Kolektiva (ali 1NaDan ali saj ne vem več kdo že) je kriva, da se še bolj potepamo kot sicer. Njihove ugodne cene nočitev nas tako hitro premamijo… Ne bo dolgo, ko mi bo zmanjkalo dopusta :-(.
Tokrat so nas zvabili v madžarsko prestolnico, v Budimpešto in to kar za 4 dni. Čeprav se sliši veliko, moram povedati, da nam ni bilo prav nič dolgčas in da ni bilo časa za notranje oglede in muzeje. Tako da morate v primeru, da želite še v kak muzej, podaljšati bivanje še za kakšen dan več.
Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (15 in 9 let)
Čas: od 16. 5. do 19. 3. 2012
Vožnja: osebni avto, skupaj prevoženih okoli 850 km
Stroški: hotel (za 2+2): 110 EUR, prevoz (bencin + vinjete): 150 EUR, parkirišče zastonj pred hotelom (v središču Budimpešte ni potrebno plačati parkirnine v petek, soboto in nedeljo, v ponedeljek začnejo računati ob 8ih zjutraj)
Prenočišče: King’s hotel
Ogledi: Bazilika Sv. Štefana, Parlament, Margaretin most, Margaretin otok, Glavna tržnica (Központi Vásárcsarnok), ulica Váci, Opera, Sinagoga, Grajski hrib (Várhegy), Ribiška trdnjava, mestni park Varosliget, Trg herojev, Citadela, pravoslavna vas Szentendre
Posebej vredno ogleda: Margaretin otok, Glavna tržnica (Központi Vásárcsarnok), Drechslerjeva palača, Sinagoga, Grajski hrib (Várhegy), Ribiška trdnjava, mestni park Varosliget in živalski vrt, pravoslavna vas Szentendre, vožnja z otroško železnico, podzemno železnico št 1.
Iz dneva v dan
1. dan: Celje – Budimpešta, ogled Margaretinega otoka, parlamenta
Petkovo jutro smo začeli malo bolj zgodaj, kot bi sicer šli v šolo ali v službo. A že čez slabe štiri ure smo parkirali avto za naslednje 3 dni pred hotelom v Budimpešti. Vožnja je bila udobna. Zanimivo – madžarske avtoceste so tako rekoč prazne, zato smo bili v Budimpešti kot bi mignil.
Oglede smo začeli z Margaretinim mostom (Margit híd) in Margaretinim otokom (Margitziget). Peš lahko do Margaretinega otoka najlaže pridete preko Margaretinega mostu, ki je najdaljši most v Budimpešti. Pravzaprav je s svojimi 613 metri tudi eden večjih v Evropi. Je delo francoskega inženirja, narejen med leti 1872–1876. Povezuje zahodni Budim, ki se je razvil okoli grajskega hriba in trgovsko poslovno Pešto na nasprotnem bregu.
Margaretin otok, včasih otok gobavcev, je danes priljubljeno sprehajališče prebivalcev in turistov. Pravzaprav je otok nekakšno športno središče mesta. Na njem so tenis igrišča, bazeni, tudi največji vodni park v mestu, ne manjka tekačev, kolesarjev, otrok, ki se igrajo na travi, turisti pa smo uživali na izposojenih ‘rikšah’. Ko sva vprašala najina mladiča, kaj sta si najbolj zapomnila iz Budimpešte, sta na prvo mesto postavila vožnjo s kolesi, šele za to grajski hrib…
Zanimivo je, kako je otok dobil ime. Kralj Bela IV je imel hči Margareto. Zaradi težav, ki jih je imel kot kralj z ohranitvijo svojega položaja, je menda svojo hči zaobljubil bogu, če se bo vse rešilo njemu v prid. Ko mu je to uspelo, je dal sezidati na tem otoku samostan, v katerem je potem živela Margareta. Umrla je zelo mlada, pri 29 letih zaradi tuberkuloze, zlobni jeziki pa natolcujejo celo, da zaradi gobavosti.
