To potovanje je bilo zaznamovano s ‘Prvič’… Prvič v življenju sem bila čez veliko lužo, prvič na dopustu celih 24 dni, prvič na daljši vožnji z letalom, prvič sem videla od blizu pravi ledenik, prvič sem okusila led z ledenika, prvič sem plesala v domovini argentinskega tanga. Pa bi se našel še kakšen ‘prvič’…
Na kratko – razburljivo, raznoliko in zelo, zelo drugače. 8 dni Buenos Aires, 8 dni notranjost – med El Calafate in El Chanten, 3 dni obala – okolica Porta Madrin in za zaključek ponovno 4 dni Buenos Airesa.
Potniki: par (pohodnika in plesalca argentinskega tanga, na nekaj izletih s prijatelji)
Čas: od 19. 1. 2024 do 24. 1. 2024
Stroški in prenočišče:
prenočišče v BA: od 2. 1. do 8. 1. + od 20. 1. do 24. 1.
prenočiče v El Calafate od 8. 1. do 11. 1. 220 €
prenočišče v El Chalten od 12. 1. do 17. 1.
prenočišče v Puerto Madrin: 17. 1. do 20. 1.
Najem avtomobila v El Calafate za 9 dni je znašal 900 € brez polnega kaska, najem avtomobila v Puerto Madrin za 4 dni pa 500 € tudi brez polnega kaska. Težav ob vračilu s kakšno poškodbo nismo imeli.
Hrana je odlična; pojedo ogromne količine mesa, vendar je izredno draga. A ker je porcija za enega, povsem dovolj za dva, je cena večerje za par povprečno 40 € s pijačo vred. Sicer bi bile porcije preobilne.
Uber v BA je izredno ugoden, zato smo ga uporabljali za vse naše večerne izhode.
Posebej vredno ogleda:
Buenos Aires kot plesalec argentinskega tanga pač moraš videti in preizkusiti njihovo nočno življenje. Sicer pa je mesto kot vsako drugo veliko mesto… Medtem ko lahko za Patagonijo in za polotok Valdes govorim le v superlativih.
Najlepši trekingi, ki jih priporočam so: Perito Moreno, Laguna de los Tres, Glaciar Huemul, Laguna Torre. Vsekakor pred odločitvijo za pohod preverite možne neuradne vstopne točke. Kajti sicer vas prvi vstop v nacionalni park stane 40€ (če ne veš, te še naslednji stane toliko), sicer pa nadaljni vstopi stanejo polovico tega zneska, če jim daš kupon, ki ni starejši od 48h. Vsekakor se splača malo povprašati in morebiti narediti kak kilometer več, da se izogneš oderuški vstopnini…
Peninsula Valdes: za vstop v nacionalni park (tu pa se ne moreš izogniti plačilu) je vstopnina 30€. Preko 200 km makedamskih cest te pelje po polotoku, kjer lahko občuduješ iz bližine v svojem naravnem okolju nanduje (emujem podobne ptice), gvanake (neke vrste alpaka), morske leve, tjulne, pingvine in celo orke. Če ste v pravem času, pa še kite. Vsekakor več kot vredno ogleda in vožnje po neskončni prašni cesti.
1. in 2. dan : Benetke – Madrid – Buenos Aires
Prvič sem potovala z letalom na tako dolgo razdaljo. Priznam, da me je bilo malo strah, kako bom prestala tako dolgo na miru v letalu, a se je vse lepo izteklo. Peljali smo se z družbo Air Europa že iz Benetk do Madrida in naprej do BA. Vso prtljago, vključno z ročno prtljago, smo oddali tako, da smo sami skrbeli le za nahrbtnike. Vendar je vseeno dobro, da kovčke zaklenete. Prijateljici je iz nezaklenjega kovčka žal izginil nakit…. Sicer pa je teklo vse po načrtih. Polet do Madrida je trajal dobri dve uri, potem smo imeli okoli uro in pol časa do naslednjega poleta, kar se je izkazalo za ravno pravo dolžino, nato pa je bilo 12h poleta do BA. K sreči smo leteli po naše v nočnem času, tako da smo večino časa prespali. Kar pa ga nismo, smo gledali filme. Ko smo prispeli v BA, smo se namestili v apartma v strogem centru mesta, le nekaj 100m od Obeliska in odhiteli dogodivščinam naproti.
Real de Nuestra Señora Santa María del Buen Ayre je bilo prvotno ime mesta Buenos Aires, ustanovljenega v 16. stoletju. Je glavno mesto Argentine in z okoli 15 miljoni prebivalcev največje mesto v Argentini. Leži ob reki Rio de la Plata. Ta impresivna reka je ob sotočju rek, ravno pri BA, široka kar 48 km (malo manjša je naša obala, če bi jo raztegnil v ravno linijo). Ko jo gledaš, misliš, da vidiš morje, le malo bolj rjave barve. Njena delta, ko se reka zliva v Atlantski ocean, pa je široka impresivnih 220 km!
