Zimske počitnice na “aprilski” Malti

Kaj početi med zimskimi počitnicami, če ne smučaš in nisi ravno ljubitelj mraza in snega? Predlagam Malto! To žepno otočje sredi Sredozemskega morja ima malo toplejšo klimo in je ravno pravšnje za teden potepanja. Da ne bom lagala – poleg sončka in 15-ih stopinj, smo imeli tudi dež in veter. A le v opomin, kaj smo pustili za sabo v Sloveniji in kaj nas čaka, ko se vrnemo domov :-).

Naše vtise s tokratnega potovanja težko strnem le v nekaj stavkov za uvod. Malta kljub svoji majhnosti premore mondenost Monte Carla in hkrati očara s peščenimi plažicami, kristalno čistim morjem, ki buči pod skalnimi previsi, s številnimi sakralnimi objekti in svojstveno arhitekturo. Predvsem pa je dežela z bogato zgodovino, prisotno na vsakem koraku.

Oglejte si nekaj fotografij s potovanja!

Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (13 in 8 let)

Čas: od 23.2. do 2.3. 2011

Vožnja: osebni avto do letališča v Trbižu, letalo do Malte, na Malti najet avtomobil in prevoženih največ 600 km

Stroški:  (za 4) hotel: 320 EUR (7 x polpenzion), letalske karte + najem in zavarovanje avtomobila za 7 dni: 360 EUR, bencin na Malti: 50 EUR, parkirnina na letališču: 39 EUR, cestnina (Italija): 14 EUR

Prenočišče: Bella Vista Hotel, Qawra (dve sobi + tuš in WC, samopostrežni zajtrk in večerja s tremi meniji, angleški tip hrane)

Ogledi: skoraj vsi kraji Malte in Goza

Posebej vredno ogleda: Mdina, Vrtovi Sv. Antona, Dingli cliffs, Gozo, sokolarstvo v Siggiewiju, naravni park Dwejra na Gozu, Ramla bay, Citadel.

Opomba: kakorkoli se smešno sliši, toda pot od letališča do hotela je vendarle omembe vredna … Naše letalo je pristalo na malteškem letališču ob pol polnoči. Po mirnem in lepem poletu smo se postavili v vrsto pred okencem Hertza. Tedenski najem avtomobila smo plačali že ob nakupu letalskih vozovnic pri Ryan Air-u, a se nam je zdelo malo sumljivo, da bi naročeno Astro lahko cel teden vozili za samo 89 EUR. No, tako poceni res ni bilo, saj so se kmalu pokazali ‘skriti stroški’ v obliki dodatnega zavarovanja 15 EUR na dan, a še vseeno ugodno. Spravili smo sebe in prtljago v skoraj novo Astro in se spraševali, če bo tako lepa tudi zadnji dan naše uporabe. Tu namreč vozijo po levi in da je mera polna, je volan (seveda) na desni … Po kratkem treningu na parkirišču se zapeljemo na cesto in … huh … pridemo do hotela s celim avtomobilom :-). Naš voznik pravi, da je najtežje osvojiti širino avtomobila na levi strani (op. p. robniki so bili na začetku večkrat nevarno blizu ali pod kolesom ;-)) in da je bil vesel krožišč, kjer skoraj ne moreš zaviti narobe. Najhuje pa je v križiščih, kjer moraš zaviti desno, pa so ceste enakovredne …

Navigacijska naprava je imela nemalo težav s kategorizacijo cest in z enosmernimi ulicami, čeprav smo imeli zemljevide posodobljene.

Avtobusni prevozi so izredno poceni in vozijo med vsemi vasmi. V eno smer iz Qawre do Vallette (pol ure vožnje) je bil prevoz za vse štiri malo več kot 2 EUR.

Omenim naj še prvo noč v hotelu, ko nas je tako zeblo, da so nam šklepetali zobje. Radiatorjev ni bilo. Videli smo klimo, daljinca pa nikjer. Še dobro, da je bila noč kratka … Zjutraj so nam potem dali daljinca in dodatne odeje, pa je šlo.

Za ogled Vallette planirajte nedeljo (parada ‘malteških vitezov’ in demonstracija streljanja s topovi), prav tako za ogled tržnice v Marsaxlokku.

