Provansa – 9 dni

Provansa – čudovita, na trenutke divja in res nekaj posebnega. Teh devet dni potepanja je bilo napornih, vendar nepozabnih. Prvič v življenju sem stopila na tritisočaka, skakala po metrskih valovih, opazovala svizce, kako se igrajo v naravnem okolju, videla rasti riž, … Ogledali smo si čudovito provansalsko pokrajino in številne majhne vasice, od katerih skoraj ne vem, katero bi izbrala za meni najlepšo. Ali je to Rousillon ali mogoče Eze ali Baux de Provence? Si jih bom morala še enkrat ogledati, da se bom lahko odločila :).

Oglejte si nekaj fotografij s potovanja!

Če nameravate v Provanso in si boste za cilj zadali ogled tako širokega in raznolikega področja kot mi, vam priporočam še kakšnih 5 dni dopusta več. Zdaj vem, da bi več časa potrebovali v nacionalnem parku kanjonov reke Verdon, Camargueu ter v vasicah okoli Avignona in Arlesa.

Potniki: 4 odrasli

Čas: od 25. 6. do 3. 7.

Vožnja: osebni avto, skupaj prevoženih okoli 3600 km: do Monte Carla 870 km, 1. dan 50 km (do Villeneuve-Loubet), 2. dan 180 km (do Sisterona), 3. dan 300 km (kanjoni Verdon),  4. dan 240 km (Mont Pelat) , 5. dan 280 km (od Sisterona v Avignon čez Aix En Provence), 6. dan 230 km (okolica Avignona), 7. dan 140 km (okolica Arlesa), 8. dan 50 km (Camarque), 9. dan 195 km (Arles-St. Tropez)  ter nato še iz St. Tropeza do Celja okoli 990 km.

Stroški: hoteli (za dva): 400 EUR, prevoz (bencin + cestnine + parkirnine v celoti): 570 EUR, vstopnine (za dva): 180 EUR

Prenočišča: hoteli Formule 1 in Etap:  vse sobe so za 3 osebe (zakonska postelja + ena postelja na pogradu). Etap hotel ima v sobi tudi WC in tuš, medtem ko so tuši in WC-ji v hotelih Formule 1 skupni, vendar čisti. Med potovanjem sva videla, da je tudi veriga hotelov Ibis cenovno dokaj ugodna.

1. dan: Formule 1 Nice Villeneuve Loubet
2-4. dan: Etap hotel Sisteron
5-6. dan: Formule 1 Avignon Rochefort
7-8. dan: Etap Hotel Arles Palais des Congrès

Ogledi: okoliš Alpes Maritimes, okoliš Bouche du Rhone, okoliš Alpes de Haute Provence, okoliš Var in okoliš Vaucluse

Posebej vredno ogleda: Eze, St. Paul de Vence, Entrevoux, ravnina Valensole, Moustiers St. Marie, jezero Sainte Croix, kanjoni reke Verdon, Castellane, Lac d’Allos in Mont Pelat (če imate nekaj kondicije), Aix en Provence, Rousillon, cedrin gozdiček in muzej borijev na prostem v okolici Bonnieuxa, Fontaine de Vaucluse, Abbaye de Senanque, Chatau Tarascon, Baux de Provence, Camarque in Stes-Maries-de-la-­Mer.

Lokalne specialitete:
Tradicionalna hrana obale (poskusili smo samo socco):

• Socca – tanka palačinka iz čičerikinega testa; okus je podoben, kot bi jedel fižolovo palačinko; mogoče bi bila boljša, če bi bila z mesnim ali zelenjavnim nadevom;
• Petits farcis – nadevana artičoka z bučkami in paradižnikom;
• Estocaficado – sušena polenovka v omaki;
• Tellines Camargueais z aiolijem – drobni lupinarji s česnovo majonezo;

Tradicionalna hrana gorskega predela (poskusili smo vse, razen majhnih zelenih žabic):

