Vsako leto med prvomajskimi prazniki skupaj nekam odpotujemo. Ker imava še dokaj majhna otroka (11 in 6 let), si za cilj največkrat izberemo kakšno otroško atrakcijo, ki pa je, roko na srce, všeč tudi nama.
Bili smo že v Legolandu v Nemčiji, v Gardalandu in okolici v Italiji, … Za letošnje prvomajske praznike smo načrtovali izlet v Europa Park v Nemčiji. Vendar nam jo je zagodla narava – napovedano je bilo tako slabo vreme, da smo si v zadnjem hipu premislili in raje zavili na jug.
Namesto z vlakci smrti, smo se vozili po serpentinah s soncem obsijanega zaliva Amalfi, se vzpenjali na Vezuv in odkrivali skrivnosti Pompejev in Rima. Izbrali smo pravi čas za ogled Italije. Bilo je toplo, a ne prevroče, sicer že kar nekaj turistov, a tistemu pravemu navalu turistov smo se skoraj povsod še izognili. Pa tudi dolžina potovanja je bila ravno prava, da se še nismo naveličali vožnje in dolgih sprehodov z ogledi.
Če se tudi sami odpravljate v okolico Neaplja, boste v tem prispevku zagotovo našli kaj koristnega. Lahko pa si ogledate nekaj fotografij z našega potepanja in morebiti vas prepričajo, da je vredno obiskati ta konec Italije.
Potniki: družinica – 2 odrasla, sin 11 let, hči 6 let.
Ogledi:
- Obala Amalfi z mesteci Sorrento, Positano, Amalfi, Ravello,
- Neapelj,
- Pompeji in vulkan Vesuv,
- vulkan Solfatano, Castel Volturno,
- Rim.
Prenočišče: Castel Volturno, Hotel Vittorio, 80 EUR nočitev z zajtrkom za 4 osebe (soba z zakonsko posteljo in še dvema enojnima ležiščema, WC-jem in tušem), zaprto parkirišče za ograjo hotela. Urejeno in varno.
Vožnja: osebni avto; skupaj prevoženih 2800 km, 2400 samo za pot tja in nazaj. Iz Ljubljane do Neaplja potrebujete okoli 9 ur vožnje z dvema manjšima postankoma vred. Pa nismo pretiravali s histrostjo. Italijanske avtoceste so dobre, vidljivost je tudi ponoči odlična, s posebej razsvetljenimi ovinki, samo del med Bologno in Firencami je neprijeten za vožnjo, ker ni odstavnega pasu (sta samo 2 vozna pasova in precej ostrih ovinkov).
Opozorila:
- samostan San’t Agata sui due Golfi, od koder je lep razgled na oba zaliva, neapeljskega in Amalfi, odprejo ob 15h,
- zabaviščni park Edenlandija je zaprt ob ponedeljkih, čez teden je odprt od 14h dalje,
- znani neapeljski muzej, kjer hranijo večino izkopanin iz Pompejev, je zaprt ob torkih,
- vstop na Vezuv je možen samo do 17h (pridite raje do 16:30),
- izogibajte se vožnji po Neaplju; za adrenalinske užitke bo dovolj že, da se izgubite v katerem od predmestij in vam ni treba namenoma v ozke ulice Neaplja.
Parkirišča:
Sorrento: parkirali smo v parkirni hiši v centru mesta. Če v Garminu za cilj izberete info točko, boste nedvomno naleteli na to parkirno hišo. Zadosti velika in z javnim WC-jem, kar pri potepanju z otroki ni nezanemarljivo.
Positano: parkirajte takoj, ko je mogoče, v prvi parkirni hiši. To še bolj velja za Amalfi.
Ravello: pred vstopom v mesto je lepo urejeno parkirišče, vendar precej oblegano, zato je večkrat potrebno počakati, da se sprosti kak parkirni prostor.
Neapelj: parkirišče živalskega parka oz. Edenlandije je odlično tudi za obisk Neaplja. Malo dlje (5 minut peš) je postaja podzemeljske železnice, parkirnina na tem parkirišču pa vas za cel dan (od 8h do 20h) stane le 1,50 EUR.
