Pred sedemnajstimi leti sva bila z možem (takrat še fantom) nazadnje v Parizu. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Pravzaprav me je bilo kar malo strah, da sem v teh letih olepšala spomine. Pa se pravzaprav ni tako veliko spremenilo … Takrat mi je bil najlepši del Montmartre in mi je še danes. Takrat sva jedla zelene azijske slaščice v slaščičarni Latinske četrti in tudi letos smo našli isto slaščičarno z enakimi slaščicami. Tako kot pred sedemnajstimi leti smo bili tudi letos v Parizu za prvomajske praznike. A Disneyland sva pred sedemnajstimi leti obiskala sama. Letos pa sta z nama uživala najina mladička :-). Navkljub malo žalostnemu in mokremu vremenu smo imeli čudovite počitnice. Pariz pa je še vedno moja najljubša evropska prestolnica.
Potniki: 2 odrasla + 2 otroka (15 in 10 let)
Čas: od 26.4. do 3.5. 2012
Vožnja: osebni avto do letališča v Benetkah, parkirišče Ali Park (cena le 30 € za cel teden, pa še na letališče te peljejo in te pridejo iskati), letalo do letališča Orly, z busom do Denfert-Rochereaua, potem pa dalje s podzemno. Nazaj smo šli z letališča Charles de Gaulle, do koder smo se peljali z RER (vzeli smo le karto za okoliš 1-5 v eno smer).
Stroški: (za 4) hotel: 650 € (6 x nočitev z zajtrkom), letalske karte: 420 €, parkirnina na letališču: 30 €, 4 dnevna Museum pass za 2 odrasla (54 € na osebo), otroci in mladina do 18. leta imajo večino muzejev zastonj (razen muzeja znanosti)
Prenočišče: Grand hotel (soba s 4 posteljami + tuš in WC, kontinentalni zajtrk – toast, marmelada in maslo)
Posebej vredno ogleda: VSE!!! No, če pa že moram izbrati nekaj svetlih točk: Eifflov stolp zvečer, Montmartre, most umetnikov, sprehod ob Seni mimo stojnic, sprehod po umetniških galerijah na prostem ob kanalu.
Opomba: stroški za Museum pass se povrnejo kaj kmalu. Sploh, če upoštevate dejstvo, da vam ni treba čakati v dolgih vrstah za nakup vstopnice.
Iz dneva v dan
1. dan: prihod v Pariz, Champs-Élysées, Les Invalides in nočni razgled z Eifflovega stolpa
S poletom smo imeli srečo. Bil je dokaj zgodaj, tako da nam je ostalo skoraj pol dneva za zbiranje prvih vtisov Pariza. Prijavili smo se v hotel, pojedli zadnje slovenske sendviče in že nekaj minut zatem bili na podzemni. Naš cilj je bil ogled najznamenitejšega okrožja Pariza: Champs-Élysées (Elizejske poljane). Zapeljali smo se do Arc de Triomphe, najslavnejšega slavoloka na svetu, 50 m visokega spomenika, ki ga je Napoleon obljubil svojim možem po svoji največji zmagi pri Austerlitzu l. 1805. Slavolok stoji sredi največjega krožišča, v katerega se steka kar 12 avenij. Če želite do slavoloka, morate skozi podhod. Prehod čez cesto bi bil verjetno samomorilsko dejanje.
Nadaljevali smo po glavni aveniji Avenue des Champs-Élysées, ki jo zaznamujejo številne prestižne kavarne in trgovine. Seveda nismo mogli mimo salonov avtomobilskih velikanov kot so Mercedez, Renault, Peugeot in Citroen, v katerih so posebej izpostavljena predvsem nova konceptna vozila (pohvala – tudi električna so prav lepa).
