rondaPrvomajske počitnice smo po nekaj letih spet preživeli v Španiji. Tokrat v Andaluziji. In spet nas je pričakal sneg. Kdo bi si mislil! Še dobro, da smo imeli smolo z vremenom le prvi dan. Tako smo se naužili lepot Andaluzije vse preostale dni našega potovanja. Če bi imeli manj časa za ogled tega koščka sveta  (mimogrede – površina Andaluzije je skoraj enaka Portugalski in zavzema kar sedem Slovenij!),  se bi danes, ko sem videla vse naštete, težko odločila, kaj izpustiti. V vsakem mestu je kaj posebej vredno ogleda. V tem trenutku pa so mi spominu najbolj ostali Zuheros, El Torcal, Ronda in Alhambra.

Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (16 in 11 let)

Čas: od 28.4. – 5.5.2013

Vožnja: osebni avto do letališča Treviso, letalo do letališča Malaga, najem avtomobila (prevoženih okoli 1300 km).

Stroški: (za 4) hotel: 799 € (7 x nočitev, 2x z zajtrkom), letalske karte: 420 €, parkirnina na letališču: 48 €

Prenočišča: Cabañas Jimera de Líbar (simpatične brunarice v lepem kampu ob reki s pomarančevci), Puerta de Algadir, Soho Boutique Hostel (super hostel – prijazno osebje, lepe sobe, dobra lokacija), Camping Carlos III, Camping & Bungalows María Eugenia (zelo slabi apartmaji – smrdeči po kokošjih iztrebkih in kurilnem olju), Holiday Inn Express Málaga Airport

Posebej vredno ogleda: Puente Nuevo v Rondi, Alhambra v Granadi, Sevilla, Mesquita v Cordobi, Zuheros, El Torcal.

Opomba: nujen nakup vstopnic za Alhambro v Granadi preko spleta precej časa v naprej, sploh, če upoštevate dejstvo, da vam ni treba čakati v dolgih vrstah za nakup vstopnice že od 5ih zjutraj, da si mogoče lahko ogledate Alhambro naslednji dan.

Naslov samostana s piškoti v Rondi: Convent La Merced; Iglesia de Nuestra Senora de la Merced; Plaza de la Merced; 29400 Ronda

Gibraltar: Za pešačenje po Nature reserve je potrebno plačati pristojbino 0,50 £, v kolikor pa bi si želeli ogledati še druge atrakcije, kot je npr. jama St Michael’s, Great Siege Tunnels, razstava City Under Siege, Moorish Castle, World War II Tunnels in staro židovsko pokopališče, bi morali kupiti vstopnico za Nature reserve za  10 £ odrasli, 5  £ otroci. Nam je bil cilj razgled z vrha in opice, zato smo se odločili samo za vstopnico za pešačenje.

Iz dneva v dan

1. dan: Pristanek na letališču Malaga, vožnja do Ronde preko krajev Casarabonela in El Burgo

Iz Celja smo proti letališču Treviso krenili skoraj sredi noči – ob pol petih zjutraj, saj je bil odhod letala predviden že ob pol desetih. Vožnja do Trevisa je potekala mirno in brez težav. Prav tako miren in lep je bil skoraj tri ure trajajoč polet do Malage. Le pristanek  je bil malo bolj zaskrbljujoče trd. Ampak, nenazadnje se mora tudi mlad pilot nekje naučiti voziti pravo letalo, a ne?

DvoriščePo urejenih formalnostih na letališču smo prevzeli avto – skoraj čisto novega rdečega Seata Toledo – in se podali novim dogodivščinam naproti. Našega vestnega spremljevalca Garmina smo nastavili na prvi končni cilj – mesto Ronda, z vmesnima postankoma v vasicah Casarabonela in El Burgo. Pot je bila slikovita. Vila se je po gričih z nasadi pomarančevcev, skozi nacionalni park Sierra de Las Nieves, večina vasic pa je bila snežno belih. Pravzaprav je bila kmalu takšna tudi cesta … Občasno je deževalo, termometer v avtu, ki je kazal zunanjo temperaturo, je padal – začelo se je z 12 stopinjami, kolikor jih je bilo v Malagi, bolj ko smo se vzpenjali in oddaljevali od morja, bolj mrzlo je postajalo. Vsi razburjeni smo slikali termometer, ko je kazal 4°C, saj smo bili prepričani, da ne bo hladneje. A smo se ušteli. Bolj ko smo se bližali El Burgu, slabše je bilo. Dež se je spremenil v sneg, termometer pa je na koncu kazal 0°C. Smilile so se nam oljke, nevajene takšnega vremena, še bolj pa smokve, ki so na vejah imele že kar nekaj centimetrov debele plodove. Domačini so nam vedeli povedati, da takšnega vremena konec aprila ne pomnijo.

