Letos naju je tango popeljal na Tenerife. Žal je bil zaradi trenutnih zdravstvenih razmer encuentro odpovedan (plesali smo le malo, neuradno in z le nekaj plesalci), sva pa zato lahko bila bolj turistično aktivna. Pet dni na severu in pet dni na jugu otoka.
Priznati moram, da sem bila prijetno presenečena. Predvsem sever otoka se me je dotaknil. Precej (k sreči) manj turistično oblegan sever je sicer hladnejši kot jug (kar preseneča glede na to, da je med severom in jugom mogoče 60 km zračne razdalje), a z lepšimi vasmi, bolj bujnim zelenjem in bolj divjo naravo. Ognjenik El Teide je viden z vseh strani otoka in je otok razdelil na zeleni sever in bolj puščavski jug.
Potniki: dva para (plesalcev argentinskega tanga)
Čas: od 26. 1. 2022 do 5. 2. 2022
Stroški in prenočišče: ker je Tenerife precej majhen in obvladljiv, smo se preselili samo enkrat – 5 dni smo spali v hotelu Maritime (tam bi sicer morali plesati) v 10. nadstropju hotela neposredno ob obali. Hotel je že preživel svoje najlepše dni. Ko je kdo zaprl drsno okno na balkon, je bil občutek, kot da grmi ali da bo vsak trenutek izbruhnil vulkan. Ampak zato, da te uspava butanje valov ob obalo, je pa vseeno vredno potrpeti. Za 5 dni smo se potem preselili še na jug v apartma v mestecu El Medano.
(če za rezervacijo prenočišč uporabite to povezavo, dobite 10% popusta, meni pa nakažejo 20€ :). Hvala!)
Najem avtomobila za 10 dni je znašal 408,85 € s polnim kaskom preko Ryanaira (sicer nas je agent v agenciji prepričeval, da to zavarovanje nič ne velja… k sreči ni bilo nič narobe).
Če želite na ognjenik El Teide, morate obvezno že vsaj mesec ali dva pred potovanjem rezervirati gondolo in ‘vstopnico’ za treking na vrh. Do višine 3.555 metrov je speljana gondola – na vrhu ste v osmih minutah, naprej pa morate peš. Do vrha je 40 minut. Razgled z vrha je ob lepem vremenu fantastičen, saj se vam na ogled postavi vseh sedem kanarskih otokov. Žal tega mi nismo videli. Tokrat :).
Hrana – brez izjeme odlična. Dobila sva kar precej priporočil Slovencev, ki so se preselili na Tenerife in vsa priporočila, brez izjeme, so bila izvrstna. In tudi cene so povsem sprejemljive. Večerja na par je bila povprečno 25 € s pijačo vred, porcije pa večinoma preobilne.
Posebej vredno ogleda: Garachico, Icod de los Vinos, La Laguna, Masca, El Teide, Candelaria, Playa Las Teresitas, Anaga, naravni bazenčki in divje plaže s črnim vulkanskim peskom.
1. dan: Celje – Treviso – Tenerife Sur – Puerto de la Cruz: z avtom do Trevisa, potem pa 4h polet in že smo bili na otoku. Pozdravil nas je dež, ki pa je k sreči hitro ponehal. Prevzeli smo avto in se odpeljali do Puerto de la Cruz. Na poti smo se ustavili v mestu duhov La Caleta. Upanje za osvežilno pivo v baru ob plaži je padlo v vodo. Vse zaprto, nikjer nikogar. Zato smo šli do hotela, potem pa na sprehod v vasico in na večerjo v Rincón Del Mar. Prepustili smo se izbiri lastnika in bili nagrajeni z božanskim brodetom.
2. dan: Casa del Vino de Tenerife – La Esperanza – Playa Las Teresitas – Santa Cruz: Ponoči je lilo kot iz škafa… Imamo pa res srečo. Menda smo naleteli na prvi resni dež po oktobru. Kar je pa še huje, zasnežilo je El Teide. Gondola ni več obratovala, obisk vulkana je bil vprašljiv. Še dobro, da smo karte za gondolo in vstopnice za vzpon na El Teide rezervirali šele za v sredo. Upali smo, da do takrat sneg skopni. Pri 20-ih stopinjah, ki smo jih imeli v dolini, se nam je to zdelo precej verjetno. No, ja…
Drugo presenečenje je bila tema zjutraj. Ob osmih po njihovi uri (pri nas je to ob devetih) se je komaj dobro pričelo daniti. No, zvečer pa je bilo svetlo do osmih zvečer. In je bilo prav prijetno posedeti na terasi ob morju in piti cervezo.