BA je razdeljen na okrožja, od katerih smo si ogledali le nekaj najpomembnejših: Recoleta, La Boca, Puerto Madero, San Telmo, Belgrano, Palermo…
Prvi dan nismo pretiravali, saj smo nameravali v BA preživeti kar nekaj dni. Obelisco de Buenos Aires, v naši neposredni bližini, stoji na stičišču Avenije 9. Julija in Avenije Corrientes. Kot zanimivost – markanten 67,5 m visok obelisk so v letu 1936 zgradili v pičlih 31 dneh iz hitro sušečega betona.
Naša prva večerja ni bila argentinski steak, temveč pizza v Pizzeriji Güerrín, za katero po besedah našega gostitelja in kulinaričnih kritikov ‘presega celo italjanske pizze’… No, ja, če imaš rad ogromne količine sira. Ni po mojem okusu. Pizza je bila sama mozzarela (argentinci ji pravijo ‘muzza’) z nekaj malega dodatkov :). Poleg pizze smo naročili še njihovo posebnost – fugazzetto – neke vrste calzone pizzo, spet z obilico mozzarele in na debelo prekrita s čebulo…. bljak…
Ogled smo nadaljevali čez park Plazza Levalle do Teatro Colón, operne hiše, ki velja za eno izmed petih najboljših koncertnih dvoran na svetu
Zvečer pa kam drugam kot plesat? Na svoji koži izkusiti, kako se pleše v domovini argentinskega tanga 🙂
3. dan: okrožje Monserrat, Puerto Madero, Reserva Ecológica Costanera Sur.
Po zelo poznem vstajanju (v Slo je bila ura že 12, ko smo mi šele odprli oči) smo šli odkrivati BA. Sprehodili smo se do Plaza de Mayo. To je osrednji trg v zgodovinskem delu mesta, v okrožju Monserrat, obdan z več pomembnimi, mogočnimi zgradbami Museo historico, Museo Nacional del Cabildo (zgodovinska stavba iz kolonialnega obdobja), najpomembnejšo Casa Rosada, predsedniška palača, ki je bila skozi zgodovino prizorišče pomembnih dogodkov in govorov, vključno s slavnimi nagovori Eve Perón (Evite) z balkona stavbe. Del predsedniške palače je tudi muzej, kjer so razstavljeni zgodovinski predmeti, povezani z argentinskimi predsedniki, in zgodovino države. In seveda metropolitanska katedrala, v kateri je mavzolej generala Joséja de San Martína, argentinskega narodnoosvobodilnega heroja, ki je vodil osvobodilne vojne proti španski kolonialni oblasti. Njegov grob je pod strogim varstvom častne straže. Tudi v času našega obiska.
Nadaljevali smo čez znamenit most Puente de la Mujer, ki simbolizira ples tanga (navpični steber predstavlja moškega, ukrivljeni most pa žensko v značilni pozi tanga).
Preko kanala, ki je bil nekoč del starega pristanišča in so še danes vidni ostanki skladišč in žerjavov, s katerimi so raztovarjali ladje, se razteza moderno in luksuzno okrožje Puerto Madero, ki je znano po svojih sodobnih stavbah, restavracijah in promenadah.
V tem delu je tudi zelo lep naravni rezervat Reserva Ecológica Costanera Sur.
Rezervat obsega več kot 850 hektarjev naravnih površin ob bregu reke Río de la Plata z dvema lagunama, kjer so zatočišče našle številne živalske vrste. Vse to praktično znotraj mesta.
Vračali smo se ob robu okrožja San Telmo, za katerega smo se odločili, da ga obiščemo v soboto, ko je tam sejem. Večerjali smo v Bodegon La Pipeta, tokrat originalne argentinske steake. Tako dobrih, sočnih in mehkih zrezkov, še res nisem jedla.
Zvečer pa, kam drugam kot plesat. Kot še naslednjih nekaj dni.
4. dan: okrožje Recoleta
Dan smo začeli v bližini našega bivališča v El Ateneo, znameniti knjigarni, ki si jo res velja ogledati. Urejena je v nekdanjem gledališču Teatro Gran Splendid, ki je bil odprt leta 1919. Čudovite freske, okrašene lože, kipci in pitje kave na nekdanjem odru te pustijo odprtih ust. Ni čudno, da je knjigarno leta 2019 National Geographic razglasil za najlepšo knjigarno na svetu.
Od tu smo se s podzemno odpeljali do okrožja Recoleta. Nameravali smo si ogledati eno najbolj spektakularnih pokopališč na svetu La Recoleta Cemetery, labirint z več kot 6.400 grobnicami, ki so zgrajene kot mini palače, mavzoleji ali kapele. Pokopališče je bilo odprto davnega leta 1822 kot prvo javno pokopališče v mestu in je zadnji dom številnih znanih osebnosti, med drugim Evite Peron. Žal pa je bila vstopnina tako visoka, da smo le pokukali za rešetke (15 USD).