Po prijetnem ogledu otoka (ker nam je bilo všeč, smo sklenili, da se še vrnemo) smo nadaljevali s sprehodom ob Donavi in opazovali razgled na parlament (Országház), ki ga vidiš na vsaki razglednici. Zgrajen je bil med letoma 1885 in 1905 v novogotskem slogu po načrtih Imreja Steindla. Svečana otvoritev parlamenta je bila leta 1896, na tisočletnico madžarskega prihoda v Panonsko nižino in zato je parlament tudi visok 96 metrov. Ob zgraditvi je bil s svojimi 96 metri višine, 123 metri širine in 268 metri dolžine največji parlament na svetu. Ne le impozanten, zaradi stila gradnje je tudi izredno prijeten za pogled (otroka sta ugotovila, da je precej podoben londonskemu parlamentu) in močno zasenči okoliške zgradbe, čeprav so tudi te vredne ogleda.
Med hojo smo brali vodiča in ugotovili, da so ob treh vodeni ogledi parlamenta, zato smo pohiteli in šli z metrojem. Še pravočasno smo prišli do vhoda št. 10, kjer se zbirajo obiskovalci za vodene oglede. Komaj smo čakali, da vstopimo, saj je notranjost parlamenta menda izredna. Vanj naj bi bilo vgrajenega tudi 40 kilogramov 22-23 karatnega zlata. Vendar iz tega ni bilo nič…. Žal nas je pričakal napis, da so za ta dan razprodane že vse karte. Ostal nam je zunanji ogled in prazno upanje, da bomo uspeli priti v parlament kak drug dan. Mimo impozantnega spomenika Lajosa Kossutha, ki je vodil madžarsko narodno revolucijo v letu 1848, smo šli proti baziliki Sv. Štefana. Bazilika sprejme do 8000 vernikov, gradili pa so jo dalj kot pol stoletja ter dokončali leta 1905. Ime je dobila po prvem madžarskem kralju svetem Štefanu, katerega desna roka, ki je ni moč skorumpirati, se nahaja v cerkvi kot relikvija. Bazilika Sv. Štefana je največja cerkev v mestu in državi, visoka 96 metrov. Ni naključje, da je zvonik cerkve enako visok kot kupola parlamenta. V mestu namreč velja uredba, ki prepoveduje, da bi bila katera koli zgradba bila višja od 96 metrov.
Popoldansko sonce je prijetno grelo. Premamilo nas je, da bi se šli sprehajat po promenadi ob Donavo. Podobne misli kot mi so imeli tudi vsi ostali sprehajalci, ki so izkoristili prijeten dan za posedanje ob kozarcu piva ob Donavi. Komaj smo našli prosto mizo. Opazovali smo mimoidoče in pogledovali proti grajskemu hribu, kamor smo se nameravali odpraviti naslednji dan.
Nadaljevali smo čez verižni most Lanchid na Grajski hrib (Várhegy). Verižni most je najstarejši most mesta in je pod zaščito UNESCOa. Prepoznamo ga po štirih kipih levov, ki čuvajo most na obeh straneh. Splošno znana urbana legenda je, da levi nimajo jezikov. Vendar to ni res. Levi imajo jezike, vendar od spodaj niso vidni, temveč le od zgoraj (preverili smo žal le to, da se jih od spodaj ne vidi). Anekdota pa pravi, da je leta 1849, ko so imeli slavnostno otvoritev mostu, arhitekt ponosno vprašal vse prisotne: »Kaj ni most veličasten? Izzivam vas, da najdete na njem kakšno napako.« Oglasil se je majhen deček in rekel: »Tile levi nimajo jezikov!«
Resnici na ljubo pa moram povedati, da to ni isti most, kot bi ga naj gledal deček iz anekdote. Ob koncu II. svetovne vojne so umikajoče se nemške vojaške enote razstrelile vse budimpeštanske mostove, med drugim tudi verižnega. Samo stebri so ostali nedotaknjeni. Odločitev o obnovi mostov so sprejeli spomladi leta 1947 in ga obnovili v podobo, v kakršni ga vidimo danes.
Na Budimski strani se most nadaljuje v tunel, ki poteka pod Grajskim gričem, na katerem stoji Budimski grad – Budim var, ki je prav tako kot verižni most, uvrščen na UNESCOv seznam kulturne dediščine. Na tej strani Donave smo poiskali restavracijo za naše kosilo. Ali kot temu rečemo mi, ‘kočerjo’ (ko ni ne kosilo in ne večerja, ampak nekaj vmes). Začeli smo s tradicionalno madžarsko jedjo – golaževo juho. Čeprav precej pikantna, je bila vsem všeč.