Sem že omenila, da nam tokrat vreme ni bilo ravno najbolj naklonjeno? Ko smo šli mimo čudovite Grand Palais in Petit Palais, se je razbesnela prava nevihta s točo. Navkljub pelerinam in dežnikom smo bili mokri kot miši. Prijazen varnostnik Velike palače nam je dovolil prevedriti pod njeno streho. Ko je končno nehalo deževati, smo šli čez Seno proti Invalidom (Les Invalides). Mogočno palačo Hôtel des Invalides je dal zgraditi Ludvik XIV med letoma 1671 in 1676 za ranjene in brezdomne veterane, v cerkvi Sončnega kralja pa je svoje zadnje počivališče našel Napoleon. Kot že velikokrat doslej smo bili prepozni za ogled cerkve in Napoleonove grobnice, a je ta predel tako veličasten, da notranjega ogleda sploh nismo pogrešali.
Naša naslednja naloga je bila najti Village Suise. No ja … vodiči propagirajo ta predel kot umetno alpsko vas, kjer je polno antikvariatov. Ker si jaz Švico predstavljam z lepimi lesenimi hišicami, je bil ta predel zame kar malo razočaranje. Nič posebnega. Res pa je veliko antikvariatov.
Poiskali smo še Avenue Rap, kjer ima hiša s številko 29 počelje iz keramike. Njeni ustvarjalci so dobili nagrado za najlepše pročelje Pariza l.1901. Stavba s svetilnikom na Squerre Rapp pa je ostala za naslednje odkrivanje posebnosti Pariza.
Za zaključek dneva pa nam je ostal najznamenitejši predstavnik Pariza – Eifflov stolp. Ko smo prišli do njegovega vznožja, smo postali kar malo slabe volje. Kača čakajočih na vstopnico je bila tako dolga, da bi na vstop najverjetneje čakali kar nekaj ur. Naredili smo pametno potezo – kljub bolečim nogam po celem dnevu sprehajanja, smo se odločili, da gremo do drugega nivoja stolpa peš (700 stopnic), potem pa do vrha z dvigalom. Vrsta za ta način vzpona je na nasprotnem koncu, čakali smo le pet minut, pa še prihranili polovico zneska. Na vrhu smo pričakali noč. Na srečo so se prej grozeči oblaki malo razkadili in razgled na nočni Pariz je bil veličasten. Lepšega zaključka prvega dne v Parizu si ne bi mogli želeti.
2. dan: Georges Pompidou,Île de la Cité in Notre Dame, Île Saint-Louis, Latinska četrt
Prebudili smo se v deževen dan. Kaj nam je ostalo drugega kot odločitev, da se namesto v Disneyland podamo v muzeje? Jutro smo pričeli s sprehodom do centra Georges Pompidou. Pompidoujevo središče je moderna stavba, kakršne ne najdete nikjer drugje v Parizu. Kot da bi jo bili pozabili dokončati. Povsod polno cevi različnih barv (rumene so cevi z električno napeljavo, modri so klimatizacijski vodi, zelene vodovodne cevi …), stekla in železa. Za njenimi vrati pa se skriva ogromen muzej sodobne umetnosti s slikami Matissa, Picassa, meni najljubšega Kandinskega in številnih drugih umetnikov. Po dolgem, napornem ogledu muzeja, se je tudi malo zjasnilo. Kar povleklo nas je k pisanemu vodnjaku ob muzeju. Seveda pa tam nismo mogli sedeti s praznimi želodčki. Privoščili smo si slastne crêpes avec creme de marron – palačinke s kostanjevo marmelado. Brings back memories … NJAM!
Naš naslednji cilj sta bila otočka Île de la Cité in Île Saint-Louis. Seveda smo šli peš. Pot nas je vodila skozi četrt Marais do mestne hiše (Hôtel de Ville), v kateri deluje mestni svet. Palačo z razkošno okrašenim pročeljem, stolpiči in kipi so ravno krasili za praznik dela. Kdo bi si mislil, da je bil trg pred mestno hišo nekoč glavno morišče. Na njem so obešali, sežigali, razčetverili ali kako drugače usmrtili številne na smrt obsojene. Letos pa bo na velikem trgu s fontanami, ki so najlepše ponoči, prvomajska parada.
Ob Seni sem pogrešila stojnice s starimi razglednicami in knjigami, saj so bile vse zaprte. Očitno so se prodajalci zbali dežja.
