Prvomajski izlet po, a lahko verjamete, Italiji! :). Tokrat smo šli z avtomobilom do pokrajine Maremma, ker je bila hči zaradi zadnjih dogodkov s strmoglavljenimi letali rahlo zadržana do letalskih prevozov. Kot vedno v Italiji so bile to zelo lepe počitnice, na katerih smo doživeli marsikaj… se kopali v toplih vrelcih in mrzlem morju, se igrali Indiana Jonesa in se sprehajali po ozkih ulicah srednjeveških vasic.

Potniki: 2 odrasla, 1 otrok (14 let)

Čas: od 25. 4. do 1. 5. 2016

Prenočišča: prvič smo na potovanju vse dni spali na istem mestu. Stanovali smo v hotelu Residence Le Corti, Via degli Etruschi, 4, 58100 Roselle.

Posebej vredno ogleda: Gavorrano, Parco Regionale della Maremma, Marina di Alberese, Montemerano, Cascate del Mulino, Parco archeologico Città del Tufo, Sorano, Pitigliano, Magliano in Toscana, Chiesa della Madonna della neve v Santa Fiori, Arcidosso, Montelaterone, otok Giglio, Montemassi, Sienna.

1. dan (Metalliferous hills): Celje – Castello di Fosini – Montieri – Massa Marittima – Scarlino – Gavorrano – Roselle

Iz Celja smo krenili zelo zgodaj. Še danilo se ni. Glede na to, da smo imeli pred seboj kar devet ur vožnje, je bilo to potrebno. Po poti se nismo kaj veliko ustavljali. Šele ko smo prišli do pokrajine Grosseto, smo pričeli z ogledi. Da bi začeli svoje potovanje čimbolj romantično, sem načrtovala, da se ustavimo na gradu Castello di Fosini, saj bi naj bil od tam lep razgled nad hribovitim gozdnatim območjem, kjer bi naj bili včasih številni rudniki kovin, predvsem srebraNo, tu se vam ni potrebno ustavljati. Vozili smo se precej daleč po gozdni, vijugasti cesti do vrha hriba, a naleteli na zagrajene ruševine gradu, razgleda pa tudi nobenega…  Malo smo se spočili, se odžejali pri izviru ob gradu in nadaljevali pot do vasi Montieri. Obvezno kavico smo spili v vaški gostilnici ob Palazzo Comunale. Potem pa smo se sprehodili pa vasi in si ogledali še papeževo palačo Palazzo Papi Mattii, znano tudi pod imenom Palazzo dei Marchesi iz leta 1621, kjer so pod oboki  stavbe zanimivi Fonti di Sopra. Malo dalje pa je še fontana Fonti di Sotto. Menda si splača ogledati tudi orgle v Chiesa di SS Michele e Paolo, a je bila v času našega obiska žal zaprta.