Pompeji: že na začetku mesta vas začnejo vabiti na svoja parkirišča. Nikar. Je predrago. Za parkiranje želijo okoli 7 EUR. Raje se peljite malo dalje in parkirajte ob železniški postaji za 0,60 EUR na uro (od tod imate do vhoda v antične Pompeje okoli 15 min skozi mesto) ali na avtobusni postaji (1,50 EUR na uro tik ob enem izmed vhodov – pri amfiteatru).
Rim: v parkirni hiši ob zadnji postaji linije B metroja – Lavrentino (1,50 EUR za cel dan).
Iz dneva v dan
Iz Celja smo odrinili pozno popoldne v soboto, do Neaplja pa prišli že ob pol štirih zjutraj. Nekaj uric smo oddremali kar na parkirišču hotela, kjer smo kasneje bivali, saj nikjer ni bilo videti žive duše. In ker je bilo tako še ob pol sedmih zjutraj, smo se odločili, da kar nadaljujemo našo turnejo po obalah zaliva Amalfi.
1. dan: Obala Amalfi
Zdaj, ob koncu našega potepanja, vem, da je bil ta del naše poti najlepši. V skalo zgrajene vasice med Neapljem in Salermom, s prepadnimi stenami, ki segajo vse do morja, so čudovite. Naj vam ne bo škoda časa, ki ga prebijete v avtomobilu, da se vozite od kraja do kraja.
Nedvomno je vredno obiskati Sorrento. Po strmih stopnicah smo se spustili do Marine Picollo, od koder se lahko z gliserjem odpeljete na Capri. Vozovnica stane 19 EUR. Ogledu otokov smo se mi tokrat odpovedali. Iz marine je osupljiv pogled na hotel, zgrajen na pečini, vidi se do Marine Grande, žal pa do tja ni peš poti ob obali. Vsaj mi je nismo našli.
Pot smo nadaljevali do mesteca San’t Agata, kjer smo želeli obiskati samostan San’t Agata sui due Golfi, od koder naj bi bil lep razgled na neapeljski in amalfski zaliv. Žal smo naleteli na zaprta vrata samostana. Odprejo ga šele ob treh popoldan, mi pa smo bili tam zjutraj. Čakali seveda nismo.
Naslednja postaja – Positano. Slikovito, turistično mestece zgrajeno v terase. Parkirali smo v parkirni hiši, ki nam sicer ni dajala nekega pretiranega zaupanja, saj si moral v avtu pustiti ključe, da so po mili volji preparkiravali kot v konzervo sardin zložene avtomobile. Na srečo se je z avtom vse srečno izteklo, mi pa smo se naužili lepega mesteca, znanega po številnih butikih, ki so na obeh straneh ceste. Fikusi, kot jih mi poznamo v lončnicah, tam rastejo kot ogromna drevesa, naše limonce pa se lahko skrijejo pred originalnimi. Limone, kot so jih prodajali v tem mestu, so velikosti melone. Spustili smo se vse do pristanišča. Tu sva spustila otroke z vajeti, da sta se malo naigrala, midva pa sva uživala v čudovitem razgledu na mesto, ki se je vzpenjalo po skalnatih policah nad nami.
Vožnjo smo nadaljevali po serpentinasti cesti proti mestecu Amalfi, ki je zelo podobno Positanu, vendar še bolj oblegano. Tudi Amalfi se stopničasto vzpenja po pobočju hriba. V tem mestu nam ni uspelo dobiti praznega parkirnega prostora. Žal smo se morali peljati kar skozenj. Po serpentinasti cesti se spustiš čisto do zaliva v centru mesta, nato pa se spet povzpneš nazaj in mesteca je konec. Preostalo nam je le, da smo se ustavili na prvi razgledni točki ob cesti in naredili vsaj nekaj fotografij tega slikovitega mesteca.
