Če bi morala le z nekaj besedami opisati Republiko Irsko, bi izbrala naslednje: urejeno, zeleno, lepo. Številni gradovi, jezera in pašniki predstavljajo to deželo v vsej njeni lepoti. Obiskali smo pretežno južni del države, vozili smo se od mesta do mesta, od ene lepote do druge. Le Dublin ni izpolnil mojih pričakovanj. Povsod drugje pa bi si želela ostati dlje. Sploh polotok Dingle in Ring of Kerry z nacionalnim parkom Killarney bi si zaslužila več naše pozornosti. Pa čeprav smo bili tam tri dni, bi lahko bili vsaj še en teden, pa nam ne bi bilo dolgčas. Navkljub hladnejšemu podnebju, ki mi ni všeč, bi Irsko prav lahko izbrala za daljše bivanje. Res lepo in vredno ogleda!
Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (17 in 12 let)
Čas: od 11. 8. do 20. 8. 2014
Vožnja: letalo Treviso – Dublin, najem avtomobila, po Irski prevoženih okoli 1500 km
Ogledi: Birr Castle, Athlone, Slane, Trim, Hill of Tara, Newgrange , Cork, Dublin, polotok Dingle, Ring of Kerry, Killarney national park, Galway, Killkeny, Kilfenora, Enis, Cliffs of Moher, Ennis, Bunraty Castle, Portmagee, Skellig Michael Island, Glenbeigh, Slea Head, Anascaul,Rock of Cashel, Macroom
Posebej vredno ogleda: polotok Dingle, Cliffs of Moher, Ring of Kerry, Killarney national park, Galway, Killkeny, Birr Castle, Trinity college Old Library
Vstopnine:
Hill of Tara: zunanji ogledi zastonj; cerkev, kjer vrtijo kratek film zgodovine območja, je odprta 10.00 – 18.00; cena 3€ odrasli
Newgrange: odprto 09.00 – 19.00, zadnji ogled 2 uri pred zaprtjem. Družinska karta 15€
Birr Castle Demesne z vrtovi: odprto 9.00 – 18.00; družinska vstopnica 25€
Cliffs of Moher: odprto 9:00-21:00; vstopnina za tri odrasle 18€;
Bunratty Castle & Folk Park: odprto 9:00-17:30; družinska vtopnica 30€;
ladjica okoli Scelligs – 30 €/osebo
Rock of Cashel: odprto 9.00 – 7.00, družinska vstopnica 11,50€
Cork – St. Mary: družinska vstopnica 12€
Trinity college Old Library: odprto 10.00 – 16.30, družinska vstopnica 18€
Iz dneva v dan
1. dan: Hill of Tara, Trim, Slane
Polet iz Trevisa do Dublina je bil miren, čeprav je bilo pod nami morje debelih oblakov. Opoldne smo pristali v Dublinu. Pričakalo nas je sonce, čeprav smo po lužah na tleh videli, da je še nedolgo nazaj deževalo. Moram povedati, da smo, kljub pregovorno slabemu vremenu na Irskem, imeli srečo in mokri nismo bili nikoli. Sicer je tudi deževalo, vendar ta dež ni takšen kot pri nas. Dejansko gre le za zelo kratkotrajne lokalne plohice, čez minutko ali dve pa že spet sije sonce. Res pa nam ni bilo vroče. Temperature so se gibale med 15 in 20 stopinjami, tako da pulover in vetrovka nista bila odveč.
Po pristanku smo prevzeli avto na Hertzu in se odpravili proti prvi točki našega ogleda – področju Newgrange. Vozili smo se po ozkih regionalnih cestah. Posebnost cele Irske je to, da so vse lokalne ceste zamejene z gostim grmičevjem. Levo in desno pa so uvozi do hiš. In to ne kakršnihkoli… Ker že nekaj časa neuspešno iščeva hišico z nekaj več zemljišča in zasebnosti v okolici Celja, sem bila presenečena, ker je pri njih urejeno ravno tako, kot bi si želela sama – pritlične hiše levo in desno od glavne ceste, umaknjene za grmičevje, kjer se skriva lepa posest s pogledom na travnike. Očitno so pri njih urbanisti že od nekdaj znali upoštevati zasebnost prebivalcev… Pa še to – kasneje sva ugotovila, da so cene njihovih nepremičnin pravzaprav ugodne. Npr. hiša s 4 spalnicami in 1 akrom zemljišča (1 acre=cca 4000 m2), ki je po slikah videti urejena in vseljiva, stane le 140.000 €. No, so tudi take za 400.000 €, ampak te so ob kakem jezeru ali podobno :).
Že ob načrtovanju poti smo videli, da je Newgrange zelo oblegana znamenitost in da se obiskovalcem, ki ne pridejo tja že zjutraj, rado zgodi, da ostanejo brez ogleda. Tako se je zgodilo tudi nam. Do Newgranga smo prišli okoli treh. Pričakala so nas obvestila, da so za danes zasedena že vsa mesta za ogled. Receptorka nam je priporočala, da pridemo naslednje jutro čim bolj zgodaj ali da preverimo v hotelu, kjer spimo, če imajo z njimi dogovor, da lahko telefonsko rezervirajo uro ogleda. Imeli smo srečo – res nam je lahko iz naše turistične kmetije, kjer smo spali, lastnica zjutraj rezervirala uro za ogled.