V parku čez cesto smo naleteli na poulični sejem z umetniškimi izdelki in ročno izdelanim nakitom. Nadaljevali smo proti parku za pravno fakulteto, kjer stoji znamenita Floralis Generica – umetniška skulptura velikanske kovinske rože, ki se odpira in zapira glede na čas dneva. Oz. bolje rečeno – bi se naj odpirala. Domačini vedo povedati, da je delovala le kak mesec po tem, ko so jo montirali. Danes sta revici odpadla še dva cvetna lista, tako da zgleda malo bolj žalostna… Mi pa smo bili žalostni zaradi lačnih želodčkov… Napolnili smo jih v bližnji gostilni El Sanjuanino. Čeprav smo hrano izbirali le po imenu, saj nihče ni znal angleško, je bila odlična. V vednost – Chorizo milanese je telečji paniran zrezek, locro pa čičerikina enolončnica z mesom. Zvečer pa kam drugam kot – plesat 🙂
5. dan: okrožje San Telmo
Sobota je pravi čas za ogled okrožja San Telmo, saj se ta dan ulice San Telma spremenijo v tržnico. San Telmo je ena najstarejših sosesk Buenos Airesa, polna kolonialne arhitekture s številnimi starinarnicami in umetniškimi ateljeji in ozkimi tlakovanimi ulicami.
Prva postaja – Mercado de San Telmo, tradicionalna tržnica v središču San Telma, kjer najdeš svežo hrano, starine, ročna dela, umetniške izdelke in številne kavarne in restavracije. Stavba ima še vedno originalno železno konstrukcijo iz 19. stoletja, steklene strehe in nostalgičen šarm.
Nadaljevali smo po okoliških ulicah, ki so se v trenutku spremenile v ogromno tržnico. Na ulici, dolgi kilometer ali več, same stojnice… Da si lahko mogoče predstavljate, kakšne razsežnosti so to… Če torej rad raziskuješ stare ulice, gledaš tango na ulici in iščeš skrite zaklade na tržnici, je to kraj zate. Vendar ne, če ne maraš gneče… Meni je bilo preveč…
Zvečer pa na milongo v Club Grisel, en najbolj ikoničnih tango klubov v BA. Mimogrede – če želite videti kako se pleše pravi tango, ne hodite na predstave. Pojdite zvečer na milongo v enega od številnih klubov. Tako boste videli, kaj je pravi argentinski tango. Mogoče boste imeli celo srečo, da naletite na koncert kakega od sodobnih orkestrov. Potem lahko dobite za 4-5 EUR pristno tango vzdušje in še koncert… če pa ste malo radovedni, pridite 1h pred milongo, ko je zastonj še ena ura skupinskega tečaja. Običajno za turiste/začetnike naredijo posebej skupino in ji naučijo osnovnega koraka.
6. dan: okrožje La Boca
La Boca je eno najbolj barvitih in kulturno bogatih okrožij v Buenos Airesu. Znano je po svoji umetniški sceni, nogometni strasti in barvitih hišah, ki so tako pisane zato, ker so jih domačini včasih barvali z ostanki barv z ladij.
Obhod smo pričeli v znameniti peš coni Caminito. Hiše živih barv so okrašene z umetninami in kipi, polno je uličnih umetnikov, na terasah restavracij pa plešejo tango plesalci, da privabijo goste. Pri pohajkovanju po ulicah pa smo naleteli tudi na hišo slovenskega umetnika. Težko jo je zgrešiti :).
Nadaljevali smo do La Bombonere, domačega stadiona Boca Juniors, kjer je med druim igral tudi Diego Maradona. Možno je obiskati muzej “Museo de la Pasión Boquense” in se sprehoditi po stadionu, a meni ta železni modro rumeni mastodont nikakor ni sodil v ta prostor… pa še neki ljubitelji nogometa nismo, zato smo se kar obrnili.
Kosilo je bil tokrat poulični Chori-pan. Mastno za dve tableti Sorvaste, a mnjam… tradicionalna na žaru pečena klobasa v popečenem kruhku. Še sprehod do nekdanjega pristanišča, potem pa na lov za prevoz domov. Čakanje avtobusa, ki ga ni in ni bilo, je privedlo do odločitve, da kljub vsemu pokličemo Uber. čeprav so bili Uber prevozi običajno takoj in zelo poceni (okoli 3 EUR), je bil od tu do našega doma malo dražji, pa še kar nekaj časa smo ga čakali. Ampak je vseeno prišel prej kot avtobus…
7. dan: okrožje Palermo
Za zadnji dan pred poletom na jug smo načrtovali oglede zelenega dela BA. A najprej jutranji obisk znamenite kavarne Café Tortoni. Prejšnji popoldne je bila vrsta še pred vhodnimi vrati, to jutro pa ni bilo prav nobene gneče. Pravzaprav nas je bilo le nekaj zgodnjih ptic na jutranji kavi, v nekoč priljubljenem kraju umetnikov, intelektualcev, pisateljev in tudi slavni tango skladatelji so se srečevali v tej tradicionalni kavarni, ustanovljeni davnega leta 1858. Kavarna ima čudovito notranjost, okrašeno v slogu art nouveau, z lesenimi tlemi, vitraži in klasičnim pohištvom, kar ji daje pridih preteklosti. Imajo urejeno tudi spominsko sobo tango legende – Carlosa Gardela, argentinskega pevca, skladatelja in glasbenika. V zgodovinskem okolju z mislimi pri slavnih tango umetnikih sva si privoščila kavo, vročo čokolado s churosi in si za spomin kupila pregrešno drago krasno šalčko za espresso. Potem pa na metro in v predel Palermo. To je okrožje, ki je po moje malo bogatejše. Urejene stanovanjske stavbe, dražji butiki in restavracije, predvsem pa je v tem delu precej zelenih površin.