Bele vasiceNavkljub vremenu smo se ustavili v vasi Casarabonela, vasici s snežno belimi hišami. Sprehodili smo se po uličicah do ostankov arabskega gradu iz 9. stoletja. V botanične vrtove pod njim pa zaradi dežja nismo šli. Podobna zgodba je bila v naslednji vasici El Burgo, ki leži v nacionalnem parku Sierra de las Nieves. V upanju, da bo v Rondi kaj bolje, smo se peljali naprej. Parkirali smo na parkirišču pred obzidjem v stari del mesta. Izza oblakov se je pokazal sonček, ki nas je prijetno ogrel.

 

Ronda2Mesto Ronda so prvič naselili zgodnji Kelti v 6. stoletju pr. n. št. in jo poimenovali Arunda. Kasneje so Feničanski naseljenci v bližini ustanovili Acinipo, lokalno znano kot Ronda la Vieja. Današnjo Rondo pa so ustanovili Rimljani, kot utrjeno postojanko v drugi punski vojni. Ronda je prejela status mesta v času Julija Cezarja. Razteza se na dveh bregovih kanjona, ki ga je izdolbla reka Guadalevín. Z ene strani kanjona na drugo vodijo trije mostovi Puente Romano (Rimski most, znan tudi kot most sv. Mihaela), Puente Viejo (Stari most, znan tudi kot Arabski most) in Puente Nuevo (Novi most). Najbolj znan je Puente Nuevo, ki deli Rondo na Novo mesto in Staro mesto. Most ima žalostno zgodovino. Z njega so v državljanski vojni metali nasprotnike. Enkrat eni, drugič drugi. Pogled z mostu v globel je rahlo srhljiv – most  v najvišji točki z roba meri s 120 metrov visoko na dno kanjona. Gradnja Puente Nuevo se je začela 1751 in končala leta 1793, tako da je ime “novi” v tem primeru mogoče malo zgrešen, vendar sta bila pred tem preko kanjona zgrajena samo Rimski most in pa Stari most, ki sta bila narejena precej pred Novim mostom. Nameravali smo narediti krožni obhod mesta, iti preko vseh treh mostov in si ogledati še najstarejšo areno za bikoborbe v Španiji (predel El Mercadillu). Zgrajena je bila leta 1784. Njen arhitekt je José Martin de Aldehuela, ki je pripravil načrte tudi za Puente Nuevo. Le malo dalje od arene je samostan Convent La Merced. Samostan od zunaj ni nič posebnega, vstop pa ni dovoljen, saj gre za strog red, ki svojim redovnicam ne dovoljuje stika z zunanjim svetom. Za samostan sem izvedela iz kuharske oddaje Jamieja Oliverja, ko je potoval po Andaluziji. Na vse pretege je hvalil piškote, ki jih je kupil v tem samostanu. No, tega vam ne morem potrditi, ker smo naleteli na zaprta vrata – prodajalna piškotov je odprta samo zgodaj zjutraj od šestih do pol osmih! Še vreme se je razžalostilo in nas izdatno zalilo, zato je bil ogled Ronde končan prej, kot smo si želeli in načrtovali. To izredno simpatično mestece nam je ostalo dolžno … Vprašanje pa je, kdaj si ga bomo lahko ponovno ogledali.

Mokri in premraženi do kosti smo se odpeljali do prenočišča. V prelepem okolju sta nas pozdravili dve brunarici s toplo plinsko pečjo, ki nam je čez noč posušila mokro obutev in oblačila ter nas ogrela.

2. dan: Gibraltar, Cadiz

Spočiti smo se prebudili v sončno, a hladno jutro. Z možem sva se sprehodila po kampu, saj sta otroka še spala. Za zajtrk sva narabutala sočne, zrele pomaranče z dreves ob potoku (jedli smo jih še cel teden, ena pa je uspela priti celo še v Slovenijo). Kar zgodaj smo krenili proti Gibraltarju, saj smo imeli za ta dan precej načrtov. Peljali smo se skozi številne lepe vasice: Algatocin, Gaucin, Casares, Guadiaro … Pred Gibraltarjem smo avto pustili na španski strani v parkirni hiši v naselju levo od meje z Gibraltarjem. Čez mejo smo se podali peš. Pri vstopu v državo na meji nismo prav nič čakali (če bi stali v vrsti z avtomobilom, pa ena ura verjetno ne bi bila dovolj). Prečkali smo letališko stezo, ki je takrat, ko ne vzleta ali pristaja kakšno letalo, običajna cesta in pločnik za pešce. Prav zanimivo je bilo opazovati, ko so se oglasile sirene, ki so naznanile odhod letala. Prav hitro so z letališke steze pregnali avtomobile in pešce, spustili zapornice in le nekaj minut za tem je vzletelo letalo.