Ta dan pa smo se potem odločili, da opravimo nekaj ogledov, ki smo jih sicer načrtovali za naslednji dan. Vozili smo se po dolini Boyne t.i. Dolini kraljev (Valley of Kings) – tudi Irci imajo svojo dolino kraljev, ne samo Egipt :). Sedež irskih kraljev (High Kings of Ireland) je bil Hill of Tara. Tako kot Newgrange je tudi Hill of Tara na seznamu Unescove dediščine. Na tem hribu bi naj v prazgodovini kronali 142 kraljev, ki so vladali v imenu Tare. Kamen, kjer so izvajali kronanje, tu stoji še danes. Imenuje se Kamen usode (Irsko Lia Fail – Stone of Destiny). Po starodavnem irskem verovanju je Tara bivališče bogov in vstopno mesto v onstranstvo večnega veselja in prostora, kjer se smrtnik nikoli ni postaral. Tudi Kelti, ki so se tu naselili kasneje, so imeli Taro za posebno mesto. Zgodovinarji domnevajo, da so tu starodavni Kelti izvajali pogrebne ceremonije. Ohranjena je grobnica iz leta 2500 p.n.š. S hribčka je tudi izredno lep razgled. Menda se lahko vidi skoraj tretjina Irske. In tako smo opazovali, kako se nam zelo hitro približujejo temni deževni oblaki. Komaj smo pobegnili v cerkev, že je začelo deževati. A že po nekaj minutah, ko smo gledali film o zgodovini tega območja, je skozi okno posijalo sonce in smo lahko v miru nadaljevali ogled in se sprehajali po mehkem travniku.
Za tem smo se odpeljali do vasi Trim. Vas s pisanimi hišicami, ki imajo vse drugače pobarvana vrata, se nahaja ob reki Boyne. Že pred prihodom v mesto nas je pozdravil mogočen anglo-normanski grad, največji na Irskem, ki so ga snovalci filma Braveheart vzeli za sceno. Sprehodili smo se po vasici, si spotoma ogledali katedralo St. Patrick, spomenik Duka Wellingtona in se ustavili v slaščičarni, kjer sem si za rojstni dan privoščila irsko tortico :).
Za tem smo se odpeljali do vasi Slane, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Tudi Slane leži ob reki Boyne. Center je iz 18. stoletja, najbolj znane so štiri podobne gregorijanske hiše, ki obkrožajo osrednje križišče, most, ki prečka reko Boyne, 5-nadstropni mlin iz l. 1766, ki ga mi nismo uspeli najti, ter seveda grad.
Spali smo na turistični kmetiji Slane Farm. Imeli smo dve sobi. Presenečenje je sledilo, ko smo šli v sobo – najina soba je imela 6 postelj, druga soba pa deset! Nazadnje pa smo spali skupaj v eni sobi…
2. dan: Hill of Slane, Newgrange, Kilbeggan destilery, Birr, Athlone
Zjutraj je lastnica poklicala v Newgrange in nam rezervirala ogled ob desetih. Ker smo imeli še nekaj časa, smo se po njenem nasvetu odpeljali še do Hill of Slane, ki se dviga 158 m nad okolico. Menda se z njega vidi Hill of Tara (kjer smo bili prejšnji dan), kar je 16 km stran, vendar ga nekako nismo uspeli prepoznati. Mogoče nismo gledali v pravo smer :). Zapuščena starinska cerkev in pokopališče sta vzpodbudila našo domišljijo in nas popeljala v čase vitezov.
Pogled na uro nas je spomnil, da moramo naprej. Pripeljali smo se do centra za obiskovalce Newgrange, od koder so nas potem z avtobusi odpeljali do prizorišča. Newgrange je najstarejše in največje evropsko neolitsko svetišče, kjer so izvajali pogrebne ceremonije. Ta čudovit zgodovinski artefakt je celo starejši kot so egipčanske piramide – datiran na leto 3200 p.n.š. Arheologi so Newgrange sprva klasificirali kot prehodno grobnico, danes pa menijo, da gre za antični tempelj s posebnim verskim, duhovnim in obrednim pomenom. S travo porasla gomila, pod katero se skriva svetišče, je v obliki ledvice in 
velika skoraj 1 acre. Okoli nje je postavljenih 97 velikih skal, bogato okrašenih z megalitskimi simboli. 19 m ozek prehod vodi v notranjost svetišča, kjer se nahaja križna soba z okroglim obokanim stropom, ki še danes ne prepušča vode. Podobno kot v Stonehengu pa tudi tu ob zimskem solsticiju skozi vhod posije sonce v center sobane. Ker je to izjemen dogodek, imajo vsako leto loterijo, pri kateri izžrebajo nekaj sto ljudi, ki lahko takrat vstopijo v svetišče. Najbrž že zadeti na tej loteriji ni enostavno, saj Newgrange vsako leto obišče več kot 200.000 ljudi, še težje je zadeti sončno loterijo, saj mora ravno v času, ko si v svetišču, posijati sonce. To pa na Irskem ni tako enostavno…
Podobna nasipa v bližini sta Knowth in Dowth, ki pa ju nismo obiskali, saj si notranjosti svetišča tam ni možno ogledati. V bližni okolici pa je še 35 manjših gomil.
