Rudniški rovDanes smo bili s kolesi globoko pod površjem zemlje, v kraljestvu rudniškega škrata Perkmandelca, v rudniku svinca in cinka v Mežici. Nismo slišali zamolklega odmevanja udarcev kladiv in krampov, saj je rudnik že dobro desetletje zaprt. Smo si pa lahko prav dobro predstavljali, kako so pridni ‘knapi’ v kraljestvu večne teme dolga leta prelivali znoj in dobili ne malo kateri žulj pri iskanju svinčene in cinkove rude. 

Nekoč so se po teh rovih vozili rudarskimi vozički, danes smo se po labirintu rovov preganjali s kolesi. Noro doživetje!

Muzej rudnika in svinca Mežica, odprt vsak dan od 9:00 do 15:00, razen v ponedeljek. Cena odvisna od velikosti skupine, mi smo plačali 18,00 €/osebo + 10,00€ za najem kolesa

Peš je ogled rudnika mogoč za skupine ob predhodni najavi, za posameznike in družne brez predhodne najave. Ogled rudnika s kolesom pa je mogoč samo s predhodno najavo (dan prej) tel. 031 316 657

Dostop: do Mežice lahko pridete po glavni cesti, ki teče ob reki Meži – od Raven na Koroškem se peljete proti Črni. Na koncu mesta Mežica je smerokaz za muzej, zavijete levo. Ne morete zgrešiti. Drug dostop je preko Slemena. Cesta je lepa, vseskozi asfalt. Za tiste, ki pridete s štajeske smeri, je ta pot zagotovo krajša. Mimogrede si lahko ogledate še Najevsko lipo – tik preden pridete s Slemena v Črno, zavijete levo (smerikaz). Peljete se vseskozi naravnost po makedamski cesti kar nekaj časa. Cesta je v solidnem stanju.

Opozorilo: primerna obutev, pa toplo se oblecite – v rudniku je stalnih 8-9 stopinj. Za vse, ki bi želeli po rudniku kolesariti – ne pozabite na zimske rokavice. Ne bodo odveč niti kolesarske hlače, saj je pot precej grbinasta. Otroci naj bi bili starejši od 8 let.

ProgaZ vodičem smo bili dogovorjeni za ogled ob desetih dopolne. Ker smo šli po cesti čez Sleme, smo bili skoraj več kot pol ure hitrejši kot naokoli čez Velenje, skozi Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem in Prevalje. Za pot iz Celja smo potrebovali zgolj uro in četrt. Kljub temu, da smo bili prezgodnji, nas je vodič že čakal. Na prikolico nam je naložil še naša kolesa (izposoja koles stane 10 EUR) in z njihovim kombijem smo se odpeljali nazaj proti Črni na Koroškem do vhoda v rudnik  na Igrčevem (643 m.n.v.). Kolesarjenje poteka po transportnih rovih, kjer so nekoč prevažali rudo z rudarskimi vozički, nekaj sto metrov pa smoprehodili peš in iskali čudovite minerale. Proga je dolga okoli šest kilometrov in se dvigne le za okoli 15 metrov, česar pa pravzaprav ne opaziš, saj je tako majhna višinska razlika na takšni razdalji skorajda neopazna. Razliko čutiš le takrat, ko se spuščaš in se pelješ skoraj prehitro. Rovi, po katerih smo se vozili, so kot kolesarske steze, podobno široki in grbinasti:-).  Malo višji fantje pa boste morali kdaj pa kdaj malo skloniti glavo :-), sama sem na srečo bolj pri tleh :-).

RudarkeOb pripovedovanju našega vodiča smo spoznavali težko življenje rudarjev in rudark. Ja, prav ste prebrali, tudi dekleta so morala včasih poprijeti za težko delo. Podpis ene izmed njih je še vedno dobro berljiv na steni.