Iz dneva v dan

1. dan: centralna Malta:  Mdina,  Rabat, Buskett, Verdala palace,  Dingli cliffs, Clapham Junction, Mosta

Naše potepanje smo začeli z obiskom Mdine, prve prestolnice Malte, preden so jo malteški vitezi preselili v današnjo Valletto. Parkirali smo malo pred obzidjem mesta, pravzaprav skoraj v mestu Rabat. Za Malto je namreč značilno, da skorajda ne veš, kje se konča eno mesto in začne drugo. Z leti razvoja in rasti so se mesta skoraj zlila skupaj. Da si prišel v drugo mesto, veš samo po cerkvah – vsako mesto, pravzaprav vsaka vas, ima v centru veliko, razkošno cerkev. Menda jih je na Malti toliko, da bi lahko vsak dan v letu obiskal drugo. In ena je večja in razkošnejša od druge …

Mdina ni zastonj poimenovana tudi Tiho mesto. Ko smo se pomikali po ozkih uličicah mesta, nisi slišal niti konjskih kopit, saj morajo imeti konji gumijaste podkve. Kdo bi vedel, če zato, da niso glasni ali zato, da ne uničujejo tlakovanih cest?

Mdini se še dandanes vidi, da je bila nekoč prestolnica Malte, mesto malteškega plemstva. S svojimi ozkimi uličicami, okrašenimi vilami in cerkvicami se pred svetom brani z mogočnim obzidjem, s katerega lahko z enim pogledom zaobjameš skoraj celo Malto. Mestece je zgrajeno iz rumenega otoškega kamna – apnenca. Pravzaprav je večina stavb na Malti iz apnenčastih kvadrov, ki jih pridobivajo na otoku, kar starim mestnim jedrom daje prav svojstven pečat.

Pogledali smo si Mdina experience, kjer s kratkim filmčkom pokažejo zgodovino Mdine in Malte. Zaradi kar malo preveč vsiljive  delavke tega centra smo kupili kombinirano vstopnico in si zato pogledali še Knights experience. Za otroka kar simpatično, saj poleg filmčka prikažejo zgodovino tudi z vodenim ogledom med voščenimi lutkami. Odločali smo se tudi za obisk Nacionalnega naravoslovnega muzeja, a smo prebrali, da je zbirka bolj žalostna. V bližini nacionalnega parka so tudi Mdinske ječe, pa nismo bili ravno nasilno razpoloženi, zato smo raje cedili sline ob pogledu na zrele pomaranče v Howardovih vrtovih. Zaradi prav nesramno zasoljenih cen smo izpustili tudi notranji ogled baročne katedrale Sv. Petra in Pavla iz leta 1697.

Izven obzidja pa je že mesto Rabat. To veliko provincialno mesto je bilo tako kot Mdina del rimskega mesta Melita, katerega ostanke lahko še danes občudujemo. Ogledali smo si čudovito cerkev Sv. Pavla, ki  stoji nad jamo Sv. Pavla. V tej jami naj bi po brodolomu 3 mesece živel in krstil svoje učence apostol Sv. Pavel v 60 letih pred našim štetjem, preden so ga prepeljali v Rim na sojenje. 

Ogledati si velja še  zgodnjekrščanske Pavlove katakombe iz 4. – 5. stol. Izven obzidja Mdine so zato, ker takrat ni bilo dovoljeno pokopavati umrlih znotraj obzidja. Manj znane, a lepše so menda Agatine katakombe, vendar smo si mi ogledali le Pavlove. Naši Nini hoja po temačnih hodnikih katakomb ni najbolj ustrezala, a je vseeno pogumno zdržala preizkušnjo.

Iz Rabata smo zavili proti Dingliju. Želeli smo si ogledati palačo Verdala (kar smo lahko storili le od daleč, saj je predsedniška palača zaprta za javnost), se peljali skozi vrtove Buskett (kako so nas mikale lepe oranžne pomaranče v nasadu!) in se peš podali na hribček nad vrtovi Buskett, kjer nam je prijazen domačin razkazal Ghar il Kbir, jamo, v kateri so ljudje menda živeli še leta 1835 in znamenite starodavne kolesnice, poimenovane kar Clapham Junction, katerih nastanka pred 4000 leti še danes ne znajo pojasniti.

Ker je začelo čisto rahlo škropiti in smo se bali, da bo še huje (a je nehalo :-)), smo načrtovan  športni del dneva malo prilagodili. Namesto peš ob skalnih previsih Dinglija (Dingli cliffs) do Ta’ Žuta, najvišjega vrha malteškega otočja, ki meri kar 253 m :-), smo se peljali po panoramski cesti do kapelice Sv. Marije Magdalene in opazovali  majhen skalnat otoček Filfla ter 200 m visoke skalne previse, pod katerimi je bučalo razburkano morje.