Po poznem zajtrku smo šli na potep po otoku. Najprej smo planirali obisk hiše medu, pa se je izkazalo, da je primarno to pravzaprav hiša vina – Casa del vino del Tenerife. Ob desetih smo tako že degustirali lokalna vina… Še dobro, da smo na dopustu :). No, pa nekaj medu za kamuflažo smo tudi kupili.
Nadaljevali smo z vzponom do vasice La Esperanza. Malo iz vasi je bilo izhodišče za enourni pohod po gozdu.
Naša naslednja postaja pa je tipična iz razglednic s Tenerifa – Playa Las Teresitas. S svojim zlato obarvanim peskom, uvoženim iz Sahare (si sploh ne znam predstavljati, kako so tolikšne količine peska pripeljali!), je poznana kot najlepša tenerifska plaža v obliki polmeseca. Kljub vetru močni valovi do te plaže ne pridejo, saj je utrjena s sistemom valobranov. Ob prihodu nas je spet pozdravil dež, zato smo se zatekli v bar na plaži. Pivo je prav prijalo :). Ko se je pokazalo sonce, smo pogumno zakoračili v morje. In presenečeno ugotovili, da je voda prav prijetna. Osvežilna, ko greš vanjo, potem pa se navadiš in ni hudo (imela je okoli 20 stopinj).
S plaže pa v glavno mesto Santa Cruz. To je pa bilo naporno za voznika! Kar naprej smo se izgubljali v njihovem sistemu krožišč in cest in komaj našli parkirišče (priporočam parkirišče ob Palmetumu). Mesto kot tako name ni naredilo posebnega vtisa. Impozantna je arhitekturno sodobna stavba Auditorio de Tenerife Adán Martín ob pristanišču (če jo na hitro pogledaš je videti kot opera v Sidneyu). Ob njej pa je park in gradič Castillo de San Juan Bautista. Šli smo mimo mestne hiše, po ulicah, polnih takšnih in drugačnih trgovinic.
Pri pohajanju po mestu pa smo naleteli na prodajalno slaščic, kjer so prodajali izključno brezglutensko pecivo. Raj zame… več deset tort, še sacher tortica brez glutena.
Aha, pa še eno zanimivost sem pozabila omeniti. Nošenje mask na prostem je bilo na Tenerifu obvezno. In predvsem na severu in tudi v glavnem mestu domačini to res upoštevajo. Še ko tečejo, kolesarijo ali peljejo psa na sprehod, imajo maske… Mi smo jih nadeli, če je bilo malo več ljudi. Te pa opozarjajo v zaprtih prostorih, če daš masko pod nos in tudi natakarji ter prodajalci nosijo maske, kot je treba. Ne pod nosom ali brado. Ko smo dan spet kulinarično zaključili v bližini hotela, v Restaurante Iberia, sta za sosednjo mizo sedela dva policaja in med pitjem kave dajala masko gor in dol… V restavraciji priporočam pečene ribe ali školjke v omaki (odlične, čeprav jih dobiš samo osem).
3. dan: Icod de los Vinos – Charco Los Chocos – Garanchico Ta dan smo imeli v planu pohod do svetilnika Teno, pa nam jo je usoda spet zagodla. Cesta do svetilnika je zaradi del zaprta. Lahko bi šli peš preko hribov iz vasice Alto Teno, kar pa bi pomenilo 4h hoje v eno smer. Zato je Teno odpadel. Kljub temu smo imeli čudovit dan. Najprej smo šli v čudovito vasico Icod de los Vinos. Ogledali smo si muzej banan (poskusili sladke lokalne banane in neke posebne rdeče banane), šli v hišo metuljev in si od cerkvice ogledali tisočletni zmajevec. Drevo, ki je botanično menda celo roža in zacveti vsakih 10 let, naj bi bilo staro med 1000 in 2000 let. Ime “zmajevec” pa je dobilo zato, ker je smola rdeča in spominja na zmajevo kri.
Ker je postajalo precej toplo, smo se odločili za kopanje v naravnih bazenih Charco Los Chocos. Vulkanski izbruhi so ob obali povzročili nenavadne oblike in ustvarili čudovite bazene. Menda so ti Charco Los Chocos dobili ime po vrsti volčjega boba, saj bi naj nekoč v teh bazenih namakali volčji bob, da so izprali značilen grenak okus stročnice. Do bazenov so speljane stopnice, lepo so urejeni in primerni za kopanje otrok (le plavalne copate priporočam, ker so skale zelo ostre).