GMejni prehod med Španijo in Gibraltarjemibraltar se razteza le na šestih kvadratnih kilometrih in ima 29 tisoč prebivalcev. Na mestu, kjer je danes Gibraltar, so sledi pustili že Feničani in antični Grki.  Na zgodovinski zemljevid pa se je Gibraltar vpisal leta 711, ko je prek njega v Evropo krenil muslimanski guverner Tangerja. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1159, leta 1704 pa ga je zasedla angleško-nizozemska vojska. V britansko last je prišel po španski nasledstveni vojni – Španija z mirovnim sporazumom v Utrechtu l. 1730 izgubi Nizozemsko in Gibraltar. Francisco Franco je leta 1969 zaprl špansko-gibraltarsko mejo, sočasno pa so Gibraltarci dobili svojo delno samostojnost in tudi lasten parlament. Državna meja in posledično vhod v mesto je bil po 18 letih odprt šele leta 1986.

Čigav je pravzaprav Gibraltar? Španci bi ga radi imeli, Britanci ga ne dajo. Imeli so referendum l. 1967, kjer so se odločali ali bodo suvereni v okviru Britanije ali v okviru Španije, leta 2002, če bi si Španija in Britanija Gibraltar delili, po mojem mnenju pa bi Gibraltarci še najraje videli, da bi jih oboji pustili lepo na miru in bi bili samostojni.

Gibraltar ne more skriti, da spada pod britansko zastavo. Značilne angleške uličice, pubi in celo govorilnice. Imajo funte, sicer Gibraltarske, ki so videti malo drugačni, a vrednostno so enaki britanskim. Prava razlika pa je prometna ureditev, kajti v Gibraltarju avtomobili vozijo po za nas običajni desni strani ceste.

Načrtovali smo, da odidemo peš v center mesta do spodnje postaje vzpenjače, se z vzpenjačo popeljemo na vrh Gibraltarske skale (Gibraltar rock, masiven 462 m visok apnenčast greben), najdemo kak primerek največje turistične atrakcije Gibraltarja – opice (na koncu smo ugotovili, da jih ni težko najti in da jih sploh ni malo, zato ni čudno, da se Gibraltarski skali reče tudi Opičja skala) in se peš vrnemo po poti, imenovani Mediteranske stopnice (Mediteranian steps).

Razgled z Giraltarske skaleTakoj ob vstopu v mesto pa so nas začeli obletavati taksisti in nam ponujali prevoz. Povratna karta za vzpenjačo bi nas prišla več kot 40 € na družino (13,75 € odrasli, 7,00 € otroci (do 13 let); enosmerna: 11,25 €/ 6,50 €), taksisti pa so nam obljubljali prevoz za 10 €. Prav hitro smo bili v enem izmed taksijev. No, rezultat je bil prevoz do izhodišča, od koder se po Mediteranskih stopnicah sam povzpneš na vrh (in greš peš seveda tudi nazaj). Skobacali smo se iz avta in se začeli vzpenjati po poti, imenovani Mediteranian steps. Že po nekaj metrih je hči zaskrbelo, če bomo srečali opice. Ker sem prebrala v vodiču, da lahko opice vidimo na drugi strani hriba, sem zelo samozavestno odgovorila, da jih bomo videli, ko se bomo vračali po drugi poti. Nisem še do konca izgovorila stavka, ko na ograji ob poti zagledamo opico! Nina je kar obstala … Panika! Kako zdaj mimo?! Pot ozka, levo pečina, desno prepad, opica pa tik ob poti … Ni druge – mami naprej, zabavat opico in tolažit Nino … Pa je kmalu tudi Nina spoznala, da opice niso prav nič hudobne. Jaz sem se kmalu rokovala z njo, da se je malo umaknila in spustila mimo našega prestrašenega človeškega mladiča. Nina je šele kasneje, ko smo srečali že-ne-vem-katero opico, zbrala pogum, da jo je malo pobožala, ostali pa smo jih poskušali božati ves čas. Moram reči, da so zelo simpatične. Malo kradljive (videli smo ‘zaplenjena’ očala) in (menda) lahko tudi napadalne, če opazijo, da kaj ješ (hranjenje je celo prepovedano – kazen 500 €!). Zato smo mi ubogali navodila, da ob prisotnosti opic ne smemo jesti ali česa jemati iz nahrbtnikov in da moramo imeti vse stvari ves čas pod nadzorom. Pa nam niso nič odnesle.