Za konec dneva smo se ustavili še v Mosti. Njena cerkev je opazna že od daleč. Cerkev Rotunda ali Mosta dome ima največjo kupolo na Malti – večjo imata le Pantheon in bazilika Sv. Petra v Rimu. Ima pa ta cerkev še eno zanimivost. V času II. svetovne vojne so med mašo, na kateri je bilo 300 ljudi, tri bombe padle v oz. pred cerkev, vendar nobena ni eksplodirala. V cerkvi je razstavljen dvojnik neeksplodirane bombe, original pa hranijo v muzeju v Valletti.

Ker so nam pajki že pletli velike mreže po trebuščkih in je bilo do večerje v hotelu še kar nekaj časa, smo si na Piazza Rotunda privoščili še hitro malico – pito v Tal Koppla. Mnjam!

2. dan: južna Malta: Balzan (palača in vrtovi), Attard, Siggiewi in ogled predstave ujed (Malta Falconry Centre), templja Ħaġar Qim in Mnajdra, Zurrieq, Ghar Dalam pri Birzebbugii

Jutro smo začeli z izgubljanjem po Balzanu. Želeli smo priti do palače in vrtov Sv. Antona, a smo se vrteli v krogu kot hrčki na kolesu. Garmin pa nas je neutrudno poskušal spraviti skozi več kot ozko ulico. Po drugem neuspešnem ‘detouru’ smo se le odločili, da poskusimo, če res gre avto skozi ta prehod … In je šel … uf … Trud je bil poplačan s sprehodom po lepih vrtovih, na klopci ob jezeru smo poslušali koncert dveh kitaristov,  pod predsedniško palačo pa smo v nasadih pomaranč … ups … rabutali pomaranče.

V Attardu se splača ogledati akvadukt Wignacourt, ki je bil v 17. stol. narejen za oskrbo Vallette z vodo (voda je izvirala više v Rabatu in Mdini). Akvadukt je v Attardu najlepše ohranjen (kar je sedaj Peter Paul Rubens Street). Poleg tega pa se v Attardu (ali Balzanu, saj nisem prepričana, ker se mesti držita čisto skupaj) bohotijo številne meščanske vile, npr.  na Mosta Road Casa de Piro,  na St. Anthony Street Villa Apap Bologna, kjer je sedaj Ameriška ambasada …

Nato smo se odpeljali v mirno vasico Siggiewi. Najprej smo si v vasi želeli ogledati eno najstarejših cerkva otoka iz leta 1436, a … presnete ceste … čeprav smo iz Balzana krenili pravočasno, smo skoraj zamudili predstavo sokolarstva ob 11-ih v Malta Falconry Centru. Kar bi bilo res škoda. Odličen občutek, ko na ukaz trenerja sokol preleti tvojo glavo, sploh pa, ko sova pristane na tvoji roki! Ste vedeli, da zmotno mislimo, da je sova pametna? Pa ni. Trener nam je razložil, da mora sovo, s katero nastopa, vedno znova učiti,  sicer vse zelo hitro pozabi. Predstava je vredna ogleda. Navdušeni smo bili vsi štirje.

Po zabavnem dopoldnevu smo se odpravili še na učno uro zgodovine v templja Ħaġar Qim in Mnajdra. Ħaġar Qim so zgradili okoli leta okoli 2800 pr. n. št., templje v Mnajdri pa celo prej – okoli 3700 pr. n. št. Zanimivost templja v Ħaġar Qimu je, da je zgrajen tako, da prvi sončni žarki najprej osvetlijo oltar v notranjosti in to dvakrat na leto, na prvi spomladanski in jesenski dan. Templja sta narejena iz kamnitih blokov, najtežji tehtajo okoli 20 ton. Gre za velikansko skalo: 6 m dolgo, 3 m široko in 0,6 m debelo. Povzpeli smo se še do stražnega stolpa in v zavetrju uživali v pomladnem soncu.

V Wied iz Zurrieg smo želeli z ladjico v Modro jamo (Blue Grotto), vendar so nam visoki valovi prekrižali načrte. Zato smo se lahko le sprehodili ob obali in v opisih Popotniškega združenja Slovenije brali, kako bi bilo, če … Modra jama je visoko v kamen izklesana jama, v katero se vstopi pod ogromnim lokom. Jamski sistem sestavlja šest jam, ki so jih izklesala leta udarjanja morske vode ob kamen. Med njimi je največja in najbolj impozantna prav Modra jama, kjer voda dobi sinje modro barvo, ko se barva neba odbija od belega peska na dnu. Pravijo, da se jama svetlika tako v sinje modri barvi morja, kakor v oranžni, vijolični in zeleni barvi mineralov prisotnih v kamninah.