Za tem pa smo šli v, po mojem mnenju, najlepše mestece na otoku – Garachico. pred več kot treni stoletji je bilo to glavno mesto otoka – tu je bilo najpomembnejše pristanišče, ulice pa polne plemiških hiš (hiše plemiških družin Marquises Villafuerte, Marquises Quinta Roja, hacienda El Lamero). Ob izbruhu bližnjega ognjenika leta 1706 pa je bilo mesto precej uničeno. Legenda celo pravi, da je ostala nedotaknjena le cerkev, vendar to ni čisto res. Vsekakor je danes mesto arhitekturni biser otoka. Sprehod po mestu je pravi balzam za dušo. Potem pa še kavica, sladoled in ogled delavnice, kjer so ročno izdelovali cigare (če se sprašujete – ne, niso jih zvijale ženske med “bedrcami”, ampak dva moška s posebno pripravo :)). Ob odhodu iz vasi pa se je pokazala mavrica. Pravljično.
Proti večeru smo se dobili še z znanci, ki so se preselili na otok. Moram priznati, da si kaj lahko predstavljam, da tu nekje v bližini Garanchica poženem korenine. Vsaj pozimi :).
Prijatelja “domačina” sta nam svetovala večerjo v Mesón El Monasterio. Čeprav ni bilo na jedilniku, sem po njunem nasvetu naročila njihovo krvavico “Morcilla Dulce Canaria” – zelo dobra, brez ječmena, bolj sladka in z mandlji. Zraven postrežejo tipičen kanarski krompir – samo kuhan krompir z olupi, posoljen. Vedno smo dobili postreženega ob jedi. V navadi imajo tudi, da za predjed dobiš svež bel kruh z različnimi omakami z olivnim oljem – od take s pečeno papriko do česnove omake.
4. dan: Puerto de la Cruz – La Orotava
Čeprav smo živeli v hotelu na robu Puerta, si ga še nismo uspeli ogledati. Zato smo se ta dan odločili, da gremo najprej po mestu, preden spet odjadramo kam drugam. Tu je tudi zelo lep živalski vrt – Loro parque – menda najlepši v Evropi. Če imate otroke, ga le poglejte. Končno sem prišla tudi do slavne kave “baraquito con todo”. Čudovita na pogled – plast kondenziranega mleka, likerja, kave, spenjenega mleka, cimeta in s koščkom limone, a sicer je meni najbolj všeč kava. Samo kava :).
Od tu smo se odpeljali v La Orotavo. Tudi zelo lepo mestece. Povzpeli smo se do hiše balkonov “Casa de los Balcones”. Pravzaprav so mi njihovi tradicionalni balkoni, ki jih najdeš tudi na novejših hišah, zelo všeč. Umetelno izrezljani, leseni dodatki hiši. Šli smo še do Viktorijinega parka. Park bi lahko bil tudi malo lepše vzdrževan. Le malo stran pa je ne tako znan, vendar lepši in bolj naraven park Servicio Agronómico Nacional Hijuela del Botánico.
Tokrat smo šli na kosilo v Bar Punta Brava. Zajec v omaki s kanarskim krompirjem lahko samo priporočam.
Zatem pa smo šli na milongo v t.i. “finco” (kmetijo, haciendo) Nemke, tudi plesalke, ki je prišla živeti na Tenerife. Kot v filmih. Ogromna posest, na kateri z možem gojita kaktuse (hmm, saj ja sami rastejo povsod po otoku) za izvoz v Evropo, se skriva za železnimi dostopnimi vrati. Hiša v prijetnem slogu, naravni bazen… Lepo!
5. dan: Anaga – Playa Benijo – Roques de Anaga – La Laguna
Vsak dan spimo dlje. Tokrat upravičeno, saj smo prejšnji večer kar dolgo plesali.
Ta dan je bil namenjen skrajnemu severo-vzhodu otoka. Vzpenjali smo se po razgibani cesti čez naravni rezervat Anaga, mimo razglednih točk Cruz de la Carmen, Pico del Inglese, El Bailadero. Peljali smo se še dalje od Taganane do črne plaže Playa Benijo.
