Čeprav Sicilija slovi kot dežela mafije, se je po najinem potepanju prek pokazala kot zelo romantična. Pravzaprav na temo mafije ni bilo mogoče kupiti niti spominka. Še najbliže je bila majica z napisom Godfather :). Tudi nobenega neprijetnega dogodka nisva doživela. Ravno nasprotno – domačini so prijazni, ustrežljivi, le to slabost imajo, da le redkokdo govori angleško. No, ali pa midva, da še vedno ne znava italijansko. So pač roke malo bolj trpele :). Sicer pa na kratko: Sicilija je lepa dežela, vredna ogleda, predvsem narava. A pozor – velika je. Midva sva podcenjevala njeno velikost in sva hotela v pičlih šestih dneh videti vse. Premalo! Vzemite si vsaj 10 dni časa. Samo za Sicilijo. Če pa želite obiskati še otočke, pa še teden dni več …
Potniki: 2 odrasla
Čas: od 17.10. do 22.10. 2013
Stroški in prenočišča: (za 2) nočitve z zajtrkom: Agriturismo Due Ganèe 53 €, Agriturismo Il Drago 45 € (odličen podeželski hotelček z bazenom, konji …!!!), Agriturismo Biologico Dell’Etna 86 € (dve nočitvi), Agriturismo Valle Benuara 54 € (tudi zelo dober kmečki turizem), letalske karte: 85 € (Ryanair), parkirnina na letališču: 64 €, najem avtomobila (180 €), bencin drag 1,78 €/liter, cestnin skoraj ni, avtocesta V-Z
Posebej vredno ogleda: Marsala, Scala dei Turchi, dolina templjev v Agrigentu, Caltagirone, Villa Romana del Casale, Aci Castello, Taormina, Noto, Modica, Ragusa, Etna, Erice.
Iz dneva v dan
1. dan: prihod na Sicijo, Marsala, spanje v okolici Agrigenta
Na žalost se je najino potovanje začelo in končalo malo bolj žalostno. Kako se je končalo, še povem, začelo pa se je z uro in pol zamude letala, zaradi česar sva prispela na Sicilijo tako pozno, da sva si lahko ogledala le še Marsalo, potem pa sva se že po temi vozila do kmečkega turizma, kjer sva spala. Čeprav nisva imela veliko od vožnje, sva uživala v večerni Marsali. Mesto je najbolj znano po pristanku Garibaldija l. 1860, ki je tu začel z revolucijo za združitev Italije in po sladkem vinu marsala.
Sprehodila sva se po starem mestnem jedru, kjer promet ni dovoljen. Elegantne tlakovane ulice vodijo do Piazze della Repubblica, kjer se nahaja impresivna katedrala, posvečena Sv. Tomažu. Zgradili so jo Normani, njena fasada pa je bila dokončana šele leta 1956 s pomočjo donacij emigrantov tega mesta. Nasproti katedrale je Palazzo Senatorio, ki je danes mestna hiša. Sprehod sva nadaljevala do velikega renesančnega oboka, imenovanega Porta Nuova. Nazaj grede sva se ustavila v eni izmed prodajaln vina na pokušino njihovega znanega vina – marsale. Poskusila sva vse tri marsale – suho, sladko in polsladko. Čeprav vse izredno aromatične in s prav posebnim priokusom, mi je bila še najbolj všeč polsladka (sladka je že kot liker, še slajša kot prošek), ki je seveda že romala v prtljažnik najinega malčka. Saj res – najem avtomobila je bil tudi tombola, na kateri sva zadela Fiata seicento. Tomaž je moral skoraj na zadnje sedeže, da je lahko vozil :). Pa še veliko sva vozila … Že prvi večer sva morala do najinega prenočišča prevoziti skoraj 160 km. Če se ne bi več kot pol poti vozila po cestah, ki so podobne naši cesti na Koroško, to niti ne bi bilo tako naporno …
Ko sva prispela do prvega prenočišča, je bila že trdna tema. Prijazen lastnik nama je za dobrodošlico ponudil bokal domačega rdečega vina, ki sva ga spila na terasi med zborom čričkov. Šele zjutraj pa sva videla, da je pri njih tudi okolica zelo simpatična …
2. dan: Dolina templjev Agrigento – Caltagirone – Piazza Armerina
Dan sva začela z jutranjim obiskom doline templjev. Pravzaprav je “dolina” malo neposrečen izraz, saj so templji posejani na okoliških gričih ob Agrigentu in ne v dolini. Valle dei Templi je eno največjih arheoloških najdišč v Evropi. Od nekoč najimenitnejšega mesta Magne Graecie Agrigenta (grško Akragas), ki je v tistih časih imelo kar 200.000 prebivalcev, so še do danes ostali ohranjeni grški templji. Med njimi tempelj Concordia, ki velja za enega najbolje ohranjenih grških tempeljev na svetu (iz
leta 430 p.n.š.). Za svojo ohranjenost se ima zahvali dejstvu, da so v 6. stoletju iz njega pregnali poganske bogove in v njem uredili krščansko cerkev. Ohranjenih je vseh 34 stebrov, žal pa se po njem ni dovoljeno sprehajati. Opazovati ga je dovoljeno le iz varne razdalje. Starogrški tempelj Juno (“Giunione”) je drugi najbolj ohranjen tempelj. Stebre, ki sedaj stojijo, je ponovno postavil angleški general, ki se je po prihodu na Sicilijo tu ustalil in je poskrbel za ohranitev te vredne kulturne dediščine.
