KolpaŠtiri dni je bilo premalo za odkrivanje nedotaknjene narave Kočevja in Kolpe. Sprehajali smo se po pragozdu Krokar, kjer v štirih urah hoje po pragozdu nismo srečali nobenega človeka (na srečo tudi medveda ne), raftali po Kolpi in iskali skrite zaklade ob Kolpi. Vsekakor priporočam še kak dan več dopusta :-).

Priporočeni ogledi: grad v Ribnici, cerkev sv. Jerneja v Kočevju, grad Kostel, slap Nežica, pragozd Krokar, krajinski park Lahinja

1. dan: Celje – Ribnica – Kočevje – Rudniško jezero – domačija Lobenca Malič ob Kolpi – grad Kostel in lov za skritim zakladom 1. del

RibnicaOdhod iz Celja ob 7:00 :). Šli smo po avtocesti do Ljubljane in zavili proti Kočevju. Kaj kmalu smo prišli v središče Suhe krajine, v Ribnico. Naš prvi obisk v slavnem krošnjarskem mestu. Že od daleč sta nas pozdravila dva zvonika ribniške farne cerkve, ki sta zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika. Parkirali smo ob Rokodelskem centru. Ogledali smo si trgovinico, galerijo  in muzej pa smo si pustili za naslednjič.

Na drugo stran ceste je prav lep razgled na ponikalnico Bistrico in ribniški grad, ki je bil postavljen že v 10. stoletju. Pravzaprav je Ribnica eno najstarejših naselij na Slovenskem. Že leta 811  je postala Ribniška prafara središče misijonskega okrožja. O lastništvu ribniškega gradu sta dve resnici – Valvazorjeva, da so bili prvi posestniki ribniške graščine gospodje Ribniški, po drugih podatkih pa naj bi bili prvi ribniški lastniki že v 11. stoletju plemeniti Žovneški. Na žalost je bil grad ob koncu vojne v ruševinah in obnovljen le delno. Danes sta ohranjena obrambna stolpa z veznim hodnikom.

Pa še po nečem je znana Ribnica. Leta 1701 je bila v Ribnici obsojena zadnja čarovnica na Kranjskem, njihovo najstarejšo gimnazijo na Kranjskem pa je dve leti obiskoval tudi France Prešeren – leta 1810/11 obiskoval prvi, 1811/12 pa drugi razred.

Kočevje - cerkevPot smo nadaljevali do Kočevja. Leži v najširšem delu Kočevskega polja ob ponikalnici Rinži, ki se vije skozi mesto. Vredno si je ogledati mogočno župnijsko cerkev sv. Jerneja, ki stoji v samem centru mesta. Sicer pa Kočevsko, v svoji polpretekli zgodovini zaprto za širšo javnost, popotniku omogoča, da za trenutek začuti čudovito bogastvo neokrnjene narave. Prostrani gozdovi pokrivajo več kot 90% celotne površine, pravi biser Kočevske pa predstavlja šest ohranjenih pragozdov s skupno površino 217 ha ali 540 m2. Odločili smo se, da se bomo v pragozd vrnili čez nekaj dni, ta dan pa smo se zapeljali smo se do Kočevskega ali Rudniškega jezera.

Kočevsko jezeroIme Rudniško jezero izvira iz načina nastanka jezera. Nastalo je namreč na opuščenem rudniškem kopu. Po koncu vojne se je v mestu začela razvijati industrija, naglo pa se je širil tudi premogovnik, ki pa je danes zaradi nerentabilnosti opuščen. Del površja nad njim je poplavljen – nastalo je jezero, ki ima približno 1,5 km2 vodne površine in je 40 m globoko. Voda je videti čista in tudi kopalci so se hladili v njej v tem vročem popoldnevu. Mi pa smo se želeli ohladiti v Kolpi, zato smo kmalu nadaljevali pot do našega cilja – apartmaja na domačiji Lobič Malenca. domačija Lobič Malenca

Po slabih 20 minutah smo prispeli do cilja. Neposredno ob zajezenem delu Kolpe, ki smo mu nadeli ime ‘naš bazen’, obkrožena z gozdovi, stoji domačija Lobič Malenca. Čudovito obnovljena hiša (s še lepšim kaminom, ki pa sem ga pozabila fotografirati) je sad entuziazma dveh Korošcev, ki sta uspela pridobiti evropska sredstva za obnovo starega mlina.

Komaj smo se ustavili, že so otroci zdivjali k reki. Moj dragi pa je moral v najbližjo trgovino po vodne čevlje … Pa veste, kje je najbližja trgovina? V Kočevju! Torej v poduk vsem ostalim meščanom – tu ni trgovine za vsakim vogalom! Tudi bankomata ne in ne pekarne! Še dobro, da je bila gospodarica tako prijazna in nam je ponudila, da tudi nam speče kruh, ko ga bo pekla zase, sicer bi morali spet v avto in v 20 km oddaljeno Kočevje.

