviti kar ob cesti in jo kar po divjem terenu mahniti proti hribom. Saj ni nekaj težek dostop, le ustaviti in parkirati avto je bilo nerodno (Google maps te sicer lokacijsko prav pripelje).

Le malo dlje, nedaleč za Capo Bruzzano, je našo pozornost pritegnila plaža. Že pred poldnevom je bilo obupno vroče… Brez odlašanja smo se ustavili in se malo ohladili. Še dobro, da smo se odločili, da se nam ne mudi. Za tem smo nameravali na ogled Ville romana di Casignana. Vila iz 1. stoletja našega štetja bi naj imela največ mozaikov iz rimskih časov v južni Italiji. A višja sila je hotela, da je vila zaprta do petih. Vsaj tako je pisalo na tabli, a prostor se nam je zdel sumljivo zapuščen in neurejen. Tudi prav… Odločili smo se, da si najprej ogledamo vasico Ardore malo bolj v hribih nad Jonskim morjem in se vrnemo ob petih… Sprehodili smo se po vasici, po gradu Castello Feudale di Ardore in se spočili v senci pod drevesom vaške gostilne. Ob petih smo šli nazaj do vile. Naš strah, da iz ogleda ne bo nič, se je na žalost uresničil. Obstali smo pred zaprtimi vrati. In čeprav ni bilo nikogar, ne vem, zakaj nismo po balkansko splezali čez ograjo… Ne bi bilo prvič 🙂 Bi rekla, da je bila kriva vročina, želja po ohladitvi od zunaj in od znotraj. Izbrali smo restavracijo na plaži Spiaggia di Ardore Marina, ki je imela tudi svojo plažo. Ni bilo boljšega, kot ohladiti se v morju, se posušiti na ležalniku pod senčnikom in potem spiti kozarec piva (ali obratno, kakor kdo :)). Čeprav mi praviloma plaže s senčniki in ležalniki v vrstah niso všeč, so mi v Kalabriji postajale vedno bolj všeč. Naravna senca na plaži je tu namreč bolj izjema kot pravilo.

Ko je najhujša vročina minila, smo se odpeljali naprej do vasice Gerace. Gerace je izjemno slikovita vasica, res bi rekla, da je biser Kalabrije in jo je vredno obiskati, ko ste na tem območju.

Poleg zgodovinskih znamenitosti, ozkih kamnitih uličic in majhnih trgov mesto krasi na eni strani razgled čez Jonsko morje, na drugi pa na gore. Sama vas leži na visoki pečini, kar 500 metrov nad morem. Vredno ogleda: palača Tocco in normanska katedrala Gerace (11.-12. Stoletje) na trgu Piazza Tribuna, stara vrata, imenovana “Varvara” in delavnice lončarjev. Katedrala v vasi pa je celo največja v Kalabriji, na zunaj s podobo trdnjave, v notranjosti pa je marmorni oltar, baročni dragulj iz 18. stoletja in prehodi, obloženi s stebri iz starodavnih templjev Locrija.

Zadnji postanek ta dan je bil Locri. Samo mesto mi ni bilo preveč privlačno. Današnji Locri je bolj turistični kraj s sprehajališčem ob obali, obdanem s palmami in številnimi restavracijami na peščeni plaži, ki menda ponoči postanejo diskoteke (nismo preverjali). V eni izmed teh restavracij na plaži smo pojedli večerjo (z izborom restavracije nismo imeli najbolj srečne roke) in šli do hotela.

Spali smo v bližini kraja Locri. Prenočišče ta dan je bilo prav nekaj posebnega :). Ko smo prišli, so najprej spustili v sobo mojstra, da bi popravil kotliček (neuspešno), nato sem v zamrzovalnik in hladilnik zložila stvari (in so se do jutra v zamrzovalniku ohladile le toliko, da so bile rahlo hladne, kar sem dala pa v hladilnik, sem pa tako lahko vrgla stran), v jedilnici je bil v koritu za rože odložen (verjetno že 10 let) katodni televizor, poleg servirne mize pa je stala komoda z eno stranico krajšo kot drugo (verjetno je imela zgodovinsko vrednost:)). In gospa je še zjutraj upala reči, da naj priporočimo njen hotel svojim prijateljem. Ja, sigurno… Če vas zanima bivanje v hotelu Adams familly, obiščite Affittacamere Locri :).

