Marakeš, rdeče mesto, ustanovljeno davnega leta 1062, je danes četrto največje mesto v Maroku. Pravijo, da je ekonomska in turistična prestolnica države. Turistom lahko s svojo pestrostjo zagotovo ponudi veliko. Z največjo berbersko tržnico v Maroku, kjer lahko v 18-ih ‘soukih’ kupiš skoraj vse – od berberskih preprog do sodobne elektronike. Preteklost se meša s sedanjostjo – na isti cesti oslovska vprega in Audi 8, na trgu krotilci kač, v sosednji ulici najstniki z iPhoni in luksuzni hoteli… Če vas zanima še kaj, berite dalje :).
Potniki: 2 odrasla
Čas: od 11. 2. do 18. 2. 2015
Vožnja: letalo Milano – Marakeš
Ogledi: v Marakešu: trg Jemaa el-Fnaa z mošejo Koutoubia in vrtovi, berberske tržnice, imenovane souks, Douiria historique de Mouasine, hiša fotografije – Maison de la photographie, vrata v mesto Bab Agnaou, palača Badi, vrtovi Menara, vrtovi Majorelle, palača Bahia, grobnice družine Saadi, šola korana Ben Youssef Madrasa; izlet proti gorovju Atlas po dolini reke Ourika; izlet do Atlantika do mesta Essaouira
Posebej vredno ogleda: vrtovi Majorelle, trg Jemaa el-Fnaa, palača Bahia, pitje metinega čaja na terasah Marakeša – najbolj priporočam Cafe des Epices, Le jardin, terasa hiše fotografije.
Stroški: povratna letalska vozovnica iz Milana 100 €/osebo, 8 nočitev z zajtrkom za dva Riad Naya 180 €, vstopnine v Marakešu so nizke, npr. vstopnica za vrtove Majorelle stane le 10 MAD (maroški dirham), kar je danes okoli 1 €. Tudi izleti so razmeroma poceni, če v to ne všteješ vseh vmesnih postankov, ki so namenjeni ‘skubljenju’ turistov… Izlet v Essaouiro je stal 35 € na osebo, izlet v dolino Ourika pa 25 € na osebo.
Iz dneva v dan
1. dan: Celje – Milano – Marakeš
Zgodaj zjutraj že okoli štirih je zvonila budilka. Prvič sva letela iz Milana in dolga vožnja naju je kar malo skrbela. Pa se je izkazalo, da Milano niti ni tako hudo daleč. Nenazadnje smo se enako daleč pripravljeni peljati na Hrvaško na letni dopust…
V Milano sva prišla pravočasno, se vkrcala na letalo in po dve uri trajajočem mirnem letu nad sončno obalo Francije in Španije priletela nad ‘črno’ Afriko. Moram reči, da sem bila presenečena nad pokrajino pod seboj. Pričakovala sem puščavo, videla pa polja in nasade. Po treh urah leta smo pristali na letališču v Marakešu. Po formalnostih na carini (mimogrede – izpolniti moraš vprašalnik: kdo si, kam greš in s kakšnim namenom, kje boš prebival) naju je na vhodu letališča čakal taksist najinega riada in naju odpeljal do Medine. Riadi so sicer značilne maroške mestne hiše z atrijem, danes pa se tako imenujejo mali družinski hotelčki, ki imajo v povprečju po 4 sobe.