• žabji kraki a la Provencale;
• jagnetina Sisteron z okusom po divjem timijanu;
• gorski siri;
• sivkin med;

Iz dneva v dan

1. dan: Monte Carlo, Ezo (ponekod piše Eze), Nica, St. Paul de Vence in spat v Villeneuve-Loubet
Po končanem delovniku smo otroke odpeljali na počitnice k babici in dedku (le kaj bi brez njih?), spakirali in okoli 18. ure krenili na 10 ur dolgo vožnjo do Monaca. V Monte Carlo smo prispeli okoli treh zjutraj. Ker ženske spet nismo poslušale moških, smo se kar naenkrat znašli na dirkališču Monte Carla, namesto na zadnji črpalki na avtocesti pred Monte Carlom, kjer smo nameravali oddremati nekaj uric. Po neuspešnem iskanju zastonjskega parkirišča in bencinske črpalke v centru mesta smo z malo preveč praznim tankom prespali kar v avtu pod pečino nad Monte Carlom. Zaradi izjemno udobne postelje smo že okoli sedmih opazovali, kako se prebuja mesto. Avto smo parkirali v parkirni hiši v marini in se odpravili na pohajkovanje po mondenem Monte Carlu. Kaj kmalu nas je premagala želja po osvežitvi – še preden smo se uspeli povzpeti na hribček, kjer je oceanografski muzej, smo poskakali v morje. Sledil je ogled eksotičnih vrtov, cerkve z grobom Gracie Patricie (Grace Kelly) in princa Rainierja, palače Princier (kraljeva družina je bila doma – dvignjena zastava, ulovili pa smo tudi menjavo straže) in izjemno bogatega oceanografskega muzeja. Ogled slednjega, kljub visoki vstopnini (18 EUR), zelo priporočam. Sploh če ste na potovanju z mlajšimi družinskimi člani. Imajo ogromno akvarijev, lepo urejenih, velik bazen z morskimi psi, številne pisane ribice in tako veliko moreno, da smo vsi mislili, da je nagačena. Poleg akvarijev pa imajo tudi poučne razstave. Seveda pa ne morete zgrešiti ogromnih jaht v pristanišču in najrazličnejših prestižnih avtomobilov na cesti, kar je bila prava paša za oči moškega dela popotnikov.

Ko smo odhajali, je bila na cesti prava gneča. Precejšnje nasprotje miru in praznim cestam, ki smo jim bili priča ponoči. Pa še črpalko je bilo treba najti. Črpalke so prava posebnost. Ne samo v Monte Carlu, ampak v celi Franciji. Ob cesti stojita ena ali dve napravi za tankanje, v ozadju pa je mini kiosk, kjer opraviš plačilo. Takšne pri nas najdeš le še v kaki odročni vasici, v Franciji pa so povsem običajne.

Čez slabih 10 km smo prišli v ljubko srednjeveško vasico Eze. Vasica z ozkimi uličicami, majhnimi trgovinicami in restavracijami spominja na Toskano. V vasici so tudi čudoviti eksotični vrtovi (Jardin Exotique Panorama) s kaktusi, za katere se zdi, da so tam že stoletja. Povzpeli smo se čisto na vrh – ob lepem vremenu naj bi se videlo celo do Korzike. Vreme je bilo lepo, razgled čudovit, če smo pa videli Korziko, pa ne vem.

Nica je sicer čisto prijetno obmorsko mestece. Če bi si ga ogledali pred Eze, bi nam bilo najbrž bolj všeč, tako pa je bilo po Ezu premalo, kako naj rečem, intenzivno. Prepešačili smo celo Promenade des Anglais in iz parka na bližnjem gričku, ki mu pravijo Chateau, opazovali prostrano Nico. Želeli smo videti t.i. Cours Saleya, znamenito niško tržnico. Žal smo bili za mamljive stojnice z zelenjavo prepozni, smo pa še ujeli nekaj prodajalk cvetja. Mimogrede smo si v sladoledarnici, kjer so imeli preko 60 vrst različnih sladoledov, privoščili sivkin sladoled –  bil je nekaj posebnega. Neuspešno smo iskali Rusko katedralo in ravno zato precej podrobno prehodili stari del Nice (Vieux Nice) .