Med ogledovanjem doline templjev se prav prijetno sprehodiš, a vročina je kmalu postala neznosna. Normalno, saj sva bila v dolgih hlačah, sonce pa je pokrajino razgrelo na dobrih 28 °C. Edina logična posledica je bila odločitev, da se greva kopat. Malo sva pobrskala po vodniku in videla, da priporočajo kopanje na plaži imenovani Scala dei Turchi (turške stopnice). Predvidevam, da bi naju Garmin pripeljal nekam drugam, saj sva midva raje sledila smerokazom in parkirala na označenem parkirišču, Garmin pa bi naju vozil še nadaljnjih 10 minut. Midva sva po 10 minutah hoje prišla do čudovitih snežno belih pečin, ki so se zlivale v temno modro morje. Pravljično. Povzpela sva se na stopničasto pečino (od tod verjetno tudi njeno ime) in uživala v trenutku. No, kopala se nisva tu. Valovi so bili preveliki. Zato sva šla nazaj do peščene plaže ob parkirišču. S strahom sme preverila temperaturo vode, saj se nihče ni kopal. Bila sem presenečena. Voda je bila bolj topla kot letos sredi julija na Pagu. Uživala sva kot dva otroka. Komaj sva se prepričala, da sva šla naprej in novim dogodivščinam naproti.
Vožnjo sva nadaljevala do Piazze Armerine, kjer sva si želela ogledati Villo Romano del Casale. Pokrajina, po kateri sva se vozila, je bila obdelana do zadnjega koščka zemlje. Vsi hribi so bili zorani. Tudi tako strmi, da so jih orali s traktorji na gosenice (pri nas ne bi niti razmišljali o tem, da bi jih bilo možno uporabiti za njive). Kaj tu rase, bova morala priti preveriti kak drug letni čas. Sedaj so bile samo lepo zorane njive. Sicer pa sem ugotovila, da na zahodu Sicilije prevladujejo vinogradi, na vzhodu citrusi in oljke, po vsej centralni Siciliji pa so neskončna polja.
Do Ville Romane del Casale sva prišla še ravno pravi čas, da sva imela še dve uri za ogled pred sončnim zahodom. Vila, za katero predvidevajo, da jo je dal kot svojo lovsko rezidenco zgraditi rimski uradnik Maximianus Herculius, se ponaša s čudovitimi mozaiki. Menda gre za najbolje ohranjene rimske mozaike na svetu. Mozaiki so res čudoviti. Pokrivajo 3850 m2 površin. Še posebej so dragoceni zato, ker prikazujejo življenje Rimljanov, kako so se oblačili, kako so lovili, kako so se zabavali, njihova verovanja … In vse to je prikazano v obliki mozaikov, sestavljenih iz miljonov majhnih barvnih kamenčkov. V vsaki sobi je svoj mozaik, ki je nekako povezan z namenom sobe. Najbolj impresiven je 65 m dolg hodnik, katerega mozaiki prikazujejo način lovljenja živali, ki so jih potem prepeljali v Italijo, da so se z njimi gladiatorji borili v areni. Najbolj znana pa so v sobi desetih deklet (Sala delle Dieci Ragazze) t.i. bikini dekleta, ki so dejansko predstavljala atletinje tistega časa. Prav zanimivo je bilo ravno v tej sobi videti, da so na vrh spodnjega simetričnega mozaika ob spremembi namembnosti sobe položili še eno plast mozaika.