Prerekanje gibraltarskih opicGibraltarske opice t.i.  berberske opice ali magoti so edini divji primati v Evropi, ki tu živijo že stoletja. Legenda pravi, da takrat, ko bodo opice zapustile Gibraltar, le-ta ne bo več britanski. No, kakor smo videli, se jim tega še ni bati. Kjerkoli smo hodili,  je bilo polno opic – samcev, samičk in mladičkov. Obešali so se povsod, še na turistične avtobuse.

Posebej moram omeniti pot, po kateri smo šli na Gibraltarsko skalo, t.i  Mediteranske stopnice. Približno uro dolga pot vodi po slikovitem skalnem pobočju do razgledne ploščadi na vrhu. Vseskozi nudi čudovit razgled na gorovja Afrike. Pestro je tudi rastlinje – palme, sivka, jasmin, menda pa vidiš tudi gibraltarsko morsko sivko in gibraltarski iberis, sicer značilen za severno Afriko, a jaz teh rastlin ne poznam, zato ne vem, če smo jih videli …

Da ni bilo dolgočasno, smo navzdol šli po drugi poti, z razgledom na mesto. Na koncu smo se sprehodili še čez center mesta in končali na ‘fish and chips’ ter pivu. Po prigrizku smo bili spet voljni novih dogodivščin, zato smo se odpeljali do Cadiza.

CadizMesto Cadiz je na rtu in ga skoraj v celoti obdaja voda. Je najstarejše vseskozi naseljeno mesto v Španiji in eno najstarejših v jugozahodni Evropi. Po legendi naj bi bil njegov ustanovitelj Herkul, zgodovina pa njegovo ustanovitev pripisuje feničanskim mornarjem. Ustanovljeno naj bi bil okoli l. 1200 p.n.š. kot poslovno oporišče, imenovalo pa se je Gadir. Zaporedno so ga naseljevali Kartažani, Rimljani in Mavri.  Leta 1812 je Cadiz za kratek čas postal španska prestolnica. Razcvet Cadiza se je začel v časih Kolumbovih potovanj v Ameriko (na drugo in četrto plovbo proti Ameriki se je podal ravno iz Cadiza), ko je bilo skoraj 75 % španskega trgovanja sklenjenega z Ameriko.

3. dan: Atlantik, Jerez de la Frontera, Sevilla

Jerez de la FronteraJutro smo začeli z obiskom mesta Jerez de la Frontera. Peto največje mesto Andaluzije  (več kot 200.000 prebivalcev) je mesto šerija (sherry), konjev in flamenka.

Še pred ogledom Jereza pa smo si popestrili jutro z lovom na izgubljene opice. Ko smo parkirali v Jerezu, smo ugotovili, da smo hčerki pomotoma v hotelu vrgli v smeti obesek za ključe (opice), ki ga je zase in za svojo prijateljico kupila prejšnji dan v Gibratarju. Kaj narediti – ker si Nina že tako težko kaj kupi, gibraltarskih opic pa kje drugje kot v Gibraltarju ni, se je mož žrtvoval in šel 20 km nazaj v hotel iskati obeske. Da je bilo še bolj pestro, je moral receptorki, ki ni znala niti besedice angleško, mož pa špansko le s pomočjo Google translate, razložiti, da mora v smeteh najti obeske, ki jih je po pomoti odvrgel. Medtem ko je mož imel svojo smetiščarsko zabavo in brskal po zabojniku smeti 20 km stran, smo si mi ogledovali Jerez, katedralo, trdnjavo – utrdbo Moorish.

Real scuelaKo smo bili spet vsi skupaj, da gibraltarske opice smo našli, smo krenili proti konjušnici kraljeve dresurne šole Real Scuela. Če imate srečo in na dan vašega obiska ni uradne predstave, jih lahko obiščete za čas jutranjih treningov. Mi nismo imeli sreče in smo prišli na čas uradne predstave, ki je kar precej zasoljena (21 € odrasli, 13 € otroci). Zato smo se razdelili – jaz sem z mlajšima dekletoma šla na predstavo, ostali pa na ogled druge znamenitosti Jereza – vinske kleti Sandeman, kjer so izvedeli vse podrobnosti o andaluzijskem vinu šeriju. No, poskusiti sem ga uspela tudi jaz, ko sem se po konjeniški predstavi (ne)hote pretihotapila na pokušino v vinsko klet.

Seveda spet ni šlo brez obiska tržnice. Stojnice so se šibile pod najrazličnejšim sadjem, zelenjavo, mlečnimi izdelki, mesom, morskimi sadeži. Polže so prodajali kar v vrečah, mali rakci so migetali v zabojnikih. Kupili smo nek sadež, ki smo ga videli prvič v življenju – neke vrste nešpljo (zdaj nam iz semen doma v lončkih že rastejo 4 mlada drevesca), churosov pa toliko, da smo jih komaj pojedli (ocvrtki, narejeni iz podobnega testa kot naše miške, le da so bolj slani in v obliki dolgih kač, zvitih v klobčič).