5. dan: Locri – Stilo – Pazano – Badolato – Spiaggia Caminia – Squillace – Catanzaro

Verjetno mi ni treba posebej napisati, da smo se zjutraj pobrali iz hotela takoj, ko se je le dalo… Planiran smo imeli ogled arheološkega območja Locri Epizefiri v bližini in arheološkega muzeja v Palazzo Scaglione, kjer so shranjeni artefakti, najdeni na tem območju, a je glasovanje udeležencev odločilo drugače. Nič arheologije, ampak življenje. Najprej kopanje na Spiaggia Riace Marina in nato ogled čudovitega t.i. bizantinskega mesta Stilo.

Mesto je resnično eno izmed najbolj fascinantnih krajev v regiji zaradi svoje bizantinske zgodovine, ostankov srednjega veka in baročnega obdobja. Katedrala Duomo di Stilo je bila zgrajena v srednjeveškem obdobju z gotskimi portali in rimskimi skulpturami na njeni fasadi. Ulice starega mestnega jedra so zanimiv labirint uličic s stopnišči med palačami in hišami, z vzidanimi rimskimi ostanki in prehodi, ki se nenadoma odprejo v majhen trg ali skrit atrij.

Najbolj fascinantna pa je opečnata bizantinska cerkev La Cattolica Velièina iz 10. stoletja, ki jo sestavlja pet pločastih kupol in je ena od najbolj prepoznavnih znamenitosti Kalabrije. V notranjost se še danes da občudovati freske, ki so nekoč v celoti prekrivale notranjost. Vzpon do nje je trajal okoli 5 minut.

Šli smo še do ruševin normanskega gradu, ki še vedno stojijo na hribu in do kapelice Grotta della Madonna della Pastorella na drugi strani hriba. Do v kamen vklesane kapelice vodi ozka steza. Ali je bila kriva vročina ali pa lahko na tem mestu res čutiš neko posebno energijo.

A veste, kaj je to coretto? No, mi smo to posebno ‘pijačo’ poskusili v mestecu Stilo – to je kava, popravljena z grapo :). Naročiš caffe correto in dobiš, ali grapo v ločenem kozarcu in kavo, ali pa ti žganje sami dodajo v kavo. Imeli smo srečo in smo dobili v ločenem kozarcu. Ni slabo :)…

V bližini ste še dve znamenitosti, ki pa smo ju mi spustili: nekdanja rudarska vas Pazzano z vidnimi predori do rudnikov in nekdanji samostan San Giovanni Theresti, ki je danes muzej sodobne umetnosti, kjer razstavlja več kot 70 umetnikov. Obiskali pa smo starodavno svetišče L’eremo di Santa Maria della Stella, postavljeno v naravno jamo nad Pazzanom na Monte Stella, 20 minut iz kraja Stilo. Globoka in fascinantna jama je ‘dom’ Blažene Marije Stelle iz leta 1562. Na vhodu v jamo je vidna pozno bizantinska freska, v jami pa je kamnit vrč, v katerega kaplja voda s kamnitega stropa. Menda v njem vode nikoli ne zmanjka. Pod jamo leži še druga, manjša votlina, povezujejo pa ju strme stopnice. Res vredno ogleda.

Nadaljevali smo proti vasi Badolato, srednjeveški obzidani vasi, 800 m nad morjem, ki jo je leta 1080 ustanovil prvi vojvoda Kalabrije, Robert Guiscard.

Sprehajali smo se po ozkih uličicah in v naleteli na “mačjo restavracijo”, pri cerkvici Chiesa dell’Immacolata, ki je pod vasjo, opazovali nek cerkven sprevod (nosili so Devico Marijo po celi vasi). Žal nismo tu dočakali večera, saj je pogled na to cerkvico s trga v vasi menda prav spektakularen.

