Predlog celodnevnega, ne preveč napornega, družinskega izleta, kjer bi v lep izlet združili malo spoznavanja naše zgodovine z ogledom Kartuzije Jurklošter, rekreacije ob vzponu na Lisco (v planinski koči si povrnete moči) in zaključili s čudovito naravo ob reki Gračnici. Sliši se lepo, pa je res? Kdo si upa prvi naokoli in nam povedati svoje vtise?
Če s štajerske avtoceste zavijemo na izvozu Dramlje, sledimo označbam za kraj Šentjur in nato za Planino. 2 kilometra pred Planino zavijemo desno (usmeri nas lepo viden napis Jurklošter) in po 4 kilometrih prispemo v Jurklošter. Pot Dramlje – Jurklošter je dolga 30 kilometrov, ker pa je kar nekaj ovinkov, vam bo vzela tudi približno toliko minut.
Kartuzija Jurklošter
Samotno dolinsko kotlino, kjer so se razprostirali širni pragozdovi z mnogimi zvermi, so si izbrali menihi kartuzijani za svoje poslanstvo. Najprej so imeli svoj samostan sredi skalne pustinje Chartreuse v Franciji. Tam je bilo prvotno le sedem menihov, zato imajo v svojem grbu, ki predstavlja zemeljsko oblo, kroglo s križem na vrhu, nad njim pa v loku sedem zvezd.
V času od 1167 do 1174 je krško škofijo (Gurk na Koroškem) vodil škof Henrik, ki je okoli leta 1172 ustanovil kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Prvi jurkloštrski kartuzijani so bili Francozi in Italijani, ki so takrat dejali, da so prišli v Slavonijo. Izkrčili so velikanske predele gozdov za gradbišča in obdelovanje zemlje. Prvotno cerkev in druge stavbe so zgradili iz lesa.
Kraj se je prvotno imenoval Jurjevo ali Jurjev dol po nekdanjem kmečkem posestniku. Prvi znani prior je bil Viljem, omenjen leta 1185, šele tretji pa Jurij (1260), ki s krajevnim imenom ni povezan.
Leta 1185 je bilo v samostanu 12 očetov, 16 bratov in prior. Nasledniki krške škofije niso bili naklonjeni francoskim kartuzijanom in so si želeli, da bi ti čim prej odšli. Slovenskega jezika niso znali, pa tudi v tamkajšnje razmere se niso znali vživeti. Poleg tega je padla tudi njihova moralna disciplina, gospodarstvo pa so začeli zanemarjati. Krški škof Ekhardt je zato leta 1199 samostan odpravil.
Štajerski vojvoda Leopold VI. Slavni je leta 1208 na novo ustanovil kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Leta 1227 je od krške škofije kupil posest bivše kartuzije v Marijini vasi in jo združil z Jurkloštrom. Menihi so nato postavili novi zidani cerkvi, novo zidana samostana in vsa novo zidana gospodarska poslopja.
V Laškem trgu so imeli kartuzijani lastno točilnico vina in javno parno kopališče s kopališkim mojstrom. Leta 1506 je bilo v samostanu 14 patrov in 6 bratov, pozneje pa se je njihovo število zmanjševalo.
Samostanu so bili še posebej naklonjeni Celjski grofje, ki so mu odstopali desetino nad svojimi zemljišči, ga denarno podpirali, mu potrjevali sodno imuniteto in poklanjali nova posestva.
Celjski grofje so na samostanskem pokopališču postavili svojo kapelo, v samostanskem hodniku pa poseben oltar.
17. 10. 1428 je dal Celjski grof Herman II. utopiti Veroniko Deseniško, drugo ženo sina Friderika. Najprej so jo pokopali v Braslovčah, nekaj let po Hermanovi smrti (1435) pa jo je Friderik prepeljal na samostansko pokopališče v Jurkloštru.
Škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1856 preurejal cerkev sv. Mavricija, je pri tem iskal tudi grob nesrečne Veronike. Ni ga našel. Drugi, ki mu groba ni uspelo najti, je bil prof. Alojz Pavlič leta 1937. Takrat je dal na levo stran cerkvenega pročelja pritrditi večjo spominsko ploščo s kratkimi zgodovinskimi podatki o samostanu. Na desni strani cerkve so hkrati odkrili spominsko ploščo padlim vojakom iz prve svetovne vojne.
Leta 1471 so samostan oropali in razdejali Turki. V času slovensko–hrvaškega kmečkega upora leta 1573 ga je napadel Ilija Gregorič. Drugič so ga kmečki uporniki izropali leta 1635. Leta 1684 je bil samostan deloma že v razvalinah.
V 16. stoletju je začel jurkloštrski samostan postopoma propadati. Ljudje so se začeli bolj posvečati življenju na zemlji in uživanju. K temu je pripomogel tudi Luter: v njegovi veri ni samostanov, duhovniki pa se lahko poročijo. Menihi so zapuščali samostane ali pa, poročeni, ostali kar tam.
V samostanu v Jurkloštru so ostali že poročeni menihi, med katerimi jih je bilo nekaj poročenih kar z nunami. Ker ni bilo naraščaja, so spet prišli tuji menihi, Francozi in Italijani. Ti so se v daljni Jurklošter zatekli pred roko pravice, saj so v domovini zagrešili umore in druge zločine.
Ogled Kartuzije, kakor ga priporoča Zavod Odon
V letu 2005 smo v nekdanji kapiteljski dvorani odkrili katafalk – podstavek grobnice, za katero lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je bila grob Veronike Deseniške. Njen nesrečni konec pa je le ena izmed zgodb, ki so dolga leta živele za samostanskimi zidovi. Naj vam na kratko predstavimo še nekatere:
Zgodba meniha puščavnika, ki ponuja skrivni recept za harmonijo odnosov. Cerkev je meniha razglasila za svetega, mi pa smo nanj čisto pozabili. Vredno je, da njega in njegov recept obudimo v spomin.
