Sliši se romantično – prenočevanje v zidanici na Dolenjskem. Pa je bilo res lepo? Ja! Še lepše kot smo mislili. Pa s tem ne mislim le prenočevanja v apartmaju nad vinsko kletjo, ampak cel izlet – od Celja do Muljave, Žužemberka in Trebnjega. Pa tudi prenočevanje v zidanici ni bilo kar tako. Prijazen gostilničar in ljubiteljski vinogradnik Meglič nama je ponudil svoje vino v degustacijo, pa še bokal za večerno uživanje ob kozarčku dobrega vina. Če se izlet ne bi bil končal z žalostno novico, bi mi zagotovo ostal v zelo lepem spominu. Tako pa lahko zaenkrat rečem le to, da je te kraje vredno obiskati.
Priporočeni ogledi: grad Mirna, Vrhtrebnje, izvir Krke, slapišča Krke, Žužemberk.
1. dan: Celje – Radeče – Brunk – Mokronog – Posestvo Pule – grad Mirna – Trebnje – Vrhtrebnje
Iz Celja smo krenili ob Savinji proti Laškemu, mimo Rimskih Toplic do Zidanega Mosta in nadaljevali ob Savi do Radeč. Tam je bil naš prvi postanek. Sicer zaradi obvezne jutranje kave, vendar smo imeli srečo, saj smo v Radeče prišli ravno sredi svetovnega prvenstva v ribištvu. Bregove Save so poselili ribiči. Kljub neverjetnim ribiškim napravam, s katerimi so lovili, v času, ko smo hodili okoli njih, še niso nič ulovili. Hm 🙂
V Radečah smo skrenili desno v hrib proti Krmelju in se ustavili pri cerkvici v vasici Brunk. Cerkev na Brunku je posvečena svetim Trem kraljem in ima prav zanimivo arhitekturo. Pravzaprav gre za dve cerkvi, povezani z zvonikom, ki je bil med drugo svetovno vojno porušen in kasneje na novo pozidan.
Brunk leži na prvem grebenu nad reko Savo, na nadmorski višini 561 metrov in ima čudovit razgled. Prijazen domačin, gospod Tonček, ki živi na kmetiji ob cerkvi, nas je ogovoril ter nam pokazal in naštel vse hribe, ki so se videli – od Gorjancev, Lisce, Kopitnika, Svetih gor do Uršlje gore. Pripovedoval nam je tudi nekaj o žalostni polpretekli zgodovini, ko so med drugo svetovno vojno Nemci v cerkvi zažgali precej domačinov, med njimi žal tudi njegove starše. Gospod Tonček je tako prijetno pripovedoval, da smo se komaj odločili za nadaljevanje poti. A treba je bilo iti dalje. Saj smo pravzaprav komaj začeli svojo pot.
Nadaljevali smo proti dolini Mirne. Ob poti smo se nenapovedano ustavili še na Žalostni gori pri Mokronogu. Nanjo nas je zvabil lep pogled na kapelice in cerkev na vrhu hribčka. Od parkirišča do vrha je 10 lepih kapelic (ostale so verjetno že nižje pod hribom), z vrha pa spet lep razgled na dolino. Žal sta bili cerkvici zaklenjeni in si ju nismo mogli ogledati. Šele kasneje sem prebrala, da je Žalostna gora veljala v preteklosti za eno največjih romarskih cerkva na Dolenjskem in da je zelo malo tako dobro ohranjenih in nedotaknjenih romarskih krajev pri nas, kot je Žalostna gora. O njej je pisal tudi Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske.
Po prvotnem načrtu bi moral biti naš prvi postanek grad Mirna. A spet nas je cesta odnesla drugam. Smerokaz za Posestvo Pule nas je zmamil na stranpot. Pa si poglejmo to opevano posest, če je res tako lepo kot govorijo… Kar nekaj kilometrov smo se vozili od Mokronoga proti posestvu. Ko smo prišli tja pa… ‘stoj in se čudi’… Vse ‘opicanjeno’, nobena bilka ne raste v drugo smer, kot so načrtovali. Odlično obnovljena kmečka hiša, konjušnica in lične apartmajske hiške. Vse skupaj na planoti na vrhu hriba, cel dan obsijanega s soncem. Z eno besedo – čudovito. Z možem sva se oba strinjala, da bi to šlo tudi skozi najine ostre standarde glede zemljišča, ki ga že nekaj let neuspešno iščeva… Ne potrebujem nič drugega kot njihov skedenj in travnik okoli njega. Seveda bi ga preselila bliže Celju :).