Lastni bazen tik ob apartmajuNo, mi pa smo ta čas uživali v spuščanju s tokom vode. Ker sem bila sama z otroki  (še celo z enim ‘začasno posvojenim’)  in  reke nisem poznala, jim nisem upala povedati, da je le nekaj metrov više zajezen del z globoko vodo. Na srečo je čas do vrnitve moža hitro minil, potem pa smo vsi z veseljem zaplavali v ‘lastnem bazenu’. Brez komentarja. Na sliki si naš bazenček lahko pogledate …

grad KostelPo kopanju nam je postalo malo dolgčas, zato smo se odločili, da se zapeljemo do gradu Kostel, mimo katerega smo se peljali že ob našem prihodu. S svojo impozantno lego na koničastem hribu nad Kolpo, je viden daleč naokoli. Po velikosti je drugi največji grajski kompleks na Slovenskem in edini, ki v sebi združuje grad in še živeče naselje pod njim. Prvič je grad omenjen leta 1336. Turki so ga zavzeli le enkrat. Uničiti pa ga je uspelo francoskim vojakom leta 1809. Danes ga obnavljajo in ogled notranjosti ni možen. Se je pa zanimivo sprehoditi med hišami, ki tvorijo naselje znotraj obzidja. Ne spreglejte vislic, ki so ob cesti! Sicer pa, če boste iskali skriti zaklad na gradu Kostel po navodilih Geocaching-a, boste vislice morali najti, sicer zaklad ne bo vaš :-). Mi smo ga našli. Potem pa smo odšli spat, saj smo za naslednji dan načrtovali še več dogodivščin.

2. dan: veslanje po Kolpi od ‘doma’ do … – proti večeru pa slapovi Nežice z iskanjem drugega zaklada

Raftanje po Kolpi

Zbudili smo se v sončno jutro, ravno pravšnje za rafting. Že prejšnji večer smo se dogovorili, da želimo najeti dva mini rafta za nekaj urni spust. Zjutraj so nam rafte pripeljali kar do domačije Lobič Malenca in nam povedali, kje je naš cilj. Zagnali smo se po reki navzdol. Močna najstnika v enem čolnu (vseskozi sta bila hitrejša kot mi) in mi trije s hčerko v drugem raftu. Premagali smo okoli 5 jezov in preveslali okoli 6 km. Vodostaj reke je bil tako nizek, da smo morali čez en jez rafte nesti, čez druge pa se ‘porivati’. Tudi preveč deroča reka ni bila, saj nas je, ko je pihal veter, če nismo veslali, neslo nazaj po reki navzgor namesto navzdol. Tako da smo se kar ‘nadelali’ :). Vmes smo se ustavljali, kopali, malicali, tekmovali, izgubljali očala in predvsem opazovali čudovito neokrnjeno naravo ob reki.

Na začetku veslanja smo še imeli idejo o nadaljevanju vožnje za dodatna dva kilometra naprej od rafting centra. Po dobrih petih urah veslanja pa smo komaj čakali, da smo prispeli na cilj in nam niti na kraj pameti ni padlo, da bi veslali naprej 🙂 .  Midva sva videla samo še ledeno mrzlo pivo, otroci pa sladoled in kopanje v Kolpi :). No, pa je ostalo pri tem. Ko smo se spočili, smo odšli v apartma na pozno kosilo, proti večeru pa spet na teren. Na lov za naslednjim zakladom pri izviru Nežice.

Slap Nežica

Slap Nežica je 15 metrov visok slap, ki je nastal na Prifarskem jarku. Najdete ga tik ob cesti pri vasi Fara. Voda tega potoka je dolga stoletja poganjala mlin, ki je zgrajen malo pod glavno cesto. Desno ob slapu se prične pot, po kateri pridete do enega od vodnih izvirov in do skritega zaklada seveda. Pot je slikovita, potoček čudovit. Poseben čar dajejo potoku bazenčki iz lehnjaka, manjši slapiči, brzice, tolmuni in lehnjakovi pragovi ter mah na skalah. Še posebej pa burka domišljijo pripovedka, ki je menda potočku dala ime. Nekoč je menda deklica Nežica pri Drežniku blizu Banje Loke napajala par volov, ko jo je z živino vred potegnilo v globino. Vsi so jo iskali in ugibali, kam je izginila. Čez nekaj časa pa je Tišenpoljski potok naplavil volovski jarem, ovit z lasmi nesrečne deklice … Ravno pravšnja zgodbica za lahko noč … no ja … še huje pride naslednji dan :).

3. dan: Krempa in pragozd Krokar – Osilnica

Proti pragozdu KrokarDosti vode, gremo v gozd! Odločili smo se za Borovško naravoslovno učno pot, ki traja 2-3 ure (če ste počasni in se malo več ustavljate, računajte bolj na dobre 3 ure;  8 km, 280 m višinske razlike). Napolnili smo nahrbtnike in se odpeljali. Pot se začne v vasici Borovec pri Kočevski Reki. Mi smo pot začeli v smeri urinega kazalca, čeprav bi naj šli v nasprotni smeri. Saj ne vem, kaj bi bilo bolje. V naši smeri smo na hitro premagali vso višinsko razliko, potem pa smo se večino časa počasi spuščali po pobočju.