A žalost ni trajala predolgo. Podali smo se novim dogodivščinam naproti in v Zurriegu obiskali muzej kamnoseštva, kjer smo izvedeli, kako so skozi stoletja izkoriščali otoški apnenec. Na začetku so ga seveda klesali na roke, kaj kmalu pa so izumili žage, ki so apnenčne kvadre rezale sočasno vertikalno in horizontalno. Priporočam ogled, čeprav smo imeli srečo in čez dva dni videli tudi sodobni tovrsten ‘kamnolom’ v živo.

V tem delu Malte je precej mlinov. Veliki mojster Nicolo Cottoner je na Malti v letu 1674 zgradil pet mlinov na veter. Eden od njih je mlin na veter, zgrajen v Nigretu, Zurrieq, znan kot tal-Qaret. Leta 1724 je poleg njega zgradil še mlin, imenovan ta’ Marmara, ki je dobil ime po Lauret Marmara, ki je v tem mlinu delala. Potem pa so še mlini tas-Salib, tax-Xarolla (restavriran in še danes delujoč). No, ta mlin v Zurriegu smo iskali kar nekaj časa. A smo bili kar malo razočarani, ko smo ga našli, saj je bil šele delno restavriran in še ni imel vetrnice.

Večer v zimskem času vse prehitro nastopi, vsaj tako se nam je zdelo, in odpravili smo se nazaj v hotel na zasluženo večerjo.

3. dan: SZ Malta:  Mellieħa + Grotto de Madonna, Ghadira bay, Red Tower, Quammieh cliffs, Ghadira Nature Reserve + Popeye village, Mgarr

Za ta dan so napovedovali padavine, pa se nismo pustili motiti. Zapakirali smo dežnike in dežne plašče v nahrbtnik in kar zgodaj zapustili hotel. Med vožnjo do Mellieħe je malo škropilo, a v vasi nas je pozdravil sonček. Parkirali smo ob pokopališču na skalnatem pobočju, kjer stoji cerkvica Our Lady of Victory. Od tu je lep razgled na zaliv Mellieħa. Žal je bila cerkvica tako zgodaj še zaprta. Z zadnje strani cerkve je vhod v zaklonišče iz II. svetovne vojne (Mellieħa air raid), preurejeno v muzej. Žal je bilo že takoj na začetku vhoda tako zatohlo, da smo se na pobudo otrok odločili, da v muzej ne gremo. S tega trga smo se spustili navzdol po stopnicah do podzemne kapelice Sv. Marije (Grotto de Madonna), še enega svetišča, posvečenega Devici Mariji. V tej jami je izvir vode, ki naj bi zdravil bolne otroke. Na steni visijo v zahvalo za uspešne ozdravitve otroška oblačila, zahvalna pisma in celo izvidi, ki dokazujejo ozdravitev od raka.

Iz Mellieħe smo se peljali mimo Ghadira Nature Reserve in se ustavili na privlačni peščeni plaži Mellieħa Bay ter žalovali, da ni vsaj za deset stopinj toplejša voda in zrak :-). Na morju smo, mi pa se ne moremo kopati … Je bilo pa zato prijetneje hoditi peš, ko ni bilo vročine :-).  Odpešačili smo do rdečega stražnega stolpa (Red Tower), se za nekaj evrov povzpeli nanj in občudovali razgled na sosednja otočka Comino in Gozo. Stolp je mogočen in lepo obnovljen. Peš smo šli še do konca rta (približno 20 minutni sprehod), kjer so ostanki zapuščene ameriške radijske postaje. Med potjo smo opazovali domačine, ki so nekaj nabirali. Ko smo pogledali pobliže, smo ugotovili, kaj tako vneto iščejo in dajejo v vrečko. Pobirajo pravzaprav … polže. Hmm!

Na koncu rta je sledil težko pričakovani počitek in piknik. Bilo je lepo, kljub rahlo grozljivemu pogledu na JZ obalo otoka, kjer se strme pečine vrtoglavo spuščajo v morje. Iznad Goza so se začeli približevati sumljivo temni oblaki, zato smo morali naš piknik malo hitreje zaključiti in pospešiti korak nazaj proti avtu.