Privščili smo si kavico in sladico, potem pa nadaljevali proti Mirni. Zapeljali smo se do gradu Mirna. Čeprav smo prebrali, da ga obnavljajo in da se obiskovalci lahko po njem tudi sprehodijo, nam to ni bilo usojeno. Obstali smo pred zaprtimi rešetkami in razmišljali kaj zamujamo, ko smo skozi ograjo občudovali obnovljene arkade. Odločili smo se, da se spustimo do Mirenskega ribnika, ki je pod gradom. Pogrnili smo si deko in malicali z zavidljivim razgledom na grad. Zanimivo je, da je grad v zasebni lasti. Z lastnimi sredstvi ga obnavlja dr. Marko Marin že od leta 1962, ko je grad prešel v njegovo last.
Nadaljevali smo do Trebnjega in se ustavili v gostišču Meglič, da prevzamemo ključ od zidanice. Gostitelj se je odpeljal z nami do nje, nam vse razkazal, spila sva kozarček njegovega vina, ga nekaj dobila še za kasneje, potem pa smo šli spet raziskovati okolico. Šli smo do gradu Trebnje, ki je na desnem bregu Temenice nad avtocesto. Žal je grad v zelo slabem stanju. Sedaj so menda v njem socialna stanovanja, čeprav se je meni kraj zdel precej zapuščen. Nekaj časa pa je bil lastnik Trebenjskega gradu celo znan Dolenjec Friderik Baraga. Friderik Baraga je bil slovenski misijonar, škof, popotnik in slovničar. Rodil se je v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Leta 1830 pa je odšel v ZDA misijonarit med Indijance. O tamkajšnje življenju je napisal knjigo v nemščini, v kateri so Evropejci prvič slišali za princeso Pocahontas.
Mimo gradu vodi na Vrhtrebnje planinska pot in Baragova pohodna pot. Baragova pohodna pot vodi mimo dveh kraških jam, Velike in Male jame, ki ležita na severni strani Bukovja. Najprej pridete do Velike jame, malo dalje pa je še Mala jama. V našem nahrbtniku je manjkala svetilka, zato z raziskovanjem rovov ni bilo nič. Sicer bi pa lahko šli vanje, saj vhod ni zaprt. Nadaljevali smo blag vzpon in po dobrih 30 minutah prišli do vasice Vrhtrebnje. V vasici je kamnito obeležje 15. poldnevnika. Skozi njo namreč poteka 15. poldnevnik, ki določa zemljepisno dolžino v vrednosti 15°00’00”.
Za zaključek dneva smo si privoščili ribe v gostilni Pri Megliču, potem pa smo se vrnili v zidanico na zaslužen počitek.
2. dan: Trebnje – samostan Stična – Muljava -Dvor – Žužemberk – grad Kozjek – Trebnje
Zbudili smo se v lepo sončno jutro. V dolini so se še dvigovale meglice, mi pa smo se kopali v soncu. Današnji plan – najprej samostan Stična, potem Jurčičeva rojstna vas, izvir Krke, Krška jama, Žužemberk in domov. No, skoraj nam je uspelo:)
Začeli smo v samostanu Stična. Prispeli smo deset minut čez deset. Klasika – deset minut prepozno za voden ogled. Še dobro, da je bil menih, ki je bil pri vhodu tako prijazen, da nam je dovolil, da smo si vsaj muzej in dvorišče lahko ogledali sami. Sicer bi se lahko samo obrnili. Naslednji voden ogled je bil namreč šele ob dveh. Po ogledu muzeja smo šli še v lekarno patra Ašiča po čajček za zdravljenje želodčnih težav.
Nadaljevali smo po poti prvega slovenskega romana Deseti brat – v rojstno vas avtorja zgodbe Josipa Jurčiča. Muljava je prijazna dolenjska vasica, kjer je Jurčič preživljal mladostna leta. V svojih zgodbah pa je ohranil podobe svojega kraja in njegovih prebivalcev.
Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Ohranjena je takšna, v kakršni je živel Jurčič. Takrat je bila njihova zemlja le zemlja, na kateri je stala hiša in tistih nekaj metrov vrta pred hišo. Vse ostalo je občina kasneje odkupila. Slovenski etnografski muzej je domačijo dopolnil z dodatnimi objekti: čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan. Na robu travnika pa so postavili še leseno Krjavljevo kočo s ‘prizidkom’ za kozla.
Do izvira Krke ni težko priti. Zavijete proti Krški vasi, potem pa sledite smerokazom (mimogrede – tokrat smo bili na poti brez Garmina, le z zemljevidom). Avto pustite pri izviru Poltarice in nadaljujete skozi vas do pravega izvira Krke pod Krško jamo. Zaradi suše je bil pravi izvir Krke komaj omembe vreden, pa tudi z ogledom Krške jame ni bilo nič. Ogled je mogoč namreč le s turističnim vodičem, česar pa mi nismo vedeli. Lahko bi jih poklicali, pa ni bilo nekega posebnega navdušenja med našimi mladinci:-). Potolažili smo se z rundo taroka pri bolj polnem izviru Poltarice.