Ker v Medini (to je staro mestno jedro za obzidjem) promet (razen z motorji in osli) ni možen, sta naju iz riada do vhoda v Medino prišla iskati dva fanta in naju pospremila. Hodili smo po zavitih ulicah in ko sta naju pripeljala do temnega prehoda, ki se je izkazal za vhod v riad, sem za trenutek pomislila – le kam naju bosta odpeljala…
Po namestitvi v riadu sva se odpravila na prvi potep po mestu. Ulice so zavite in razmetane povsem brez logike in reda. V strahu, da se ne bi izgubila, sva na začetku fotografirala celo ime ulice, v kateri sva stanovala, ter vsa križišča, kjer sva se odločila zaviti. Bolj po sreči nama je uspelo priti do najbolj živahnega trga v Afriki – Jemaa el-Fnaa, prostora, kjer se tradicija sreča s sodobnostjo. Celoten trg in pravzaprav vso dogajanje na njem je pod Unescovo dediščino, saj je trg podobno živahen že od enajstega stoletja. Zjutraj trg zasedajo prodajalci na stojnicah z oreščki in stojnice, kjer ti postrežejo z okusnim, sveže stisnjenim pomarančnim ali grenivkinim sokom (cena od 40 centov do 1 € za 3 dl soka – na stojnici št. 14 zagotovo dobite takega brez vode). Kasneje se jim pridružijo ženske, ki ponujajo poslikavo s kano ali vam prerokujejo, krotilci kač in opic, poulični igralci tradicionalne glasbe in pripovedovalci zgodb. Med njimi najdeš celo domačega ‘zobarja’, ki se ponaša z lepim kupčkom izruvanih zob, nekaj protezami in seveda kleščami. Verjamete mi lahko, da me je ob pogledu nanj in na njegove medicinske pripomočke v trenutku nehal boleti zob, ki sem ga še prejšnji dan zdravila pri našem zobozdravniku… Trg rahlo obnemi le ob pozivih k molitvi, sicer pa se vseskozi nekaj dogaja, oči, ušesa in nos so vseskozi budni.
Pozno popoldne trg še bolj oživi. Vsak popoldne pripeljejo vozičke in postavijo več kot 40 stojnic s hrano. Vse diši po dimu, sveže pečenem mesu, po tajinih, ribah, prodajalci pa vas glasno vabijo in vam skušajo prodati svojo jed, seveda najboljšo po najnižji ceni. Včasih ti kdo ponudi celo ‘demokratično’ ceno, kar običajno pomeni, da se lahko z njim o ceni pogajaš. Moram priznati, da mi je bilo to ponujanje hrane najbolj nadležno. Nisi se mogel v miru sprehoditi med ‘kuhinjami’ in si ogledati, kaj ponujajo, saj so te prodajalci nenehno nadlegovali. Kdaj pa kdaj je kdo celo postal malo nesramen z izjavo v stilu ‘Thaks for nothing’ ali ‘ I know, you want Sauerkraut’, saj so naju imeli za Nemca. Zgodilo pa se nama je tudi to, da naju je nekdo povabil za svojo mizo z besedami ‘dobra hrana’, ko sva povedala, da sva iz Slovenije :).
Prvi dan sem imela kar nekaj problemov s svojim dojemanjem higiene v prehrani in sem se morala kar malo prisiliti v prehranjevanje na teh stojnicah. O kakem ‘hasapu’ tu zagotovo niso še nič slišali, pribor so umivali kar v enem škafu in ti še malo mokrega dali na mizo, kuhar je imel v osnovi bel plašč skoraj črn… Kakega slovenskega inšpektorja bi tu tako kap… A moram priznati – hrana, ki sva jo jedla, je bila odlična. Najina taktika je bila taka, da sva prisedla tja, kjer je jedlo največ domačinov. Priporočam lahko tajin na stojnici številka 1 in 31 ter majhne pikantne klobasice na stojnici št. 31. Jedla sva še tradicionalno maroško juho harira (cena 30-50 centov), ki je bila odlična, pikantno juho s polži in nenavaden sendvič s topljenim sirčkom, trdo kuhanim jajcem in pire krompirjem (okus: no ja, za preživet…). Cene glavnih jedi se gibljejo nekje med 4 in 6 €, bodite pa pazljivi in takoj naročite točno to, kar želite jesti, sicer vam na mizo prinesejo cel kup predjedi, ki jih seveda morate na koncu plačati. Naju je izučilo že prvi večer…
Še pred večerjo pa sva šla v miru opazovati dogajanje na trgu ob metinem čaju na eno od terasic ob trgu. ‘Čajčkanje’ na terasah je dober način, saj si lahko z varne razdalje ogledate živahen trg in celo slikate krotilce kač, brez da dobite kakšno sikajočo golazen okoli vratu…
Na ulici sva poskusila odličen sok iz sladkornega trsa, ki nama ga je pripravil maroški Srečko Katanec :), potem pa sva se odpravila nazaj v riad, čeprav je bilo na trgu še vedno povsem enako, če ne celo bolj, živahno kot popoldne. Prijazni gostitelj nama je postregel s čajem v atriju hiše, ki je bil urejen kot velika dnevna soba pod milim nebom. Očarljivo.