Ker še ni deževalo, smo nadaljevali našo začrtano pot. Mogoče napaka? Šli smo do Popajeve vasi. Današnji zabaviščni park je nastal kot scena za film o Popaju. Cena vstopnic je kljub 10% popustu, ker smo prišli izven sezone, kar zasoljena. Sploh, kadar vlakci in vrtiljaki zaradi slabega vremena ne delujejo. Sprehodili smo se po vasi, zaigrali igro mini golfa, sodelovali na poroki Popaja in Olive, potem pa nas je zalil dež  in smo lahko samo še odšli :-(.

Naša naslednja in za ta dan zadnja načrtovana postaja – Mgarr. Mgarr je tipična podeželjska vasica, z vrtički, prislonjenimi ob zidove. Kot vsaka druga malteška vas ima sredi vasi velikansko cerkev. Ima pa še nekaj, česar menda nimajo vse malteške vasi. V Mgarr hodijo Maltežani na fenkato – tradicionalno obaro narejeno iz zajčjega ali konjskega mesa, katere skrivnost priprave ohranjajo že desetletja. Kakorkoli, prepričali smo se, da imajo v gostilni na vogalu na začetku trga pred cerkvijo, dobro fenkato. Če pa je res najboljša, se prepričajte sami.

Tudi v Mgarrju je zaklonišče iz II. svetovne vojne – 12 m pod zemljo, v dolžini 255 m, izkopali so ga na roke v skalo in je nudilo bivališče 200 prebivalcem Magarrja. Zaklonišče so sedaj uredili tako, da rekonstruira vzdušje v težkih letih II. svetovne vojne (odprt od 9h do 14h,vhod pa je menda skozi restavracijo Il-Barri Restaurant na severni strani trga Mgarr Square). Mi smo ogled izpustili in ker je že prav pošteno deževalo, smo si ogledali še cerkev in za ta dan zaključili s potepanji.

4. dan: SV Malte: Marsaxlokk, Marsaskala, Zabbar, tempelj Hypogeum, t.i. tri vasi: Cospicua, Senglea in Vittoriosa (po malteško Isla, Bormla in Birgu)

Zbudili smo se v čudovito sončen dan. Ravno pravšnji za ogled pisanega pristaniškega mesteca Marsaxlokk. Zakaj pisanega? V pristanišču so namreč zasidrani ribiški čolni (luzzu), ki so odeti v tradicionalno modro, rumeno, rdečo in belo barvno kombinacijo. Premce čolnov obvezno krasi par Ozirisovih očes. Oziris je bil antični bog, zaščitnik pred vsem zlim, torej njegovo oko predstavlja relikt verovanja iz feničanskih časov, ki se je ohranil do današnjih dni.

Za obisk Marsaxlokka (prebere se Marsašlok, da si ne boste zlomili jezika) je bil ta dan še posebej primeren, saj je bila nedelja, ko tipično ribiško mestece na jugovzhodu otoka zaživi skupaj s svojo tržnico na prostem. Na stojnicah trgovci ponujajo vse vrste sadja, sirov, marmelad, medu, številnih vrst rib in ostalih dobrot. Nikakor se nismo mogli odpovedati dišečim jagodam, nenavadno sladkim pomarančam, pecivu in naši šibkosti – medu.

Naslednja postaja je bila Marsascala ali  Wied il-Ghajn v malteščini, malce bolj turistično pristaniško mestece. Po sprehajališču ob obali smo šli do stražnega stolpa Sv. Tomaža (St. Thomas Tower), ki stoji na mestu vdora sovražnikov na Malto v letu 1614. Okoli 5 m debeli zidovi stražnega stola niso služili le opazovanju temveč tudi obrambi. To je bil eden redkih stolpov, v katerem so vojaki tudi bivali in imeli v njem skladišče orožja. Menda je v kleti majhno okno in top, obrnjen proti morju, vendar tega nismo videli, ker je ob nedeljah stolp zaprt za javnost. Škoda.

Ko smo hodili ob obali, smo videli nenavadne bazenčke – soline. Ta dan jih je zalivalo morje, poleti pa bi verjetno še  lahko služili svojemu namenu. Bazenčke so za pridobivanje soli uporabljali do konca  II.  svetovne vojne in so še danes kar v dobrem stanju. S promenade ob ulici Triq is-Salini se prav dobro vidijo.