Vožnjo smo nadaljevali do mesteca Massa Marittima. Avto smo pustili na parkirišču ob Piazzale Mazzini, ki je le nekaj korakov oddaljen od glavnega trga, kjer je strnjeno skoraj vse, kar je v mestu vrednega ogleda. Mestece Massa Marittima je bilo nekoč zelo bogato zaradi rudnikov srebra in bakra, kar je videti še danes. Na glavnem trgu Piazza Garibaldi je čudovita katedrala romansko pisanskega stila iz 13. stoletja Saint Cerbonius Cathedral (v notranjost se splača kljub vrstam). Levo od katedrale je Palazzo del Vescovado s stebrom z volkom, simbolom Siene, pred njo pa sta še Palazzo Pretorio in Pallazo Comunale.  Ker je to zelo vodnata pokrajina, brez fontan ne gre. Le nekaj metrov stran s Piazze Garibaldi smo naleteli na Fonti dell’Abbondanza s čudovito fresko drevesa plodnosti (Albero della fecondita). Zatem smo se povzpeli na lepo obnovljen Torre del Candeliere, od koder je čudovit razgled na mesto in pokrajino. Ko smo se vračali, pa seveda nismo mogli mimo ulice trgovin in palač – Via della Liberta. Kupili smo malico za piknik ob jezeru Lago dell’Accesa, kjer smo se imeli namen ustaviti za tem. Pa nekako nismo uspeli priti do njega. Čeprav je bilo mikavno, ker se menda voda v jezeru nikoli ne ohladi pod 20 stopinj… Namesto do jezera pa smo se zapeljali na obalo. Na neskončno peščeno plažo pred vasjo Scarlino, kjer smo uspeli priti do malice, ki nam je dala moči, da smo nadaljevali svojo pot. Naslednja točka je bil namreč vzpon na utrdbo Rocco Pisano, imenovano tudi Rocca aldobrandesca, zgrajeno v 10. stoletju. Sama vas, ki je ob vznožju gradu, ni nič kaj posebnega. Na hitro smo si pogledali Piazzo Belvedere, Palazzo Comunale in Palazzo del ConteOb vznožju hriba, na katerem je vas, pa je osupljiva Marina di Scarlino, ena največjih marin na tem območju in izhodiščna točka za številne, vsaj po videzu, drage jahte.

In še zadnja postaja ta dan – v tančico skrivnosti ovit Gavorrano. Ravno prav za zaključek dneva. Legenda pravi, da je Gavorrano prostor zadnjega počitka aristokratske lepotice Pie dei Tolomei, ki so jo umorili v tako vznemirljivih in žalostnih okoliščinah ljubezenskega trikotnika, da je njeno zgodbo povzel tudi Dante Alighieri v Božanski komediji. Za mestnim obzidjem se skrivajo čudovite ulice in trgi:  Piazza Bruno Buozzi z mestno hišo, Chiesa di San Giuliano, Castello di Pietra. Preden smo šli domov, smo seveda šli še na večerjo. Priporočam lokalno znamenitost – zelenjavno juho s poširanim jajcem in pecorinom Acquacotta v Osteria Il Fanta, Via Terranova, 8, 58023, Gavorrano.

2. dan: Roselle – Grosseto – Alberese – Marina di Grosseto – Castiglione della Pescaia – Roselle

Drugi dan našega potovanja smo sicer nameravali obiskati Fiora valle, vendar je bilo za centralni del Maremme napovedano slabo vreme. Zato smo se premislili in jo najprej mahnili v Grosseto, srce toskanske Maremme. Ne samo zato, ker je glavno mesto pokrajine, temveč zato, ker je v primerjavi z ostalimi zelo staro mesto, ustanovljeno davnega leta 1138, ki mu uspeva ohranjati čar etruščansko romanskega mesta. V staro mestno jedro smo vstopili skozi La Porta Vecchia. Glavna ulica, na kateri so najelegantnejše trgovine, vodi do glavnega trga mesta Piazza Dante, sredi katerega kraljuje kip Leopolda II. Pogled pa takoj pritegne Palazzo della Provincia na eni in marmorna Cattedrale di San Lorenzo na drugi strani trga. Po ogledih in obvezni kavici, smo obiskali še tržnico, kjer smo napolnili nahrbtnike s kruhom, slastnimi siri in svežo zelenjavo za piknik v nacionalnem parku ob obali.

Za vstop v nacionalni park Parco Regionale della Maremma morate najprej v center za obiskovalce, ki se nahaja na naslovu Via del Bersagliere 7/9, Alberese. Od tu vas v park peljejo z avtobusom.  Park obsega kar 9800 hektarjev. Gozdnato območje hrasta z vodotoki in seveda peščeno obalo, je prepredeno s številnimi potmi, od katerih se najde za vsakega nekaj (v centru za obiskovalce dobiš mapo področja). Mi smo izbrali krožno dve urno pot do enega od številnih stražnih stolpov. Pot nas je vodila malo po makadamski cesti, malo po gozdnih poteh in seveda ob obali, vse do stražnega stolp, od koder se je ponujal lep razgled na otok Elba, kamor so leta 1814 izgnali Napoleona. Od stolpa smo se spustili še do čudovite peščene plaže, kjer bi lahko ostali cel dan… če bi bilo morje bolj toplo… tako pa smo le namakali noge in poležavali na plaži.