2. dan: Marakeš
Zjutraj me je že zgodaj prebudilo ptičje petje. Zdelo se mi je nenavadno, da me lahko v tako velikem in zelo naseljenem mestu zbudijo ptički. Če me ne bi, bi me pa malo kasneje klic k molitvi… Kaj je bolje? :). Kot pri večini hiš v mestu, so bila okna sobe obrnjena v atrij (če so bila obrnjena na ulico, pa so bila včasih pokrita z lesenim pokrovom z luknjicami, da so ženske lahko gledale na ulico, moški pa jih niso mogli videti). Vendar so bila brez stekel, zato se je tako slišalo v sobo. Sicer se mi je zdelo čudno, da ni stekel, ampak sem kasneje opazila, da je tako skoraj povsod. Če dobro razmisliš – poleti stekel res ne potrebujejo, pa tudi v tem letnem času čez dan ni posebej mrzlo (ponoči okoli 10 stopinj, čez dan tudi čez 20).
Po zajtrku sva šla spet raziskovati mesto. Slučajno sva naletela na simpatičnega Francoza, ki nama je razkazal tradicionalno maroško hišo iz 17.-18. stoletja, ki se jo je odločil obnoviti. Del, prvotno namenjen gostom (maroške hiše so imele del namenjen za družino in del za goste), je že obnovil in je odprt za javnost (Douiria historique de Mouasine), v drugem delu pa ga čaka še veliiiiko dela (trenutno je še pravo gradbišče). Pred tem je obnovil že eno hišo, v kateri je sedaj fotografska razstava in sva si jo naslednji dan tudi ogledala (na terasi je restavracija s čudovitim razgledom proti gorovju Atlas – se splača iti na čaj). Pravi, da je to njegov hobi – nekateri imajo radi nogomet, on pa rad obnavlja hiše :).
Še dobro nisva prišla iz ulice, kjer je ta hiša, ko naju je ujel drug ‘prijazen’ domačin. Razkazal nama je vhod v mošejo, pokazal prostor, kjer ogrevajo vodo za t.i. hamam (javna kopališča) in kot bi mignil naju je pripeljal do predela, kjer so barvali tkanine za blago. Končala sva, kje drugje kot, v prodajalni šalov… Nasedla sva (ali bolje: nasedla sem) tipičnemu prodajalcu, o katerih sem pred odhodom v Marakeš brala v vodiču… Ampak, ko se zaveš, da si nasedel, je običajno že prepozno. Je pa zanimivo, da točno vidijo, kdo je ‘zelen’, kdo je šele prišel v Marakeš, saj se nama kaj podobnega potem ni več zgodilo… Kakorkoli, v prodajalni so nama pokazali barve, s katerimi barvajo tkanine, nama dokazovali, kako iz njihovih šalov barve ni možno sprati, saj je njihov izdelek najbolj kakovosten, potem pa so iz naju naredili še Berbera z zakritimi obrazi s šali. Po takšni predstavitvi ti je nerodno oditi iz trgovine brez nakupa…
Po obisku bankomata (kar je bilo po obisku prodajalne šalov nujno) sva se odpravila v novejši del mesta, izven obzidja Medine. Iskala sva turistično pisarno, da bi dobila zemljevid Marakeša in nekaj informacij o možnih izletih v okolico mesta. Ko stopiš na drugo stran obzidja Medine, ni potrebno hoditi dolgo, ko prideš v čisto drugo okolje, v drug čas. Ta del mesta je skoraj povsem evropski, z novimi hišami in poslovnimi objekti, prestižnimi hoteli in trgovinami, restavracijami in klubi, v katerih se zabava dogaja do zgodnjih jutranjih ur. Tudi brez McDonaldsa ne morejo… Všeč mi je bilo pa to, da nove stavbe arhitekturno ne izstopajo. Obdržali so elemente tradicionalne arhitekture (barve, višino, ornamentiko), kar tudi sodobni del Marakeša naredi privlačen.