Na poti iz Marsascale smo opazili smerokaz za ribiško vas. Seveda nas je premagala radovednost. A kar smo videli, je bilo kar malo čudno. V zalivu so bile majhne ‘vrstne hišice’, velike mogoče 4×4 m. V nekaterih so očitno še sedaj pozimi živeli ribiči. Kar malo težko predstavljivo …

Mimo vasi Zabbar smo se peljali do Hypogeum Hal Saflieni, velikega podzemnega svetišča v treh nivojih, vklesanega v kamen, iz okoli 2800 let pred našim štetjem. Svetišče so odkrili po naključju, ko so kopali zbiralnik vode za hišo. Je edino predzgodovinsko svetišče, ki se nahaja pod zemljo, v njem pa so našli tudi precej predmetov, med drugim Spečo gospo (ali boginjo – ne vedo natančno, kaj je pomenila), ki se sedaj nahaja v muzeju v Valletti. O svetišču krožijo številne zgodbe, med drugim ta, da se je pred desetletji menda neznano kam izgubilo 30 šolarjev, ko so brskali po najnižjem nadstropju. Rov, v katerem so izginili, so zazidali, danes pa vodniki skrbno čuvajo skupine turistov, ki jih vodijo. No, vsaj to slednje je res – ob ogledu je vodnik vseskozi s skupino, če pa je tudi iz tega razloga, pa pustimo domišljiji prosto pot …

Svetišče je upodobljeno tudi na znamkah za 2 in 5 centov, ki jih je malteško otočje izdalo leta 1980, s čimer je obeležilo uvrstitev svetišča na Unescov seznam svetovne dediščine.

Zaradi apnencu škodljivega CO2, ki ga izdihavajo obiskovalci, je bil Hypogeum več let zaprt. Sedaj pa je obisk omejen  – dnevno ga lahko obišče do 70 ljudi. Zato je vstopnice za ta tempelj potrebno rezervirati kar nekaj tednov v naprej.

Lahko bi si ogledali še neolitske templje v Tarxienu, znane po velikem kipu Boginje. V tem templju so menda svečenice iniciirale svoje učence v misterije spolne energije … Mogoče smo ogled izpustili zaradi mladoletnega spremstva? 🙂

Za konec dneva smo šli še v tri vasice nasproti Vallette (čez zaliv): Cospicua, Senglea in Vittoriosa , ki niso tako turistične, razgled na Valetto, Floriano in na vse te tri vasice pa je bil izredno lep. Najstarejša med njimi in zgodovinsko najpomembnejša je Vittoriosa (nekoč Birgu). Malteški vitezi so izbrali Birgu za svojo prvo prestolnico, ko pa so se preselili v Valletto, je bilo mesto center cerkve in inkvizicije.  Conspicua se skriva za masivnim obzidjem, nekoč znana pod imenom Bormla. Senglea ali Isla se prav tako skriva za obzidjem, ki so ga zgradili po turškem vpadu leta 1551. Pred tem je bilo to območje za lov, danes pa je lepo pristaniško mesto. Sprehod čez vsa tri mesta nam je vzel dobri dve uri, če ne celo več. Na koncu smo bili tako utrujeni, da smo se pustili prepričati domačinu, da nas je za 25 € popeljal iz Birga po Grand Harbourju in nas odložil pred vhodom v Islo, kjer smo pustili avto.

5. dan: z avtobusom v Valletto

Danes si je naš voznik vzel prosto in v Valletto smo šli z avtobusom. Posebno doživetje. Le kakih 20 m od hotela je bilo avtobusno postajališče. Postavili smo se in čakali na naš avtobus številka 59. Po nekaj minutah čakanja pripelje – tradicionalno belo-rumeno-rdeč avtobus, majhen, star zagotovo še več kot jaz :-), z leseno notranjostjo, oguljenimi sedeži, vse je škripalo in ropotalo … Sicer pa, kaj drugega bi lahko pričakovali za 2,16 €, kolikor nas je za vse štiri stala vozovnica do Vallette, čeprav je bilo do tja dobre pol ure vožnje?

Glavno mesto Malte, Valletta,  je dobilo ime po slavnem malteškem vitezu Jeanu Parisotu De Vallettaju. Mesto je skrito za visokim obzidjem in je pravzaprav ena sama velikanska utrdba. Na vsakem koraku te kaj popelje stoletja nazaj in ni čudno, da je celo mesto zaščiteno kot dediščina Unesca. Leži ob Velikem pristanišču (Grand Harbour), ki je menda eno najlepših naravnih pristanišč v Sredozemlju. Kot pristanišče je v uporabi že vsaj iz dobe Feničanov. Tukaj je bilo središče malteških vitezov, za njimi pa je postalo strateška baza Britancev. Prejšnji dan smo na pristanišče gledali z druge strani – iz treh vasi in iz čolna, danes pa smo  se sprehajali po njegovem bregu na drugi strani. Šli smo do Spodnjih in Zgornjih Barrakka vrtov, iz obeh pa je prav lep pogled na pristanišče.