Ko pa se je stemnilo, smo zavili ob Donavo. Želeli smo videti nočno osvetljen parlament z nasprotne strani reke. Pogled je bil res veličasten kot iz razglednice.
Nekaj veličastnega je bilo tudi prenočevanje v hotelu, vsaj zame, a o tem raje ne bi na glas…
2. dan: pokrita tržnica,Váci Utca, Gerbeaud Cukraszda, Opera, Drechslerjeva palača, otroška železnica, Grajski hrib z labirintom, Ribiško trdnjavo in cerkvijo Sv. Matije Korvina
Kljub odličnemu zajtrku v hotelu je bil naš prvi postanek to jutro svetovno znana budimpeštanska pokrita tržnica. No, skoraj. Ko smo šli do postaje podzemne železnice, za vstopno podzemno postajo smo tokrat izbrali drugo in ne tisto, s katero smo zvečer prišli v hotel, smo ugotovili, da nas pot vodi mimo sinagoge. Sploh nismo vedeli, da imamo hotel tako blizu nje. Sinagoga se nahaja v ulici Dohány (Dohány Utca). Velika zgradba. Menda je druga največja sinagoga na svetu. Od te v Budimpešti naj bi bila večja le v New Yorku. Nekaj posnetkov smo naredili od zunaj, saj je v marcu še zaprta za notranje oglede, nato pa šli v rov in kot krtki s podzemno železnico do tržnice oz. Központi Vásárcsarnok, kakor se imenuje. Nahaja se na koncu mostu Szabadság (Szabadság híd). Tržnica ima značilno arhitekturo iz prehoda z 19. na 20. stoletje. V dveh nadstropjih, kjer smo v pritličju cedili sline med najrazličnejšo hrano, v nadstropju pa se brzdali pri nakupovanju spominkov.
Kot vedno je v nahrbtniku pristal med (iz mimoz), pekoče salame, sir in žemlje. Da sem lahko vse kupila, so me naučili reči štiri žemlje (to se še spomnim… fonetično ‘neč žemle’) in 15 dag salam (niti v sanjah se ne spomnim več, kako se reče).
Nadaljevali smo po navečji nakupovalni ulici Budimpešte, po Váci Utca, polni trgovin, butikov, restavracij in slaščičarn, ki so vabile k uživanju na pomladanskem sončku. No, vodič nas je vabil tudi na oglede notranjih dvorišč, ki naj bi bila enkratna, vendar – ali nismo našli pravega dvorišča, ali pa niso nič posebnega. Videti so bili kot običajni meščanski atriji z balkoni, nekje iz 19. stoletja.
Ustavili smo se v najstarejši slaščičarni Gerbeaud (Gerbeaud Cukraszda) na trgu Vörösmarty iz leta 1858. Sladkali smo se s tremi najznačilnejšimi torticami: Gerbeaud, Esterházy in Dobos. Dobro, pa drago… za štiri tortice, tri kave in en sok smo plačali toliko kot prejšnji dan za kosilo.
Pot smo nadaljevali proti Operi. Izredna stavba, prav tako kot okoliške. Nasproti Opere stoji skoraj še lepša – Drechslerjeva palača. Kaj kmalu smo imeli dovolj arhitekture in smo se odločili, da gremo še enkrat na Margaretin otok, saj nam je bilo prejšnji dan tam zelo všeč, pa še japonske vrtove smo si pozabili ogledati. Peljali smo se z najstarejšo podzemno linijo v kontinentalnem delu Evrope. Vlak seveda ne vozi več isti (čeprav je pošteno zarjavel :-)), postaje so pa lično obnovljene v, domnevam, takratnem slogu.
Po Margaretinem otoku pa smo si pripravili pravo popoldansko presenečenje. Ob pol treh smo sedli na zobato železnico in se povzpeli na okoliško hribovje nad Budimpešto, kjer je preko 4 km železniške proge, na kateri vlak usmerjajo otroci (t.i. otroška železnica). Nekaj postaj smo se peljali s tem vlakom, na katerem nam je vstopnice preluknjala verjetno samo osemletna sprevodnica, kretničar je bil 12 letni fant, raje pa ne vem, če je bil tudi strojevodja mladoleten :-). Če pa je že bil, je imel za sabo starejšega, pravega mojstra.