Nato smo se iz obale umaknili malo bolj v notranjost, v hribovsko vasico Ravello. V mestu je kar nekaj bogataških vil s čudovitim razgledom na amalfski zaliv. Nekaj vil si lahko tudi ogledate, seveda pa je za to potrebno odšteti precejšno vstopnino. Če imate veliko energije, se lahko po številnih stopnicah spustite vse do obale. Mi te energije nismo več imeli.
Po poznem kosilu ali zgodnji večerji (pizza in špageti) v Ravellu, kjer so nam za pogrinjek zaračunali kar 2 EUR na osebo, smo se odpravili proti hotelu. V hotel smo se vrnili še ob dnevni svetlobi, saj smo bili zelo utrujeni in neprespani.
2. dan: živalski vrt in Neapelj
Drugi dan sva želela otrokom popestriti počitnice z ogledom neapeljskega živalskega vrta in zabaviščnega parka. To je bilo v ponedeljek. Odprt je bil samo živalski vrt, zabaviščni park Edenlandija pa ne. Lahko bi rekla tudi na srečo. Namreč, ko smo si kasneje iz nadhoda nad cesto ogledovali naprave zabaviščnega parka, me je ob zarjavelosti naprav navdušenje povsem minilo. In z veseljem sem otrokoma v zameno za obisk tega zabaviščnega parka obljubila obisk v nemškem Europa parku naslednje leto. Volk je bil sit, ovčka pa je ostala cela …
Obisk živalskega vrta pa je bil izkušnja zase. Za tako veliko mesto, kot je Neapelj, se mi zdi živalski vrt dokaj majhen, ga pa res pooseblja … Čeprav ni bil ravno zanemarjen. V njem smo si lahko privoščili stvari, ki si jih najbrž ne bi mogli nikjer drugje. Otroka sta požela vso okoliško grmovje, da sta z njim nahranila žirafo, srnice in koze, divjala sta od enega konca do drugega in sploh in oh …
Glede Edenlandije – nasvet za tiste, ki vas bo vseeno zanimalo: Edenlandija je ob ponedeljkih zaprta, sicer pa je med tednom odprta šele od dveh dalje. Kako je med vikendom, ne vem.
Ostanek dneva smo se sprehajali po Neaplju. Obiskali smo grad na Vomeru – San Martino, od koder je čudovit pogled na celo mesto, pravzaprav na cel neapeljski zaliv in grad ob luki – Largo Castello (Maschio Angioino), kjer smo si ogledali še ogromne križarke v pristanišču. Na ogromnem trgu Piazza del Plebiscito sta se otroka spet lahko razdivjala, midva pa sva si ogledala Pantheon. Po večerji v McDonaldsu, ki sta ga otroka opazila na 1 km daleč, smo se odpravili nazaj v hotel.
3. dan: Neapelj
V torek smo se podali v Neapelj še enkrat. Ponovno smo parkirali pred živalskim vrtom in šli v mesto z metrojem. Prehodili smo celotno obalo in v majhnem pristanišču pred Castel dell’Ovo, ki ga uporabljajo domači ribiči, nepričakovano naleteli na pravo ribjo tržnico. Ribiči so se pravkar vrnili z ribolova in v kadeh ponujali kupcem še žive ribe, rake, hobotnice. Za otroka je bilo pravo doživetje, ko je hobotnica želela pobegniti nazaj v morje. Nato smo se odpravili proti muzeju, kjer naj bi imeli največo zbirko ostankov rimskih časov – skratka vse, kar so vrednega pripeljali iz Pompejev – mozaike, freske, kipe … V opozorilo vsem – ob torkih je ta muzej zaprt in mi smo ostali pred vrati.
Namesto v muzej smo se odpravili na kosilo v restavracijo, ki jo priporočajo vodiči – Pizzeria Ciro. Naša odločitev ni bila napačna. Odlična pizza napoli, morska rižota in špageti bolognese so pristali na naši mizi. Za posladek pa še skodelica divjih gozdnih jagod. Posebno doživetje pa je bil obisk kuhinje, kamor nas je povabil kuhar, da si ogledamo, kako nam pripravlja kosilo.