Na koncu rta je utrdba Fort St. Elmo, kjer so se v času turških napadov bile silne bitke. Danes je utrdba dom policijske akademije in Nacionalnega vojnega muzeja. Žal nismo bili tam v nedeljo, da bi lahko bili priča tradicionalnemu streljanju s topovi in paradi vojakov, oblečenih v viteze Sv. Johna. A pogled na mogočno trdnjavo zvezdaste oblike je na nas vseeno pustil globok vtis.

Po mestu je polno stavb, ki so vredne ogleda: knjižnica na Republic Street,  aristokratska rezidenca iz 16. stol. Cassa Rocca Picola (možen je tudi notranji ogled, vendar je vstopnina precej zasoljena), Palazzo Paradisio, kjer naj bi spal Napoleon, ko je potoval proti Egiptu leta 1798, Auberge the Castille, Auberge de Provence, Auberge d’Aragon in seveda St. John’s Co-Cathedral. Toliko zgodovine na enem mestu, da smo po mestu vandrali cel dan in prišli nazaj v hotel povsem izčrpani …

6. dan: Gozo

Ta dan je bil meni osebno najlepši. Imeli smo srečo, da je bilo lepo vreme, otok Gozo pa je sploh nekaj posebnega. Prekrižarili smo ga po dolgem in po čez.

Vožnja s trajektom iz Ċirkewwe do Mgarra traja 20 minut (cena povratne vozovnice, ki jo plačate ob vrnitvi, je 25 EUR za avto in 4 osebe).  S trajekta smo opazovali neposeljen otoček Comino s stražnim stolpom in skrito laguno s sinje modrim morjem, upravičeno poimenovano ‘Modra laguna’ (menda naj bi prav v tej laguni snemali film Plava laguna). Že od daleč pa lahko opaziš, kako se na Gozu bohoti največja cerkev na Malti oziroma četrta največja v Evropi.

Najprej smo v vasici Quala iskali mlin na veter, nato pa smo se skozi vasico Nadur peljali do najlepše plaže Goza, do zaliva Ramla bay. V zalivčku je okrasto rdeča peščena plaža in prav mikalo nas je, da bi zaplavali v čistem morju. A dlje kot do namakanja nog nismo upali. Na hribčku nad plažo so ostanki rimske vile. Žal prav nič označeni, tako da upam, da smo res gledali njene ostanke. Povzpeli smo se še do Għar Calypso, jame, v kateri naj bi domnevno prebival Odisej (pot vodi mimo zapuščene vile nad plažo). Na svoji poti domov na rodno Itako, ga je ujela in v ujetništvu polnih sedem let  zadržalaCalypso. Obljubila mu je nesmrtnost, če ostane z njo. Toda Odisej je pobegnil takoj, ko je le mogel in se vrnil k svoji ženi Penelope. Za obisk jame vzemite s seboj kakšno svetilko. Mi smo si pot v notranjost osvetljevali kar s telefonom, a bi bilo bolje s pravo svetilko. Vsaj Nine ne bi bilo tako strah.

Sledil je ogled starodavnih megalitskih templjev Ġgantija, starih več kot 5500 let! Stojijo na planoti v Xagħri in gledajo proti jugo-vzhodu. Okrog templjev so postavljene info točke. Povedo vse, kar se danes o teh templjih ve. Na koncu pa smo s kvizom preverili, kaj smo si zapomnili :-).

Najbolj pa se splača ogledati naravni park Dwejra – zaliv Dwejra bay z znamenitim Azurnim oknom – naravnim kamnitim mostom v narodnem parku Dwejra in notranjim morjem na drugi strani. Ko smo prišli do vasi, od koder bi se morali spustiti do Ramla bay, so nas presenetili znaki za zaprto cesto. Pa se nismo dali. Parkirali smo avto, vzeli nahrbtnik s hrano in dekico ter se odpravili navzdol. Po okoli pol ure hoje smo prišli do obale. Na najlepšem delu otoka, v zavetrju stražnega stolpa, smo malicali in opazovali Funghus rock. Stražni stolp, pred katerim smo sedeli, so zgradili za čuvanje te posebne skale sredi morja. Nekoč so le tukaj rasle posebne zdravilne gobe. Nekaj deset metrov stran od te skale je krokodilja skala, ki ob valovanju v resnici izgleda tako, kot da bi krokodil pomolil svojo glavo iz morja.