Slučajno sva naletela na zelo lepo urejen Cyber park s klopcami, zastonjskim brezžičnim omrežjem in touch screen terminali za brskanje po internetu. Prvo kavico na črni celini (če ne štejemo jutranje kave pri zajtrku) pa sva si privoščila v italijanski slaščičarni 🙂 (ne me kregat, saj naslednjič sva pa šla na tradicionalno ‘nus-nus’ kavo – kavo s pol mleka in pol kave).
Nadaljevala sva z ogledom parka Majorelle. Park sta leta 1980 odkupila Yves Saint Laurent in njegov prijatelj Pierrom Bergé in ga čudovito uredila. Obnovila sta tudi vilo Oasis, po Laurentovi smrti pa je Bergé podaril kompleks fundaciji v Parizu. Danes je v parku Laurentovs spominska plošča, največji spomin nanj pa je vsekakor prekrasen park, v katerem dominirajo ogromne kakteje. Prvič v življenju pa sem videla na drevesu rasti banane.
Po ogledu parka sva se vrnila nazaj v Medino. Ker je celotna Medina za obzidjem, lahko vanjo vstopiš le skozi vrata, imenovana Bab. Vrat v Medino je menda 18, večinoma pa so prav posebej okrašena. Posebej znamenit je vhod v kraljevi kasbah na jugu – Bab Agnaou iz 12. stoletja, uradni vhod v mesto pa so vrata Bab er Robb (tudi na jugu). Pred vhodom v Medino je vedno zelo živahno. Običajno je precej prometa, polno stojnic, ki so namenjene predvsem domačinom, da barantajo med seboj.
V Medini pa se življenje dogaja na ulici oz. soukih kot tržnice imenujejo domačini. Dejansko je sprehod po starem mestnem jedru sprehod po eni veliki tržnici, ki ji ni konca. Ob robu Medine je blago namenjeno domačinom (vidiš tudi prodajalne s starimi katodnimi televizorji, zarjavelimi hladilniki, prastarimi grelniki vode…) , bolj proti trgu Jemaa el-Fnaa kot greš, bolj so prodajalne namenjene turistom (seveda tudi s cenami, prilagojenimi turistom). Povsod pa veliko hrupa, vonjav, barv, ljudi, trgovci te vabijo k nakupu in barantanju, ki ti slej kot prej postane odveč. Na koncu sva ugotovila, da je najuspešnejši način, da znižaš ceno to, da se obrneš in odideš. Potem te običajno vprašajo za tvojo zadnjo ceno, ki jo največkrat sprejmejo ali le še malo zvišajo. Moraš biti pa kar pogumen, da njihovo prvo nenormalno visoko ceno dovolj znižaš. Najbolj mi je uspelo znižati ceno čajnika, ki sem ga kupila zadnji dan (za katerega se je na koncu izkazalo, da celo toči; kako drag bi bil šele, če bi držal vodo 🙂 ), iz 30 € na 13 €, pa vem, da sem ga še vedno preplačala.