Od tu sva se z možem podala na 3h pohod nad razburkanim morjem in pečinami do lepe razgledne točke nad Roques de Anaga. Pot je zelo razgibana, mimo vasi, kamor vodi le ta steza, med kaktusi, velikimi kot drevesa, zapuščenimi hišami, urejenimi vrtički sredi brezpotja. Narava je tu res nekaj posebnega, le meglice saharskega peska (calima) so nama malo kvarile pogled…
Ob vrnitvi sva namočila noge v morje na plaži s črnim vulkanskim peskom, potem pa smo šli na kosilo. V restavraciji, ki je videti kot lokalna menza, Casa Africa – Bar Playa, sem jedla najboljšo pečeno hobotnico v svojem življenju. Pa tudi škarpena na žaru ni bila kar tako… Moram še enkrat preveriti ali je bilo res tako dobro, ali pa je bilo krivih opravljenih 27.000+ korakov :).
Kakorkoli, korakov še ni bilo dovolj. Za zaključek dneva smo šli še na obhod po mestu La Laguna. Mesto je bilo nekoč prestolnica otoka (1496). In moram reči, da ima še danes nek poseben čar. Ni zastonj pod Unescovo zaščito. Staro mestno jedro je zelo lepo in vredno ogleda.
6. dan: Playa de Castro – Charco del Viento – Masce – Los Gigantes
Dan za premik na jug. Najprej pa ogled plaže s slapom, za katero je tri dni nazaj zmanjkalo časa. Playa de Castro je relativno skrita. Do nje se pride preko zaščitenega območja Rambla de Castro. Pot do plaže se začne na razgledni točki San Pedro, kjer lahko pustite avto. Plaža ni zelo velika in če je plima, je peščena plaža skrita pod vodo. Zato je za obisk plaže potrebno izbrati čas oseke. Po spustu skozi park, dospete do črne peščene plaže, z veliko skalo z votlino na desni strani, na levi strani pa lep slap, ki priteče iz skale neposredno na plažo.
Še skok v bolj prijazno morje – naravne bazenčke Charco del Viento, potem pa vzpon po ozki adrenalinski, a vseeno brezhibno asfaltirani cesti, do Masce, vasice skrite v gubah masiva Teno.
Majhna vasica Masca, do katere vodi adrenalinsko ozka cesta (a brezhibno urejena), je sicer bolj znana po pohodih, ki jih omogoča čudovita narava tega dela otoka. Lahko se spustite mimo slapa prav do plaže. 3 ure traja pot navzdol, nazaj pa še kako uro več. Pred korono se je bilo možno potem s plaže odpeljati s čolni do Los Gigantes, žal pa trenutno niso vozili. Pozor – na ta pohod lahko greste samo v spremstvu vodičev, sicer je prepovedano. Organizirani pohodi so trenutno samo v soboto in v nedeljo, rezervacije pa morate narediti kar nekaj tednov v naprej. Mi smo bili prepozni. Zato smo si samo ogledali vas in šli naprej do Los Gigantes.
Črno sivi klifi Los Gigantes so res impozantni. Menda še posebej, ko so obsijani z zahajajočim soncem. A mi smo bili prezgodnji. Samo mesto je pa čisto turistično in nam sploh ni bilo všeč. Zato smo se odpeljali dalje.
Za kosilo smo se ustavili v vasi Adeje v lokalni Restavrante Oasis na tradicionalnem kanarskem piščancu. Ogromne porcije, vendar res odlični piščanci. Pozor – tisti, ki imate majhne otroke in ne marajo pikantno, preverite, če lahko dobite manj začinjene. Zraven pa kanarski krompir, kaj drugega :).
Proti večeru smo prispeli v apartma v El Medano. Mestece je zelo dopadljivo, čeprav je turistično, z bari in restavracijami ob obali, lepimi peščenimi plažami, dominira pa mu Montaña Roja – Rdeča gora.
7. dan: El Medano in Montaña Pelada
Voznik je rekel, da je danes dan za počitek. Da ne gre nikamor. No, ni bilo dve uri, ko sva že rila v hrib na Montaña Pelada 🙂 in bila nagrajena s kopanjem v čudovitem zalivčku pod hribom. No, z avtom pa res nismo ta dan šli nikamor.
8. dan: Finca La Caldera – Montaña Roja
Jožica najde “tržnico”, ki jo je treba obiskati… No, izkazalo se je, da smo se vozili 15 minut do tja samo zato, da smo prišli na eno kmetijo. Pa bi lahko vedela, kaj pomeni Finca La Caldera… na koncu so na dvorišču prodajali ne samo svoje sadje in zelenjavo, temveč tudi uvožen ananas, papajo… Brez škode lahko to “tržnico” izpustite. Vsekakor pa obiščite tisto v glavnem mestu!