Le nekaj kilometrov stran je mesto Piazza Armerina, ki sva ga le na hitro obhodila. Mesto je kar visoko – na več kot 700 m nadmorske višine in, kot je običajno, pokriva vrh hriba. Glavni znamenitosti sta grad Aragonese, zgrajen v 14. stoletju in baročna katedrala iz 18. stoletja. Pred katedralo je lep trg, na katerem so v večernem soncu uživali domačini. Zanimivo, da so bili na klopcah sami moški. Verjetno so čakali na žene, da se vrnejo z večerne maše :).
Ugotovila sva, da se oktobra že vse prehitro stemni. Spet sva po temi vozila do najinega naslednjega prenočišča. Ob prihodu na Agriturismo Il Drago pa sva obstala odprtih ust. Pripeljala sva se na pravo haciendo. S ceste sva zapeljala skozi ogromna kovana vrata, pot je obkrožal drevored, ko pa sva pripeljala do čudovite kamnite stavbe, je bil pred njo parkiran lincoln … Receptorka nama ja dala ključe od najine kamnite hišice, za katero je bil 20 metrski bazen, okoli njega pa palme. Kako je v resnici čudovito, sva pravzaprav dobro videla šele naslednje jutro, ko sva se prebudila v popoln sončni dan. Bila sem skoraj prepričana, da sva spregledala kakšno nulo ob rezervaciji hotela … No, na srečo naju je nočitev z zajtrkom za dva vseeno stala le 45 €. Res pa sva nadaljnjih 45 € zapravila za razkošno večerjo, ki nama jo je ponudila receptorka. Ampak bilo je več kot vredno! Priporočam vsem tudi za daljši dopust, saj ponujajo jahanje konj, sprehode in kolesarjenje po okolici, pravzaprav pa bi že ležanje pod palmami ob bazenu povsem zadoščalo …
3. dan: Piazza Armerina – Aci Castello – Taormina – Trecastagni
Verjetno verjamete, da sva se težko ločila od najinega tokratnega ‘kmečkega turizma’. Na jutranjo kavo sva odšla v Caltagirone. Kraj je eno od osmih mest južne Sicilije, ki so pod Unescovo zaščito. Mesto je bilo popolnoma obnovljeno po katastrofalnem potresu, ki je Sicilijo prizadel leta 1693. Na vsakem koraku se še danes vidi, da so se že od nekdaj v tem mestu ukvarjali s keramiko. Po vsem mestu je ogromno trgovinic, v katerih prodajajo keramiko, skoraj vsaka hiša ima keramično vsaj hišno številko, še najbolj impresivno pa je stopnišče, ki vodi do cerkve Santa Maria del Monte. 142 stopnic, narejenih iz vulkanskega kamna, je s prednje strani okrašenih s keramičnimi ploščicami. Nekatere so le simetrični vzorci, druge pa prikazujejo različne živali, lov, rastline. Ploščice dajejo čudovit kontrast temno sivi vulkanski kamnini. Med izgubljanjem po starem mestnem jedru sem naletela na zanimivo ulico (ko prideš vrh stopnic, greš levo nekaj 10 metrov). Ulica Vico Caruso (ima celo ime), je tako ozka, da sem na koncu (ima obliko trapeza) z rameni skoraj drsala po stenah hiš.
Odpeljala sva se proti Cataniji. Sicer sva se imela namen ustaviti, vendar je bila v centru res huda gneča. Nekaj časa sva še krožila po centru in iskala parkirišče, potem pa sva se odločila, da nama najverjetneje tako veliko mesto ne bi bilo všeč, zato sva se odpeljala do mesta Aci Castello. Mesto se je razvilo okrog gradu, ki so ga zgradili Normani okoli leta 1076 nad bizantinsko utrdbo. Grad stoji na črni skalnati pečini. Žal je bil zaprt, bil pa je odprt dostop do plaže :). Zato sva spet preizkusila toplo sicilijansko morje, ki je bilo tokrat, namesto z belim kamnom, v kontrastu s črnimi ostanki lave.