Začeli smo v botaničnem vrtu Jardín Botánico Carlos Thays. Sprehod po parku je bil poživljajoč. V senci visokih dreves smo odkrivali različne rastline, npr. yerba mate, rastlino, iz katere posušenih listov delajo znamenit mate ‘čaj’, več metrov visoke kaktuse, drevesa palo borracho (v španščini pomeni “pijano drevo”), katerih debla so popolnoma preraščena z ostrimi bodicami in prvič v življenju sem v živo videla cveteti lotus. Krasen cvet, večji kot moja roka.
Le čez cesto je Ekopark. Buenos Aires si prizadeva za bolj naraven pristop k ohranjanju živali, zato so v nekdanjem mestnem živalskem vrtu (danes Ekopark) številne avtohtone vrste, vključno z marami, kapibarami in nandujčki, ki živijo v bolj odprtem okolju. Najbolj zanimive so bile patagonske mare, južnoameriški glodalci. Meni so se zdele kot veliki zajci zmešani s kengoruji :). Navajene prisotnosti ljudi, se prosto sprehajajo in mirno hranijo, ne da bi bile preveč plašne.
Moj najljubši del v teh parkih pa je bil rožni vrt, Paseo El Rosedal Garden. Star več kot 100 let je dom menda več kot 18.000 vrtnicam, jaz pa obožujem vrtnice! To je bil raj zame… Komaj so me spravili iz parka. Če se nam ne bi mudilo na tango… hm… težka bi bila :).
8. dan: Buenos Aires – El Calafate
Zjutraj smo spakirali kovčke, velikega pustili pri lastniku v pisarni, z majhnimi pa smo šli na jug. Notranji let iz Buenos Airesa do El Calafate je trajal dobri dve uri in pol. Skozi okno smo opazovali pokrajino pod nami. Iz višine je bilo videti vse enako – ravno, sušno, z le redkimi drevesi in praktično neposeljeno. Videti je skrajno življenju neprijazno…
Ko smo prispeli v El Calafate smo imeli najprej malo razburljivo iskanje ponudnika našega rentacarja, ampak se je vse srečno izteklo. Prevzeli smo avto in se odpeljali do koče, ki smo jo najeli. Lokacije z lepšim razgledom si skorajda nismo mogli želeti. Hišica je bila rahlo na hribu, z dnevnega prostora pa je bilo panoramsko okno z razgledom na Lago Argentino. Pred hišico so nas pozdravili trije psi. Najprej smo bili malo zadržani, ker so bili kar veliki in glasni, a potem so začeli mahati z repki in že smo bili prijatelji. Največji je šel z nami na več kot eno urni sprehod do jezera in nazaj.
9. dan: El Calafate – ledenik Glaciar Perito Moreno
Zjutraj smo se odpravili proti lediniku Glaciar Perito Moreno, ki je okoli 80 km oddaljen od mesta El Calafate. Vozili smo se okoli jezera Lago Argentino, največjega jezera v Argentini. Za še boljšo predstavo: Lago Argentino je skoraj 70-krat večje od Blejskega jezera! Nahaja se v provinciji Santa Cruz, blizu mesta El Calafate, in je del Nacionalnega parka Los Glaciares.
Vstopnina v nacionalni park je zasoljena – 45.000 pesov na osebo, kar je okoli 40€. Ampak, ko si enkrat tu, pač plačaš… in tega se verjetno zavedajo… So pa okoli ledenika lepo urejene sprehajalne poti, tako da res lahko uživaš v čudovitem razgledu na ledenik v sinje modrem jezeru. Takšne barve, da si jih ne moreš predstavljati. Niti fotografija ni takšna, kot je videti v naravi.
Perito Moreno je eden redkih ledenikov, ki še vedno raste, kljub globalnemu segrevanju. Meri približno 30 km v dolžino, 5 km v širino in dosega do 74 metrov nad gladino jezera. Vsakih nekaj let ledenik pride do brega (spredaj na sliki, kjer je sedaj naožji del jezera) in zablokira del jezera, kar povzroči velik pritisk vode in posledično menda spektakularno rušenje ledu. Rušenju ledu smo bili priča tudi mi. Vsake toliko časa močno zagrmi in takrat se nekje odlomi kos ledu. Bodisi na robu, pod vodo ali kje drugje. Grmenje je silovito! In potem samo gledaš, kje se bo kaj odkrušilo. Najbolj zanimivo pa je, ko je odlom pod vodo in potem priplava na površje ledena gora.
Nazaj grede smo se želeli ustaviti na eni estanciji (turistični kmetiji) na kosilu, pa nismo imeli najbolj srečne roke. Jedilnica je bila odprta, pripravljena najbrž za večerjo, a nikjer ni bilo nikogar… ker je bilo tu vse tako ali tako izredno drago (še dražje kot v BA), smo se odločili, da si sami skuhamo večerjo. Naši steaki so bili še boljši kot v restavracijah :).