Île de la Cité je srce Pariza. Že pred več kot 2000 leti so se tu naselila keltska plemena. Globoko pod trgom pred znamenito cerkvijo so ostanki njihovih bivališč (Crypte archeologique). Kljub temu, da smo trg nekajkrat prehodili, pa vhoda vanje nismo našli. Mogoče niti nismo bili dovolj vztrajni, saj smo morali na sosednji otoček Île Saint-Louis na najboljši sladoled na svetu v Maison Berthillon. Pa ne nasedajte vsaki kavarni, ki ima napis Berthillon. Edina prava je na Rue St Louis en l’ile 31. Seveda smo si pred tem ogledali še katedralo Notre Dame. Na stolpe pa se kljub temu, da smo imeli vstopnino plačano z Museum pass, nismo podali. Načrtovali smo namreč vzpon na Pantheon, ki je bil naša naslednja postaja. Šli smo čez most umetnikov, na katerem tokrat zaradi vremena žal ni bilo umetnikov in vijugali po ozkih uličicah. Pogled s kupole Pantheona na bližnjo Sorbono, Notre Dame in Eifflov stolp v daljavi, je poplačal ves trud vzpenjanja po ozkem stopnišču. Zanimivo je Focaultovo nihalo v središču kupole Pantheona, ki je najpomembnejši dokaz vrtenja Zemlje, pod Pantheonom pa je kripta, v kateri so svoj poslednji dom našli številni slavni Francozi. Če nismo narobe gledali, je tu pokopana samo ena ženska – Marie Curie, poljsko-francoska fizičarka in kemičarka.
Za konec dneva pa smo se sprehodili še po Latinski četrti. Mož je našel isto libanonsko slaščičarno kot pred 17. leti. Ves vesel je poziral med sladkanjem z zeleno sladico iz pistacij in kokosa. Pred odhodom na metro pa smo si ogledali še slavni antikvariat Shakespare & Company.
Večerjo smo načrtovali malo stran od hotela, v piceriji Babalou pod Sacre Coeur. 
Odličen izbor! Dobra hrana, še boljša postrežba in simpatičen, domač ambient.
Po večerji smo odšli še v baziliko Sacre Coeur in prižgali svečko za prijateljičino mamo, ki je ravno na ta dan zapustila naš svet. Naj počiva v miru.
3. dan: Cité des Sciences et de l’Industrie, Musée d’Orsay, Pigalle, Moulin Rouge
Prebudili smo se v deževno jutro. Z načrtovanim Disneylandom torej ne bo nič. Tudi prav, gremo pa na drugo otroško destinacijo – znanstveni muzej Cité des Sciences et de l’Industrie v parku Villette. Delali smo poskuse z zvokom, svetlobo, proučevali nuklearno energijo, reševali naš planet pred ekološkim uničenjem, šli v planetarij, Matej pa je doživel vrhunec obiska s tekmovanjem v računalniški igrici Minecraft, ki je bilo ravno tisti dan organizirano v knjižnici muzeja.
Ko smo prišli iz muzeja, je lilo kot iz škafa. Pohiteli smo do podzemne in se zapeljali do Louvra. Sprehodili smo se po ulici Rue de Rivoli, pod dolgimi arkadami, kjer so številni butiki in trgovine. Spet smo prečkali Seno in šli po četrti Saint-Germain-des-Prés do Musée d’Orsay. Z Museum pass smo spet šli mimo dolge vrste ljudi, ki so na dežju čakali na vstopnice. Moram reči, da so se mi kar zasmilili. Ura je bila že štiri, v muzej spuščajo le do pol šestih, ob šestih ga pa zapro. Mislim, da je marsikdo od čakajočih čakal zaman.
Ob vrnitvi v hotel smo šli mimo trgovine s siri. No, ne ravno mimo, saj so se meni pocedile sline in … V vrečki so se znašli trije nori francoski siri (imena sem žal pozabila takoj, ko sem jih plačala). Zdaj pa je bilo treba za večerni prigrizek najti še vino in bageto. A s tem nismo imeli težav. Do hotela smo ulovili ves iskani plen.