Po kopanju sva se okrepčala v gostilnici na simpatičnem trgu pred gradom, potem pa se odpeljala malo naprej do Taormine, mesteca, ki je nastalo visoko na pobočju ob gori Tauro. Taomina se ponaša z grškim gledališčem, ki so ga Rimljani spremenili v amfiteater, s številnimi lepo obnovljenimi srednjeveškimi stavbami ter dih jemajočimi razgledi na obalo globoko pod mestom. V zgornji del mesta se vstopi skozi vrata Porta Messina, kjer se začenja osrednja taorminska ulica Corso Umberto in se zaključi pri Porta Catania. Corso Umberto je turistična ulica, polna lokalov, trgovinic in tudi prestižnih butikov. Obisk mesteca ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Kar malo žal mi je bilo, da naju je (spet) dohitel večer in se nisva mogla povzpeti do gradu ali cerkvice, ki kraljujeta visoko nad mestom. Naslednjič! :).
Od tu sva se odpeljala do ‘bio’ turistične kmetije, kjer sva prespala naslednji dve noči. Malo naivno sva pričakovala, da bova na ‘bio’ turistični kmetiji prišla vsaj do večerje … žal pa tu niso ponujali hrane. Od ‘bio’ ponudbe je bil na voljo le domač kaki in bio kupljeno mleko za zajtrk, zelenjavni vrt pa je ‘možda bio nekad’ :), da o čem drugem ne govorimo. No, da ne bom samo kritizirala – lastnik nama je za večerjo predlagal odlično restavracijo La Saponia. Bolje bi sicer bilo, če bi imela rezervacijo, tako pa sva čakala skoraj pol ure na mizo, saj je bilo vse polno. A je bilo vredno. Zelo dobro in za zmerno ceno (cene primerljive z našimi).
4. dan: Trecastagni – Noto – Modica – Ragusa – Trecastagni
Prvotno sva ta dan nameravala na Etno. A ko sva se zbudila, Etne ni bilo videti … sramežljivo zavita v oblak ni obetala nič dobrega. Zato je bila potrebna sprememba načrta. Odločila sva se, da greva na jug, čeprav tja ob tokratnem obisku Sicilije sploh nisva nameravala. Na skrajnem jugu so tri znamenite vasice, ki so pod Unescovo zaščito – Noto, Modica in Ragusa. Leta 1693 je Sicilijo prizadel močan potres, ki je prizadel precejšnji del Sicilije. Nekaj vasi je bilo po potresu v celoti obnovljenih, med njimi tudi te. Noto velja za najlepšo baročno vasico v Siciliji. Ko se sprehajaš po dveh glavnih ulicah – Corso Vittorio Emanuele in (malo manj prestižni) Via Cavour, imaš občutek, kot da se sprehajaš po Firencah in ne po neki malo večji vasi na Siciliji. Ulica z bahavimi palačami, ogromno katedralo z bogatim stopniščem, nasproti nje mestna hiša delujejo nekako neresnično. A kljub lepoti, že skoraj načičkanosti, se ne morem znebiti občutka, da vse skupaj nekako ‘ne paše’ v to okolje.
Ustavila sva se v kavarnici, kjer so na veliko oglaševali ‘arančine’. Spomnila sem se, da sem nekje prebrala, da je to njihova značilna jed. Po imenu sem mislila, da mora biti nekaj sladkega, verjetno iz pomaranč :), zato sem si poleg naročila kavo. Natakarica je sicer še enkrat preverila, če sem res želela kavo in me malo čudno pogledala, ko sem vztrajala pri svoji odločitvi, rekla pa ni nič. Ko mi prinese mojo ‘sladico’, sem spoznala svojo zmoto in naročila pivo … Arančini so namreč prigrizki – panirane kepice riža (v obliki Etne), ki imajo na sredi različne nadeve (moj je imel nekaj podobnega bolonjski omaki) … Kakorkoli, v tisti vročini je tudi pivo prijalo :), po počitku in pivu pa kopanje še bolj. Odpeljala sva se do vstopa v nacionalni park Riserva Naturale Orientata Oasi Faunistica di Vendicari, parkirala avto na označenem parkirišču in šla do plaže. Kilometre dolga peščena plaža, le tu in tam kakšen obiskovalec, kopalca sva bila spet edina, morje toplo, sonce … Nebesa na Zemlji sredi oktobra.
