Od mojega rojstnega dne je že več kot mesec dni, a lepi spomini ne zbledijo tako hitro. Tokrat smo se odpravili v Logarsko dolino, končni cilj pa nam je bil Okrešelj. Pravzaprav je bila to samo pot do cilja. Cilj nam je bil skupaj preživeti čudovit dan, kaj novega doživeti, se lepo imeti in to nam je uspelo.
Priporočeni ogledi: Igla, Logarjeva lipa, slap Rinka, slap Palenk, izvir Savinje
Ostali možni ogledi na poti: Žovneško jezero, grad Žovnek, Braslovče, Braslovško jezero, Mozirski gaj, Nazarje z gradom Vrbovec in frančiškanskim samostanom, vožnja po Solčavski panoramski cesti skozi Podolševo
Priporočeni planinski izleti: lahek 1h sprehod po Robanovem kotu ali že bolj planinski pohod na Olševo s Potočko zijalko in na Raduho s spustom v podzemlje, v Snežno jamo.
Dostop: s Štajerske avtoceste skrenete na izvozu Šentrupert, v Letušu zavijete proti Mozirju in nadaljujete proti Lučam in Ljubnemu. Ob vstopu na Solčavsko pa se že začne prvi postanek.
Za spremembo za moj rojstni dan ni bilo ne sončnega mrka, ne meteorskega in ne navadnega dežja. Pravzaprav sem se letos za moj rojstni dan zbudila v čudovit sončni dan. Kako bi lahko preživela lepši rojstni dan kot z družino v naravi?
Napolnili smo nahrbtnike in se odpeljali proti Logarski dolini. Ob vstopu na Solčavsko se desno od ceste na levem bregu Savinje dviga visoka skala, ki zaradi 2 m široke razpoke od daleč daje vtis ušesa igle. Od tod tudi njeno ime – Igla. Pod njenim vznožjem je še presihajoči studenec, ki v sušnem obdobju povsem presahne, v deževju pa se napolni in včasih celo preplavi cesto. Tod mimo smo se peljali že večkrat. Zato se tokrat nismo ustavili.
Takoj za tem, ko smo plačali vstopnino za krajinski park, smo se ustavili in naredili prvo fotografijo. Od tu je pogled na Logarsko dolino z Logarjevo lipo v ospredju natanko takšen, kot se ga nostalgično spominjam iz stare turistične reklame za Slovenijo… nekako tako je šla, če se ne motim… ‘Moja dežela, to je njena lepota…’
Odpeljali smo se do konca Logarske doline, do parkirišča, kjer smo začeli z blagim vzponom proti slapu Rinka. Tu reka Savinja, ki izvira le malo više nad slapom, pada v kotanjo pod Orlovim gnezdom z višine 90 m. Nek otrok je bil tako pogumen, da se je čisto približal slapu in se seveda zaradi pršenja precej zmočil. No, naša dva sta bila na srečo malo bolj zadržana in se nista tako približala.
Po 15 minutah vzpona skozi gozd na hrib nad slapom smo prišli do struge Savinje. Hodili smo ob kristalno čisti vodi do njenega izvira. Napolnili smo si steklenice z ledeno vodo in nadaljevali prijetno pot. 
Opazovali smo mogočne skalne balvane in nenavadno rastoča drevesa, ki so se praktično zlila z njimi. Mimogrede smo bili na vrhu. Tako hitro mi še nikoli ni minila pot na vrh.
Poplačani smo bili s čudovitim pogledom na visoke dvatisočake in morda najlepšo ledeniško dolino na svetu.
V koči pod Okrešljem smo se okrepčali in prav kmalu nam je postalo dolgčas. Takrat mož odpre nahrbtnik in iz njega potegne karte za tarok. Ko bi videli naše navdušenje! Okupirali smo klopco in igrali. Še dobro, da kakšno stvar hitro pozabim in ne vem, kdo je izgubil :).
Vseeno pa je bilo treba kmalu nazaj v dolino. Za vrnitev smo si izbrali drugo pot, t.i. pastirsko pot. Ni bila naša najboljša odločitev… . Pot so snežni plazovi odnesli kar na treh mestih in prehod čez melišča je bil dokaj neroden. Mogoče bi priporočala, da se po tej poti, čeprav je položnejša kot ob strugi reke, ne podate z majhnimi otroki.
Po prihodu nazaj na parkirišče smo si osvežili utrujene noge v ledeno hladni, a čudoviti Savinji. Za zaključek dneva pa sem seveda morala povabiti svojo družinico na kremšnito v eno najboljših slaščičarn v Savinjski dolini – v pekarno Miš-Maš v Mozirju.
Tako je za mano še en rojstni dan in za nami še en lep izlet. Jožica, še na dolga leta in še na veliko takšnih praznovanj :).
Značke: izvir Savinje, Logarska dolina, nedeljski izlet, Okrešelj, Orlovo gnezdo, Savinjska dolina, Slap Rinka, slapovi, z otroki v hribe