Naslednja postojanka je bila most Ghetterello, bolj znan kot “Hudičev most” (Ponte del Diavolo Squillace). Nekako nismo našli poti čisto do njega (nahaja se nekaj km iz mesta Squillace ob vznožju severnega pobočja hriba). Tako smo se ustavili pri nekem mlinu in si ga ogledali od daleč. Most, zgrajen iz lokalnega neobdelanega granita, dobro viden iz gradu, je včasih omogočal je prečkanje istoimenske reke do vhoda v vas skozi Porta Giudaica. Vhod v mesto je tako imenovan zaradi prisotnosti židovske četrti Giudecca, ki je prisotna v Squillaceu že od XIII. Stoletja.

Dan smo zaključili z večerjo. Med drugim so značilna jed za ta del Kalabrije lokalne testenine fileja, ki jih pripravijo v paradižnikovi omaki s pikantno klobaso nduja. Bi še eno porcijo :).

6. dan: Catanzaro – La Castella – Capo Rizzuto – Crotone – Corigliano Calabro

Jutro smo začeli s kavico v večjem mestu Catanzaro, ki je znano po tem, da je med prvimi prevzelo vzgojo sviloprejk v 11. stoletju. V renesansi je postalo kraljevo mesto, ki je cvetelo vse do vdora špancev. Do mesta vodi impozantni 400 m dolg in 100 m visok most čez reko Fiumarella, ki ga je zgradil arhitekt Morandi. Mesto je sicer simpatično, ampak nič posebnega. Malo smo bili razočarani tudi nad vrtovi Ville Trieste iz 9. stoletja, ki se nahajajo za Piazzo Rossi.

Če boste v mestu v času večerje (mi smo bili še siti od zajtrka), velja poskusiti lokalno značilnost testenine chjna, polnjene s sirom pravola, kuhanimi jajci, salamo soppressata in polite z mesno omako in parmezanom. Ali pa mogoče jed murzedhu, vampe, kuhani v pikantni omaki, postreženi s foccacio.

Mi pa smo nadaljevali ogled znanega turističnega letovišča Costa dei Saraceni (obala Saracenov), katerega simbol je utrdba Aragonese iz 15. stoletja. Utrdba se nahaja na majhnem otočku, ki je z obalo povezan s tlakovano potjo. La Castella je sodobno ime kraja, ki se je v preteklosti je imenovalo Castra, Castra Hannibalis, Castellorum Maris. Sedanje ime je verjetno posledica prisotnosti številnih gradov na tem območju. Nas pa je v tej vročini še najbolj mikalo morje… Skrili smo se za obzidje, kjer je bila prijetna senca in ker nas ni nihče preganjal, smo se prijetno ohladili in spočili v senci gradu.

Z malce napolnjenimi baterijami smo bili pripravljeni na vnovičen spopad s kalabrijsko vročino. V vasi Isola di Capo Rizzuto, ki je kljub svojemu imenu na celini (ni otok), smo si pogledali ostanke utrdbe iz 16. stoletja. Kaj več od tega, kar je na sliki, ni videti. Tako da vam prepuščam odločitev, če boste to znamenitost obiskali ali morebiti izpustili. Je pa tik pod utrdbo lepa peščena plaža, kjer smo se seveda spet morali na hitro namočiti :).

Naša naslednja postaja je bilo mesto Crotone ali Pythagorovo mesto, ki je najstarejši del Magna Grecia v Kalabriji, po drugi strani pa najmlajša provinca Italije. Če naj verjamemo Ovidijevi legendi, glavno mesto dolguje svoje ime Herkulu, polbogu, ki je hotel počastiti svojega prijatelja Crotona, ki ga je po nesreči sam poškodoval. Da bi se pokesal hude napake, je Hercules mesto zgradil kot spomin na svojega prijatelja. Zgodovinski viri pa dokazujejo, da Je Crotone mesto grške šole, ki jo je ustanovil Pitagora, domovina olimpijca Mila. Med najbolj znanimi znamenitostmi mesta je grad Castello di Carlo V v starem delu mesta in katedrala, v kateri so pomembni in dragoceni obrtniški izdelki. Znotraj utrjenih zidov gradu so v starem mestnem jedru številne ‘nobel’ palače. Menda je vreden ogleda tudi Nacionalni arheološki muzej, kjer je razstavljen Herin zaklad. Mi pa običajno muzeje kar malo spregledamo…

Zadnje mestece, ki si bi ga morali ogledali, smo preložili na naslednje jutro, saj smo v Corliglianu tudi prespali.