Rudnik je bil vpet v življenje domačinov ne samo s tem, da so tu delali – če je bil zunaj sneg in po cesti niso mogli v dolino, so domačini lahko uporabili rove rudnika. Prav tako so bolnike, ki jih je bilo treba čimprej spraviti v bolnišnico, najhitreje odpeljali kar po jaških rudnika.

Učili smo se prepoznati kamnine, ki vsebujejo svinec, cink, opazovali kristale. Za trenutek smo tudi prisluhnili tišini in temi v eni izmed ‘soban’ v rudniku. Temno kot v rogu… Ob zgodbici o rudniškem škratu Perkmandeljcu pa smo skrivali svetleče kamne po žepih z upanjem, da niso preveliki in da se ne bodo spremenili v čisto navadne kamne, ko se vrnemo na površje:-).

 Naš vodič, ki je bil nekoč tudi sam rudar, je znal splesti zgodbe in dejstva o rudniku tako zanimivo, da smo ga tudi odrasli pozorno poslušali in se ob njegovem pripovedovanju počutili kot radovedni otroci ob dobrem učitelju. Še enkrat hvala za trud.

Ali ste vedeli, da je v rudniku Mežica eno redkih nahajališč vulfenita, dragocenega redkega minerala z velikimi, lepimi kristali intenzivnih barv? Ravno vulfenitovi kristali iz mežiškega rudnika so na svetu med najbolj cenjenimi in iskanimi. No, teh mineralov nam ni uspelo prinesti na površje. Menda bi se morali kar precej potruditi, če bi jih želeli najti.

Rudnik jočeEnkrat sem malo zaostala za skupino, ko sem slikala solze rje na steni rova… Scary… Če bi se izgubila, iz tega labirinta rovov ne bi prišla nikoli… Ali pa vsaj precej dolgo ne…

Izhod iz jame je v drugi dolini – Breg pri Mežici, od koder smo se potem spustili do glavne ceste, nekaj sto metrov dalje pa smo že bili spet na parkirišču pred muzejem.

Naš neumorni vodič nas je popeljal še v rudarski muzej, nam vse razkazal, potem pa nas je prepustil naši radovednosti in sami smo si še enkrat ogledali muzej. Ko smo se vrnili pred muzej, so nas tam čakala oprana kolesa. Naš vodič…

Vse, kar je lepo, prehitro mine. Kolesa smo naložili v avto in krenili nazaj proti Celju. Malo dalje od Črne na Koroškem smo že prej opazili smerokaz za Najevsko lipo. Zavili smo ostro desno in se kar nekaj časa vozili po ozki makedamski cesti. Bili smo že prepričani, da smo se izgubili, saj cesta ni izgledala takšna, da bi se po njej lahko vozili državni veljaki… Vsekakor pa je bil pogled na mogočno lipo vreden truda.

Najevska lipaOb kužnem znamenju iz leta 1222 se bohoti 10,70 m široka in 25,50 m visoka lipa. Če bi nas vseh osem objelo drevo, ga najbrž ne bi objeli, tako mogočno je. Z zadnje strani je njeno deblo že precej načeto, s prednje pa deluje mladostna in zdrava, čeprav naj bi bila mati lipa, lipa vseh lip, stara kar 770 let. Po pripovedovanju naj bi se že Turki ustavili pod njo, jedli z zlatimi žlicami in jih v naglici,  ko so bežali pred kraljem Matjažem, zakopali pri njenih koreninah. Hm, čudno, da lipa še stoji… 🙂

Za zaključek dneva smo se neuspešno zagnali še po gozdu za gobami. Kljub neuspešnemu gobarjenju je za nami še en lep potepisnki dan. Doma nas je čakalo že prejšnji dan pripravljeno in težko zasluženo zelo pozno kosilo. Če obroku ob šestih popoldne še lahko rečeš kosilo…

Značke: , , , ,



1 komentar to “V podzemlju Pece”

  1. jana pravi:

    Odlicno zapisano 🙂

Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>