Po načrtu bi morali nadaljevati z obiskom Nacionalnega parka Laguna de Medina. A ker je bil park malo odmaknjen od naše poti in so si naši otroci zaželeli namočiti prste v Atlantik, smo namesto proti nacionalnemu parku krenili v nasprotno smer proti Atlantiku. Pričakovala sem bučne valove in mrzlo, modro morje. Pozdravil pa nas je čisto miren zaliv, voda rjava od mivke, a tako topla kot bi bila luža, ki jo segreje opoldansko sonce. No, ob pisanju tegale prispevka in preverjanju lokacije na posnetih fotografijah, pa sem ugotovila, zakaj je bil Atlantik tako čuden… pravzaprav smo se kopali v izlivu reke Guadalquivir  Atlantik in to v kraju Sanlucar de Barrameda :). Lahko rečem temu dve muhi na en mah?

Proti SevilliPo čudoviti pokrajini smo nadaljevali pot proti Sevilli. Zeleni travniki rahlo gričevnate pokrajine so bili porasli z vetrnicami. Za to območje so značilne vetrne elektrarne. V bližini je tudi nenavadna sončna elektrarna, pa si žal nismo vzeli časa, da bi si jo ogledali. Zdaj nam je pa žal… Pravijo, da Sanlúcar la Mayor kar žari, ko se vanj upre sonce. Sončni stolp namreč deluje drugače kot sicer sončne elektrarne – številna zrcala svetlobo odbijajo v eno točko na stolpu, kar daje prav čaroben videz.

Po poti smo se še ustavili še v mestecu Lebrija, pozno popoldne pa smo prispeli v Sevillo in šli takoj v mesto. Eni v trgovine, ki jih ne manjka, drugi na oglede znamenitosti, ki jih prav tako ne manjka. Sevilla je mesto z opaznimi renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi prvinami, v katerem pa ne moremo spregledati opaznega vpliva arabske kulture. ‘Must see’ v Torre del OroSevilli so vsaj katedrala, arena in Alcazar. Za ogled slednjega je potrebno več ur, zato smo se ga odločili  obiskati naslednji dan, ta popoldan pa smo namenili sprehajanju, da bi začutili utrip mesta. Sprehodili smo se mimo čudovite seviljske katedrale naprej po Aveniji de la Constitucion do trga Plazza Nueva. Menda je katedrala Santa María de la Sede največja gotska katedrala in tretja največja katedrala na svetu. Definitivno vredna ogleda.

In kot je navada v Sevilli – ko pade noč, je potrebno na tapas in flamenko. Otroke pospremimo v hotel, da se zabavajo po svoje, mi pa malo ven, na cerveso, tapase in flamenko. Za tem pa skoraj do ranega jutra še na streho našega hostla na klepet in ‘kozarček’ vina.

4. dan: Sevilla, Cordoba

Kljub poznemu odhodu v posteljo in rahlo nemirnemu želodku zaradi ponočevanja so nas že navsezgodaj v hotelu spravili v dobro voljo. Moram povedati, da tako prijaznega osebja in urejenega hotela, čeprav je bil zelo ‘nizkoproračunski’, ne pomnim. Brezplačno so na voljo sokovi, mleko, vino, celo rogljički. Pa še angleško so znali zelo dobro, kar je redkost. Vsem, ki greste v Sevillo, bi priporočala nastanitev v tem hostlu.

KAlcazar vodnjakljub temu smo že navsezgodaj odšli iz hotela novim dogodivščinam naproti. Alcazar izrezljani detajliNaša prva postaja je bila kraljeva palača Alcazar. Čudovita palača, kjer so v prvem nadstropju še danes prostori kraljeve družine, kaže več kot le pridih arabske arhitekture. Čudoviti izrezljani oboki, vodnjaki, iz katerih se voda izteka po žlebovih v čudovite okrasne vrtove, so dih jemajoči. Nisem še videla lepših vrtov. Še v Franciji in Angliji ne. No, vsaj do Alhambre v Grenadi ne. Načrtovali smo, da se v palači in vrtovih zadržimo kakšni dve uri, pa so nam bile štiri ure komaj dovolj. Če bi imeli čas, bi še dlje podoživljali Šeherezado. Alcazar parkV tem primeru bodo slike povedale več kot tisoč besed, zato naj bo dovolj besed.