Na ulicah je moč kupiti skoraj vse – tradicionalne preproge, blago, keramiko, usnjene izdelke, začimbe, olja, svetilke, tradicionalne kozarčke za metin čaj, sadje, zelenjavo, meso… vse pod soncem… stvari je toliko, da mi sploh ni jasno, kdo vse to kupi. Vsega tega blaga ni možno prodati v naslednjem desetletju…
O vonjavah še nisem nič napisala. Ko hodiš po ulicah včasih diši po pomarančah, različnih začimbah, hrani, smrdi po usnju, najhuje pa je bilo na souku (tržnici) s perutnino (še huje je menda pri barvalnici usnja, kjer ti menda dajo meto, da jo mencaš pod nosom, da vsaj malo ublaži smrad). Ko sva zašla na tržnico s perutnino, je smrdelo kot na piščančji farmi. Imela sem občutek, da bom dobila ptičjo gripo, če bom samo še trenutek dlje tam… 🙂 Zanimive so stojnice s piščančjim mesom, kjer so ob robu še kletke z živimi piščanci, spredaj na pultu pa že meso… Da vas potolažim – bolj svežega mesa še niste jedli :).
Po dnevu in pol Marakeša sva bila že naveličana in utrujena od številnih stojnic. Ugotovila sva, da bi bil čas, da greva še malo izven mesta. Dogovorila sva se, da lastnika riada poprosiva, da nama uredi izlet na obalo Atlantika v kraj Essaouira. Zvečer sva v riadu skupaj z lastnikom in fanti, ki delajo pri njem, pili čaj, se pogovarjali in kadili šišo. Malo sem upala, da bo v njej kaj drugega kot jabolčni tobak :), a ni bil. Lastnik nama je obljubil, da nama bo uredil izlet, čakalo pa naju je še eno presenečenje. Ko sva preko spleta rezervirala hotel, naju je kontaktiral lastnik in naju vprašal, če imava kakšne posebne želje glede ogledov v Marakešu. Omenila sva, da bi se jaz rada udeležila kuharskega tečaja. Ta večer mi je ponudil, sicer ne profesionalnega kuharskega tečaja, ampak možnost, da naslednji dan pomagam pri kuhanju kosila njegovi kuharici. Z veseljem sem ponudbo sprejela.
3. dan: Marakeš in kuhanje kuskusa po maroško
Po zajtrku sva se odpravila še na hitri potep po mestu, saj sva morala do enajstih priti nazaj v riad – kuhat. Sprehodila sva se mimo Jemaa el-Fnaa (na jutranji pomarančni sok) do grobnic družine Saadi. Klasična arabska arhitektura s skritimi verzi korana v izrezljanih ornamentih. Še lepše okrašena je islamska šola Ali Ben Youssef Madrasa iz 14. stoletja. Precej velika stavba ima notranje dvorišče z vodnjakom, številne učilnice in majhne klavstrofobične sobice skoraj brez naravne svetlobe, v katerih so spali učenci korana.
Točno ob enajstih sva bila nazaj v riadu. Lastnik me je predstavil kuharici Sabi. Spet mi je prišel prav moj ‘naravni talent’ za pogovarjanje v vseh jezikih, še najbolj pa z rokami. Saba je znala le francosko, le kakšno besedo angleško, lastnik pa je hitro pobegnil od ženskega dela… Nimam se kaj pritoževati – naučila sem se skuhati maroški kuskus s teletino in zelenjavo. Moram vam povedati, da na takšen način kuskusa še nikoli nisem delala in še nikoli ni bil tako dober. Skrivnost je v načinu priprave. Na hitro – kuskus polijete z malo olja in ga z rokami enakomerno premešate (roki drgnete eno ob drugo). Dolijete skodelico hladne vode in ponovno z rokami dobro premešate. Nato 10 minut kuhate kuskus nad paro (midve sva kuhali nad ‘enolončnico’ iz teletine, bučk, korenja, jajčevcev in podolgovate repe, začinjeno s kurkumo, ingverjem, žafranom, poprom in soljo). Odstranite s pare, ponovno (z rokami) vmešate skodelico ali dve mrzle vode, malo posolite in ponovno kuhate 10 minut na pari. Potem pa še enkrat – vmešate vodo in kuhate na pari. Na ta način ostanejo zrnca kuskusa ločena in se ne sprimejo ‘ v polento’ kot pri klasičnem prelivanju z vrelo slano vodo. Podoben recept sem potem našla tudi na spletu. Pokukajte.