Po štirih urah pohajanja po nacionalnem parku smo se zapeljali še do Marina di Alberese, dolge peščene plaže ob robu nacionalnega parka. To je bila posebna dogodivščina… Če že v nacionalnem parku nismo videli nobene živali, jih tu ni manjkalo. Nič posebnega niso bili konji in govedo s čudno zavitimi rogovi, ki so se pasli levo in desno ob popolnoma ravni cesti, po kateri smo se peljali. Posebnost so bile lisice. Polno lisic je ležalo v travi tik ob cesti in se niso pustile zmotiti mimo vozečim avtomobilom pri počitku. Sprva smo mislili, da so povožene, a so bile še kako žive. Čeprav so bile videti prijazne, smo jih opazovali in slikali raje kar iz avta. 🙂

Za ta dan nam je ostalo za ogled le še nekaj krajev. Plan je bil, da gremo do več ali manj turističnega mesta Marina di Grosseto, s kilometri peščenih plaž, ki skoraj ne da več občutka, da naj bi nekoč to bila ribiška vas. A nas je turistično vzdušje tako odbilo, da smo se zapeljali kar mimo do Castiglione della Pescaia. Mesto je od daleč simpatično – na hribčku, hiše pa imajo pastelna pročelja. Menda imajo tu svoje počitniške rezidence filmske zvezde, med drugim Sofia Loren in Robert de Niro. Srečali žal nismo nikogar znanega… Povzpeli smo se do grajskega parka, ki je na koncu ulice Via Montebello, vstop v grad oz. trdnjavo pa ni dovoljen. Očitno je v zasebnem lastništvu. Sicer je pa tudi staro mestno jedro s svojimi kamnitimi hišami tako simpatično, da nam ni bilo nič žal, da smo se tu ustavili. Po mraku smo se vračali nazaj proti hotelu in utrujeni popadali v postelje.

3. dan: Roselle – Scansano – Montemerano – Saturnia – Sovana – Sorano – Pitigliano –  Roselle

Nov dan, novim zmagam naproti. 🙂 Tokrat smo le krenili v notranjost v t.i. Fiora Valle. Po pol ure vožnje smo se ustavili v Scansanu, mestu, znanem po rdečem vinu Morellino di Scansano. Poskusili smo ga v lokalni vinoteki. No, prodajalka je morala po šefa, ki je znal angleško, da smo se sploh lahko sporazumeli. Vino pa… mmmm, zelo dobro, s prav posebnim sadnim po-okusom. Čeprav Scansano izvira še iz srednjeveških časov pa vas bo naslednje mestece zagotovo še bolj očaralo – Montemerano. Kakih posebnih znamenitosti nima, je pa očarljivo s svojimi ozkimi uličicami, kamnitimi hiškami in lično urejenimi dvorišči. Name je naredilo res lep vtis. Če je kdo srečal dva, ki sta sredi trga na sliki desno plesala tango, to nisva bila midva. 🙂

Naslednji postanek – kopanje v toplih vrelcih! Malo preden smo se pripeljali do vasi Saturnia, smo že od daleč videli Cascate del Mulino, tople tolmunčke s stalnimi 37 stopinjami, v katerih so se namakali obiskovalci. Ni bilo dolgo (po ogledu Saturnie), ko smo se tudi sami namakali v njih. Odlično in še zastonj! Edina slaba lastnost je bila ta, da zatem nismo bili več za v javnost… smrdeli smo po žveplu kot kuga… Še dobro, da so naši ogledi precej zunanji.