Pred spanjem smo si ogledali še eno čudovito vasico na vrhu griča, ki jo obdaja obzidje: St-Paul-de-Vence. Sprehodili smo se po ozkih uličicah in občudovali čudovite cvetlice, ki krasijo pročelja hiš. Po večernem pivu smo se odpeljali do hotela in … ko je ob pol sedmih zjutraj brnel GSM, sem mislila, da sem šele zaspala!

2. dan: Biot, Cannes, Grasse, Entrevaux in spat v Sisteron

Jutro se je začelo s kavico v vasici Biot. Vasica je menda stara kar 2500 let, postavljena na vrhu hribčka 4 km od sredozemske obale med Antibesom in Nico. Nekoč je bila znana po lončarstvu in še danes je kar nekaj delavnic ob vznožju mesta, v mestu pa seveda prodajaln.

Sledil je ogled mondenega Cannesa. Ponovili smo napako prejšnjega dne – spet prevelika izkustvena razlika med mestoma. Ampak – kopali smo se pa le – na Plage de la Croisette, si ogledali slavno festivalno dvorano ter se sprehodili po mestnem jedru. Stari del Cannesa, znan kot La Suquet, ima kar nekaj zanimivosti, vrednih ogleda, pogled z vrha pa je tudi dih jemajoč.

Med must see so v vodičih predstavljali tudi vasico Grasse – prestolnico parfumerij. Sama vas ni nič kaj posebnega, Musée International de la Parfumerie pa so ob našem obisku ravno prenavljali. Vendar ima vsaka od parfumerij tudi lastni muzej, zato mislim, da nismo kaj veliko zamudili. V mestu so tri velike parfumerije Fragonard, Galimard in Molinard. Mi smo si ogledali Molinardov muzej in seveda nismo ostali samo pri ogledu …

Malo pred večerom smo prišli v vasico Entrevoux. Odlična izbira za zaključek dneva! V srednjeveško vasico z ozkimi temačnimi uličicami pod vznožjem hriba prideš čez kamnit most, nad vasico pa se bohoti srednjeveški grad. Do njega vodi cikcakasta pot, in naj vam ne bo žal 3 EUR, kolikor stane vstopnina, saj je notranjost gradu dokaj zanimiva, še lepši pa je razgled nad mestom in okolico. Ljubitelji fotografije boste imeli dovolj zanimivih motivov.

3. dan: ravnina Valensole, Moustiers St. Marie, jezero Sainte Croix, po kanjonih reke Verdon, Castellane

Tretji dan je bil posvečen naravnim lepotam Provanse. Iz Sisterona smo se peljali po ravninah Valensole proti kanjonom reke Verdon. Občudovali smo prostrana polja sivke, sončnic in pšenice. Neverjetno – kamor ti seže pogled, so vijolična polja, malo dlje pšenična polja, vmes pa polja sončnic, ki se obračajo za soncem. Čudovito!

Prva vasica, v kateri smo se ustavili, je bil Moustiers St. Marie. Vasico boste prepoznali po 227 m dolgi železni verigi z zlato peterokrako zvezdo, ki je razpeta nad vasjo med skalama nad cerkvijo Notre-Dame-de-Beauvoir. Značilnost vasice pa je tudi t.i. mustierski fajans (porcelan), ki ga lahko kupite v številnih trgovinicah po vasi. Ogledali smo si simpatično cerkvico Notre-Dame-de-Beauvoir, s tem pa prijetnih presenečenj še ni bilo konec – naleteli smo tudi na čisto pravo provansalsko tržnico. Vse smo lahko poskusili  – marmelado iz črnih oliv (njam), namaze iz oliv, inčunov, salame z olivami, provansalskimi zelišči in camembertom, najrazličnejše kise (iz jagod, marelic, … samo jabolčnega ni bilo), sire, med iz sivke … In seveda je šlo kar nekaj poskušenega tudi z nami za kasnejši piknik …