Po odličnem kosilu sva se odpravila do hiše fotografije – Maison de la photographie, kjer je skozi čudpvite stare fotografije predstavljeno življenje ljudi v Marakešu v preteklem stoletju. Moram reči, da je videti, kot da so na fotografijah prej neke bogate Tibetanke kot prebivalke Marakeša in Maroka, ki so danes pretežno pokrite z rutami. Dodaten razlog za obisk pa je terasa z restavracijo :), ki ponuja lep razgled nad mesto in ob lepem vremenu tudi na gorovje Atlas.
4. dan: Essaouira
Naslednji dan so že ob osnih prišli po naju v riad in naju pospremili do kombija, ki nas je peljal na izlet v Essaouiro, nekoč znano pod imenom Mogador. Pot je bila lepa, a dolga. Že same vožnje je bilo za dobre tri ure, potrebni pa so bili še ‘skomercializirani postanki’. Prvi postanek je bil ob drevesu, na katerem je bilo polno koz. Voznik nam je pojasnil, da je to arganovo drevo in da so nekoč arganovo olje pridobivali iz oreščkov, ki so jih pred tem pojedle koze, saj so encimi v njihovem prebavnem traktu povzročili, da je bila lupina oreščkov mehkejša in jih je bilo laže streti. Danes menda tega ne delajo več :). Seveda je bilo potrebno fotografiranje plačati ‘pastirju’… Naslednji postanek je bil v predelovalnici argana. Če odmislim dejstvo, da sva tam za bio arganovo olje plačala več, kot sva sedaj videla, da je cena pri nas, je bil ta postanek zanimiv. Ženske so prikazovale cel postopek pridobivanja olja za hrano in kozmetiko, poskusili in seveda kupili smo lahko njihove izdelke. Všeč mi je bil amlou, namaz iz arganovega olja, medu in mletih mandljev. Nisem ga še zasledila v naših trgovinah.
Ceste imajo lepo vzdrževane (naše se lahko skrijejo) in tudi pokrajino je bilo zanimivo opazovati. Narava je izredno lepa, v tem letnem času precej zelena, žal pa so domačini, ki ne živijo v mestih, še veliko bolj revni. Vasi, ki so ob cesti, so na meji tega, da jim lahko rečeš vasi, ljudje so za naše razmere nepojmljivo revni.
Okoli poldneva smo prispeli v Essaouiro, mesto ob Atlantiku, ki je povsem drugačno od Marakeša. Pozdravi te dolga peščena plaža, na kateri se igrajo otroci in preizkušajo kajtarji. Ozke ulice z belimi hišami in ponekod modrimi okni so me spominjale na evropska obmorska mesta. Kar niti ni tako čudno, ker je Essaouiro načrtoval francoski arhitekt, ki je oblikoval tudi najbolj znano Bretansko pristanišče Saint-Malo. Z utrdbo, ki so jo v 15. stoletju zgradili Portugalci, so uspešno kljubovali Angležem, Špancem in Francozom in zato je Mogadir ostal pomemben izvoznik sladkorja in melase. Utrdba je mogočna, varovana s številnimi topovi.
Tudi vzdušje v Essaouiri mi je bilo bolj všeč kot v Marakešu. Pa ne samo zato, ker prodajalci niso bili toliko vsiljivi :). V pristanišču mesteca je zasidranih več sto modrih ribiških čolnov, po pomolih prodajajo sveže ulovljene ribe (marsikatere še nikoli nisem videla, kaj šele poskusila), nad teboj se preganjajo galebi, ki prežijo na kak ukraden grižljaj, le piha kot za stavo (ni čudno, da je tu raj za surferje). Preganjala sva se po mestu, jedla ribice iz ‘škrnicla’ in jih delila z galebi. Moram priznati, da mi je žal, da se nisva odločila kak dan prespati tu. Res je simpatično mestece.