Pot smo nadaljevali do kraja Kilbeggan, kjer je nastarejša destilarna whiskeya na Irskem – je iz leta 1757. Destilarna je spremenjena v muzej, v novem delu pa še vedno proizvajajo whiskey. Kolikor sem lahko preverila na degustaciji, je soliden, ni pa kaj posebnega… Domov pa whiskeya nisva odnesla (pa še česa drugega ne), ker smo tokrat imeli na letalu le ročno prtljago. Prevoz tekočin pa je v tem primeru problem…
Najjužnejša točka ta dan je bilo mesto Birr, kjer smo si želeli ogledati grad z vrtovi (Birr Castle Demesne). V grad je vstop žal dovoljen le s posebnim dogovorom, saj je ta čudovita stavba še vedno prebivališče družine Parsons, potomcev družine Earls, ki tu živijo že od leta 1620. Sprehodili smo se po parku z jezeri, slapovi in reko. Sredi vrtov stoji slaven, 72 inčni teleskop iz leta 1840, ki je bil kar 70 let največji teleskop na svetu. V vrtovih so številne eksotične vrste rastlin, ki so jih z različnih delov sveta prinesle odprave, ki so jih sponzorirali Earlovi. Ogledali bi si lahko še muzej, ki ga imajo urejenega v nekdanjih hlevih, a je bilo vreme prelepo, da bi se nam dalo hoditi po muzeju.
Bližal se je večer, zato je bil čas, da se odpeljemo do mesta Athlone, kjer smo ta večer imeli rezervirano prenočišče. Athlone z okolico je zelo zanimiv in vreden daljšega postanka. Staro srednjeveško mesto je obdano z obzidjem. Skozi mesto teče reka Shannon, ki je najdaljša Irska reka. Sredi mesta je jez, nad katerim je reka celo plovna, ob bregu pa so privezane ladje, tako da je videti, kot bi obiskali pristaniško mesto ne pa mesto v notranjosti Irske. Severno od mesta je jezero Lough Ree, eno največjih irskih jezer, na zahodni strani mesta pa se bohoti Athlone Castle. Hodili smo po levem bregu reke po območju z barvitimi hišami, umetniškimi trgovinami in galerijami. Ker se je dan počasi nagibal k večeru, smo se odločili, da gremo za konec skupaj v Sean’s Bar, najstarejši pub na Irskem. Na srečo sta otroka še lahko šla z nama v pub (otrokom je dovoljeno biti v pubih le do devetih zvečer). Privoščila sem si Smithwicka – temno pivo, primerno grenkega, nesladkega okusa, a manj kremasto od Guinnessa (prava sem poznavalka piva).
3. dan: Galway, Burren, Cliffs of Moher, Ennis
Ta dan nas je čakala dolga pot – več kot 220 km, zato smo bili že ob osmih zjutraj na poti proti Galwayu, simpatičnem univerzitetnem mestu na zahodni obali Irske. To mesto je bilo meni osebno najbolj všeč. S svojim živahnim, mladostnim vzdušjem se mi je vtisnilo v spomin
za kar nekaj časa. Najlepši mi je bil sprehod ob reki Corrib od galwayske univerze, čez most Salmon Weir Bridge, mimo katedrale, zgrajene na stari jetnišnici, pa vse do starega oboka iz l. 1270, t.i. Spanish Arch. Sploh predel univerze je lep – z markantno glavno univerzitetno stavbo in parkom med fakultetnimi stavbami. V središču mesta je živahno – ulice so polne restavracij, pubov ter uličnih umetnikov. Pravo boemsko mesto…
Vožnjo smo nadaljevali po pokrajini imenovani Burren. Področje pokriva skoraj 300 km2 in sega vse od Galwaya do vasi Kilfenora in Lisdoonvarna. Kamnita pokrajina, ki rahlo spominja na hrvaške otoke, je bogata z arheološkimi najdišči in seveda zelo raznoliko floro in fauno. Naleteli smo še na eno prehodno grobnico, na precej lepo ohranjenih avtentičnih hiš, prekritih s slamnatimi strehami, ki so bile v vaseh ob poti, videli pa smo tudi kar nekaj ostankov gradov in utrjenih hiš. Zato smo se med vožnjo večkrat ustavili. Še posebej zanimivo pa je bilo videti oseko – kjer bi moralo biti morje, je bila le morska trava in nekaj luž, ladje pa so, nagnjene na bok, čakale na vnovično plimo. Res je zanimivo videti oseko Atlantika. To, kar vidimo na Jadranu, ni nič v primerjavi s tem.