Pogled proti Osilnici

Najprej pelje pot na travnato sedlo Krempa nad kanjonom Kolpe. Prispeš na čudovit travnik, ki ga spomladi pobelijo narcise (doslej sem vedela samo za Golico). Razgled na okoliške hribe z gozdovi, ki jim ni kraja, pa je veličasten in vreden truda ob vzponu. Od tam se pot spet strmo vzpne in kaj kmalu zravna. Hodili smo po obronkih pragozda Krokar, kjer še nikoli ni pela sekira in plezali čez drevesa, ki so se podrla na pot. Tri ure nismo srečali nobenega človeka. Na srečo pa medveda tudi ne :). S seboj sva sicer imela sprej, ampak … če bi le kaj pomagal proti Medvedki v pragozdutaki kosmati mrcini – pravzaprav, če bi ga v paniki sploh uspela najti v žepu :). Nina je bila kar malo preplašena, a sva jo uspela prepričati, da so medvedi pri Kočevju, da jih tu ni, sicer je ne bi dobili niti v bližino gozdu. Na srečo tudi na tabli z opisom prebivalcev gozda ni bilo slike medveda. Ko pa smo že prišli nazaj v vas, smo se pogovarjali z domačinom, ki je pobiral hruške. Pa je rekel, da kosmatinca kar pogosto vidijo … Takrat je Nina rekla, da nama nič več ne verjame … hmmm.

 

4. dan: kovačija ob Kolpi – mlin na Kolpi v Prelesju – Vinica – krajinski park Lahinja – Metlika – Črnomelj – Celje

KovačijaVse lepo hitro mine. Tudi naše bivanje ob Kolpi se je končalo. Po poti nazaj grede pa smo se še kar nekajkrat ustavili. Najprej malo niže na kovačiji. Imeli smo srečo, da je bila odprta in smo si jo lahko ogledali. Razstavljena so velika kolesa, ki so poganjala kladivo, različni kovaški pripomočki, peč in izdelki. Iskali smo imena za vse izdelke, ki so bili razstavljeni po prostoru, a nismo vseh poznali. Res lepo ohranjeno in primerno razstavljeno. Videti je bilo, kot da je še pred kratkim nekdo koval. Mogoče manjka le kakšna informativna brošura ali tabla, kjer bi bila zgodovina mlina podrobneje razložena.

Iz Vinice na HrvaškoKrenili smo naprej proti Vinici, kjer smo se spet na kratko ustavili ob jezu, po katerem bi se dalo brez plavanja priti na Hrvaško. Se kar malo sprašuješ, kako tu deluje Schengenska meja :-). Malo za Vinico smo za nekaj časa zapustili Kolpo in šli proti notranjosti. Naš cilj je bil Krajinski park Lahinja. Naj opozorim vse, ki bi želeli obiskati park. Ko pridete do kraja Veliki Nerajec, nikar ne sprašujte v gostišču ob cesti, kje je ta krajinski park, ker tega ne bodo vedeli. Pa čeprav je vhod le slabih 500 m dalje po glavni cesti. Z eno besedo – sramota, da gostinski delavec v najbližjem gostišču ne ve, da je njegova vas del krajinskega parka.

Krajinski park LahinjaVsekakor je park vredno obiskati. Velik del parka zavzemajo skrbno obdelane njive, ostale površine pa so naravno ohranjene kot gozd, močvirja in vlažni travniki. V Lahinjskem krajinskem parku smo si ogledali izvir Lahinje, hodili ob močvirju, imenovanem Nerajski Lugi, lahko pa bi si ogledali tudi kraško jamo Zjot, a smo raje šli do mlina, ker so nam turisti, ki smo jih srečali po poti, povedali, da si lahko tam sposodimo čoln in veslamo po Lahinji.

Moja sanjska hiškaNo, tam pa sem videla svojo sanjsko ‘kmetijo’… majhna hiška, ob njej vrt, sadovnjak in … potoček. Prava paša za oči. Sanjati je dovoljeno, kajne? :).

Polni vtisov smo se odpeljali proti Črnomlju. Pajki so nam delali mreže v trebuščkih, a smo jih veliko preveč napolnili v Gostišču Müller. Hrana sicer solidne kakovosti, čeprav sem  jedla že boljše postrvi, moram pa opozoriti na količine – porcije so ogromne. Sit si že, ko se ti zdi, da si krožnik samo dobro pogledal … Poleg tega previdno pri naročanju, če si želite porcijo deliti. Mi smo naročili eno porcijo za dva otroka, dobila sta pa vsak svojo …

Za zaključek dneva smo se zapeljali še na grad v Metliko, spili poznopopoldansko kavico, potem pa nas je čakala še dve urna vožnja nazaj do Celja. Utrujeni smo padli v posteljo, naslednji dan pa je bilo že treba v službo. Bo treba še kaj narediti preden gremo spet na potep!

Značke: , , , , , , , , , , , , , ,



Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>