Ko se je pokazal televizijski stolp, smo izstopili. Midva z možem sva želela, da se povzpnemo do stolpa, pa sva bila preglasovana (hm, 2:2 pa preglasovana???). Vrsta za gondolo pa je bila tako dolga, da sta se celo otroka raje odločila za spust na svojih nogah namesto z gondolo. Z vmesnim postankom na jasi, kjer smo pomalicali ulov s tržnice, smo prav hitro prišli do avtobusa in nazaj v mesto.
Plan je bil, da si ogledamo grajski hrib in tam pričakamo večer, saj bi naj bil razgled s hriba nad Budimpešto veličasten. No, plani in realizacija pri nas pogosto ne hodijo z roko v roki…
Z avtobusom smo se zapeljali na Grajski hrib in izstopili na zadnji postaji prav pred ribiško trdnjavo, kjer so nas pozdravili pravljični stolpiči. Ribiška trdnjava je zgrajena v neogotskem pravljičnem slogu s 7 stolpiči kot simbolom sedmih madžarskih plemen. V drugi vojni je bila, kot ostali del stavb grajskega hriba, zelo uničena in so jo na novo pozidali po originalnih načrtih. Moram reči, da je tako lepo, da je skoraj kičasto…Na vrhu Grajskega hriba se je nekoč nahajala mestna ribja tržnica, kjer so prodajali ribe iz Donave, zato se je vse okolica imenovala ribiško naselje. Čeprav se celoten kompleks imenuje ribiška trdnjava (Halászbástya), je potrebno povedati, da ni bila nikoli postavljena v obrambne namene, niti se ni v te namene uporabljala. Zgrajena je bila predvsem in izključno kot prostor za uživanje pogleda na mesto. Imeli smo srečo in smo bili tu na čudovit sončen dan in takšen je bil tudi pogled na mesto. Ogledati si splača cerkev Sv. Matije Korvina oz. kralja Matjaža po naše, kjer so nekoč kronali kralje.
Po dolgem dnevu hoje smo za naša dva potomca potrebovali nekaj razvedrila. Odšli smo v labirint na Grajskem hribu (menda naj bi bil zaprt, a nam je bil videti odprt, še vstopnino so pobirali). Grajski hrib je prepleten s sistemom rovov, podzemnih jam, nekaj naravnih rovov, nekaj izkopanih. Izgubljali smo se po globinah, strašili drug drugega in… seveda našli pot ven. A ven nismo prišli tam, kjer smo vstopili… Spet smo se morali povzpeti na hrib, da bi dočakali večer s pogledom nad mesto. A dnevi so bili tu nenavadno dolgi. Ura je bila sedem, spili smo pivo, pa večera še ni bilo. V želodčkih nam je že pošteno krulilo, zato smo se odločili, da opustimo upanje na temo in raje najdemo nekaj za pod zob. Tokrat so mi dovolili, da sem jaz izbirala restavracijo. Zaželela sem si domače madžarske hrane. Že doma sem pripravila nekaj naslovov restavracij, ki so jih hvalili in eno od teh smo se odločili poiskati. Restavracija Regős Vendéglő, na naslovi Szófia utca 33. Če bi vedeli, da je ta restavracija na tako odročnem in slabo osvetljenem delu mesta, ne bi tako dobro jedli, ker ne bi šli tja… Ampak je bilo fenomenalno. Odlična hrana za zmerno ceno. Ker smo imeli Metro Pass smo jedli še s 30% popustom. No, je pa natakar dobil skoraj vseh 30% napitnine :).