Za naslednji dan je bilo napovedano zelo lepo vreme, potem pa cel teden dež. Ker v El Calafate niti ni videti česa drugega, kot ledenik, ki pa smo ga že pogledali, smo se odločili, da se naslednji dan vseeno odpeljemo v El Chalten na pohod, ki ga nismo želeli zamuditi. To je pa pomenilo 230 km v eno smer, potem 12h pohoda in 230 km nazaj. A bo vredno?
10. dan: El Calafate – El Chalten – pohod Laguna de Los Tres – El Calafate
Navsezgodaj zjutraj smo se odpravili po cesti Ruta 40, eni najbolj ikoničnih cest v Argentini. Dolga je več kot 5.200 kilometrov od Bolivije čisto do juga. Na 230 km do El Chaltena ni praktično ničesar – levo in desno, kamor ti nese oko, je na pol puščava – malo posušene trave, grmičkov, kakšno osamljeno drevo in eno samo gostišče. Še bencinske črpalke ni…. Ko pa se pripelješ proti ElChaltenu, se ti odpre pogled na gorske vršace Fitz Roy in Cerro Torre. Pogled, da ti zastane dih.
Parkirali smo na parkirišču ob izhodišču za trekking do Laguna de Los Tres. Spet vstopnina 40€. Če bi prej vedeli, kar vemo sedaj, bi se ji lahko izognili (eno ulico pred parkiriščem je treba levo in v hrib)… Prvo use se strmo vzpenjaš do planote, kjer je razgledna točka na dolino reke De las Vueltas. Nadaljuješ po planoti, ob potočku Del Salto, vseskozi pa krasni razgledi. V zadnji četrtini poti pa se pot postavi kar pokonci 🙂
Po uri in pol strmega vzpona si nagrajen s pogledom na Laguno De los Tres in istoimenski ledenik. Pogorje Fitz Roy se je kopalo v soncu, ledeniško jezero pa je bilo turkizno modro. Nepredstavljivo lepo. Nerealno. Nekaj dni kasneje smo izvedeli, da bi, če bi se povzpeli le še nekaj 10 metrov bolj levo, vidno še eno jezero. Menda še lepše turkizne barve. Škoda, da nismo vedeli prej .
Potem pa še pot nazaj. Sicer je treba po isti poti, a so drugačni razgledi kot pri vzponu in je vseeno lepo. In seveda, še 230 km vožnje nazaj v El Calafate, samo zato, da se bomo lahko naslednji dan spet pripeljali sem :).
11. dan: El Calafate – El Chalten
Čeprav bi naj ta dan že deževalo, smo se zbudili v dokaj sončno jutro. Peljali smo se po isti poti, kot prejšnji dan. Vse, kar lahko na tej poti vidiš, so gvanake (alpakam podobne živali) in nanduji (neke vrste noji). Pa še kar veliko teh je prav žalostno končalo na ograjah, ki jih postavljajo lastniki zemljišč ob cesti.
Ustavili smo se v edini gostilni na poti, La Leona, kjer bi se naj ustavil tudi zloglasni Butch Cassidy, ameriški ropar, ki je skupaj s svojim partnerjem, Sundance Kidom, postal legenda zaradi svojih ropov in uspešnih pobegov. Po tem, ko sta se leta 1901 odločila, da pobegneta pred zakonom v Združenih državah, sta našla zatočišče v Argentini. In prespala bi naj tudi v tem gostišču.
Po poti je Patagonija že začela kazati zobe. Zbudil se je veter, ki je bil tako močan, da se ti je zdelo, da bi lahko ležal na njem. Mogočni vršaci pa so se skrili za oblake. Ja, prav smo naredili prejšnji dan, da smo se pripeljali na trekking….
12. dan: El Chalten – dež
No, ta dan smo skoraj cel dan preždeli v apartmaju. Zunaj je deževalo kot iz škafa, sunki vetra pa so bili močni tudi do 100km na uro. Ko se je vreme za trenutek umirilo, smo skočili na kavo v sosednjo ulico, potem pa spet hitro nazaj na toplo v apartma. Aja, pa zvečer smo našli milongo. Kdo bi si mislil – tu, skoraj na koncu sveta, smo našli skupinico plesalcev tanga…
13. dan: Chorrillo del Salto – Salto de Anilo – pohod Glacier Huemul
Zjutraj smo s strahom pogledali skozi okno. Kako kaže vremenu? Kljub celotedenski napovedi dežja, je -le-ta ponehal in ponudila se nam je priložnost za še en pohod. Odločili smo se, da gremo na ledenik Glacier Huemul. Peljali smo se 37 km po izredno slabi makedamski cesti, luknjasta, deloma poplavljena in z adrenalinskimi mostovi. Vožnja je trajala več kot 2 uri…
Po poti smo se ustavili za ogled slapu Chorrillo del Salto in Salto de Anilo. Po dobrih 37 km vožnje po tem krasnem makedamu, pa smo prispeli do izhodišča za trekking na ledenik Huemul. Vstopnina je 10€, kar se nam je zdelo sprejemljivo in nismo iskali alternativnih poti. Že takoj, ko smo pričeli hoditi, se nam je pridružil kuža (poimenovali smo ga Carlos) in nas je vodil vse do ledenika in še malo naprej po bregu ledeniškega jezera. Šli bi prav do ledenika, a so skale postale mokre in spolzke in je bilo nevarno. Jaz sem obupala že malo prej, saj je bil ta rob ob ledeniku precej ozek s strmim bregom na obe strani. Kot bi hodil ob kraterju ognjenika…
Carlos je bil na vrhu nagrajen s sendvičem in nas je potem spremljal še nazaj v dolino in okoli jezera Lago del Desierto. Vsega skupaj je bil naš vodič kar 4 ure, kolikor smo hodili. Ga kar malo pogrešam.