Okrepčani smo se podali še po ulici Spaccanapoli, ki seka Neapelj na dva dela, jo ubrali po stranskih uličicah, polnih prodajalnic ter izdelovalcev jaslic in maket, se spočili na stopnicah ob Duomu.
Ker je bilo še zgodaj, ko smo zapuščali Neapelj, smo se ustavili še v predmestju Neaplja – v mestu Pozzuoli. Na robu narodnega parka in dobesedno sredi mesta se nahaja ugašujoč vulkan Solfatara. To pa je bilo doživetje! Para, ki bruha iz zemlje, ima tik nad zemljo kar 160 stopinj, vonjave pa so seveda naravnost čudovite. Ogledali smo si še naravno savno iz žveplenih plinov in jezero vrelega blata. Če bi potrebovali prenočišče – tik ob Sulfatari je kamping.
Ob povratku se je v meglici nad Neapljem bohotil Vezuv, ki smo ga nameravali obiskati naslednji dan.
4. dan: Pompeji, nesojeni Vezuv in Castel Volturno
Zjutraj smo se odpeljali proti Pompejem. Za hiter ogled imate dovolj 5 ur časa. Upajte, da ne bo tisti dan, ko se nameravate podati v Pompeje, preveč vroče. Saj sence ni na pretek, kamnite uličice pa se neverjetno ogrejejo. Ogledali smo si vse pomembnejše stvari, posebej pa priporočam ogled amfiteatra, velikega in malega gledališča, kopališča, hiše užitkov, pekarne Modesta, vile misterijev. Ko boste pri forumu, pojdite okrog in okrog, da najdete skladišče z zbranimi ostanki starih Pompejev. Le tu in v vili misterijev lahko namreč vidite ostanke ljudi in živali. Prav žalostno je, da niso malo lepše razstavljeni, temveč so spravljeni tako rekoč v skladišču. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi jih spregledali.
Nekje okoli treh smo zapustili Pompeje in se podali na Vezuv. Žal smo se tolikokrat izgubili, da na koncu, ko smo uspeli najti pravo pot in priti do točke, od koder moraš peš in seveda plačati vstopnino, nismo smeli več vstopiti. Dostop do vulkana namreč zaprejo ob 17h. In čeprav smo bili tam samo nekaj minut čez pet, se vratar ni pustil omehčati, niti se ni pustil podkupiti. Jezni in razočarani smo se lahko samo še odpeljali nazaj po serpentinah v dolino, Vezuv pa bo ostal neosvojen vsaj še kako leto.
Nasvet: če boste sledili znakom Nacionalni park Vezuv, ni nujno, da vas to pripelje do točke, od koder se boste lahko povzpeli do kraterja. Mi smo sledili tem oznakam, Garmin je predvideval še 8 km vzpenjajoče se poti, cesta pa je bila kar naenkrat zaprta z železnimi rešetkami … Torej, vsem, ki potujete z Garminom – pravi naslov za ogled Vezuva je Contrada Osservatorio v mestu Ercolano. Krenete pa iz mesteca Porte Greco. Cesta je speljana zelo visoko, zato se vam ne bo potrebno dolgo vzpenjati do vrha. Peš boste morali premagati le okoli 650 metrov višinske razlike.
Ker nam ni uspelo osvojiti Vezuva in nam je ostalo še nekaj volje in časa, smo obiskali srednjeveško vasico na vrhu griča, ki je spominjala na vasice v Toskani – Castel Volturno. Srednjeveška trdnjava, lepa cerkvica, ozke tlakovane uličice in nobene gneče. Miren zaključek dneva in Castel Volturno v vsej njegovi lepoti zahajajočega sonca. Najbrž je povsem drugače v sezoni, ko se turisti kar tarejo po ozkih uličicah.