Otroka sta bila utrujena in sta želela ostati v hotelu, midva pa sva se podala še do Pigalla. Žeja je bila huda, zaželela sva si pivo, a so bile cene strašne … 9 EUR za pol litra piva. A nasmehnila se nama je sreča – v enem od pubov so imeli happy hour in pivo je bilo po polovični ceni. Za nameček pa sta nam igrala še dva glasbenika. Prav prijetno je bilo posedeti. Za konec dneva sva šla še do Moulin Rouge, potem pa nazaj v hotel in spat, da si naberemo moči za naslednji dan.
Saj ni za verjeti. Zunaj spet škropi. In to na dan, ko smo sicer načrtovali obisk Versaillesa. Očitno bo treba spet v muzeje. Sklenili smo, da gremo gledat Liziko. Z metrojem smo se zapeljali do Louvra. Že ko smo stopili skozi arkado na notranje dvorišče, smo zagledali dolgo kačo čakajočih. Še enkrat hvala Museum passu … Kot bi mignil, smo bili v muzeju. Najprej smo seveda morali do Mona Lise Leonarda da Vincija. Smešen občutek izpred sedemnajstih let se mi je ponovil – le kako je lahko tako majhna slika tako znana in cenjena? Slika nasproti nje, ki zavzema celo steno pa … no ja, saj je znana, a mogoče malo manj razvpita – Svatba v Káni beneškega slikarja Paola Caliarija (Veronese). Čeprav sem imela pomisleke, kako bosta naša mladička zdržala v muzeju, sta si prav radovedno ogledovala razstavljene slike. Še celo postala sta pred marsikatero in si jo precej podrobno ogledala. Moram reči, da sta me presenetila.
Dopoldne je minilo, kot bi mignil. In ko smo prišli spet ven izpod piramide, je izza oblakov kukalo sonce. To! Pohiteli smo proti Île de la Cité, da si v soncu ogledamo St. Chapelle. Šli smo mimo Conciergerie s pestro zgodovino. Stavba je bila sprva del stare kapetinške palače, ko pa se je kralj preselil v Marais, je palača ostala sedež njegove administracije in sodišča, kasneje pa je postala znamenita ječa. Kmalu za vogalom Conciergerie pa je že vhod v St. Chapelle ali Sveto kapelo. Nočem se ponavljati, a z Museum pass smo se spet izognili čakanju v vrsti :-). Sonce je uslišalo našo prošnjo in čarobna svetloba, ki jo v zgornji kapeli v sončnem dnevu ustvarja 15 oken, sestavljenih iz majhnih raznobarvnih stekelc, visokih kar 15 metrov, nas je osupnila. Ni čudno, da je bila zgornja kapela namenjena kralju in njegovi družini. Sedeli smo na stolih ob steni kapele in na oknih opazovali prikazane verske prizore in prizore iz apokalipse na rozeti.
kakšen park. Odločili smo se za Park Luxembourg. V kavarnici takoj na začetku parka smo si privoščili počitek na sončku in kavico. To je pa bil tisti pravi občutek Pariza! Tako si jaz predstavljam uživanje v Parizu – sprehod po parku, kavica, koncert na stopnicah pod Sacre Coeur, opazovanje umetnikov na Montmartru … No, lahko si že mislite, kje sva z možem zaključila dan? Na Montmartru. Obhod okoli umetnikov, pasenje radovednosti v simpatični prodajalni keramike, nadziranje rasti edinega vinograda v Parizu in prisluškovanje pred starinskim kabarejem Pri poskočnem zajcu so bili najini zadnji (p)ogledi ta dan. Mmmm. Še kdaj.
Ko se zbudimo, najprej pogled skozi okno. Sonce! Kar nasmejalo se nam je. Komaj smo utegnili pojesti, saj se nam je že mudilo v Tulerijski park. Z navdušenjem smo se posedli na ležalnike ob vodometu ter opazovali mimoidoče in rekreativce pri jutranjem teku. Še nekaj slikic, da pokažemo Slovencem, da so tu lahko v parku tudi stoli, pa ne ‘dobijo nog’ čez noč.