Ko smo se vozili proti kanjonom reke, se je odprl pred nami čudovit pogled na jezero St. Croix (Lac de Ste-Croix). Priporočam tudi krožno vožnjo, imenovano Route des Cretes, od koder so čudoviti pogledi nad Verdon. Če je v vas kaj plezalske žilice – od tod so se prosti plezalci spuščali do reke. Mi smo šli raje po lepi peš poti od Point Sublime. Pozor! Da se ne izgubite in hodite zastonj 1 uro po žgočem soncu, kot smo mi –  preden pridete do razgledne ploščadi, morate zaviti levo navzdol po poti (kasneje so markacije, na začetku jih pa ni). Nikar ne zavijajte desno od ploščadi. Šli boste sicer navzdol, vendar boste prišli do napačne reke … kot smo mi … Pogumna fanta sta se v ledenem Verdonu celo kopala! Brrr … mene so bolele kosti, že ko sem namočila samo nogice … Od tu smo šli še dalje po poti skozi tri tunele. Eden od njih je dolg kar 650 m. S seboj imejte baterijo, ker je temno kot v rogu, in nepremočljive čevlje, saj je zelo mokro.

Dan smo zaključili v vasici Castellane. Simpatična vasica, z ozkimi uličicami, nad njo pa se vzpenja gora, vrh katere je cerkvica. Vendar smo sklenili, da smo se za ta dan že dovolj rekreirali. Sploh ker smo vedeli, da nas naslednji dan čaka tritisočak.

4. dan: Barcelonnett, Col d’Allos, Lac d’Allos, Mont Pelat

Ob sedmih zjutraj smo bili že na kavici v Barcelonettu in … huraaaa – spet tržnica! Še večja kot prejšnji dan, celo kuhali so paello in spet smo se najedli ob poskušanju najrazličnejših dobrot.  Okrepčani smo se z avtom povzpeli na 2250 m visok prelaz Col d’Allos. Mi z avtom, pogumnejši pa kar s kolesi (do vrha je asfalt in ni ne preozko niti ne preveč strmo – kar primerno za kolesarski vzpon) … Opazovali smo gore in se spraševali, na katero se bomo morali povzpeti. Vendar mislim, da Mont Pelata od tu še nismo videli. Sledil je ponovni spust v dolino v vasico Allos, od koder smo zavili proti Lac d’Allos. Ponovno smo se povzpeli skoraj na 2200 m. Sledil je 3 urni marš na vrh Mont Pelata (3051 m, v nekaterih knjigah je pisalo celo 3062 m). Pot je izredno lepa, nikjer pretirano strma ali nevarna. Le čisto na vrhu je malce čuden občutek. Če imate vsaj nekaj kondicije, planinske čevlje in palice, se le podajte na vrh. Počutiš se kot na vrhu sveta. Z vrha se vidi jezero Lac d’Allos, največje evropsko naravno jezero na tej višini (50 ha), kamor smo seveda tudi morali iti. Čeprav nas je začelo vreme malo priganjati. Ko smo se vračali, so se začeli zbirati oblaki in ko smo prišli do avta, se vrh Mont Pelata ni več videl, grmenje pa je bilo kar strah vzbujajoče. Na vrhu zdaj ne bi bilo več preveč prijetno!

