Grad MokriceNačrtovano kopanje v Čateških toplicah se je sprevrglo v prav luškan, finančno ugoden izlet. Preko Kolektive smo kupili kupončke za nočitev v Gostilni Les, ki se nahaja v središču vasice Čatež ob Savi. Za 69 EUR smo imeli prostoren apartma z dvema spalnicama ter 3 karte za kopanje v Čateških toplicah, za doplačilo 10 EUR pa še razkošen zajtrk. Pa pojdimo po počasi po poti naših dogodivščin.

Priporočeni ogledi: Brestaniški grad, Klunove toplice , grad Mokrice, energijska pot po Šentviški gori, cerkvica sv. Vida, Čatež ob Savi, turistična kmetija Pri Martinovih (dam jim pet zvezdic)

Že kar zgodaj smo krenili iz Celja mimo Laškega, Zidanega mosta, Rimskih toplic in Sevnice do gradu Brestanica. Kdor še ni bil na gradu Tabor v Laškem ali Sevniškem gradu priporočam krajši postanek, saj sta oba vredna ogleda.

Brestaniški grad se dviga na strmem skalnem pobočju nad Brestanico nad sotočjem rek Brestanice in Save. Trenutno ga obnavljajo, zato smo le na hitro smuknili v notranjost, potem pa so nas delavci že priganjali k odhodu. Morali so na malico – ob pol desetih zjutraj v soboto :). No ja…  

Prvotna rajhenburška utrdba je omenjena že v 9. stoletju. Med ogrskimi vpadi uničeno utrdbo je ponovno pozidal Salzburški nadškof Konrad I. leta 1126. Grad je v svoji zgodovini zamenjal precej lastnikov. Med drugimi so omenjeni baron Volkart Eghk, Alexander Paradaiser, baron Vid Jakob Moscon,  grof Heister, grofje Attems in rodbina Delena, leta 1884 pa so Brestanico kupili francoski trapisti in grad spremenili v samostan. Med vojno je bil v brestaniškem gradu zbirni center za slovenske izgnance, po vojni ženski zapor, danes pa je v njem Muzej slovenskih izgnancev. A ogled muzeja zaradi obnove trenutno ni mogoč.

Bazilika Lurške Matere BožjeMalo razočarani, ker si gradu nismo mogli ogledati, kot bi si želeli, smo šli še v vas Brestanica. Že od daleč smo opazili impozantno Baziliko Lurške Matere Božje, imenovana tudi Slovenski Lurd. Cerkev sodi med največje v Sloveniji. Zaradi izredne velikosti in arhitekture (v neoromanskem slogu) je troladijska bazilika zbudila tudi naše občudovanje. Le nekaj korakov nižje pod njo na gričku ob sotočju potoka Brestanica in Senovskega potoka pa je še stara cerkvica Sv. Boštjana o kateri so domnevali, da je zgrajena daljnega leta 1523, a so to domnevo ovrgli. Nedvomno pa je kar stara.

Klunove topliceOd tu smo šli mimo Krškega do Bušeče vasi. Znamenitost te vasi so Klunove toplice. Žal precej zapuščene. Lastnica je preko 80 let stara ženica in nekako temu ustrezno je stanje toplic. V zunanjem bazenu so se kopale alge in kužki, lopa z notranjim bazenom je bila zaprta, objekte pa je že precej načel zob časa. Ob bazenu je še odbojkarsko igrišče in prostor za piknike, ki pa najverjetneje oživi vsaj v poletnem času. Mogoče jim delam krivico in si takrat tudi toplice zaslužijo lepšo besedo.

Sicer so Klunove toplice v Bušeči vasi res nekaj posebnega tudi v širšem slovenskem prostoru. Vrelec ima stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Če ne bi bila voda v bazenu videti tako umazana, bi se v njej dalo kopati tudi pozimi. Na dotik je imela čisto primerno temperaturo. Voda vsebuje žveplo, ogljikovo in dušikovo kislino, karbonate ter razne organske snovi. Voda iz Klunovega izvira menda zelo blagodejno deluje na živčna, kostna, ledvična in želodčna obolenja. Že leta 1806 so jo zajezili grofje Auerspergi iz Leskovca pri Krškem in tam zgradili leseno kopališče. Med bolj znanimi lastniki toplic viri omenjajo Antona Aleksandra Auersperga, znanega tudi kot Antona Turjaškega, učenca največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Če je verjeti pripovedim, naj bi se v toplicah svoje dni Prešeren tudi kopal.