Tudi naša naslednja postojanka Cliffs of Moher nima primerjave. Pol tolikšni so mogoče le skalnati previsi v Talašćici (po višini, po lepoti jih pa modro jadransko morje prekaša) . Cliffs of Moher, 8 km dolgi in 214 m visoki klifi ob obali Atlantika, so po moje najbolj oblegana turistična atrakcija Irske. Vendar kljub vsemu priporočam ogled. Če radi hodite, se lahko gneči tudi izognete. Mi smo se trumam turistov izognili šele, ko smo šli daleč proti svetilniku, kjer smo tradicionalno imeli piknik v družbi krokarjev na najbolj norem delu s čudovitim razgledom na skalnate previse in stražni stolp O’Brien’s Tower, ki je na nasprotni strani (v njem je center za obiskovalce).
Pozno popoldne smo prispeli v Ennis, kjer smo imeli prenočišče. Tudi Ennis je simpatično mesto, z ozkimi uličicami in številnimi pubi. Od znamenitosti se lahko pohvali s St. Flannan’s Collegem – eno najstarejših šolskih poslopij na Irskem, mi pa smo šli še na večerjo v odličen pub Brogan’s (24 O’Connell St) na tradicionalno irsko enolončnico (Irish lamb stew), ribjo juho (Fish Chowder) in školjke s sirovo omako. Precej drago (cca 15€ na osebo), a zelo dobro.
4. dan: Bunratty Castle, Adare, 1/3 Ring of Kerry (od Killorglin do Portmagee)
Naslednji dan je bil v znamenju narave in gradov. Začeli smo z gradom Bunratty. Bunratty Castle je najbolj celovit in avtentičen srednjeveški grad Irske. Opremljen je z avtentičnim pohištvom, pripomočki, oblačili. Ob večerih prirejajo srednjeveške gostije in kar predstavljala sem si masivne lesene mize, obložene s pečenimi fazani in zajčki 🙂 (joj, kje je zdaj moja na pol vegetarianska duša). Namesto vrtov pa je ob gradu urejen muzej z avtentičnimi hišami iz različnih obdobij – gregorijanske hiše, hišo preprostega kmeta iz notranjosti, ribiške hiše, kovačijo, zdravnikovo hišo, celo cerkev so kamen za kamnom prestavili v to muzejsko vas z očarljivimi vaškimi uličicami. Vas so urejali dobrih 10 let, tudi s sredstvi EU. Kar se je meni zdelo zelo zanimivo in bi bila dobra ideja za kaj podobnega pri nas, je bilo to, da je bil skoraj v vsaki od prikazanih hiš nekdo oblečen v oblačilo iz tistega časa in je prikazoval, kaj so v tej hiši delal in razlagali, kako so živeli. Tako smo sedeli v šolskih klopeh in poslušali vaškega učitelja, gledali gospodinjo pri peki jabolčne pite, poslušali razlago kovača o podkovanju konjev, pili pivo v vaškem pubu in po strani opazovali policaja… Zelo priporočam ogled!
Za tem smo se odpeljali do vasi Adare. V majhni simpatični vasici, večkratni prejemnici prestižne nagrade Tidy Town Awards, pa nas je prvič skoraj zares ujel dež. Najprej smo šli v park nasproti katedrale na naš obvezen popoldanski piknik. Bilo je prijetno toplo in sonce je sijalo. Potem smo se sprehodili po ulici s hišami s slamnatimi strehami. V nekaterih so uredili trgovinice, v nekaterih pa še vedno živijo. Pot smo nadaljevali proti prestižnemu golf hotelu, takrat pa so se začeli zbirati oblaki. A mi se še nismo dali. Hoteli smo do gradu. Potem pa je začelo močno pihati in vsi smo vedeli, da se to ne bo dobro končalo. Pričeli smo teči proti avtu, močan dež pa nas je na srečo ujel tik pred napol porušeno starinsko hišo, tako da smo se skrili v kamin ter med debele zidove oken in vrat ter ostali skoraj čisto suhi.
Vas Killorglin je prvo mesto na poti Ring of Kerry. Panoramska krožna pot po območju Kerry je zelo turistična, a lepa. Na eni strani je Atlantik, na drugi pa hribi, mi pa smo se vozili po slikoviti poti med vasmi. Zanimivo je bilo opazovati domačine na 
plažah, kjer smo se ustavljali. Mi smo bili v jaknah, oni pa so veselo čofotali po vodi, ki po mojem mnenju ni imela več kot 16 stopinj… Nekateri so bili v neoprenu, večina pa kar v kopalkah. Hči se je sicer sezula in šla do kolen v vodo, kaj več pa niti njej ni padlo na pamet :).
Malo naprej od vasi Cahersiveen smo se ustavili v restavraciji The Point, od koder vozi trajekt na Valentia Island. Restavracija je zelo znana po morski hrani (so tudi v Michelinovem vodičue že nekaj let zapored), a precej draga, zato smo ostali le pri kavi in lepem razgledu na Valentia Island.