Ta dan smo imeli v planu še ogled Colmarsa, mesta za obzidjem, vendar smo bili že malo naveličani hoje, zato smo se ustavili le za foto-session iz avta. Večer smo končali z večerjo in ogledom Sisterona. Vsak večer, ko smo se vozili mimo Sisterona po avtocesti do našega hotela, je bil grad, ki se dviga nad Sisteronom, pravljično razsvetljen. Kot nalašč pa ta večer (sobota) ni bil … tema in nobenega romantičnega razgleda iz terase restavracije :(. Aja – pri večerji … naj vas ne zavede – če naročite tatarski biftek s pomfrijem, boste to tudi dobili: grobo sesekljano surovo meso z začimbami, ki si jih vmešaš sam in pomfri. Nenavadna, a zanimiva kombinacija …

5. dan: Les Mees in Les Penitents des Mees, Aix en Provence, naravni park Luberon in spat v Rocheford du Gard

Že tri dni smo se vozili mimo skal Les Penitents, a ustavili se še nismo. Zato smo se dogovorili za jutranjo kavo v vasici Les Mees in ogled skal. Vasica ni nič posebnega, zgodba o nastanku teh skal pa pritegne obiskovalce. Menda so ti kamni okameneli menihi z gore Lure, ki jih je puščavnik, sveti Donat, spremenil v kamne, ker so se ogreli za mavrske lepotice. Vzgojno :).

Pot smo nadaljevali proti mestu Aix en Provence (če želite Francoze vprašati za pot – izgovori se Ex; ne bodo vedeli, kam želite, če boste spraševali Ajx … iz lastnih izkušenj!) mimo Greoux-les-Bains, kjer imajo rimske terme, zgrajene v 1. stoletju. Spet smo imeli smolo, saj so v nedeljo zaprte in najbrž vredne ogleda – v eni uri privre na plan 100.000 litrov žveplene vode. Aix en Provence je mesto vodnjakov. Na čudoviti promenadi jih je vsaj 5, če ne več. Sicer pa vse pomembne aiške znamenitosti obredeš, če slediš Cezanovim znakom na ulici (na tleh so kovinske ploščice s Cezanovim znakom). Opevano tržnico Marché d’Aix en Provence smo zamudili – če si želite ogledati stojnice s sadjem, zelenjavo, ročnimi izdelki in celo z antikvitetami, morate obiskati Aix v torek, četrtek ali soboto, je pa tudi na glavni mestni promenadi ob vsaki uri dneva dovolj stojnic. Seveda smo obiskali tudi trgovinico s slaščicami – Calissons je značilna slaščica Aix-en-Provence. Njam :).

Do Avignona smo se peljali skozi naravni park Luberon in se sproti ustavljali v manjših mestecih. V Lourmarinu smo si ogledali grad, ki ga je imela v lasti družina d’Agoult (grofica je bila žena skladatelja Franca Liszta). Le malo naprej smo se zapeljali skozi cedrin gozdiček v okolici Bonnieuxa in samo kak kilometer stran smo si ogledali naselje borijev. Seveda smo se ustavili tudi v Bonnueuxu, si ogledali vasico, v cerkvici pa smo nenačrtovano poslušali vaje za koncert. Naslednja postaja je bil Lacost. Vasica je zanimiva, grad Markiza de Sada pa je žalostna podoba nekoč verjetno veličastne stavbe (vse je v ruševinah). Če ste v stiski s časom, lahko brez slabe vesti Lacost izpustite.

Rimski most, Point Julien, zgrajen pred 2000 leti, smo našli čisto po sreči, saj je pot do njega zelo slabo označena. Le nekaj kilometrov naprej pa je ena najlepših vasic Provanse – Rousillon. V tej vasici so hiše pobarvane s čudovitimi toplimi odtenki rdeče, rjave in oranžne barve. Barve so iz okre, ki jo kopljejo v bližnjih hribih. Tudi tik ob mestecu je pečina takšne barve. Vasica je prepredena z ozkimi slikovitimi uličicami, na vrhu pa je, kot v večini provansalskih vasic, trg s cerkvico in cerkvenim zvonikom iz 19. stoletja.

