Lepo sončno nedeljsko jutro nas je kar klicalo v naravo. Ker smo načrtovali obiskati mojega očeta na Koroškem, smo zato iskali izletniško točko nekje v okolici Dravograda. Odločili smo se za Libeliče, majhno vasico tik ob avstrijski meji.
Pravzaprav se lahko za to, da so Libeliče še v Sloveniji, zahvalimo le pogumnim libeliškim kmetom, ki se leta 1920 niso uklonili nemškemu pritisku. Kljub temu, da se je na plebiscitu večina Libeličanov odločila za taktratno kraljevino SHS, so jih nasilno priključili Avstriji. Pogumni vaščani pa so ponoči mejni kamen prestavili nad vas in potem s svojimi življenji stražili, da jih niso več premaknili nazaj. Šele leta 1922 so Libeliče dokončno priključili kraljevini SHS.
Dostop: 10 km iz Dravograda, mimo vasi Črneče proti avstrijski meji.
Avto smo pustili na lepo urejenem parkirišču v vasi. Na naše veliko presenečenje smo ob parkirišču zagledali tablo z vrisanimi lokalnimi znamenitostmi in naravoslovno etnološko učno potjo. Seveda smo ji sledili. Najprej smo želeli pogledati najstarejšo trgovino – Cehnerjevo trgovino, ki pa je bila žal ‘zapečatena’ in zapuščena. Škoda, ker pravijo, da je v njej oprema, kot je bila v začetku 20. stoletja. Nato smo se podali mimo župnišča s kmečko zbirko, do cerkve sv. Martina, ki je potisnjena v breg nad vasjo in nudi lep razgled nad Libeliško polje in vas.
Na zadnji strani baročne cerkve je lepo ohranjena okrogla kostnica – ossarium (os, ossis-kost) ali karner (carno, carnis – meso) iz prve polovice 12. stoletja – pokopališka kapelica s kostmi v kletnem prostoru. Čisto po naključju smo na pokopališču srečali gospo, ki je bila nekoč vodička v tem kraju in nam je prijazno povedala nekaj zanimivosti o tej kostnici. V Sloveniji so ohranjene le tri kostnice, ena od njih, če ne celo najstarejša, je ravno Libeliška. V kleti kostnice so od tristo do osemsto let stare kosti. V kostnico so jih začeli odlagati v 12. stoletju, ko so za pokop novih umrlih na premajhnem pokopališču potrebovali prostor. Pokopališče oz. župnija je nekoč zajemala dosti širši prostor kot danes. Pod to župnijo so spadali kraji vse od Potoče v Avstriji, do Prevalj, Strojne in Kotelj. Umrle iz vseh teh krajev so pokopavali v Libeličah. Pokopališča niso širili, zato so bili kaj kmalu na tesnem s prostorom in grobove so morali prekopavati. Nekaj časa so kosti ležale kar ob obzidju, šele nato so se iz spoštovanja do umrlih odločili za gradnjo kostnice, kamor so kosti odlagali vse do 17. stoletja. Kostnica je razdeljena v spodnji in zgornji prostor. V zgornjem je bila kapela, posvečena svetemu Mihaelu. Danes je zapuščena, z nekaj klopmi, neurejenim oltarjem, pravzaprav je škoda, ker je kar zanemarjena. Pod kapelo pa je obokan prostor, kjer so shranjevali kosti. Žal je bil vhod v kostnico zaprt, ob vhodu pa je lina, skozi katero bi se moralo kaj videti, vendar je bilo znotraj pretemno. Kljub temu smo skozi lino uspeli posneti grozljiv prizor – kup kosti z lobanjami vred. Upam, da nam pokojni tega ne bodo šteli v slabo …
Prijazna gospa nas je potem usmerila na etnološko učno pot, ki vodi od Libelič s 443 m nadmorske višine na Libeliško goro in se ponovno zaključi v vasi. Prijetna, ne preveč naporna, lepo urejena gozdna pot. Poti sta dve – pol urna in malo daljša. Seveda smo se odločili za daljšo, saj smo imeli v nahrbtniku vse potrebno za piknik :-). Na krasni poti smo opazovali drevesa, živali, hudourniški potok, umetne pregrade iz lesa in kamna iz leta 1947, na vrhu ‘gore’ pa smo na najlepši jasi na svetu razgrnili dekico in uživali v čudovitem dnevu. Komaj smo se odločili, da gremo naprej :-). Šli smo mimo ribnika, mlake, kjer gojijo ribe, se spustili navzdol čez sveže pokošen travnik nazaj v gozd in se z navdušenjem lotili poobedka – prvih letošnjih borovnic …
Tri ure in pol potepanja so minile kot bi mignil. Vse pohvale vsem, ki so to učno pot pripravili! Priporočamo tudi vam za popestritev kakšnega nedeljskega dne. Več pa lahko preberete na njihovi spletni strani http://www.libelice.si/ .
Značke: etnološka učna pot, Koroška, kostnica, Libeliče