Plaza EspanaZa tem smo šli do Plaza de España v parku Maria Luisa. Tako lepo, da je že skorajda kičasto. Ta prostor je bil zgrajen za sejem Ibero-American Exposition , ki je bila v Sevilli leta 1929. Mesto se je na razstavo pripravljalo celih 19 let, kar pravzaprav ni čudno, saj so zgradili spektakularne zgradbe, na trgu pred zgradbo pa je jezerce, po katerem se danes turisti prevažajo s čolni.

Skozi park Maria Luisa smo se sprehodili do nabrežja reke Guadalquivir (tega imena si nikakor ne morem zapomniti) do Torre del Oro (zlati stolp), vojaški opazovalni stolp iz 13. stoletja, ki ga je zgradila dinastija  Almohad  in se po promenadi sprehodili do arene. Romantično, ni kaj. Da romantika ne bi izpuhtela ob prikazanih grozotah bikoborb, smo notranji ogled muzeja v areni izpustili in šli raje v avto in naprej proti Cordobi. Dobrih 140 km poti je hitro minilo. Otroka sta zaspala, midva pa sva opazovala pokrajino.

CordobaV Cordobo smo prišli proti večeru. Tam pa nas je čakalo presenečenje. Po ulicah so se sprehajala številna dekleta in žene s pisanimi oblekami, v figo spetimi lasmi in z rožami v laseh. Kakšna sreča! Mi v Cordobi  na tradicionalni cerkveni praznik, na dan, ko se bo pelo in plesalo… in pilo seveda :). Šli smo na kratek obhod po mestu. Pred vsako cerkvico je bil križ, spleten iz rož, okoli njega pa darovi vernikov. Na ta dan menda med obredom prinesejo križ iz cerkve, ga v procesiji nosijo po mestu, potem pa pred cerkvijo zvečer praznujejo in plešejo flamenko. Praznovanje menda traja celo cel teden.

Cordoba praznovanjeNa enem izmed večjih trgov, kjer so imeli postavljen oder in revijo flamenko plesnih skupin, smo šli na večerjo in sproti spremljali dogajanje na odru. Aja, še večerja. Privoščili smo si njihovo tradicionalno jed – pečen bikov rep – sočno in okusno pripravljeno meso. Med opazovanjem plesalk in poplesavanjem na stolih se je ob pitju cervese in klepetanju dan kmalu prevesil v večer in počasi smo morali zapustiti mesto in najti naš naslednji hotel.

 

5. dan: Cordoba, Zuheros, Granada

Noč je bila skorajda prekratka, da bi se povsem spočili, a kaj, ko je Andaluzija tako lepa in čakal nas je ogled Cordobe, še najbolj nestrpno pa smo pričakovali Mezquito, mošejo iz 8. stoletja. Zato smo se navsezgodaj najprej odpravili tja. Parkirali smo zunaj mestnega obzidja, v bližini mostu Puente Romano, ki je prav tako ena od znamenitosti mesta.

MezquitaMezquita je  biser arabske arhitekture iz časov kalifata, ena največjih mošej na svetu. Streho drži kar 850 stebrov. Najbolj zanimivo pa je, da se znotraj ogromne mošeje nahaja krščanska katedrala. Prav zanimivo, da v 15. stoletju niso podrli mošeje, ampak so le odstranili koran in znotraj mošeje zgradili katedralo in jo posvetili. Tudi 105 metrov visok minaret niso podrli, ampak so ga obzidali in spremenili v zvonik, poimenovan Giralda, ki danes velja za enega od glavnih simbolov tega prečudovitega mesta. Ob čakanju na vstopnice so otroci uživali v senci pomarančevcev na dvorišču (Patio de los Naranjos) s fontano v središču. Po božjem hramu, krščanskem in zelo lepo ohranjenem še starejšem muslimanskem, smo se zgubljali skoraj dve uri. Neverjetna igra svetlobe v katedrali znotraj mračne mošeje, katere streho podpira čez osemsto stebrov, je pričarala mistično vzdušje.

Za tem smo se sprehodili po stari židovski četrti Barrio de la Judería, poznano tudi po zanimivih notranjih dvoriščih – “patio”. Prepredena z ozkimi belimi uličicami daje občutek, kot da se od 10. stoletja, ko je bila Cordoba eno največjih mest na zahodu, ni nič spremenilo. V bližini je tudi t.i. Rožna ulica– Callejon de las Flores. Malo zaradi turistov, malo pa tudi zaradi sebe, hiše okrasijo s cvetjem. Ozka ulica je bila tako natrpana s turisti, da smo se komaj prebili nazaj (je slepa ulica).

Cordoba AlcazarNaslednja znamenitost, ki smo jo obiskali,  je bil Alcázar de los Reyes Cristianos, veličastni grad iz 14. stoletja, kjer sta nekoč prebivala španski kralj Ferdinand in kraljica Izabela. Čudovito! Veličastna palača, a še lepši terasasti vodnjaki in čudovit park. Tu bi lahko ostali cel dan in dlje uživali na klopcah v senci lepo obrezanih dreves. Ampak do noči smo morali priti do Granade.