Za konec dneva smo se ustavili še v Gordesu, kamnitem mestecu. Tudi Gordes je na vrhu hriba, vse stavbe v njem izgledajo enako – vse so obložene s svetlimi kamni. Najverjetneje imajo pri gradnji novih hiš omejitve pri zunanjosti, saj so tudi novejše zgradbe, npr. bolnišnica, zgrajene v istem kamnitem slogu. Tudi vse ograje okoli posesti so enake – kamnite, s prav posebnimi zaključki. Že skoraj preveč izumetničeno. Svoje večerno pivo smo spili na terasi neke restavracije, kjer so nam trije fantje prav lepo igrali popularni blues. Kar žal nam je bilo, da nas je čakalo še precej kilometrov do hotela in je bilo treba kreniti …

6. dan: Avignon, L’Isle-sur-la-Sorgue, Fontaine de Vaucluse, samostan Abbaye de Senanque, Carpentras, Orange

Dan smo začeli z ogledom Avignona. Staro mestno jedro obdaja srednjeveško obzidje, ki ga ni in ni konec. Seveda smo obiskali papeško palačo in se v njej zaradi vodenega ogleda kar precej dolgo zadržali, zato nam je zmanjkalo časa za ogled l’île de la Barthelasse, ki je menda vreden ogleda. Po ogledu palače smo šli do Rocher des Domes, od koder je lep razgled nad Rhone in most Pont St-Benezet. Spustili smo se do reke in mostu in se po drugi strani vrnili nazaj do najcenejšega parkirišča – pred Leclercom :).

Naslednji kraj je bil L’Isle-sur-la-Sorgue. Ob reki Sorgue je nekdaj stalo 70 vodnih mlinov. Danes je ostalo 9 nedelujočih mlinskih koles, nekaj jih je tudi v L’Isle-sur-la-Sorgue. Še lepša pa mi je bila srednjeveška vasica Fontaine de Vaucluse, stlačena v ozki dolinici jugozahodno od hribovitega Plateau de Vaucluse. Na koncu doline je izvir reke Sorgue, kjer v eni sekundi privre na dan neverjetnih 200 kubičnih metrov vode. V papirnem mlinu smo si ogledali tudi, kako se ročno izdeluje papir. Sedaj turistična atrakcija je bila od 15. stoletja naprej za vasico ena močnejših gonilnih sil razvoja.

Naša naslednja postaja pa je zagoto vredna ogleda – cistercianski samostan Abbaye de Senanque. V turističnih vodičih piše, da je to eden najlepših cistercijanskih samostanov. V dolini, obdan s polji sivke in pšenice, ponuja veličasten razgled. Cerkev in deli samostana so odprti za obisk, mi pa smo bili zopet prepozni. Zadovoljiti smo se morali z zunanjim ogledom in zapravljanjem v njihovi trgovinici.

Ta dan je bil na vrsti še ogled Carpentrasa, mesteca, velikega skoraj kot Orange. Ogledali smo si antično fontano, Porte d’Orange iz 14. stoletja, katedralo St Pierre in St Siffrein, rimski Arc de Triomphe, ki je zanemarjeno skrit za Palais de Justice, prav nič veliko več pozornosti pa ni deležna niti sinagoga iz 15. stoletja, pa čeprav je najstarejša sinagoga na francoskih tleh. Res pa je, da kot stavba ni nič posebnega. Pravzaprav je čisto običajna hiša, zato smo jo iskali skoraj pol ure, preden smo jo našli.

Ogled rimskega gledališča v Orangeu se je končal podobno kot že nekaj naših prejšnjih poskusov ogledov – pred zaprtimi vrati zaradi opernih vaj. Vendar se nismo dali. Nad gledališčem se dviga hrib Colline St Eutrope, od koder smo si sicer s precejšnje višine, ampak vseeno, ogledali gledališče, prisostvovali pa smo tudi vajam za opero, ki naj bi bila na sporedu čez dva dni. Ogleda je vredna tudi Ancienne Cathedrale Notre-Dame in sprehod po ulicah, polnih trgovinic in butikov. Kot vedno za konec dneva – pivo in vožnja nazaj v hotel.