Po postanku v mogočni cerkvi Madeleine smo šli mimo veleblagovnic proti pariški Operi, potem pa na kosilo v restavracijo Chartier. Oooo, sem pozabila omeniti pri opisu prejšnjega dne … Ko smo okoli šestih želeli na zelo pozno kosilov restavracijo Chartier, je bila pred vrati 30 m dolga vrsta čakajočih, ki se v skoraj eni uri čakanja ni premaknila niti za 3 metre, mi pa smo končali v sosednji restavraciji na tajskih rezancih. Ker smo bili radovedni, na kakšno hrano so pripravljeni ljudje v vrsti čakati tudi po več ur, smo se odločili, da gremo naslednji dan na kosilo bolj zgodaj – ob manj prometni uri. Zadeli smo, okoli dveh ni bilo nikogar. Vstopili smo brez čakanja in naročili iz francoskega menuja. Moj pubertetnik je seveda moral narediti ravno nasprotno, kot sem mu svetovala in je namesto ramsteaka naročil ‘piet de porc’, misleč, da bo dobil en velik svinjski zrezek. Pa ja :-). Dobil je fino zapečen svinjski parkeljček. Smeha ni bilo konca … Očitno smo bili v restavraciji predolgo, saj se je ob našem odhodu že nabrala vsaj petmetrska kolona čakajočih. Sicer pa je to tipična francoska restavracija po dokaj ugodnih cenah.
Opis tega dne bo bolj kratek. Do tja smo šli z vlakom. Cena vožnje je 14 €. Ker smo pozabili, da imajo otroci čez vikend in tudi čez praznike vozovnice bistveno cenejše, smo skozi okno vrgli skoraj 20 € :-(. Nekaj smo privarčevali, ker smo vstopnice kupili preko interneta še preden smo šli od doma, pa še to preko francoske strani (imeli smo prijateljico iz Francije, ki smo jo navedli za kontakt). Tako so nas vstopnice namesto 65 € za odrasle in 55 € za otroke prišle 48 € na osebo.
Še ena dobra stvar pa je rezervacija vožnje. Namesto, da bi čakali v neskončnih vrstah, v katerih se čaka tudi po 110 minut, se lahko prijavite za vožnjo, dobite uro in pridete do vožnje po ‘fast tracku’. Žal lahko imate naenkrat odprto le eno prednostno vožnjo in lahko naredite naslednjo rezervacijo šele, ko prejšnjo izkoristite.
V čakanju in vožnjah je dan hitro minil. Manjši otroci so uživali še bolj kot starejši. Moje mnenje je, da je park najbolj primeren za otroke do okoli 12. leta (ko so veliki 140 cm, lahko gredo na vse atrakcije). Za večje sta le dve ali tri atrakcije. Za več adrenalina bo treba na primer v Europa Park v Nemčijo :).
7. dan:
Tako dolge počitnice pa so še prehitro minile. Zjutraj smo zapakirali kovčke in jih pustili v recepciji. Potem pa še hitro v mesto na zadnji obhod Pariza.
Ta dan smo se samo sprehajali – šli smo v park Monceau, ki je menda v najbolj mondeni četrti Pariza, potem smo šli še v židovsko četrt, si privoščili falafel, ki smo ga pojedli v parku na trgu Vosges. Od tam pa smo zaradi dežja morali skoraj zbežati. Malo smo se še skrivali pod arkadami stavb, ki so okoli trga, a dolgo nismo zdržali. Čeprav so obljubljali lep dan, je bil tudi Pariz žalosten, da smo morali oditi. Na našem kosilu na trgu Vosges se je celo razjokal, mi pa malo mokri, ker smo zaupali francoskim vremenoslovcem in zjutraj pogumno zalučali polomljene dežnike v koš …
Polet nazaj v Benetke je bil dokaj miren. Prav tako vožnja do doma. Na zadnjih sedežih so spali, tudi sovoznik je dremal, ko pa sem začela postajati zelo zaspana tudi sama in začela peti, se je bil sovoznik prisiljen zbuditi, da je bdel nad mano do Celja. Ob enih zjutraj se je naša prvomajska odisejada zaključila in že lahko načrtujemo nove izzive.