Prenočevali smo v vasi Portmagee. Ime je mesto dobilo po kapitanu Theobaldu Magee, tihotapcu iz 18. stoletja. Mesto je majhno in ga lahko obhodimo. Pravzaprav je center vasi le ob eni ulici v pristanišču. Barvne hišice so najlepše zvečer, ko zahaja sonce. Tudi mi smo v objektiv ujeli lep sončni zahod. Vodiči so priporočali večerjo v restavraciji Skellig Mist, a je bila vsaj tokrat zaprta že ob petih popoldne. Vendar lačni nismo ostali.
5. dan: Cliffs od Kerry, otoka Skellig Michael, Little Skellig, Ballinskelligs, Watervill, Kenmare, Killarney National Park, Glenbeigh
Ko sem odprla oči, sem videla sončno jutro, kot naročeno za vožnjo z ladjico do slavnih otočkov Skellig. A še preden sta se najina potomca prebudila, sva midva prišla z jutranjega sprehoda na Cliffs of Kerry. Dobrih 30 minut je bilo potrebno, da sva prišla do roba pečin, od koder sva prvič uzrla slavna otoka Skellig Michael in Little Skellig.
Po obilnem zajtrku smo šli v pristanišče. Tam smo počakali na čoln, ki nas je popeljal okoli otokov. Naj opozorim – čeprav sva rezervacijo delala več kot teden dni pred odhodom, nama ni uspelo rezervirati čolna, ki pristane na otoku, temveč le čoln, ki oba otoka obkroži. Čeprav je bil dan sončen, morje ni bilo ravno mirno. Na srečo smo jo kar dobro odnesli, le možek je bil malce bolj bled kot običajno :). 
Po dobre pol ure vožnje smo prišli najprej do otoka Little Skellig, otoka ptic. Na otoku čolni ne smejo pristati, saj je na tem otoku druga največja kolonija galebov (northern gannet). Več kot 60.000 ptic je popolnoma okupiralo otok. Že od daleč je otok bel, kot bi bil na njem sneg, a je bel od galebov in njihovih iztrebkov (to se je dalo tudi pošteno vohati, ko smo prišli v bližino…). Poleg galebov pa so na tem otoku tudi tjulni (enega smo videli, ko se je leno sončil na skali) in mormončki (puffin), majhne črne ptice z živo oranžnim kljunom, ki so žal tako plašljive, da smo jih videli le od daleč, ko so bežale stran od čolna.
Zatem smo se ustavili ob otoku Skellig Michael, ki je pod Unescovo zaščito. Na otoku so vidni ostanki krščanskega samostana, ustanovljenega nekje med 6. in 8. stoletjem, ki je deloval vse do poznega 12. stoletja. Kar težko si je predstavljati, kako so menihi preveslali 12 km dolgo razdaljo med kopnim in otokom… Ob plovbi nazaj so se na naše veselje ob boku čolna nekajkrat prikazali še delfini. Pa sem le izpolnila svojo obljubo otrokoma, da bomo videli delfine v naravnem okolju. Mislila sem sicer, da se nam bo to zgodilo ob jadranju po Jadranu, a tudi to je morje… Stava je stava :).
Po pristanku smo nadaljevali po spodnjem delu panoramske poti Ring of Kerry. Peljali smo se proti vasi Ballinskelligs po tako ozki cesti, da smo raje čakali pod vznožjem hriba, da so se nasproti vozeči avtomobili odpeljali mimo, kot da bi praskali barvo z avtomobila… Z vrha hriba so se ponujali čudoviti razgledi na obalo. Na drugi strani rta smo se ustavili na peščeni plaži malo pred vasjo Ballinskelligs in se še zadnjič poslovili od obeh otočkov Skellig.
Naslednji postanek je bil v vasi Watervill, kjer je svoje počitnice menda rad preživljal tudi Charlie Chaplin. Stanoval je v hotelu Butler’s Arms, ki stoji še danes, čeprav se mi ni zdel kaj posebnega. V mestu sta dva njegova kipa, vsako leto pa gostijo tudi Chaplinov filmski festival. Vas slovi po še eni posebnosti – v današnjem hotelčku Old Cable House je na kopno prišel prvi telegrafski kabel, ki je povezal Kanado z Irsko. Mi tega hotelčka nismo uspeli najti. Sicer pa je tako ali tako vidna le spominska tabla, ki so jo postavili leta 2000.
Nadaljevali smo proti vasici Kenmare, slikoviti vasici ob ustju reke Sneem. Malo pred vasjo smo naleteli na neverjetno gnečo na cesti. Kolona je praktično stala. Čakali smo skoraj pol ure, potem pa smo se odločili, da z malo tveganim manevrom avto parkiramo ob cesti in gremo peš do središča vasice. Tam pa smo naleteli na presenečenje dneva. V vasi je bil sejemski dan. Ulice vasice so bile polne ljudi, prodajalcev, stojnic in kar sem videla prvič – prodajali so krave, konje, osle in kar je bilo še najbolj čudno – stotine rabljenih kosilnic, vrtalnih strojev, žag in ostalega orodja. Prav zanimivo se je bilo sprehajati po živahni vasici, kjer smo si prvotno nameravali ogledati le glavne znamenitosti.