Lepot tega zaliva pa s tem ni konec. Ko smo hodili po obali, da bi čim bolje v objektiv ujeli Azurno okno, smo hodili po tisočih okamnelih školjkah v skalah in skakali čez naravne bazenčke.  Na drugi strani ceste se za hišami skriva še ena znamenitost Goza, notranje jezero, ki je z 80 m rovom povezano z morjem. Jezero omejuje visok skalni previs, da se počutiš kot mravljica. Ob mirnem morju domačini turiste peljejo po rovu do morja. Nam pa to zaradi razburkanega morja ni bilo namenjeno.

Sproti smo se znova ustavljali po vaseh in se čudili njihovim cerkvam. Vsaka vas ima večjo cerkev, kot je recimo celjska … Zanimivost je tudi cerkev Our Lady Of Ta’ Pinu. Na tem mestu je bila prej stara cerkev. V njej so se množično dogajali čudeži in ozdravljenja. Ko se je domačinki na tem mestu prikazala Devica Marija, so se odločili na mestu stare zgraditi novo cerkev. Ob zadnjem obisku je lani papež cerkvi podaril zlato vrtnico, kot znak ljubezni do Matere božje.

Proti večeru smo se sprehodili še po osamljeni Citadeli, potem pa s trajektom nazaj na Malto.

7. dan: Naxxar, Chadwick lakes in za zaključek še enkrat Mdina in Dingli Clifs

Naše počitnice so tako hitro minile. Prišel je čas slovesa. No, ne čisto takoj. Letalo ima odhod šele ob šestih, zato imamo še kar nekaj časa za potepanje. Obiskali smo še nekaj krajev, ki smo jih doslej zanemarili  in ponovno obiskali enega najlepših koncev Malte – Dingli cliffs.

Najprej smo se ustavili v Naxxarju. Prebivalci Naxxarja so bili prvi, ki so pomagali brodolomcem, med drugim Sv. Pavlu. Zato marsikdo povezuje ime Naxxar z Nassar, kar pomeni pokristjanjevanje. V vasi je cerkev iz 15. stoletja – Parish church of Our Lady, kapelica Shipwreck of St. Paul, pogledati pa smo hoteli še Palazzo Parisio (pravijo ji tudi mini Versailles), pa je bila vstopnina preveč zasoljena.

A je v naših denarnicah še ostalo nekaj cekinov :-). Ustavili smo se v vasici obrtnikov. V obrtnih delavnicah smo opazovali, kako pihajo steklo, kako izdelujejo lončene izdelke, še najbolj pa nas je očarala natančnost izdelovalke nakita iz srebra in zlata. Pravzaprav smo v njeni trgovinici kar nekaj zapravili :-). Pred še večjimi skominami pa smo zbežali proti jezerom Chadwick. Očitno tu nimajo veliko vode, saj so malo večjo mlako poimenovali jezero. A roko na srce – na tako lepi travnati livadi, posejani z majhnimi rumenimi rožicami, že dolgo nisem ležala. Po sprehodu smo si želeli še enkrat videti Mdino. Pohajkovali smo po starem mestu in v restavraciji na obzidju uživali v razgledu nad otokom.

Ponovni obisk skalnatih previsov Dingli pa nas je obdaril z zastonjsko predstavo društva sokolarjev. Skoraj nismo mogli verjeti svojim očem in nismo mogli razumeti, kako lahko naučijo ujedo, ki prosto leta več sto metrov visoko, da na pisk lastnika takoj strmoglavi na njegovo roko.

No, mi pa smo že nekaj ur za njimi pristali (in na srečo ne strmoglavili) v Italiji. Vsega lepega je enkrat konec. Med vožnjo po vetrovni in zasneženi Sloveniji pa smo vsak pri sebi po tihem obujali spomine in razmišljali, kam nas bo naslednjič popeljala pot.

Značke: Dingli Cliffs, družinsko potovanje, Gozo, Malta, Mdina, megalitski templji, naravni park Dwejra, Palača in vrtovi Sv. Antona, Popajeva vas, Ramla bay, Sokolarstvo Siggiewi, Valetta, Vrtovi Sv. Antona