14. dan: pohod Laguna Torre
Kakšna sreča – ponovno brez dežja. Celo nekaj malega sončka se je pokazalo izza oblakov. Zato odločitev, da gremo na drugi najlepši trekking do lagune Torre. Poleg pohoda do Lagune de los Tres je to še en pohod, ki ga ne smete zamuditi, če ste tu.
Izhodišče za pohod je kar v mestu – po stopnicah greste v gornji del El Chaltena in potem v breg, tako da se v velikem loku izognete ponovnemu plačilu vstopnine v nacionalni park :).
Pot se začne z rahlim vzponom na planoto, ki potem sledi dolini reke Fitz Roy. Prva razgledna točka je že po dobrih 15 minutah hoje na slap Fitz Roy, v ozadju pa naj bi se videli gorski masivi Cerro Solo, Adela range, Cerro Torre in gora Fitz Roy. A so bili ta dan razen Fitz Roya rahlo sramežljivo oviti v oblake…
Pot se potem blago vzpenja. Ni nič pretirano napornega razen dolžine (v eno smer je 9 km) in kratkega vzpona čisto na koncu. Ko smo se prebijali proti vrhu k laguni, se nam je zdelo kar malo čudno, ker smo srečevali planince s kapami, kapucami, zavite v šale… Na koncu smo videli, pravzapra občutili, zakaj. Na vrhu pri laguni je pihalo kot še nisem videla vetra nikoli prej. Voda in pesek so nam bičali telo in obraz. Brez očal in bofa ne vem, kako bo bilo. Verjetno ne bi šlo.
Skrila sva se za kupom debel, se preoblekla in pomalicala. Tomaž je želel na rob lagune, a je bil veter tako močan, da ni mogel stati. Jaz pa sem ostala v ‘bunkerju iz debel’. Nek zelo pogumen planinec se je slekel in se v kopalkah vsedel v laguni na ledeno skalo. Zeblo me je že, ko sem ga gledala… Sem pa morala poskusiti led iz ledenika :). V laguni so bili valovi kot na morju s plavajočimi ledenimi gorami. Cerro Torre pa se je skrival za gostimi oblaki in se ni bil pripravljen pokazati… Še ob vrnitvi sva se ozirala nazaj, če se bodo oblaki razkadili. A nama je žal Cerro Torre ostal skrit za oblaki. Mogoče pa ga vidiva kdaj drugič s kake druge strani.
15. dan: pohod Piedras Blankas – Lagunas Madre i hija – El Chalten
Novo jutro, nova priložnost za nove izzive :). Tokrat smo se podali na pot do ledenika Piedras Blankas. Pot se začne pri mostu čez reko Blanco, približno 10 km od El Chaltena, malo naprej od planinskega doma El Pilar. Zato smo morali spet voziti po isti zabavni makedamski cesti.
Slikovita pot se začne ob reki Rio Blanco. Začetek je položen. Ravno prav za ogrevanje. Reko prečiš preko visečega mostu, potem pa se začne pot zlagoma vzpenjati skozi gozd. Po slabih dveh urah hoje smo prišli do razgledne točke, od koder je lep pogled na čudovit ledenik Piedras Blancas, z značilnimi seraki in ledenimi slapovi, ki se spuščajo skozi ledeniški cirk masiva North Fitz Roy. Če ne bi bila tako nizka oblačnost, bi lahko videli Cerro Madsen in Cerro Eléctrico, ki obdajata ledenik.
A je bilo vreme prav patagonsko – malo sonca, veliko vetra, malo dežja in celo malo je snežilo. A kljub temu sva se midva odločila, da pot nadaljujeva do Lagunas Madre i hija, prijatelja pa sta se vrnila.
Od razgledišča do razcepa za Lagunas de los Tres se je pot kar vzpenjala. Še kar nekajkrat pa je bil višje proti razcepu razgled na ledenik Piedras Blancas lepši, kot je bil z ‘uradnega razgledišča’. Od razcepa sva nadaljevala v smeri proti ‘lagunama matere in hčere’. Lepa položna pot vodi mimo obeh jezerc. Če bi le bilo sončno…
Od tu je sledil strm in dolg spust v sosednjo dolino, kjer teče pot do Lagune Torre. Pridružiš se ji nekako na dobri polovici. Upala sva, da bova ta dan ob vrniti na razgledišču na Cerro Torre imela srečo in se bo Cerro Torre videl. Pa se ni. Skrival se je pod oblaki, tako da se je videl le spodnji del ledenika. Malo niže pa se je ponudil pogled na Fitz Roy, ki je sramežljivo kukal izza zavese oblakov…
Po ponovno skoraj 20 kilometrih hoje sva kar malo utrujen prispela v El Chalten. Ravno pravi čas – na odločen doma pripravljen steak. Hvala sopotnika!