Za konec dneva pa nam je ostal najlepši del – do našega prenočišča v Glenbeighu smo morali čez Killarney National Park. Cesta do Killarneya se spusti v dolino, tako da imaš z vrha čudovit razgled nad vso dolino, potem pa se pelješ mimo obeh jezer, Muckross Lake in Upper Lake, prečkaš znan most Old Weir Bridge, ki je na stičišču obeh jezer in prideš do mondenega Killarneya. Killarney se mi je zdel kot Monte Carlo – polno prestižnih hotelov, restavracij, pubov,… Ogledali smo si ga naslednji večer, ko smo spali na kmetiji v bližini, do ostalih znamenitosti pa žal nismo prišli. Tako imamo na dolgu 20 m slap Torc Waterfall (enostaven dostop), Muckross Abbey, Ross Castle, Muckross House ter izlete po nacionalnem parku.
V Glenbeigh smo prišli precej pozno, Spali smo v hostlu Pri zaspani kameli :). Ko smo videli, da imajo kuhinjo, nas je kar odneslo do prve trgovine po testenine in sestavine za omako. Domačo hrano smo kar pogrešali. Po večerji pa je ta starima prijal pub in pivo… spet :).
6. dan: Dingle peninsula, Dingle, Dunberg fort, Slea Head, Anascaul, Killarney
Ta dan smo se potepali večinoma po polotoku Dingle. Naš prvi postanek, razen obveznih postankov ob poti za foto shooting, je bil v mestecu Dingle. Mesto živi in diha z delfinom Funghijem, ki v zalivu živi že 30 let. Pravzaprav bi morala napisati, da je delfin njihov prodajni adut – restavracije z njegovim imenom, spominki, izleti z ladjicami, kjer ti obljubljajo vračilo denarja, če se ne srečaš s Funghijem… Sprehodili smo se po ulicah s pisanimi hišicami do pristanišča in spili prepotrebno jutranjo kavo. Ogledali smo si še lepo urejen park ob cerkvi, kjer so v enem delu družine iz mesta posadile drevesa, med njimi pa so klopce za druženje prebivalcev vasi. Drevesa so posadili tesno skupaj, da bi se njihove korenine prepletle, kot si tudi želijo, da bi se prepletle vezi med družinami. V slaščičarni Murphy’s smo si privoščili menda najboljši sladoled na Irskem. No ja, ni ga čez italijanski sladoled ali Dobnikov v Žalcu…
Na poti proti rtu polotoka smo se peljali mimo Dunberg fort, utrdbe s 7 m debelimi zidovi. Tega kraja ni težko najti, saj je tam, kjer se peš spustiš do obale, ob cesti popolnoma kamnita hiša. Kamnito ima celo streho. V njej je restavracija Stonehouse. Le od kod jim ideja za takšno ime :)?
Malo naprej od Dunberg forta je eno od skoraj 400 predzgodovinskih zatočišč, ki so po celi gori Mount Eagle. To so neke vrste boriji, narejeni iz kamnov in so po toliko tisočletjih še vedno dokaj ohranjeni in vodotesni. Pa si zamislite vašo hišo čez tisoč let?
Ravno ob času za popoldansko malico smo po divji atlantski cesti, kot se v prevodu imenuje ta del ceste, prispeli do rta Slea Head, Pokrajina tu je resnično čudovita. Malicali smo na najlepšem možnem prostoru s pogledom na otočke Blasket. Vendar je bilo nadaljevanje dneva še lepše. Že doma sem načrtovala, da se ustavimo v lončarski delavnici in prodajalni Louis Mulcahy Pottery, ker lahko pri njih tudi sam preizkusiš 
svoje ročne spretnosti na pravem lončarskem kolesu. Seveda ob pomoči budnega očesa in spretnih prstov lončarke. Z Nino sva se seveda morali preizkusiti in rezultat je bil več kot odličen. Sedaj čakamo, da nama bodo najina izdelka še prebarvali, spekli in nama jih poslali po pošti (potrjujem, da so prispeli!). Sklep dneva – nekoč, nekdaj, ko najdemo svojo hiško na kmetih, bova s hčerko imeli svojo lončarsko delavnico.
Z rta polotoka smo se vračali po drugi poti. Peljali smo se skozi vasico Anascaul, kjer smo se ustavili v pubu South Pole Inn. Lastnik je bil Tom Crean, polarni raziskovalec. V pubu je polno fotografij s potovanj in ekspedicij. Kar me spomni, da smo rekli, da bomo doma pogledali dokumentarec o njem…
Ta dan smo imeli še en adrenalinski dogodek – vožnjo z avtomobilom po dolgi peščeni plaži. Svoje vozniške (ne)sposobnosti je preizkusil tudi sin, da bo letos, ko bo pričel z avtošolo, znal voziti po levi :).