Vožnjo smo nadaljevali po slikovitih vaseh ob reki Krki, od katerih je najbolj impozanten Žužemberk oz. žužemberški grad, ki stoji na pečini nad reko Krko in se dobesedno zlit z mestom. Je eden redkih gradov v Sloveniji, ki stoji v samem mestnem jedru (no ja, tudi v Ribnici je tako, le da ni tako impozanten). Zanimivo je bilo raziskovati grad, se vzpenjati na njegove okrogle stolpe in skrivati v sobanah brez strehe. Leta 1945 je bil grad namreč požgan, do njegove popolne obnove pa bo najbrž preteklo še kar nekaj vode po Krki. Zaenkrat je lepo obnovljeno obzidje s stolpi, na trgu pred gradom pa stoji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ulit v livarni na Dvoru, sedaj pa obnovljen litoželezni vodnjak. Mimogrede, tudi dobro ohranjene dele livarne na Dvoru smo si ogledali. Fužino – železarno na brzicah Krke na Dvoru je dal postaviti knez Auersperg leta 1796. Z delom je prenehala skoraj sto let kasneje zaradi pomanjkanja surovin in zaradi močne konkurence, ki jim je odžirala delo.
Po kratkem počitku v gostilnici tik ob reki Krki in namakanju nog v osvežilno hladni vodi, smo se odpravili nazaj proti Trebnjemu. Šli smo čez Dobravo in Dobrič in se ustavili še za ogled ostankov gradu Kozjek. Grad se skriva na vrhu skalne pečine nad vasjo Dolenje Selce pri Dobrniču na Dolenjskem Parkirali. Pa čisto do tja nismo prišli. Avto smo mislili pustiti pri ekološki kmetiji Marinček in se povzpeti na 10 minut oddaljene razvaline. A smo ostale le pri namenu, saj sta naju izredno prijazna in zgovorna zakonca Marinček, kljub temu, da se ne poznamo, sprejela z odprtimi rokami in nas povabila na čaj. Tako smo se namesto ogleda ruševin raje pogovarjali, božali muce, preganjali domačega pujsa od mize, pili metin čaj in jedli njun odlični kozji sir. Naj se obema na ta način še enkrat zahvalim za gostoljubnost. Če bosta kdaj naletela na tele vrstice, seveda.
Od njiju smo odšli šele, ko se je že začelo mračiti in v našo zidanico prispeli že v trdi temi. Prijetna utrujenost nas je prav kmalu zazibala v prijeten spanec.
3. dan: veslanje po Krki – grad Mokrice – Celje
Zjutraj smo krenili v Trebnje, da smo uredili formalnosti okoli zidanice. Kupili smo še nekaj modre frankinje za obujanje spominov na naše potepanje doma, v znak dobre volje pa smo dobili še domačo marmelado iz vinogradniških breskev. Hvala g. Meglič, bila je dobra, a je je žal prehitro zmanjkalo :).
Mimo Novega mesta smo se peljali do Žužemberka na veslaški izlet. Kajake smo najeli v gostišču, ki je tik pod gradom (na nasprotni strani reke). Fanta skupaj, dekleti skupaj. Fanta sta se odločila odpeljati do naslednjega slapišča, dekleti pa sva bili malo strahopetni (čoln pač ni tako stabilen kot sva midve na kopnem in se malo maje). Nisva si upali predaleč. Šli sva do slapišča iz lehnjakovih tvorb pod gradom, potem pa počasi s tokom reke, le ob robu, kjer reka še ni bila pregloboka. Kaj sta v tisti uri veslanja videla fanta, ne vem, midve pa sva opazovali račke, ribe in kačo (upam, da je bila res kobranka, kot se mi je zdelo), ki je ravno ulovila ribo in jo poskušala pogoltniti kar v vodi.
Po veslanju smo se okrepčali s pico v tem gostišču in po neprijetni novici, ki nas je vse pretresla, smo se namesto do gradu Mokronog odpeljali naravnost domov. Vseeno lahko rečem, da bi se v te kraje še vrnila. Predvsem zaradi prijaznosti domačinov in lepot narave. Priporočam vsem.
Značke: Brunk, dolina reke Krke, grad Kozjek, grad Mirna, grad Žužemberk, izvir Krke, izvir Poltarice, Jurčičeva domačija, Muljava, Trebnje, Žalostna gora