Na poti od Cordobe do Granade so nas kakšnih 140 km levo in desno do koder seže oko spremljali nasadi oljk. Res neverjetno. Ko to vidiš, se več ne sprašuješ, od kod pride toliko oljčnega olja na naše prodajne police.

Na poti smo se morali ustaviti še v eni vasici, za katero sem prebrala, da je ena najlepših v tem delu Andaluzije. In dejansko tudi je. Zuheros sIdilična vasica Zuheros na poti proti Granadiedi na pečini SZ od Priega. Parkirali smo malo niže pod vasjo in se po razgledni poti povzpeli na vrh skozi mestna vrata. Sprehodili smo se po ozkih uličicah s snežno belimi hišami. Povsod so imeli polno cvetic na oknih in po dvoriščih (Rožna ulica v Cordobi se lahko skrije). Najbolj zanimivo pa je, kako nizka vrata imajo. Šele kasneje, ko smo prišli do vaške gostilne s čudovitim razgledom na dolino, kjer so se zbirali domačini, smo ugotovili, zakaj. Vsi so tako majhni. Tudi moški so manjši kot moja 11 letna hči (beri okoli 150 cm).

Malica v ZuherosuOd Zuherosa smo se poslovili šele po daljšem pivu oz. dveh, saj je bilo tu pivo dokaj poceni (2,50 € za 3 dl). No, napačno pa smo sklepali, da bo tudi prigrizek pršuta in ovčjega sira tako poceni. A vseeno nismo postali slabe volje, saj je bilo vredno plačati malo več za prijeten klepet s prijatelji na terasi s čudovitim razgledom.

Komaj smo se prepričali, da nadaljujemo s potjo. Peljali smo se mimo simpatične vasice Alcalá la Real. Na vrhu griča je trdnjava La Mota. A žal  ni bilo več časa za ustavljanje. Nestrpno nas je že čakala Granada. Ali pa mi njo :).

6. dan: Granada, Alhambra

AlhambraZadnja trdnjava islama v Evropi, Alhambra, se bohoti na hribu nad Granado. Za ogled tega prelepega rdečega dvorca, ki po mojem mnenju po razkošnosti presega celo Versailles, smo predvideli celo popoldne. Vstopnice smo kupili preko interneta nekaj mesecev pred odhodom. Ta naša odločitev se je izkazala za pravilno, saj so ljudje stali v vrsti za vstopnice že od zgodnjih jutranjih ur in niti ni gotovo, da so ta dan sploh lahko vstopili v Alhambro. Ogledi so namreč številčno precej omejeni. Naše vstopnice so imele uro vstopa ob 12h in vratar nas je opozoril, da nikakor ne smemo zamuditi, sicer vstop ne bo več mogoč.

Arabski pridih GranadeKer smo imeli čas cel dopoldan, smo šli peš od parkirišča pri Alhambri na ogled mesta. Šli smo od Plaza Nueva do ogromne katedrale s petimi prečnimi ladjami, ki se smatra za prvo renesančno cerkev v Španiji. Graditi so jo začeli leta 1505 po načrtih arhitekta Enriquea Egasa. Z deli pa je leta 1563 nadaljeval Diego de Siloé.

Od katedrale smo šli proti obrežju reke Darro skozi četrt, ki ima čisto arabski pridih. Trgovinice praktično na ulici, pokrite ženske, še slavne čajnice, kjer si lahko privoščiš ‘šišo’, so bile za vsakim vogalom. Nečesa pa tu (na srečo) ni bilo opaziti – nadležnega vabljenja trgovcev k nakupu.

Sprehod ob reki Darro je zelo lep, vseskozi pa se na drugi strani, na vrhu grička, ponosno razkazuje Alhambra. Priporočam, da se ustavite v eni od številnih restavracij in barov na tapasu ali vsaj pivu.

Potem je sledil vzpon nazaj na hrib za ogled Alhambre. Ob vzponu smo opazili, da iz obzidja Alhambre bruha voda. Kasneje smo ugotovili, od kod ta voda. Ob gradnji Alhambre so iz bližnjega gozda speljali na posestvo potoček, ki po akvaduktu vstopa za obzidje v Alhambro. Znotraj so razpeljali potoček tako, da namaka vrtove in polni številne vodnjake. Kje izstopa iz posestva, pa sem že omenila :).

Alhambra pogled iz palačeNaredili smo cel krog po Alhambri in Generalife. Začeli smo z ogledom Alcazabe, Torre de la Vella, nato smo šli v palačo Carlosa V., skozi vrtove Alhambre proti podeželskemu posestvu nasridskih kraljev – posestvu Generalife. Ogledali smo si palačo in se izgubljali v čudovitih vrtovih.