Dan smo zaključili v Killarneyu. Prijetno se je sprehoditi po živahnem mestu, od znamenitosti mesta pa je vredna ogleda katedrala St Mary’s, za njo pa stoji lep college in škofija. Večerjali smo v odlični indijski restavraciji, kjer so z odlično hrano prepričali tudi našo izbirčno hči.
7. dan: Macroom, Cork, Cashel, Kilkenny
Ta dan nas je čakalo dobrih 240 km vožnje, zato smo kar zgodaj krenili na pot. Prvi načrtovani postanek je bil Cork, vendar nas je cesta peljala skozi simpatično srednjeveško mesto Macroom, kjer se tik ob cesti bohoti očarljiv grad. Seveda smo se morali ustaviti. Ker mladini še ni bilo do sprehajanja, sva se sama sprehodila po grajskem dvorišču ter nekoč verjetno grajskem parku, kjer je danes rekreativno središče z igrišči in se spustila do reke Sullane, ob kateri leži mesto. Ob reki je prijetna sprehajalna pot, lep pa je tudi osrednji trg, kjer stoji mestna hiša iz leta 1900. Idilo kazi le cesta, ki pelje skozi središče mesta. Vendar – če ne bi bilo te ceste, tudi mi ne bi vedeli za to mestece.
Cork je drugo največje mesto Republike Irske. Našli smo ‘zastonjsko’ parkirišče ob reki Lee. Mesto je mešanica starega in novega, kar je nekako pričakovano za velika mesta. Zato se mi mesto tudi ni zdelo kaj preveč posebno. Ogledali smo si pomembnejše znamenitosti: mestno hišo, prečkali reko Lee po znanem mostu St. Patrick’s Bridge, šli mimo tržnice English market, ki je bila žal zaprta, mimo destilarne whiske-a Jameson in se povzpeli do katedrale St. Mary. Ko smo hodili proti katedrali, se nam je zdelo, da cerkveni zvonovi odzvanjajo znan napev – “Happy birthday to you”. Ko smo slišali še pesem Mojster Jaka, pa nam je postalo jasno, da se z zvonovi dogaja nekaj čudnega. Prišli smo do cerkve in pri blagajničarki preverili, če lahko igramo na zvonove. Da, seveda lahko! Počakali smo nekaj minut, da se je nekaj obiskovalcev vrnilo iz zvonika in so nam predali zaščitne slušalke, potem pa smo se podali na zvonik. Najprej na vrh zvonika, mimo zvonov, kjer je bilo resnično glasno, potem pa so prišli na vrsto zvonovi. Na internetu smo poiskali note slovenske 
himne in v izvedbi Mateja je v Corku odmevala slovenska himna. Z dvema napačnima notama sicer, ker je bilo na voljo samo 8 zvonov ene oktave, ampak vseeno… Ker smo hoteli to ovekovečiti tudi na video posnetku, v prostoru, kjer smo vlekli zvonove pa se ni dobro slišalo, se je mož odpravil na dvorišče. Matej mu je dal signal (tri udarce) in odlično odigral himno in še eno temo iz Vojne zvezd. A žal je zatajila tehnika (no, snemalec) in posnetka himne ni bilo… Je bil kdo slučajno v Corku 17. 8. 2014 in slišal slovensko himno? 🙂 Zatem nas je Matej peljal v kavarno z najboljšo kavo na Irskem. Kjerkoli smo do takrat pili kavo, ni bila za nikamor. Neka brezokusna črna brozga. Zato je dobil Matej dobil nalogo, da poišče najboljšo kavo v Corku. In uspelo mu je. V Cork Coffee Roasters smo pili res dobro kavo. Pravzaprav je bila tako dobra, da smo kavo iz njihove pražarne kupili še za domov in pred dnevi še eno naročili preko spleta :).
Pravo nasprotje Corku je bil okoliš gradu Rock of Cashel. Majhna vas in mogočen utrjen grad. Grad se je videl že od daleč – stal je na majhni vzpetini nad vasjo, pogled nanj je žal kazil le zidarski oder. Za fotografijo smo se malo potrudili in se peljali okoli gradu na drugo stran, od koder se odra ni videlo. Pred tem pa smo si ogledali grad, ter kratko video predstavitev zgodovine gradu in okoliša. V bližini gradu je še etnološka vas, podobna, kot smo si jo pred dnevi že ogledali, zato smo Cashel Folk Village izpustili.