5. dan: Marakeš
Naslednji dan sva ostala v Marakešu. Sonce je sijalo z vso močjo, zato sva se odločila uživati. Cafe des Epices, Le Jardin in Nomad so le tri od terasic, kjer sva ta dan sedela in pila znamenit maroški čaj – z meto ali z verbeno. Zanimivo je bilo opazovati trg s terase Cafe des Epices, saj je pod njo trg z več ali manj samimi trgovinicami z začimbami. Želela sva kupiti nekaj začimb, zato sva opazovala, kje kupujejo domačinke in seveda svoje začimbe kupila tam. Za prijateljico sva iskala tudi neko začimbo, ki jo je za darilo dobila pred časom iz Maroka, a njenega imena ni vedela. Lastnik je poznavalsko vohal in okušal to začimbo in suvereno predlagal nakup mešanice štirih začimb. Kupila sva še Ras El Hanut (mešanico 35 začimb za tajin) in hariso. Vsake mešanice po 100 g. Ja, seveda… Ko sva prišla domov v Celje, sva vse nakupljene začimbe zložila na mizo in začudena ugotavljala, da so nekatere vrečke bistveno manjše kot druge. Te, ki sva jih kupila ta dan pri tem ‘začimbarju’, so bile bistveno manjše kot vrečka, ki sva jo kupila pri njem še zadnji dan ali vrečke, ki sva jih kupila popoldne pri zeliščarju ob Bahiji. Fakin nama je dal le po dobrih 50 g namesto 100 g! Ker na hitro tehta z utežmi, pa tudi ne vidiš, koliko si kupil…
Kar se ogledov tiče, pa sva bila ta dan bolj lena. Ogledala sva si ‘skromno’ palačo Bahia, ki jo je dal v 19. stoletju zgraditi eden od ministrov… Čudovita, z menda 8.000 m2 vrtov in notranjih dvorišč, z ornamenti, izrezanimi tudi v les (na sliki), fontanami,… Če ne bi bila pred leti v Španiji v Alhambri, bi ob takem razkošju pozabila zapreti usta. Vendar je Alhambra še vedno precej lepša. Od Bahije sva šla do sinagoge. Midva na dopustu v muslimanski deželi, pa si greva ogledati sinagogo! Ja, ker pač v mošeje v Marakešu ne smeš, če nisi musliman. Že od daleč sva videla, da sva na pravem mestu, saj je bil pred vhodnimi vrati policaj. Prijazno naju je pozdravil in povprašal, od kod sva. Ko je izvedel, da sva iz Slovenije, je moral našteti vse države bivše Jugoslavije in s ponosom naslovil Tita – maršal Tito. Pot sva nadaljevala mimo kraljeve palače, kjer nama niso pustili fotografirati. Iskala sva Cafe Clock, saj sva želela poskusiti kamelji hamburger. Cafe je precej skrit v četrti, v kateri praktično ni turistov. Cene so bile zasoljene in ker nisem bila ravno lačna, sem se odločila, da bom spila kavo in zraven pojedla maroško pecivo (in možu ukradla malo kameljega hamburgerja). Seveda sem imela smolo in so bili vsi piškoti razen enega z marcipanom, ki ga ne maram. Kamelji burger pa… no, meni je imel okus po govedini, Tomaž pa tega ne prizna :). Je bilo pa lepo sončno na terasici, zato sem kljub vsemu uživala.
6. dan: Po dolini Ourika
Ta dan sva spet šla bolj zgodaj iz riada, saj sva šla na izlet v dolino Ourika. Udeleženci ‘karavane’ smo se spravili v kombi in se predstavili. V kombiju sta bila dva para Angležev, par Nizozemcev in midva. Vsi angleško govoreči, šofer pa… seveda je znal le francosko. Uganete, kdo je sedel pri šoferju in bil prevajalec? Jaz, z mojim znanjem ‘esperanta’ in slabo francoščino… Pa mi je kljub kratkim prevodom menda šlo kar dobro od rok, no od jezika :).