Kot rečeno, še pred kopanjem smo šli v vas Saturnia, ki nas je kar malo razočarala. Šli smo do gradu, nato pa naredili kratek obhod skozi mesto od majhnega parka z vodnjakom, mimo trga Piazza Vittorio Veneto, kjer je nekaj kamnov, ki naj bi bili ostanki rimskega templja, do kamnite cerkvice Parrocchia Di Santa Maria Maddalena. Nič posebnega.

Po kopanju smo nadaljevali pot. Med Saturnio in Sovano leži arheološko območje Parco archeologico Città del Tufo, več kot 10 km veliko področje zelo dobro ohranjenih etruščanskih ostankov (iz 10. stoletja PNŠ). Etruščani so imeli dobre odnose s starimi Grki, od katerih so se naučili vinarstva in keramičarstva. Na žalost pa se niso naučili, kako se boriti, zato si lahko samo predstavljate, kaj se je zgodilo, ko so na njihovo področje v 2. stoletju pred našim štetjem prišli Rimljani…Ogledovali smo si etruščanske grobnice in hodili po čudnoh, več deset metrov globokih, prehodih – t.i. Vie Cave, ki so jih Etruščani izkopali ročno. Ni potrebno biti zgodovinar, da lahko uživaš v tem arheološkem parku. Res vredno ogleda.

Zatem smo se odpeljali še v Sovano. Zelo simpatična vasica, lepo obnovljena, vsa v kamnu. Čeprav ni prišla do izraza, ker smo bili pred tem v Montemeranu. Če bi ubrali obratno pot, pa bi bili najbrž kar precej navdušeni. Majhno mestece, nekoč menda celo mesto kraljev, ima le dve uličici: Via de Duomo in Via del Pretorio. Kjer se srečata, je mini palačica Palazzo Pretorio.  Čisto na drugi strani vasi, povsem na robu, pa je cerkev Duomo dei Santi Pietro e Paolo, kjer je bil v  5. stoletju sedež škofije.

Ampak naslednja vas, Sorano, nas je pa kljub vsemu očarala. Že pogled od daleč na impresivno srednjeveško naselbino vrh hriba nas ni pustil ravnodušne. Komaj smo čakali, da se sprehodimo po ozkih tlakovanih ulicah mesta, katerega začetki segajo celo v 3. stoletje pred našim štetjem, ko je bila to še etruščanska naselbina. Povzpeli smo se na Masso Leopoldino, panoramsko teraso vrh naravne pečine, od koder je krasen razgled nad mesto in na grajsko utrdbo Rocca degli Orsini. Grajsko poslopje je bilo zgrajeno v 14. stoletju in popolnoma renovirano v 16. stoletju. Gre za enega najpomembnejših primerov renesančne vojaške arhitekture, nedavno pa so v njem našli tudi cel cikel fresk iz 16. stoletja.

Iz Sorana smo se odpeljali še v Pitigliano, ki je prav tako presegel naša pričakovanja. Precej veliko, lepo, prek 3500 let staro etruščansko mesto, je prav tako kot Sorano zgrajeno na visoki skalnati pečini. Izgubljali smo se po ozkih kamnitih uličicah. Naleteli smo na sinagogo, zgrajeno okoli leta 1500. Židom je bila v Pitiglianu dovoljena popolna kulturna in verska svoboda. Njihova skupnost je cvetela, mesta pa se je prijelo ime Piccola Gerusalemme (mali Jeruzalem). Večerni ogled mesta smo zaključili v pizzeriji in špageteriji Il Noche. Krasen ambient z obokanimi stropovi in, kar je še pomembnejše, odlično hrano. Naročili smo si odlično pizzo z bučkinimi cvetovi in znamenito acquacotto. Čeprav mogoče ni videti tako, je odlična!

4. dan Amiata: Roselle – Magliano in Toscana – Roccalbegna – Santa Fiora – Arcidosso – Montelaterone – Roselle

Ta dan smo želeli na otok Giglio. Zapeljali smo se v pristaniško mesto Porto Santo Stefano, od koder vozi trajekt na Giglio. Avto smo parkirali za cel dan na Parcheggio Fanciulli Gianni le nekaj sto metrov od pristanišča. Kupili smo karte za na otok in se šli sprehajati po mestu. Po ulici Corso Umberto I smo se povzpeli do cerkvice Chiesa di San Protomartire in še više do trdnjave Fortezza Spagnola. Razgled nad otok in okolico pa ni bil najbolj razveseljiv.