16. dan: po planoti El Paredon
Za zadnji pohod smo si izbrali lažjo 8 km krožno panoramsko pot čez planoto El Paredon. Pot se začne kar v vasi, preči reko in nadaljuje vzdolž reke. Na to stran proti vasi je planota precej ostro odrezana. Po njej pa so speljane številne plezalske trase, obiskane tudi v času našega obiska.
Čez nekaj časa se pot prične kar precej vzpenjati in po približno 45 minutah vzpona prideš do Mirador del Paredon, od koder bi moral biti razgled na vse vršace, ki obdajajo dolino – na pogorje Torre in Fitz Roy. A vreme nam spet ni bilo naklonjeno. Presneti oblaki!
Od miradorja dalje hodiš več ali manj brez nekih vzponov do drugega konca planote, vseskozi pa se ti ponuja lep razgled nad dolino in reko Las Vueltas.
Še to, na vrhu planote je majhna laguna in krasni travniki, kjer rastejo številne divje zelene orhideje (Chloraea Megallanes). Naj bi pa se videli tudi kondorji, ampak jih ta dan ni bilo.
Po pohodu pa večerja v lokalni restavraciji, kjer nas je čakalo presenečenje – na steni mariborska avtomobilska tablica! Lastnik menda zelo rad potuje in jo je dobil v dar od nekoga, ko je bil v Sloveniji. Jo kdo prepozna? Jedli smo pa med drugim lazanjo iz guanake. Upam, da ne iz tiste z ograje…
17. dan: El Chalten – El Calafate – Trelew
Štartali smo kar zgodaj, saj smo imeli pred seboj 230 km vožnje, na letališču bi bilo pa dobro, da smo pravočasno. Po poti smo se sicer še mao ustavljali za zadnje fotografije na gorske vršace. Imeli pa smo srečo, saj se je od nas poslovilo kar pet kondorjev!
Ker so nam spremenili polet, ni bil let direkten do Trelew-a, ampak smo prestopali v BA. Zato smo zapravili cel dan na letalu in letališčih….
18. dan: nacionalni park Peninsula Valdez
Polotok Valdés (Península Valdés) je eden najpomembnejših naravnih rezervatov v Argentini in je od leta 1999 na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine. Nahaja se v provinci Chubut ob atlantski obali Patagonije. Ob obalah polotoka se parijo in kotijo južni kiti (Eubalaena australis), gnezdijo morski sloni, morskih levi, magellanovi pingvini in fascinantne orke, ki so prav na tem območju razvile posebno tehniko lova… Da bi lahko videli kite, smo bili par mesecev prepozni, smo pa videli ogromno živali v njihovem naravnem okolju, tako blizu, da bi se jih skoraj lahko dotaknili. Še celo orke smo videli, ko so lovile in pingvina, ki je dobesedno glisiral po vodi, da je ubežal orki…
Vstopnina v park je okoli 30€ na osebo. Brezplačno, le s potrjeno vstopnico, lahko vstopiš še naslednji dan. Park se razteza na okoli 3.600 km2, preko 400 km makedamskih poti pa vodi med točkami, kjer se zadržujejo določene skupine živali. Mi smo ta dan prevozili čez 200 km po makedamu. Če malo pomislim, je to več, kot če bi šel iz Celja v Portorož po makedamu?! Vendar več kot vredno.
Ogled smo začeli v vasici Puerto Pirámides, edinem mestu na polotoku. Od tu se lahko podaš na turo za opazovanje kitov, kadar je sezona. Mi pa smo se samo malo posprehodili, šli na kavo in naprej na doooolgo pot. Po ravni puščobni pokrajini smo se peljali mimo Salinas Grande, enega največjih solnih polj v Argentini, do Punte Delgade.
Po poti smo videli številne guanake, nanduje in celo patagonske mare. Za Punto Delgado pa smo prvič naleteli na kolonijo morkih slonov in levov. Le malo zatem pa smo v zalivu pred Punta Cero, ko smo opazovali pingvine, naleteli na predstavo ork, ko so si lovile kosilo. Noro!
Peljali smo se vse do Punta Norte, kjer je doma še ena kolonija morskih levov in slonov. Hodiš le okoli 100m nad njimi, tako da te kar mika, da bi se spustil po bregu…
Potem pa smo se obrnili proti domu. Pred nami je bilo še 100km makedama in še 150 km do prenočišča v Trelewu. Bila je trda tema, ko smo prišli v apartma. Moram priznati, da smo si za Valdes vzeli premalo časa. Če bi bila še enkrat v tem koncu sveta, bi se na Valdes še vrnila. In zagotovo bi bila tu dlje kot en sam dan. To se splača videti in še bolj intenzivno doživeti.