3. dan: mestni parki Varosliget, živalski vrt, Trg herojev, Citadela
Nedelja je bila namenjena otroški Budimpešti. Šli smo do mestnega parka Varosliget z živalskim vrtom, zabaviščnim parkom, cirkusom, z enim najstarejših in celo v Evropi največjih termalnih kopališč Szeceny. No, kopali se nismo, šli pa smo v živalski vrt. Moram priznati, da je bil to eden lepših in bogatejših živalskih vrtov, kar sem jih doslej videla. Fascinirale so nas gorile, opice in, ne boste verjeli, lenivci. Najlepše je bilo v Amazonia green hell. Ko smo se sprehajali po balkončku dvorane in opazovali lenivce, ki so viseli z vej, smo enega skoraj pohodili. Visel je pod klopco in se celo pustil božati! Ob izhodu pa smo se morali izogniti legvanu, ki je zasedel skoraj celo potko, po kateri smo morali iti.
V družbi živali je dopoldne minil, kot bi mignil. Ob mestnem parku je vredno pogledati tudi dvorec Vajda Hunyad in veličasten Trg herojev. Trg je resnično ogromen, spominja na staronemške boržujske trge ali mogoče celo na Elizejske poljane. Tu so številni kipi madžarskih kraljev- plemenskih vodij, kraljev kot sta sv. Štefan in Bela IV, ter znane osebnosti, kot je bil Lajos Kossuth. Osrednji spomenik, ki stoji na trgu, pa je postavljen na 36 metrov visok steber v korintskem slogu, na katerem stoji kip nadangela Gabrijela, ob njegovem vznožju pa je grobnica neznanemu vojaku.
Pozno popoldne smo se povzpeli mimo hotela Gellért na Citadelo, od koder naj bi bil najlepši pogled na razsvetljeno prestolnico, Ribiško trdnjavo in Katedralo sv. Štefana. Počakati na temo je naš plan. Hm. A vzpon na Citadelo ni vlival neke pretirane varnosti. Naleteli smo na dva kupa torbic in potovalk, ki so še pred nedavnem najverjetneje imele lastnike. Nič kaj varno se nisem počutila. Moj nahrbtnik ni bil več na hrbtu. Kar naenkrat sem ga imela na trebuhu, potne liste pa v žepu. Le nekaj minut smo ostali na vrhu, potem pa smo se spustili po skoraj preveč samotni 
potki nazaj v mesto. Očitno nam nočni pogled na mesto ni usojen. Vsaj z višine ne. Smo pa šli nazaj ob Donavo in na drugo stran pred parlament, da bi vsaj od tam lahko ujeli kak romantični posnetek romantično osvetljenega grajskega hriba. Naš trud je bil poplačan kljub močnemu vetru, ki se je takrat prebudil.
4. dan: Szentendre – Celje
Na ulici pred hotelom smo lahko zastonj parkirali le do osmih zjutraj. A ker smo jutranje ptičke, to ni bilo težko. Po zajtrku smo se pred odhodom nazaj domov zapeljali še do stare pravoslavne vasice Szentendre, ki se nahaja cca 20 km S od Budimpešte. Majhna vasica, polna trgovinic in obrtniških delavnic je vredna ogleda. A čeprav bi naj bila to srbska vasica, srbsko nihče več ne zna. Ko je mož naivno spraševal o tem prodajalko v slaščičarni, ga je gledala, kot bi padel z lune… Angleščina pri mlajših in nemščina pri starejših je zakon za sporazumevanje na Madžarskem. Razen seveda, če niste eden redkih tujcev, ki zna madžarsko.
Po poti nazaj v domovino smo se ustavili še ob Blatnem jezeru. A le za nekaj minut. Le toliko, da smo si malo pretegnili noge. Četudi bi želeli kaj več, ne bi mogli, saj je bilo sicer znano turistično naselje Siofok, mesto duhov. Bilo je le nekaj naključnih sprehajalcev, ribičev, sicer pa zaprte restavracije in hoteli.
Čeprav se mi je na trenutke zdelo, da čas izredno počasi teče in da smo si na en dan ogledali izredno veliko stvari, se je prvo pomladansko potepanje kaj hitro končalo. Tolaži nas misel na prvomajske praznike in na naše naslednje potovanje.
Značke: Bazilika Sv. Štefana Budimpešta, Budim, Budimpešta, Citadela, Glavna tržnica (Központi Vásárcsarnok), Grajski hrib, Margaretin otok, mestni park Varosliget, Parlament v Budimpešti, Pešta, pravoslavna vas Szentendre, Ribiška trdnjava, živalski vrt v Budimpešti