Oblaki so se vedno bolj nabirali in kar naenkrat je začelo deževati. V nas je začel glodati dvom – kaj bomo v dežju počeli na otoku? Ampak karte smo kupili, pa še poceni niso bile. A poskusiti ni greh… šli smo nazaj v prodajalno vozovnic in poskusili srečo. Na naše presenečenje prodajalec ni niti najmanj kompliciral, ko smo želeli zamenjati karte za naslednji dan. Še več, ker ta dan nismo mogli kupiti kart za naslednji dan (prevoznik je bilo drugo podjetje), nam je vrnil denar, čeprav smo karte plačali s kreditno kartico. Z nasmeškom na obrazu. In da je bila izkušnja res pozitivna, so nam tudi na parkirišču omogočili prosti izvoz, čeprav lahko na njem parkiraš le celodnevno. To marsikje ne bi bilo možno.

Tako smo namesto otoka vnovič raziskovali notranjost Maremme in Toskane, začenši v Magliano in Toscana. Magliano stoji na pol skrit za mestnim obzidjem vrh hriba, prekritega z oljkami. Glavna ulica, Via di Mezzo, vodi skozi vas. Ogledali smo si dve cerkvi: romansko San Martino in renesančno San Giovanni Battista, ter šli po lepo obnovljenem obzidju, s katerega je lep razgled tako na mesto kot okolico. Imeli smo srečo, da ta čas ni deževalo. Ali pa nesrečo… ker, če bi deževalo, ne bi pozabili dežnikov v gostilnici, kjer smo pili kavo…

Pot smo nadaljevali mimo kraja Pereta z manjšo srednjeveško trdnjavo in visokim ‘San Giminiano’ stolpom do mesta Roccalbegna, ki stoji ob vznožju izredno strmega skalnega previsa v dolini reke Albegna. Na vsaki strani je en obrambni stolp – Cassero Senese in  Castello La Pietra. Ker je mesto tako izolirano, se prebivalci ne štejejo ne med Toskance in ne med Maremmane. Sami sebi pravijo, da so Rocchigiani. Znani so po piškotih – Biscotti di Roccalbegna, najboljše pa imajo menda v pekarni Conti Libero Panificio Pasticeria.

V Santa Fiori, očarljivem srednjeveškem mestu, ki je prav tako omenjeno v Božanski komediji Danteja Alighierija, nas je presenetila cerkev Chiesa della Madonna della neve (leži tik ob ribniku), v kateri pod zastekljenimi tlemi teče potoček.  Sprehodili smo se tudi skozi mestece, ki res ima svoj čar. Na Piazza Garibaldi  je urni stolp Torre dell’Orologio, v neposredni soseščini je na eno stran mestna hiša in Palazzo Sforza, na drugo muzej rudarstva.  Do mestnega parka La Peschiera nismo šli, smo šli pa na (menda) najboljše torteline – Tortelli Maremmani v Il Barilotto. Tris tortelinov – polnjeni z rikoto in špinačo,  kostanjem in z ragujem, ki so značilna jed Maremme, je bil res dober. Če pa najboljši, pa še ne vem. Jih še nisem jedla povsod. :).

Malo s poti med Santa Fioro in Arcidossom smo si šli od daleč pogledati kulturni center Merigar West (drugo ime Localita’ Merigar ali Associazione Culturale Comunita’ Dzogchen), tibetanski duhovni center. Za zunanje obiskovalce je dovoljen le ogled templja z Budinim kipom.