5. dan: Rim
Zadnji dan smo se odpravili v Rim. Ogledali smo si le najbolj razvpite znamenitosti mesta, saj za kaj več en dan ni dovolj. Še sreča, da sva tu z možem že bila. Iz metroja smo izstopili ob amfiteatru, se mimo Foruma peš odpravili do Pantheona, ki je bil za praznik dela žal zaprt, šli dalje do Piazze Navona, si ogledali Angelski grad (meni je sicer najlepši zvečer, ko je lepo razsvetljen tudi most pred njim), se povzpeli na kupolo bazilike Sv. Petra in od tam poškilili na vrtove Vatikana, kamor sicer ne morete vstopiti. Seveda smo si ogledali tudi samo baziliko, stopnice Spagna, v Fontano di Trevi pa smo vrgli kovanec, da smo si zagotovili vrnitev v Rim. Ko se je dan pričel prevešati v večer, smo se odpravili proti domu. Čakala nas je še cela noč vožnje. Ob treh ponoči smo se veseli in polni vtisov znašli v svoji postelji.
Malo več o Vezuvu in Pompejih
Danes živi v neposredni soseščini gore Vezuv kar dva milijona ljudi. Od verjetno najbolj znanega izbruha leta 79 je vulkan izbruhnil še več kot petdesetkrat. Do leta 1037, ko je potihnil za 600 let, je vulkan izbruhnil približno vsakih 100 let. Leta 1631 je v izbruhu umrlo okoli 4000 ljudi, ki so prišli izkopavati Pompeje. Ponovno so pričeli z izkopavanji skoraj 300 let kasneje.
Vulkan, ki je dolgo miroval, je 24. avgusta leta 79 izbruhnil in z veliko količino pepela prekril bližnji mesti Pompeje in Herkulaneum. Pepel in kamenje iz bruhajočega vulkana sta mesti prekrila v višini nekaj metrov. Njegov izbruh je podrobno opisal Plinij mlajši v svojih pismih Tacitu, kar je tudi prvo znano pričevanje o kakšnem vulkanskem izbruhu.
Mesti sta ostali pod debelo plastjo pepela več kot tisoč let. Pozabljeni sta bili vse do 18. stoletja, ko so odkrili Herkulaneum, za njim pa še Pompeje. Pri izkopavanju so naleteli na dobro ohranjene odlitke trupel, ki so nastali v trenutku, ko je dež pepela in plovca prekril ležeča telesa kot vlažen cement. Sčasoma so mehki deli trupel razpadli, pepel in plovec je okamenel, v notranjosti pa so ostala le okostja. Predvidevajo, da je na območju starodavnih Pompejev umrlo več kot 2000 ljudi, vendar izkopavanja še niso končana.
Ostanki antičnega mesta tako še danes pripovedujejo o tem, kakšno je bilo življenje v rimskem imperiju, v kakšnih hišah so prebivali predstavniki različnih stanov, kako so se preživljali in kaj so počeli v tistih nekaj trenutkih, ki so jim preostali za zabavo.
Pompeji
V tem mestu duhov je nekaj zelo privlačnega. Tu lahko vidite ogromno, zato – vzemite si čas. Mesto je vse do njegovega konca zaznamovala izredna blaginja in ko si je leta 80 naselje dokončno podredil Rim, je kaj kmalu postalo priljubljeno bivališče predvsem bogatih Rimljanov.
Številne rimske družine so s seboj sčasoma pripeljale tudi rimsko organizacijo, jezik, umetniško ustvarjanje, gradbeno dejavnost in življenjski stil. V času, ko je izbruhnil Vezuv, je v mestu živelo okoli 25000 prebivalcev. Usodo mesta je napovedal že močan potres leta 62, ki je povzročil v mestu precejšnjo škodo. In še preden so lahko Pompejci obnovili poškodovane stavbe, jih je že doletela hujša nesreča, ki je mesto izbrisala s površja zemlje.
In ne pozabite – preden se namrščite – penis je bil simbol bogastva in blaginje Pompejcev. Videli ga boste kar nekajkrat, čeprav ne tolikokrat, kot je to omenjeno v vodičih.