Potem pa na okrepčilo na sladico, da se pripravimo na zahteven vzpon. Na vrh gore Montaña Roja. Ne vem, kdo opisuje poti po internetu, ampak opisana je bila 2-3h pot. Na koncu smo hodili 20 minut gor in 15 dol. Kot da ne bi šli na isti hrib :). Rdeča gora je razglašena za posebni naravni rezervat, saj na tem območju živi več edinstvenih rastlinskih in živalskih vrst, zlasti redkih vrst ptic. Pot sva zaključila na luštni plažici Playa La Tejita, neposredno pod goro.
Strašno utrujeni 🙂 smo šli nazaj v El Medano na kosilo v restavracijo Playa Chica. Paella brez primerjave! Priporočam. Bi bile pa tri porcije več kot dovolj za štiri dokaj lačne odrasle.
9. dan: Fasnia – Playa El Abrigo – Candelaria
Vodička je spet imela svoj dan…. Ne priznam. Google maps je kriv!
Fasnia bi naj bila majhna ribiška vasica. A peljali smo se v hrib, še bolj v hrib, do vasice, ki se ji je res reklo Fasnia. Hm… Obrnili smo se in šli nazaj. Sproti smo se ustavili še na zanimivem hribčku s cerkvico in lepim razgledom nad obalo. Ko smo se vrnili ob obalo, smo se zapeljali pod avtocesto na drugo stran in navzdol. Našli smo neko zapuščeno vasico, ki je mogoče Fasnia. Ali vsaj njeno ribiško pristanišče. Zagotovo pa se je tu čas ustavil že kakih 50 let nazaj…
Le malo naprej smo se šli kopat na Playa El Abrigo, potem pa sva se zapeljala še do zanimivega mesteca Candelaria. Najbolj znamenita v mestu je romarska bazilika Nostra Senora de Candelaria, ki stoji na ogromnem trgu Plaza de la Patrona de Canarias. Trg obkrožajo kipi devetih “aboriginskih” kraljev, ki so vladali Kanarskim otokom pred prihodom Špancev. Če bi imela čas, bi šla še na sprehod ob obali (5 km krožno), a naju je priganjal čas, saj smo morali še na drugo “podtalno” milongo.
10. dan: gremo v notranjost do ognjenika El Teide
Na sredini otoka se dviguje veličasten ognjenik El Teide, rečejo mu tudi Gospod s kravato (kravata je večni sneg). Najvišji ognjenik na svetu je s 3.718 metri tudi najvišji vrh Španije, še enkrat toliko pa ga leži pod morsko gladino. Teide pomeni hudič – in res so domorodci mislili, da v ognjeniku živi sam hudič. Svoj največji bes je pokazal leta 1798, nazadnje pa se je prebudil leta 1909. Znanstveniki, žal, pričakujejo, da bo še aktiven.
Pot smo začeli v vasi Vilaflor, mirnem zatočišču, obkroženem z naravo, borovci, kamor seže pogled. Miren sprehod skozi vas, potem pa postanek ob mogočnem kanarskem borovcu ob cesti.
Razgibana cesta do spodnje postaje gondole na El Teide pelje mimo mogočnih skal in polj lave. Dolgo smo se trudili na parkiriščih in počivališčih ob cesti. Bilo je preveč pločevine. Končno se nam nasmehne sreča. Plan je bil krožna 3 km pot okoli Roques de García. A so ravno ta dan snemali nek film in je bil del poti zaprt. Zato smo se morali zadovoljiti z vrnitvijo po isti poti. A skalne gmote so osupljive in vredne truda z iskanjem parkirnega mesta (pot pa ni težka).
Nazaj grede smo se ustavili v Vilaflor še na kosilu v taverni Tasca Andrés. Odličen kozliček v omaki in spet (pre)velike porcije. Še večerno kopanje na domači plaži v El Medanu in spat!
11. dan: domov 🙁
Pa se je končal prelep dopust. Kako prijetno je bilo presekati našo zimo s prijetnimi 20-25 stopinjami, kopanjem v morju, dobro kanarsko hrano in prijetno družbo. Še poslovilna kavica v mestu, potem pa vrnitev v domovino. Ampak, se še vidimo kdaj. Če bo dano, za dlje.
Značke: Candelaria, Drago Milenario, El Teide, Garachico, Icod de los Vinos, La Laguna, Masca, Montaña Roja, Playa Las Teresitas, potovanje, Puerto de la Cruz, Santa Cruz, Tenerife, vulkan