Pozno popoldne smo prispeli v Kilkenny. To mesto si na moji lestvici zasluži drugo mesto, takoj za Galwayem. Ožji center mesta sega čez dve ulici, ki se združujeta v elipso. Na enem koncu dominira katedrala St. Canice z značilnim okroglim stolpom, na drugem pa grad s prekrasnim parkom. Ogledali smo si še Black Abbey, St John’s Priory in John’s Bridge, ki stoji tu že od srednjega veka. Živahno mesto zaznamujejo tudi številni pubi in restavracije. Zvečer sva jih obiskala kar nekaj. Pa ne zato, 
ker bi v vsakem pubu spila pivo, temveč zato, ker sva iskala pub, kjer bi točili pivo Kilkenny… Bila sva v mestu Kilkenny in sva komaj našla pub, kjer bi prodajali istoimesko pivo. V pubu čisto blizu hotela ga ni bilo, tudi v naslednjih dveh ne, zato sem se odločila, da kar vprašam, zakaj ga nimajo in kje bi se ga dalo dobiti. Natakar mi je povedal, da Kilkennija delajo večinoma za izvoz in je malo močnejši, zato ga na Irskem skoraj ne prodajajo. Lahko pa ga dobiva v mestu, v zadnjem pubu pred mostom proti gradu. In tu sva ga res dobila. Za povrh pa še koncert tradicionalne irske glasbe. Splačalo se je že drugič ta večer peš sprehoditi do mesta… 🙂
8. in 9. dan: Dublin
Do enajstih smo morali v Dublinu vrniti avto, če nismo želeli plačati dodatnega dneva za najem. Zato se do Dublina nismo ustavljali. Odpeljali smo prtljago do hotela, potem pa avto do Herzove poslovalnice v centru mesta. Naj opozorim – preko naslova vas Garmin ne bo pripeljal do prave lokacije, nas je rešil Google maps. Avto smo vrnili brez težav, le z nekaj praskami od obcestnih robid :).
Dublin, naselbina, ki so jo ustanovili že Vikingi, je danes prestolnica Republike Irske in njeno poslovno središče. Občutno nižji davki so privabili tuje investitorje, ki ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo (naši politiki bi lahko šli sem na kakšno usposabljanje). V Dublinu imajo svoj sedež, običajno za vso Evropo, številna svetovna tehnološka podjetja – Amazon, Google, eBay, Facebook, celo PayPal.
Peš smo odšli v center mesta. Ogledali smo si katedralo St. Patrick in šli po ulici Castle street do gradu iz leta 1204. Tu so na dvorišču imeli razstavo mojstrskih kipov iz mivke, ki jim vlažno irsko vreme celo podaljšuje življenje. Najbolj sta se mi vtisnila v spomin Einstein in kip, ki je predstavljal ločitev dolgoletnega para. Čudovito. Prava škoda, da ju vseeno kmalu ne bo več.
Vredna ogleda je bila še Dublinia, Dublin Custom House ter vsi parki, ki smo jih našli v mestu. Ogledali bi si lahko še Old Jameson house, Guinnessovo pivovarno, Nacionalni irski muzej, a nam nekako ni ustrezalo hoditi po muzejih, saj je bil prav lep sončen dan.
Med večernim sprehodom ob reki Liffey sva naletela na čudovito ohranjeno leseno jadrnico, preurejeno v muzej, ki je posvečen obdobju velike lakote. S to in podobnimi ladjami se je v tistem obdobju iz Irske izselilo več kot dva miljona Ircev, en miljon pa jih je umrlo. Malo dalje je še spomenik, ki prikazuje sestradane Irce, ki so čakali na prevoz v obljubljeno deželo…
Najboljši del nas je čakal naslednji dan – Trinity college, ustanovljen davnega leta 1592. V tukajšnji knjižnici, ki mimogrede obsega več kot 200.000 starinskih knjig, hranijo tudi Book of Kells, ilustirano knjigo, ki so jo menihi napisali okoli leta 800. Ta je res nekaj posebnega! Opozorim naj, da pridite dovolj zgodaj, sicer boste dooolgo čakali na vstop…
Nato smo se odpravili še v Natural History Museum, ki je sicer lep, a zelo majhen, če bi ga primerjali z londonskim, nadalje ponovno na sprehod ob reki Liffey in znova do pivnice, ki smo jo odkrili prejšnji dan in je imela kar 15 različnih vrst irskih točenih piv. Moja nebesa :). 
Potem nam je zmanjkalo idej, kaj početi. Dublin kot mesto nam ni bil preveč všeč. Če bi še vedno imeli avto na razpolago, bi se ta dan zagotovo odpeljali izven mesta v vrtove Powerscourt ali v narodni park Glendalough. Dan smo tako zaključili s potikanjem po parkih, proti večeru pa smo se z avtobusom odpeljali do našega zadnjega prenočišča, ki smo ga imeli čisto blizu letališča, saj nas je že ob šestih zjutraj čakal polet nazaj proti domu.
Čas, ki smo ga prebili na Irskem, je minil neverjetno hitro. Tako je vedno, ko ti je lepo. Čeprav sem imela pomisleke zaradi hladnejšega podnebja (pa letos pri nas ni kaj boljše), se mi je Irska prikupila. Če bo prilika, bi si nekoč rada vzela čas za obiske narodnih parkov. Nekoč :).
Značke: Anascaul, Athlone, Birr Castle, Bunraty Castle, Cliffs of Moher, Cork, Dublin, Enis, Ennis, Galway, Glenbeigh, Hill of Tara, Irska, Južna Irska, Kilfenora, Killarney national park, Killkeny, krožno potovanje po Irski, Macroom, Newgrange, polotok Dingle, Portmagee, potovanje po Irski, Ring of Kerry, Rock of Cashel, Skellig Michael Iland, Slane, Slea Head, Trim
Res cool plejc!