Nadaljevala sva z vožnjo do vasi Modica. Kot sem že omenila, je tudi to poznobaročno mesto na seznamu Unescove svetovne dediščine – nekaj stavb se je ohranilo še izpred potresa 1693, večina pa jih je nastala ob obnovi mesta, od koder je prevladujoč baročni stil. Še bolj pa mesto slovi po čokoladi, čokoladnih likerjih in slaščicah, ki jih je menda vredno poskusiti. Zakaj menda? Ker jih jaz nisem … žal sva bila v mestu v času ‘sieste’ in je bilo kot izumrlo. Le nekaj dedkov je igralo karte pred gostilnico in midva sva se sprehajala po mestu. Še mačke nisva srečala …
Zato naju je kar odneslo v naslednjo vas – Raguso. Ta vas je po mojem mnenju druga najlepša na Siciliji, takoj za vasjo Erice. Mesto je izredno simpatično za turiste, a živeti v njem najbrž ne bi bilo preveč lepo. Res čudovito mesto je upravičeno pod Unescovo zaščito. Razteza se preko dveh gričev – starejši del Raguse na enem griču je poimenovan Ragusa Ibla, na sosednjem hribu pa je Ragusa Superiore (novejši del, kamor so se naselili po katastrofalnem potresu leta 1693, ko je umrlo 5.000 prebivalcev). Sicer pa začetki Raguse segajo v 2. tisočletje pred našim štetjem, ko je bilo tod več naselbin starodavnega sicilijanskega plemena Siculi, o čemer priča precej arheoloških najdb.
Danes strme in ozke uličice zelo lepo ohranjenega mesta tudi naju niso pustile ravnodušna. Glavna atrakcija mesta je katedrala San Giovanni Battista. Na drugi strani mesta pa so Hybleanski vrtovi, od koder je lep pogled na mesto in palačo Zacco.
Pred prihodom v Raguso sva se vozila mimo številnih nasadov mogočnih dreves, ki jih nisva poznala, sadežev pa na njih ni bilo videti. Zdaj, ko sva se spuščala ob robu mesta nazaj proti parkirišču, pa sva šla mimo enega takšnega drevesa. Na njem je bilo še nekaj sadežev in vse je postalo jasno … ta mogočna drevesa so rožičevci.
Vožnja nazaj do najinega prenočišča pod Etno je bila naporna in dolga. V upanju, da nisva zastonj preložila obiska Etne na naslednji dan in da jutri Etna ne bo zavita v oblake, sva po dveh urah vožnje padla v posteljo in utrujena zaspala.
5. dan: Trecastagni – Etna – Eriche – Trapani
Zjutraj sva se zbudila že zgodaj in s strahom pogledala, če se Etna še vedno sramežljivo skriva za oblaki. Na najino veselje se je kopala v soncu. Pohitela sva s pakiranjem. Na srečo je bil ta kmečki turizem čisto pod Etno, zato nisva potrebovala dolgo do spodnje postaje žičnice. Parkirala sva avto in kupila pregrešno drago vozovnico za gondolo in terenski avtobus (60 € na osebo).
Z gondolo, ki so jo morali že petkrat ponovno postaviti, ker jo je porušil tok lave, smo se dvignili s 1.500 m do 1.900 m, potem pa so nas s terenskim avtobusom odpeljali do višine 2.900 m. Bilo je prav pošteno mrzlo, sploh glede na dejstvo, da je bilo v dolini že zjutraj čez 20 stopinj. Obvezno smo morali biti v spremstvu vodiča, čeprav moram priznati, da sva mu midva kaj kmalu ušla, a sva kljub vsemu še uspela izvedeti nekaj zanimivosti. Etna, 3.350 m visok, še aktiven ognjenik na vzhodu Sicilije, se je oblikovala in dvignila na površje približno 80 milijonov let nazaj, ko se je afriška plošča spodrinila pod evropsko. Ima 4 glavne kraterje (Centrale, Bocca Nuova, Cratere di Nord-Est in najmlajšega med kraterji Cratere di Sud-Est), ki se raztezajo v obsegu čez 40 km. Ker ima Etna še danes zelo močno ognjeniško dejavnost, nas je seveda zanimalo, kakšni so znaki morebitnega izbruha. Povedal je, da je običajno blažji potres, potem nastane kje na pobočju kakšna razpoka, potem pa do izbruha lahko mine kakšna ura ali pa tudi več tednov… Ko sem pripravljala program za najin izlet, sem našla podatek, da je bil zadnji izbruh Etne leta 2012, no vodič me je presenetil s podatkom, da je bil zadnji izbruh aprila letos. Enega najhujših izbruhov so imeli leta 2003, ko so morali preusmeriti tok lave v nenaseljeno dolino s spuščanjem betonskih blokov s helikopterjev, sicer bi stekla v precej naseljen predel na jug. Še vedno je moč videti nekaj zasutih hiš, celo cerkvico, cesto in žičnico so pa tako ali tako morali zgraditi ponovno.