7. dan: Pont du Gard, Nimes, Tarascon, Saint Remy de Provence, Baux de Provence in spat v Arles

O naši prvi postaji –  Pont du Gard – je bilo že preveč napisanega. Zato samo v razmislek – padec reke od izvira do mesta Nimes, kamor so preko tega in še nekaterih drugih akvaduktov peljali vodo, je samo 17 m. Meni se zdi, da so bili Rimljani carji …

V Nimesu se splača sprehoditi po mestnem parku Jardin de la Fontaine z nekoč delujočim kopališkim kompleksom in se povzpeti na vrh 114 m visoke vzpetine Mont Cavalier, kjer stoji 34 m visok osmerokotni stolp Tour Magne. Z njega vidite celotni Nimes. Vredno ogleda: amfiteater, Maison Carree – najbolje ohranjeno rimsko svetišče, Palais de Justice in Castellum (po akvaduktu Pont du Gard v mesto pripeljano vodo so od tod razpečevali po ceveh).

Iz Nimesa smo se peljali do mesta Tarascon – po legendi je mesto nekoč ustrahovala pošast Tarasque, katere kip sedaj ponosno stoji pred gradom Chateau de Tarascon. Če v gradu ne bi bilo razstave slik Provanse, si ga najbrž od znotraj ne bi niti ogledali. Pa bi veliko zamudili: izrezljani masivni leseni stropovi, kamini, ploščice, stranišča na štrbunk (nad reko), razgled z obzidja, …

Sledil je ogled mesteca St-Remy-de-Provence, znanega po njegovem začasnem prebivalcu Vincentu Van Goghu. Vstop v mesto je možen z več strani skozi mestna vrata. Ogledali smo si hišo, v kateri je živel Nostradamus, hotel Estrine, v katerem je za časa svojega zdravljenja, po tem, ko si je odrezal uho, živel Van Gogh, in cerkev Eglise St-Martin, ki ima izjemne orgle in vitraže, pri katerih lahko kar čutiš žamet …

Po razgibani, skoraj gorski cesti smo se peljali proti Baux de Provence. Malo pred mestom smo ob cesti zagledali tablo Cathedrale d’Images. Ime in zunanjost sta dajala slutiti, da gre za v skalo vklesano cerkev. V resnici pa gre za muzej umetnosti z avdio-vizualnimi produkcijami. Odprto je od 10h-18h, vendar vstop zadnjim obiskovalcem dovolijo uro pred zaprtjem. Glede na naše dosedanje izkušnje mislite, da smo uspeli vstopiti? Seveda, ne … 🙂 Zato pa smo lahko več časa posvetili lepemu srednjeveškemu mestu, katerega začetki segajo v 10. stoletje (trdnjavo vrh mesta je namreč v 10. stoletju zgradilo baujsko plemstvo). Pravzaprav v tem mestu najdete tudi ostanke rimljanov – Rimski slavolok. Sicer pa smo si ogledali številne znamenitosti mesta: srednjeveški golobnjak, kapelico St. Chaterine, cerkvico Saint Vincent, Hotel de Manville, kamnito okno, …

8. dan: narodni park Camarque

Zadnji oz. predzadnji dan našega potovanja smo ponovno namenili naravi. Podali smo se v narodni park Camargue. Že nekaj kilometrov iz Arlesa, kjer smo spali, se je začela pokrajina spreminjati. Levo in desno od ceste so bili številni travniki in polja. Riževa polja. Področje je zelo močvirnato, zato gojijo t.i. kamarški riž  – belega in rdečega. Oba sem seveda prinesla tudi domov in sedaj čakata na provansalsko pojedino v Sloveniji. Na travnikih pa se prosto pasejo beli konji in črni … biki …