Arcidosso nas je navdušil kljub dežju in odsotnosti dežnikov… Vse v starem mestnem jedru je videti, kot bi bilo izklesano iz kamna in nič ni takšnega, kar tja ne bi spadalo – od fontane Fonte dei Poggiolo na trgu Poggiolo at Arcidosso v obliki neo -gotskega templja, kapelice padlim v prvi in drugi svetovni vojni – Monumento ai caduti, ki stoji na razgledni ploščadi, do katere se povzpneš po širokih stopnicah, vrta Parco del Pero, do hišk v pastelnih barvah in mogočnega gradu, ki mesto zaznamujejo že od daleč. Mogoče je bilo ravno zato mesto navdih številnim italijanskim pisateljem?

No, mimogrede… čeprav bi naj bil Arcidosso znan po kostanjevem pivu, ki bi ga naj imeli kar 14 vrst, nismo uspeli najti niti ene prodajalne piva ali pivnice, kjer bi prodajali kostanjevo pivo. Če boste imeli vi več sreče – La Contessa je menda najboljše kostanjevo pivo.

Ko smo se vozili nazaj proti Rosellu, smo se za zaključek dneva nenačrtovano ustavili še v vasici Montelaterone. Na pogled od daleč je bilo videti, kot da nam bi lahko bilo všeč. Nismo se zmotili. Srednjeveški videz z ostanki obzidja iz 11. stoletja, utrdba Cassero Senese, ozke tlakovane uličice in kamnite hiše dajo mestu poseben čar.

5. dan: Roselle – St. Stefano  – Giglio  – St. Stefano – Porto Ercole – Forte Stella – Talamone – Roselle

Zbudili smo se v povsem jasen sončni dan. Kaj je lahko boljšega na tak dan kot ogled otoka? Ponovili smo vajo prejšnjega dne. 🙂 Prevoz do pristanišča, nakup kart za trajekt in… končno nam je uspelo! Prispeli smo na otok Giglio. Giglio in otok Giannutri skupaj z ostalimi otoki toskanskega arhipelaga spadajo v nacionalni park Parco Nazionale Arcipelago. Menda naj bi bilo kar 90% pokrajine neokrnjene z več kot 7000 redkimi, lokalnimi vrstami rastlinstva. Vsekakor je Giglio čudovit. Navdušili so nas zalivčki s peščenimi plažami in turkizno modrim morjem.

Od Giglio Porto smo se peš povzpeli do Giglio Castello. Do nadmorske višine 405 metrov smo potrebovali okoli 40 minut. Naš trud je bil poplačan s čudovitim razgledom na vse strani neba, sploh pa je bilo eno najlepših mest, katerega srce je grad iz 10. stoletja. Najstarejše mesto na otoku je ohranilo svoj srednjeveški videz s stražnimi stolpi in z grajskim obzidjem,  za katerim je celo mesto z labirintom ozkih ulic, obokanimi prehodi, strmimi stopnicami in starimi kamnitimi hišami, zgrajenimi ena vrh druge…

Da nam ne bi bilo treba po tej vročini še enkrat peš, smo se odločili za uporabo javnega prevoznega sredstva. Za 2€ smo se z avtobusom odpeljali nazaj v pristanišče (vozijo dovolj pogosto). Nato pa na plažo Cala delle Cannelle! Seveda spet peš :). Tokrat samo 20 minut po ulici Strada Provinciale.  Navkljub precej mrzli vodi nas je kristalno čista, turkizna barva premamila, da smo zaplavali. Brrr…