7. dan: Corigliano Calabro – Sibari – Morano Calabro – Aieta – Sanctuary of Santa Maria della Grotta – Scalea

Jutranji sprehod po starem mestnem jedru mesta Corigliano Calabro, po ozkih ulicah, kmečkih hišah in starih svetiščih je bila za zgodnje jutro prijetna izkušnja. Ogledali smo si bogate cerkve iz osemnajstega stoletja in grad kneza Ruffa iz 15. stoletja. Med zgodovinskimi in umetniškimi spomeniki, ki krasijo Corigliano, ima ducalski grad izjemen položaj. Utrjena stavba 1073 je bila pred kratkim obnovljena, da si prav lahko predstavljamo njegovo nekdanjo slavo.

Naslednji postanek je bil v mestu Sibari. Sybaris je ustanovila skupina Ahajcev iz Peloponeza med dvema rekama, ki sta jih konec 8. stoletja pred našim štetjem naseljenci imenovali Chratis in Sybaris, V Arheološkem parku Sybaris so ostanki treh mest Sybaris, Thourioi in Roman Copia. Najpomembnejše najdišče je “Parko del Cavallo“. Na tem mestu so našli stare rimske ostanke okrožja, ki se je raztezalo preko dveh glavnih cest (plateiai) in ostanke rimskega gledališča. V muzeju v parku Sybaris pa hranijo artefakte, najdene na tem območju.

Se je splačalo pogledati, a ker je bil muzej brez klimatske naprave, smo komaj čakali, da pridemo na prosto in se odpeljemo do prve plaže – Lido mary gyù…

Za eno večjih presenečenj tega potovanja je poskrbela vasica Morano,
ena najbolj očarljivih in pomembnih vasi v narodnem parku Pollino. Iz mesta se razprostira masiv Pollino z gorskimi vrhovi Dolcedorme in Serre del Prete. Je eno najbolj ohranjenih vasi srednjega veka v Kalabriji, značilne pa so gnezdene hiše in ozke ulice. Vasica pokriva cel hrib in po njem se je bilo prav magično sprehajati. Nič čudnega, da nosi Morano Calabro naziv ene izmed najbolj lepih vasi v Italiji Borghi più belli d’Italia. Do gradu se vzpenjate po ozkih ulicah in stopniščih, slikovitih prehodih in hišah, zgrajenih druga blizu druge. Na poti navzgor do gradu stoji elegantna Palazzo Rocco, vrata Palazzo Ferrante in vrata Ferrante, Palazzo Serran… Razvaline mogočne trdnjave družine Sanseverino, obnovljen v 16. stoletju, ležijo vrh vasi, od koder je čudovit pogled. Ob gradu pa je cerkev sv. Petra in Pavla s štirimi kipi Pietra Berninija, očeta Gian Lorenza.

Hoja v hrib nas je kar malo izmučila in zaželeli smo si mrzlega aperol spritza. A na vrhu razen avtomata z nekaj pločevinkami pijače ni bilo nič. Tudi gospa, ki je pobirala vstopnino, ni vedela za nobeno gostilno v bližni (lepše povedano – prikrojila je resnico :)). K sreči nam je bila usoda več kot naklonjena. Le nekaj deset metrov pod gradom zagledamo gostilniške senčnike. Zadržano se približamo in ogovorimo gospoda, ki je stal pred hišo. Izkazalo se je, da smo našli gostilno. Pa to ne kakršnokoli! Sicer smo želeli naročiti aperolspric, pa nas je prepričal, da naj poskusimo calabria spric, ampak, kar je sledilo, je preseglo vsa naša pričakovanja. Gospod je začel prinašati na mizo lokalne prigrizke – od sirov, pršuta, domačih salam, do različnih namazov in najboljši peperonchini con sarde, kar smo jih poskusili. Še več, vse to je bilo zastonj, pijača pa tudi izredno poceni. Najdete jih na vzhodno stran hriba, če imate srečo!