Z vodičem smo šli do enega izmed kraterjev in se sprehajali po nezemeljski pokrajini. Povsem neporaščena črna magmatska kamnina z dodatkom – ponekod žvepla (tam je bila kamnina malo rumeno obarvana), železa (rdečkast odtenek) in drugih mineralov. Ta ostra, porozna magmatska kamnina ni bila prav nič prijazna za hojo. Sploh ne navzgor, saj se je kar gruščila pod nogami, tako da si šel dva koraka naprej in enega nazaj… Mene je zelo zdelala tudi višina in redkejši zrak. Sicer nimam slabe kondicije, ampak tu sem bila zadihana že po nekaj deset metrih hoje navkreber.
Med sprehajanjem sem opazila, da je sicer mrzlo, a da me v noge prav nič ne zebe. Sklonila sem se in potipala tla. Bila so topla kot radiator. A ne od sonca … Ko sem zakopala roko malo globlje v tla, je bilo tako vroče, da roke nisem mogla več držati na mestu. Kasneje smo preverili pri vodiču, če je to običajno, pa je rekel, da je tako nekajkrat letno. No, čez 5 dni, ko sva bila že varno doma in so po televiziji poročali o novem izbruhu Etne, je bilo vse jasno … 🙂
Čeravno nerada sva morala nazaj v dolino, saj naju je čakala še dolga vožnja nazaj na zahod do najinega zadnjega prenočišča v vasi Fulgatore Torretta nekaj kilometrov pred Trapanijem. Že tako bi morala prevoziti dobrih 340 km po avtocesti, a Garmin se je odločil, da ‘naju časti’ še s 100 km ovinkov po lokalnih cestah in vasicah. Tako nama je ostal dolžen Milazzo, Tindari in Cefalu, kjer sva se sicer nameravala ustaviti (Palermo pa že tako ni bil v planu), na srečo pa sva vsaj v Erice prišla še zadnje minute dneva, da sva z gradu opazovala čudovit sončni zahod.
Erice je bila meni najlepša vasica na Siciliji. Eryx, kot se je Erice nekoč imenoval, kraljuje na 751 m visokem hribu nad Trapanijem, z vasi pa je osupljiv razgled na Trapani in trapanske soline, Egadske otoke in na drugo stran na nacionalni park Orientata Monte Cofano. Sprehod po ozkih uličicah srednjeveške vasice mi bo še dolgo ostal v spominu. Vas je izredno lepo obnovljena, vsa pročelja hiš so odeta v kamen in so videti, kot da tu stojijo že tisoč in več let. Med najbolj izstopajočimi stavbami sta, poleg številnih cerkvic (menda naj bi jih bilo v vasi kar 60), dva gradova – Pepoli in Venus. Prvega so zgradili Arabci, slednjega pa Normani na mestu starodavnega templja.
Dan sva zaključila v prijetni domači restavraciji v vasi, potem pa se odpeljala do naslednjega prenočišča. Tudi tokrat sva imela srečno roko z izbiro turistične kmetije, žal pa nisva imela možnosti uživati na posestvu z bazenom, konji in 40 ha obdelane zemlje. Vsaj njihovo odlično rdeče vino sva uspela poskusiti in ga nekaj kupiti tudi za domov (kar nama je naslednji dan predstavljalo malo težav pri teži najinega kovčka).