Po vrnitvi z otoka smo se zapeljali v sosednje pristanišče Porto Ercole. Ker je v mestu težko najti parkirišče, smo avto pustili nad starim mestnim jedrom. Včasih je bilo to pomembno rimsko pristanišče. Zanimivo, kako sta si lahko dve pristanišči, ki sta tako blizu skupaj, tako različni. Porto Ercole je res manjši od Porto Santo Stefano, vendar je veliko bolj živahen. Kdor ima rad vrhunske restavracije, prestižne butike in pestro nočno življenje – to je ravno prav za vas. Mi pa se raje potikamo po ozkih uličicah mesta in občudujemo staro arhitekturo. Povzpeli smo se do utrdbe La Rocca Spaniola (imenovana tudi Forte Fillipo). Pravzaprav je bolj podobna gradu kot stolpu, obdaja ga dvojno obzidje, eno široko in kratko, drugo visoko in okrepljeno. Na žalost vstop ni dovoljen in tako jo lahko občuduješ le od zunaj. Z utrdbami nismo imeli sreče. Želeli smo si ogledati tudi Forte Stella, do katere pa že dostop ni bil dovoljen. Pravzaprav gre za dve utrdbi, ena je znotraj druge. Notranja utrdba je oblikovana kot šestkraka zvezda z visokimi zidovi in stražarskimi prehodi, ki ščitijo veliko odprto teraso. Iz zraka je videti kot srednjeveški Pentagon.

Naslednja postaja Talamone, menda italijanski Monte Carlo. Čeprav jahte v pristanišču tega niso kazale :). Pa tudi sicer mestece ni bilo nič posebnega. Utrdba vrh hriba in nekaj ulic … Za konec dneva pravzaprav razočaranje. Je bila pa vožnja do hotela zato toliko lepša, pravzaprav nenavadna. Ko smo se oddaljevali od Talamonea, je bilo pred nami morje, za morjem pa zeleni griči. Prav nenavaden in zelo privlačen pogled.

6. dan: Roselle – Sticciano – Montemassi – Roccastrada – Siena – Celje

Pa je žal prišel dan, ko smo morali ponovno zapakirati kovčke in kreniti nazaj proti domu. Ampak počasi… Dan je bil mlad in še ogromno časa za postanke in oglede. Začeli smo s Sticcianom. Mnogo boljši začetek dneva, kot je bil zaključek prejšnjega. Sticciano je sestavljen iz dveh zaselkov, Sticciano Scalo, moderne soseske ob železniški postaji in Sticciano Alto, kjer se nahaja starodavni grad, med starimi kamnitimi hišicami na dvoriščih, tlakovanih s kamni, pa živi mali milijon vaških mačk.

Zelo podoben mu je bil naslednji zaselek – Montemassi. Mogoče še lepši. Mestnega obzidja, ki je nekoč obdajalo mesto sicer ni več. O njem priča le še ostanek mestnih vrat in ostanki trdnjave Montemassi na vrhu hriba nad vasjo. Tam smo bili poplačani z lepim razgledom in smradom v stolpih, ki so jih okupirali vaški golobi. 🙂

 

Pot smo nadaljevali do impozantnega mesta pod skalnim previsom, mesta Roccastrada, katerega začetki segajo v 10. stoletje. Tudi Roccastrada nima nekih velikih znamenitosti, ima pa veliko religiozne umetnosti v Chiesa della Madonna delle Grazie na ulici Via del Convento (čudovite freske iz 16. stoletja).

No in za konec dneva smo še enkrat obiskali čudovito Sienno. Meni zelo drago mesto. Njegov zgodovinski center ni bil zastonj deklariran kot Unescova zgodovinska dediščina. En dan zagotovo ni dovolj za ogled Sienne. V enem dnevu si boste z malo organiziranosti ogledali glavne znamenitosti Siene ter cenili čar in vzdušje tega lepega srednjeveškega mesta in ga verjetno zapustili z željo, da se čim prej vrnete. Mi smo se vrnili že tretjič.

Vse glavne zanimivosti mesta se nahajajo med Piazza del Campo in katedralo. Torej, če ste prvič v Sieni in ste ogledom namenili le en dan, vam zagotovo priporočam, da greste naravnost v središče mesta, na lepo Piazza del Campo, nato se odpravite proti Duomu in se vrnete na Piazza del Campo ter uživate ob kozarčku lokalnega rdečega vina in v utripu mesta… Tako smo naredili tudi mi. Potem pa v avto in vožnja do doma.

 

Značke: , , , , , , , , , , , , , , , , , ,



Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>