Če bo nekoč nekdo znal izkoristiti dobro zgodbo in bo vložil nekaj sredstev v obnovo objektov, bo verjetno lahko iz Klunovih toplic res naredil nekaj posebnega.

Grad MokriceOdšli smo dalje, pogledati še en grad. Nad stoletnimi gozdovi Gorjancev, na griču nad desnim bregom reke Save, se ponosno dviga srednjeveški grad Mokrice. Prva pisna omemba gradu sega v leto 1444, čeprav je na njegovem mestu v obdobju Rimskega imperija že stala utrdba, imenovana Romula. Ime Mokrice je grad zagotovo dobil po nekoč močvirnatem, mokrem območju v njegovi okolici. Tokrat pa je bilo mokro tudi v neposredni okolici gradu. Pod toplimi sončnimi žarki se je sneg precej hitro topil, naš sprehod po golf igrišču pa je bil precej blaten. Toliko prijetneje je bilo sedeti ob mizici na mostu, piti odličen kapučino in opazovati goste in okolico. 

Nad vhodom v grad je grajski grb z vrano, katere vrat prebada puščica. Legenda pripoveduje, da je v času turških vpadov na grajsko dvorišče padla vrana, ki je podlegla strelu zavojevalcev in tako opozorila na bližajočo se nevarnost. Graščak naj bi ji zato namenil mesto v grbu.

Pri MartinovihMed uživanjem na sončku smo ugotovili, da nam že pajki predejo mreže v želodčkih. Začelo se je mrzlično iskanje dobre gostilne. Za priporočilo smo vprašali kar na gradu, a s ponujenim nismo bili zadovoljni. Zato sem poklicala prijateljico, ki živi v okolici. Priporočila mi je turistično kmetijo Pri Martinovih, a me je opozorila, da potrebujemo vnaprejšnjo rezervacijo. Sreča nam je bila naklonjena. Poklicala sem in so nas kar povabili.

Ob prihodu na kmetijo smo bili večkrat prijetno presenečeni. Čakala nas je samo za nas pogrnjena miza v 200 let stari obnovljeni kmečki hiši, samo za nas je imel njihov 14 letni sin koncert s harmoniko, razkazali so nam živali, ki jih imajo na kmetiji, hrana pa si zasluži še posebne pohvale. Pomazano s kruhom bi lahko dala oceno za govejo juho in žrebičkov zrezek. Ker pa je bilo tako dobro, smo morali pojesti vse, kar smo dobili, zato smo morali poobedek – še toplo skutino potico – zaviti v serveto in jo odnesti s seboj za večerno malico.

Vinske kletiPred počitkom smo se sprehodili še po bližnjem gričku, na katerem smo ob prihodu od daleč opazovali lepe lesene vinske kleti. Večerno sonce in lep razgled po vinogradih je polepšal dan.

Naslednje jutro me je moj možek zgodaj zbudil in me pretkano zvabil po bližni energijski poti po Šentviški gori. Nekaj časa je bila energijska pot res bližnja, končala pa se je z vzponom do cerkvice sv. Vida na na vrhu hriba Šentviška gora, ki smo jo prejšnji dan gledali z doline in razmišljali, kako se pride do nje. V vednost – do nje morate peš, po lepi gozdni poti od pokopališča v Čatežu. Lepi v lepem vremenu. Tokrat pa je bila v enem delu pot prav neprijetna – poledenela v grapi, blatna malo niže, midva pa v povsem neprimerni obutvi. Očitno se bom naslednjič morala bolje pripraviti. Kako smo že rekli v časih pionirjev? NNNP :).

Končno smo šli v Čateške toplice. Cel dan kopanja nas je precej izmučil. Od načrtovanih postankov po poti nazaj domov je ostalo bore malo. Preskočili smo ogled gradu Bizeljsko in Pišečkega gradu. Ustavili smo se le v gostišču Šikoranja na Bizeljskem za pozno kosilo, kjer pa so nas razočarali. Gobova juha je bila bolj iz vrečke kot iz pravih gob, pa tudi ostala hrana ni bila kaj prida. Če bi vedeli, bi lahko ostali tudi pri sendvičih.

Značke: , , , , , , , ,



Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>