Posebej moram omeniti palačo v Alhambri. Noro! Vse izrezljano v teh čudovitih arabskih vzorcih, povsod polno vodnjakov, nizkih, visokih, arabske terme s stropom z odprtinicami v obliki zvezd, da se počutiš, kot bi bil pod zvezdnatim nebom. Zagotovo najlepša palača kar sem jih v življenju videla.

Alhambra vrtoviŠest ur sprehajanja samo po Alhambri ter vrtovih in zgodovinskih stavbah Generalife nas je precej utrudilo. Prijatelji so se odločili, da se vrnejo v apartma, mi pa smo šli še enkrat navzdol po hribu v mesto in na nasprotni breg  na razgledno ploščad, imenovano Mirador San Nicholas, ob istoimenski cerkvici, od koder je čudovit razgled na celotno Alhambro in Generalife. Planirali smo iti še v jame Sacremonte, kjer se ob večerih odvijajo različne prireditve, a utrujenost je bila prehuda. Šli smo še enkrat nazaj v breg na Alhambro, v avto in spat. Naporen dan, a vreden truda.

7. dan: nacionalni park El Torcal des Antequera, Malaga

PokrajinaOstal nam je pravzaprav le še en dan pred vrnitvijo domov. Ta dan smo rezervirali za naravne lepote Andaluzije. Peljali smo se od Granade najprej na jutranjo kavo v Antequero, nato pa v nacionalni park El Torcal des Antequera. Parka volkov, ki smo ga želeli obiskati, ni bilo težko najti. V Antequeri smo samo sledili tablam za Lobo park.  Pod vodstvom simpatične vodičke smo si najprej ogledali še nekaj drugih živali, ki jih imajo na posestvu, a vsi smo komaj čakali na volkove. Čisto tako seveda ni bilo, kot smo si predstavljali – da bomo gledali volkove v naravi – brez ograje med njimi in nami. So pa ograde, v katerih živijo volkovi različnih vrst, velike tudi po nekaj hektarjev. A zanimivo, da ko jih je vodička privabila z metanjem kamnov čez ograjo (običajno jim meče meso, tokrat pa ga je pozabila odmrzniti), so prišli ne glede na to, kje so bili. Razen sibirskega Lobo parkbelega volka, ki mu je bilo najbrž prevroče. Izvedeli smo mnogo novega. O socializaciji volkov, da so še vedno divji, a se ne bojijo več ljudi (kot mladičke jih hranijo s stekleničko, a jih ne ljubkujejo, temveč jih pustijo med volkovi), o različnih navadah volkov, o obnašanju tropov, o alfa samcu in o samici ter o človekovi veliki napaki – odstrelu, s katerim želimo zmanjšati škodo, ki jo delajo volkovi kmetom. Zanimivo je, da se lahko zgodi, da pri tem odstrelu ubijejo alfa samca ali samico. Trop je menda potem cel izgubljen in si ne zna več iskati hrane (nimajo ‘šefov’) in si poiščejo najlaže dostopno hrano – ovce. Učinek odstrela je torej ravno nasproten od pričakovanega.

El TorcalLe malo dalje od parka volkov smo se želeli povzpeti na pogorje El Torcal. Z avtom smo se peljali do vasice Villanueva de la Concepcion, nato pa sledili smerokazom za El Torcal. Povzpeli (z avtom) smo se kar visoko in parkirali pred postojanko na vrhu. Po pogorju vodijo številne sprehajalne poti. Izbiraš lahko sebi primerne – od polurnega krožnega sprehoda, do nekajurnega pohoda. Mi smo se zadovoljili z uro in pol sprehoda. Pogorje je zanimivo oblikovano – erozija je ustvarila čudovite stolpičaste oblike skal.  Z okoli 1200 m nadmorske višine pa se ponuja lep pogled nad dolino, vse do Malage.  Še to – ta sprehod bo posebej všeč ljubiteljem orhidej – na pogorju raste preko 30 različnih vrst. Mi smo jih našli več kot deset.

S tem pohodom smo več ali manj končali našo špansko odisejado. Od tu smo se zvečer le še odpeljali do hotela na letališču v Malagi, od koder nas je naslednje jutro že ob šestih zjutraj letalo odpeljalo nazaj v Benetke. Ko pa si enkrat v Benetkah, si pa tako rekoč že skoraj doma. Do naslednjič! 🙂

Značke: , , , , , , , , , , , , , , , ,



1 komentar to “Andaluzija – vse pod soncem”

  1. Nina pravi:

    V katerem hotelu v Sevilli ste bili?

Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>