6. dan: Trapani, soline, popravljanje avtomobila, letalo in nazaj domov
Zjutraj sva kar na hitro pospravila svoje stvari, saj sva si hotela pred odhodom nazaj domov ogledati še Trapani. Trapani
je živahno pristanišče. Staro mestno jedro je stisnjeno na majhen polotok, v ozkih stranskih ulicah za obzidjem pa se resnično lahko začuti utrip Sicilije. Še nikoli nisem videla tako inovativnega odnašanja smeti iz stanovanja. Starejša gospa je privezala vrečko s smetmi na vrvico in jo spustila do ulice, kjer jo je potem pobrala komunalna služba.
Najlepša je ulica Via Garibaldi s palačami in cerkvami iz 18. stoletja, elegantne baročne zgradbe so tudi v coni za pešce na ulici Corso Vittorio Emanuele, zanimiv pa je tudi trg Piazza Vittorio Emanuele, ki z nasadom palm nudi turistom lep prostor za počitek. Na ulici Via Torrearsa, ki vodi do ribje tržnice, ki pa je bila ta dan žal zaprta, je polno trgovinic in restavracij. Ustavila sva se v bifeju na križišču ulic Via Torrearsa in Via Garibaldi in si naročila sendvič, ki ga menda običajno jedo ribiči, ko pridejo prodajati svoj ulov na tržnico. Ni bil ravno kaj posebnega – tunin sendvič, bil pa je zelo poceni (1,5 €).
Ker je bilo še dovolj časa do odhoda letala, sva se odločila še za obisk trapanskih solin. Območje se imenuje tudi Pot soli. Upravičeno. Ob cesti ni konca velikim kupom soli :). Peljala sva se mimo nekaj mlinov na veter in se ustavila za kratek sprehod. No, tu pa se je pričela najina ‘avtomobilska kalvarija’. Ko sva prišla nazaj v avto, je najin seicento izdahnil. Ni in ni želel več na pot, midva pa v paniki, saj je bil najin polet že čez slabe tri ure. Porivala sva avto gor in dol po cesti, da bi nama ga uspelo zagnati, klicala lastnika izposojevalnice, a oboje povsem neuspešno. Potem nama je pomagal še mimoidoči domačin in za kratek čas je tudi avto začel delati. Potem pa spet izdahnil. Izkoristila sva ga še toliko, da je lastniku natančno razložil, kje sva in da se nama mudi na letalo. No, po skoraj dveh urah čakanja se je lastnik izposojevalnice le prikazal. Spet smo nekajkrat poskusili poriniti avto in … avto je tokrat ubogal. On je odpeljal avto nazaj v izposojevalnico, naju pa njegova sodelavka na letališče.
Tako se je najino romanje po Siciliji končalo sicer malo bolj napeto, a kljub temu bi šla še enkrat. Mogoče že naslednje leto. Imava dober izgovor – otroka še nista bila na vulkanu :).
Značke: Aci Castello, Caltagirone, dolina templjev v Agrigentu, družinsko potovanje, Eriche, Etna, Marsala, Modica, Noto, Ragusa, Scala dei Turchi, Sicilija, Taormina, Villa Romana del Casale
Dober dan,
imate zelo dober nos, da najdete tiste prave zanimivosti, kot npr. Raguso.
Leon
Živjo,
s fantom greva konec aprila na potovanje z avtom po Siciliji. malo imava težav z najemom avta, in sicer me zanima kako je s to varščino, ki ti jo blokirajo preko kreditne kartice? Ali ste imeli kaj težav?
Glede na to, da če izbereš opcijo full zavarovanje, še vedno zelo različno blokirajo znesek še dodatno…npr. za 900-1500€.
kako je s tem?
Hvala.
lp, Tanja
Ravno smo se vrnili s potepanja po Siciliji in za potencialne obiskovalce opozorilo, da morate imeti kreditno kartico z zadostnim limitom, da lahko blokirajo znesek 1500 eur za primer nesreče…
mi smo imeli nekakšno prepaid kartico in dovolj polioženega denarja, a ni šlo, zato smo morali takoj na letališču plačati dodatnih 300 eur za osnovno zavarovanje, polno bi bilo pa 550 ( pri tem, da smo že plačali zavarovanje vnaprej) Skratka, previdno pri rent-a-caru!
LP Katja
To težavo smo imeli sedaj tudi mi na Sardiniji. Ampak še huje – hoteli so 2000€…