Pot smo nadaljevali proti severu Kalabrije. Pred nami je bila dolga pot čez celino. Z nekaj kratkimi vmesnimi postanki smo prispeli do vasice Aieta, ki je prav tako uvrščena na spisek najleših vasi Italije (Borghi più Belli d’Italia), celo območje pa je del nacionalnega parka Pollino.

V starem mestnem jedru prevladuje baronijska palača, redek primer renesančne arhitekture v Kalabriji. Kar precej je lepih cerkvic in palač, nam pa je bilo zanimivo hoditi po ozkih tlakovanih uličicah, prehodih, podhodih pod hišami in po dvoriščih hiš, polnih rož. Resnično lepo, zanimivo mesto, več kot vredno ogleda.

Še posebej radovedno pa smo sledili smerokazu za ulico poljubov (Vico dei baci) in prišli do čisto ozke uličice, menda najožje ulice v Italiji, širine 52 cm, ki je res primerna za skrivno poljubljanje :).

Če boste v mestu proti večeru, ko se spet odprejo restavracije (mi smo bili prezgodaj) in bi želeli nekaj kulinaričnih užitkov – menda je hrana tu tipična za gorska območja, čeprav je kraj v hribih, od morja umaknjen le 12 km.

Potem smo se spustili do morja do svetišča Santa Maria della Grotta.
Svetišče, za kultne obrede uporabljano menda že od paleolitika, je za vedno označilo deželo, v kateri leži. Postala je versko in družbeno-zgodovinsko središče. Svetišče se nahaja ob robu mesteca Praia A Mare, v veliki skalni votlini na približno 90 m nadmorske višine, do koder se povzpneš po okoli 100 stopnicah. Votlina s svetiščem je precej velika, a njen videz kvarijo plastični stoli za vernike. A pogled je čudovit, saj se vidi cel zaliv Policastrum.

Končno smo prišli tudi do težko pričakovane ohladitve v morju tik ob slavni Grotta dell’Arco Magno. A ta dan nismo našli poti do tja (šli smo iz smeri Spiaggia dell’Arco Magno, morali bi pa začeti malo višje iz smeri Scalee – poiščite Arcomagno Hotel Village Club ob plaži in nadaljujte po cesti skozi skalo. Ne morete zgrešiti). Kakorkoli, kopali smo se pa le :).

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po z lučkami okrašeni Scalei. Scalea je ena izmed najbolj priljubljenih italijanskih počitniških destinacij z edinstveno klimo in lepimi razgledi. Na voljo so številne restavracije, picerije, trgovine in plaže z modro zastavo UNESCO (ena od teh je Spiaggia dell’Arco Magno, kjer smo se prej kopali).

Sicer pa je lepo tudi staro mestno jedro, ki se nahaja na skalni gmoti tik nad morjem. Raziščete lahko čudovite cerkve Santa Maria d’Episcopi, Chiesa Dello Spedale, San Nicola in Plateis (VIII. Stoletje) in druge zgodovinske spomenike. Na eni od starodavnih ulic zgodovinskega središča boste odkrili stopnice, ki so navdihnile ime mestu Scalee (Scala – stopnišče). Najznačilnejši pogled v mestu pa je stolp Torre Talao, ki je dvignjen nad plažo na majhnem hribčku, ki je bila menda pred manj kot sto leti otok Isola di Scalea.
No, v Scalei pa smo jedli eno izmed najboljših večerij tega popotovanja, pa še pretirano drago ni bilo. Prišli smo brez rezervacije, zato smo morali počakati. Malo smo se še sprehodili po mestu in čez uro in pol le uspeli priti do mize. Več kot splačalo se je počakati! La Rondinella Oseria Pop – morate obiskati (a rezervirajte prej!). Lokalne predjedi, testenine z limono in inčuni, zajček,… njami! Še danes se mi cedijo sline (čudno, da nimam nobene slike pojedine)!

8. dan: Scalea – Riviera Dei Cedri – Buonvicino – Diamante – Paola – Fiumefreddo Bruzio

Nov dan, a vnovič potepanje po Scalei. Vsem je bila tako všeč, da smo morali še na en obhod. Za tem pa smo krenili iskati dostop do Grotte dell’Arco Magno.