Cerkev, grajena v poznoromanskem slogu, je s svojimi križnorebrastimi oboki izjemen sakralni spomenik. Leta 2027 bo praznovala osemstoletnico.
Umberto Eco v svojem romanu Ime rože opisuje skrivno samostansko knjižnico. Omenja jo tudi Santonino, in sicer v svojem vizitacijskem zapisniku za kartuzijo Žiče, katere nastanek je časovno vzporeden s kartuzijo Jurklošter. In prav tu boste lahko pokukali v kamrico skritih vedenj, prekritih celo večini menihov, ki so bivali v njej.
Do skrivne knjižnice so seveda vodili skrivni prehodi. Jurkloštrska kartuzija ohranja vsaj dva izjemno zanimiva dela skrivnih prehodov, ki sta nekoč menihom odpirala pot v pomembne skrivne kotičke in izhode, danes pa budita prosto pot naši domišljiji.
Samostani so v času ljubezenske zgodbe Friderika in Veronike nudili ogroženim azil oziroma zatočišče. Kje sta ga onadva našla v letih 1422-1425, ko je Herman II. najbolj preganjal njuno ljubezen? Prostori kartuzije Jurklošter, v katere lahko lociramo gostišče (vhod izven klavzure), ponujajo zanimiv prikaz bivalnih prostorov tistega časa, kamor sta se zatekla tudi preganjana ljubimca. A njuna zgodba je tragična. Leta 1428 je dal generalni predstojnik kartuzijanov dovoljenje za pokop pomembne osebe v kartuziji Jurklošter. Z veliko verjetnostjo lahko govorimo o pokopu Veronike Deseniške v prostorih nekdanje kapiteljske dvorane. Priredili so jo tako, da je omogočala dostop izven klavzure. Ohranjeni arhitekturni elementi nam to potrjujejo, obenem pa govorijo o ljubeči pozornosti, s katero je bil ta prostor urejen.
Na Lisco iz Jurkloštra 947 m
V Jurkloštru (360 m) gremo preko mostu po cesti proti Bregu in Lisci. Po cesti bomo hodili 2 km in 700 m oziroma 45 minut. Pri avtobusnem postajališču in križišču cest zavijemo levo preko potoka Lahovnica. Ko se takoj za mostom cesta razcepi, zavijemo desno. V Polani pri hiši št. 61 zavijemo s ceste levo navzgor po traktorski poti, nato nadaljujemo pot po ravnem do hiše št. 60, potem pa spet levo navzgor. V jarku se obrnemo na desno in pot nadaljujemo mimo vikendov na cesto. Gremo levo v hrib do zadnje hiše v naselju.
Pohodnikom, ki jim 2 uri hoda ne predstavlja težav, predlagam, da se do tu peljejo, potem pa pot pot noge ….
Od tu gremo strmo navzgor po stezi do domačije, prečkamo cesto in nadaljujemo naravnost navzgor po travniku in gozdu. Ko pridemo do naslednje koče, spet prečkamo cesto in pot nadaljujemo desno navzgor. Na široki travnati poti zavijemo desno; prav kmalu bomo prišli na zasavsko planinsko pot na sedlu med Ješivcem in Lisco. Od avtobusnega postajališča do tu bomo porabili 50 minut. Naprej gremo proti jugozahodu navzgor in že bomo na asfaltirani cesti, ki pelje na Lisco. Cesto prečkamo in se preko travnika vrnemo nazaj nanjo. Pod Malo Lisco sledimo cesti do parkirišča Tončkovega doma. Po travniku na desno gremo na vrh Lisce (948 m), kjer se nam nudi čudovit razgled. Do planinskega doma s sedla pod Ješivcem bomo hodili 35 minut. Za pot iz Jurkloštra na Lisco bomo potrebovali 2 uri in 10 minut (6,3 km).
Gračnica
Domov se lahko vrnete po drugi poti – skozi Rimske Toplice, Laško in Celje, kjer se ponovno priključite na štajersko avtocesto. Zato se ob povratku domov lahko ustavite še za ogled Gračnice. Gračnica je okoli 20 kilometrov dolg levi pritok Savinje in ena naravno najbolj ohranjenih voda vzhodne Slovenije. Izvira na višini 460 m pri Planini pri Sevnici in se izliva na 200 m nadmorske višine pri Rimskih Toplicah. Od Planine pri Sevnici do sotočja s Savinjo ves čas teče v tesni sklani rebri, ki se le tu in tam rahlo razširi. Od naselja Tajte do Malega Slapa (imenovan tudi Počerenski slap) je Gračnica počasi tekoča saj teče po ravnini. Od 4 m visokega Malega slapu dalje je padec večji. Že slab kilometer naprej od Malega slapa je v soteski Grahotje pri Mrzlem Polju kar 8 metrov visok Veliki Slap (Slap pod Marofom).
Slap pod Marofom je pod naseljem Marof, tik ob cesti. Opazne so markantne pečine ter zapuščen opečnat mlin, ki je v neposredni bližini slapa. V vasico Marof se pripeljete po cesti iz Jurkloštra, slabe tri kilometer dalje od samostana Sv. Mavricija. Počerenski slap je od Slapa pod Marofom oddaljen 1300 m po toku Gračnice navzgor.
Vir:
Planinski zemljevid Geopedia.si
Značke: Gračnica, Kartuzija Jurklošter, Lisca