19. dan: Trelew – Gaiman
No, to bi pa lahko tudi izpustila. Ali šla še enkrat na Valdes… Trelew me ni prepričal. Sem smo prišli v nedeljo dopoldne. Prijatelja sta šla v naravoslovni muzej (menda si ga splača ogledati, saj je razstavljeno celotno okostje največjega dinozavra na svetu), midva pa sva mislila, da bova kasneje obiskala muzej na prostem, kjer so izkopali okostje največjega dinozavra, zato sva naravoslovni muzej izpustila. Namesto tega sva se sprehajala po mestu in šla do lagune Chiquichano. Tu je bilo polno flamingov. Kar lepo. Nad mestom pa sva bila malo razočarana. Popolnoma zapuščeno, neznačilno, brez duše. Še skoraj vse kavarne so bile zaprte. Vse, kar je bilo vrednega ogleda je bila stara evangeličanska cerkev Capilla Tabernacl in hotel na Avenidi Fontana, kjer bi naj (spet) spal zloglasni Butch Cassidy preden je naslednji dan oropal banko za vogalom.
Potem smo se odpeljali do muzeja na prostem Paleontológico Bryn Gwyn Park. Jasno, da zastonj… Prišli smo slabo uro pred zaprtjem in gospa se ni pustila prepričati, da bi nam dovolila vsaj hiter ogled parka. Mogoče še dobro, saj je bilo obupno vroče, tam pa sama puščava, skoraj brez dreves…
Naslednje mestece, ki smo ga obiskali, Gaiman, je bilo pa prav simpatično, zelo urejeno in živahno. Mesto Gaiman se nahaja v argentinski provinci Chubut v regiji Patagonija, in je znano po svoji edinstveni valižanski dediščini. V drugi polovici 19. stoletja so ga ustanovili valižanski priseljenci, ki so se preselili v Patagonijo in še danes daje občutek valižanskega podeželskega mesteca. Že takoj na začetku smo naleteli na sejem češenj. Joj, kako je prijalo jesti sveže domače češnje januarja :). Sicer pa je bil naš namen obiska čisto nekaj drugega…
Mesto namreč slovi po svojih tradicionalnih čajnicah, kjer ponujajo popoldanski čaj po valižanskih običajih, skupaj z domačimi kolači, pecivom in kruhom. In seveda je bilo treba najti čim bolj simpatično čajnico. Mislim, da smo imeli kar srečno roko. Pecivo je bilo mmmmm….
Za konec dneva pa smo skočili še ob Atlantik na plažo Playa Union. Peščena plaža, kar konkretni valovi, a nas nič ni ustavilo. Čeprav je bil nekje zadaj še zelo živ spomin na orke, ki smo jih opazovali prejšnji dan, smo vseeno zaplavali. Potem pa spat, saj smo morali zjutraj spet na letalo za BA.
20. – 24. dan: Buenos Aires
Naslednje štiri dni, do odhoda nazaj v domovino, ni bilo več tako naporno. Ali pa tudi :). Malo smo postopali po mestu, obiskovali kraje in kavarne, ki jih opevajo v tango glasbi, iskali hiše, kjer so prebivali slavni vodje tango orkestrov, ponoči pa smo seveda morali vsak večer na milongo. A, pa seveda – treba je bilo iti zapravljat v trgovine s tango oblekami in čevlji :). Res nam je bilo hudo :).
No, malo turizma pa je še bilo. Šli smo v predel Tigre. Tigre je slikovito območje na severnem robu Buenos Airesa, znano po svoji edinstveni kombinaciji rečnih kanalov, kulture in vikend turizma. Leži ob reki Paraná v delti reke in je eno najbolj priljubljenih izletniških točk za domačine in turiste. Če ne bi bilo veliko večje in precej manj urejeno, bi me s svojimi kanali in hišami ob njih spominjal na Giethorn na Nizozemskem. No ja, mogoče pretiravam :). Je pa vseeno zanimivo za videti.
Po kanalih smo se vozili z vodnim ‘avtobusom’, redno linijo, ki vozi od otočka do otočka. Na enem od teh smo šli na kopno in se malo posprehodili po potkah med počitniškimi hišami. Ene so bile zelo lepe in zelo urejene, druge pa že v precej razpadajočem stanju. Ob vrnitvi (mimogrede, vozni redi teh čolnov niso ravno zelo natančni – čakali smo skoraj eno uro, ker ob napovedani uri ni bilo čolna) smo videli v kanalih tudi kopalce. Sama se ne bi ravno kopala v teh kanalih, čeprav je bilo videti, da se domačini kar z užitkom namakajo v njih. Ta rjava voda meni ni bila preveč ‘apetitlih’ :).
25. dan: BA -> domov
In tako je minilo 24 dni nepozabnega dopusta, polnega edinstvenih doživetij. Ob koncu sva rekla, da se bi vrnila v Argentino zaradi narave, zaradi Patagonije. Zaradi tanga pa sva ugotavljala, da se v Buenos Aires ne bi več vrnila. A že sedaj, ko pišem te vrstice, razmišljam, da mogoče bi pa šla nazaj tudi zaradi tanga še enkrat :). No, če ne v Buenos Aires, pa vsaj v Urugvaj. Saj je tudi Urugvaj znan po tangu :). Bomo videli, kaj bo prinesel čas….
Značke: Argentina, Buenos Aires, Laguna de los Tres, Laguna Torre, Patagonija, Perito Moreno