Tokrat smo ga le našli. Vreme nam je bilo naklonjeno, da po bregu nismo hodili po vročini. Pravzaprav je celo malo škropilo, ko smo šli iz avta, zato nismo vzeli s seboj kopalk. A, ko smo videli krasno turkizno vodo, sem se žrtvovala in šla nazaj po stvari. Noro lepo!

Od tu smo se vozili po Rivieri dei Cedri ali obali citron. To je del severne Tirenske obale Kalabrije, ki je obdana z obmorskimi vasmi. To čudovito območje je dobilo ime po starodavnem gojenju cedre, velikega agruma. Cedre so še vedno pomemben lokalni proizvod vzdolž cedrske riviere od Praia a Mare do Cetrara. To območje je odlično za sorto ceder, imenovano Diamond Smooth Cedar, poimenovano po mestu Diamante. Sadež najdete v številnih lokalnih specialitetah, kjer dodajajo citruse jedem iz testenin, likerjem, najbolj značilna pa je kandirana cedra, ki se uporablja v sladicah. To je del Kalabrije, kjer resnično lahko odkrivate nedotaknjene plaže, mirne vasice s skritimi ‘dragulji’, božansko lokalno kuhinjo in resnično pristnim kalabrijskim načinom življenja (‘na bolj počasi’).

Ena takih vasic je Buonvicino, ki je bila nekoč pomembna grška kolonija. V hribih, 10 kilometrov od morja, je Buonvicino (ali »Dobri sosed« v prevodu) zrasel na pobočju hriba, s pogledom na dolino, prekrito z vinogradi in oljčnimi nasadi. Nad mestom bdi ogromni kip San Ciriaco, v mestu pa je poleg ozkih uličic in urejenih dvorišč lepa še cerkev, končana l. 1674, Palazza Zupi iz 16. stol., Palazza Pignatelli in še bi lahko naštevala. Kar se mene tiče, si tudi to mesto zasluži naziv najlepših vasic Italije…

Ustavili smo se še v mestu Diamante, znanem kot “biser Tirenskega morja” in leži južno od Scalee. Ima pisano zgodovinsko središče, s številnimi freskami na stenah, ki govorijo o bogati tradiciji okoliša – poleg ribištva, gojenja ceder, je okoliš Diamante znan po gojenju chili paprike. Vsako leto v septembru prirejajo Festival Peperoncino.

Pri ogledu mesta smo nepričakovano naleteli na neke vrste muzej – nek starejši možak je v svoji delavnici izdeloval maketo kraja, s hribi, drevesi, hišami, ljudmi, živalmi,… Vložiti je moral ogromno svojega časa…

Zadnje mesto ta dan, kraj našega zadnjega spanja v Kalabriji, je bil Fiumefreddo Bruzio. Srednjeveška vas leži na pobočju gore, katere pečine se strmo spuščajo proti morju, ima čudovit razgled na modro Tirensko morje in je pravi zaklad. Krasno mesto za zaključek našega popotovanja. V vasi je ohranjen del srednjeveškega obzidja, Castello Della Valle iz daljnega leta 1201, lepo cerkvico San Rocco in seveda značilne ozke tlakovane uličice, po katerih smo se z veseljem sprehajali. Še zadnji aperol na terasi gradu, zadnje opazovanje zadnjega sončnega zahoda v Kalabriji. obžalovanje za kraji, ki jih nismo uspeli obiskati, veselje ob obujanju spominov na naše tokratno potepanje in zbiranje idej – kam se podamo naslednjič :). Lahko noč Kalabrija. Zjutraj pa na letališče in nazaj domov.

Značke: , , , , , , , , , , , , ,



komentarja 2 to “Turistično nepokvarjena Kalabrija”

  1. jože žlahtič pravi:

    Zapis je zgoščen, dobro predstavlja vsebino potovanja, tudi kulinariko;
    Zapis nudi precej idej za načrtovanje.
    Hvala,

  2. Jožica Leskovšek pravi:

    Hvala. Želim vam prijetno potepanje.

Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>