Naš prvi in zadnji postanek z avtom ta dan je bilo mestece Stes-Maries-de-la­-Mer, znano po cerkvi s črno Marijo. V mestu smo pri lokalnem posojevalcu koles vzeli turistični paket – najem koles za cel dan + 2 uri vodenega jahanja po Camargue. Drago, a greha vredno. Dobili smo zemljevid, da smo s kolesi znali priti do ranča, kjer bomo zajahali konje. Ker je Camargue ravninski, je bilo kolesarjenje mala malica, vendar dolgotrajno, saj smo se kar naprej ustavljali, slikali konje, bike, flaminge, riževa polja, sončnice in posebne hiše kamarških rančerjev – z okroglo severno steno in pokrite s skodlanci. Zdaj, ko sem že nazaj, sem ugotovila, da se da takšno hiško celo najeti, najemnina pa sploh ni visoka (do 560 EUR na teden). Do ranča smo prišli čez slabe tri ure in smo komaj čakali na naslednjo dogodivščino …

Naša rančerka, ki je celo govorila angleško (ugotovili smo, zakaj – ker je bila Nemka :); Francozi ne govorijo radi ne angleško in ne nemško), nam je razložila, kako se manevrira konje, in odjezdili smo v divjino … Pokazala nam je skrite kotičke, kamor s kolesom ne bi mogli, niti ne bi vedeli zanje. Sicer je bilo pa že samo jahanje doživetje. Dve uri je čisto prehitro minilo. Čakala nas je še vožnja nazaj – po drugi poti – in ustavljanje, da bi ovekovečili čudovito pokrajino. Na koncu smo si ogledali Stes-Maries-de-la­-Mer in po skakanju v metrske valove še malo polenarili na peščeni plaži.

Zvečer smo se podali še v Arles in si ogledali areno (amfiteater je največja rimska zgradba v Galiji: 136x107m). Menda se splača ogledati bikoborbe, ki jih poleti prirejajo v areni vsako sredo ob 17h. Sicer smo vedeli, da so bikoborbe ta dan, ko smo se mi potepali po Camarqueu, a ker ne vemo, kaj smo zamudili, nam ni žal. Potem smo se sprehodili še po mestnih uličicah in za konec spili kavico v restavraciji, ki jo je na enem od svojih platen naslikal tudi Van Gogh. Ta dan smo šli spat malo bolj zgodaj kot prejšnje dni, saj nas je naslednji dan čakala dolga pot nazaj domov.

9. dan: St. Tropez in domov

Brez ogleda St. Tropeza nismo mogli domov. Mestece je mešanica mondenosti in starega ribiškega mesteca, kakršno je bilo nekoč. Imela sem občutek, da se bogataši tu še bolj razkazujejo kot v Monte Carlu, Nici ali Cannesu. S svojimi jahtami se zapeljejo skoraj na obalo. Privezane imajo čisto ob promenadi, z napisi »Private« in varnostniki pred njimi. Radovedneži pa se sprehajajo(mo) mimo ali srebajo(mo) kavico in oprezajo(mo) za znanimi obrazi … Meni je bilo bolj všeč na drugi strani zaliva, kjer se odpira pogled na staro mestno jedro. Pa tudi tu diši po bogatiji – butiki najrazličnejših razvpitih imen mode so drug za drugim – Dolce&Gabbana, Kalvin Klein, Valentino, …

Sledila je še 11 ur dolga vožnja do doma, ki pa je ob premlevanju vtisov s potepanja minila, kot bi trenil. Naš sklep po vrnitvi je bil – naslednje leto gremo spet nekam. Malo nam diši Španija. In če smo bili sedaj od Barcelone oddaljeni slabih 300 kilometrov, …

Značke: Aix En Provence, Arles, Camargueu, Francija, Nimes, potovanje po Provansi, Provansa, Verdon