Tudi vožnja do Ourike ni minila brez ‘trgovskih’ postankov. Prvi postanek je bil izven programa – berberska tržnica. Bila sem malo skeptična – mislila sem, da bodo tudi na tej tržnici prodajalci nadležni in bodo v nas videli le ‘hodeče bankomate’. Na srečo ni bilo tako. Na tej tržnici so se domačini ukvarjali drug z drugim in so nas pustili čisto pri miru. Tako smo si lahko tržnico in blago, ki so ga ponujali, nemoteno ogledali. V oči mi je padla zelenjava – tako lepih in velikih korenčkov še nisem videla. Ko sem želela kupiti pomaranče, mi jih je kupil kar naš voznik. Mogoče za prevajalske storitve :). Najslajše pomaranče, kar sem jih kdaj jedla!
Na naslednjem postanku pa sem tudi jaz segla v žep… Premamili so me čudoviti tajini za eno osebo iz nelakirane keramike. Ceno sem profesionalno znižala na 6 € za kos in postala ponosna lastnica najlepšega tajina.
Sem se pa zadržala pri zapravljanju v prodajalni z arganovimi izdelki, kjer smo se (jasno) tudi morali ustaviti. Pa še en postanek je bil – ogled berberske hiše. Pokazali so nam svojo savno, peč za pečenje kruha, odprto ognjišče, kjer so kuhali tajine in nam pokazali, kako se skuha tradicionalni metin čaj. Doslej sem že ugotovila, da pretiravajo s sladkanjem čaja – je izredno sladek in skoraj nikoli ne dobiš grenkega. Čaj je pripravila tako, da je prelila zeleni čaj z vrelo vodo, pustila 10 sekund in vodo odlila. Šele nato je pripravila čaj – nanj je ponovno nalila vrelo vodo, pustila minuto, dodala veliko mete in še več sladkorja in pustila še minuto. Ko nam je čaj postregla, ga je nalivala z velike višine, da se je rahlo spenil.
Kmalu se je pokrajina začela spreminjati. Vozili smo se ob reki, v ozadju pa so se v soncu bleščale zasnežene gore. Bilo bi zelo lepo, če se ne bi ‘trudili izboljšati’ turistične ponudbe. Grozljivka … v strugo čudovite bistre reke postavljajo plastične mize in stole, nekateri celo fotelje in sedežne garniture, postavljajo neugledne stojnice, povsod plastika in smeti. Na žalost smo v eni od teh restavracij ‘morali’ jesti. Voznik nas je pripeljal do konca doline, nas pospremil do restavracije, povedal, da ko pojemo kosilo, pride po nas vodič in nas odpelje do slapov. Ni nam ostalo kaj drugega, kot naročiti drago kosilo (12 € na osebo), ki pa je bilo za čuda celo zelo dobro (npr. piščančji tajin z limono).
Po kosilu je voznik res pripeljal vodiča, ki nas je spremljal do slapa. Vzpenjati smo se začeli po rečni strugi. Trume turistov so hodile pred nami. Med njimi tudi ženske z visokimi petami, japonkami, majhnimi otroki. Niti pomislili nismo, da bi lahko bil vzpon naporen in niti slučajno, da bi bil nevaren. Pa ni bil ravno enostaven, nekje na nivoju vzpona ob slapu Rinka proti Okrešlju s to razliko, da je pri nas pot varovana in z lestvami, tam pa nič. Če si navajen take hoje in si zdrav, ni problem, mi pa smo imeli v skupini Nizozemko z berglami… Nihče je ni niti opozoril, da pot ni lahka in da nas bi mogoče lahko počakala v restavraciji. No, na cilj (in nazaj) je prišla, na koncu pa je njen mož rekel: “Res ne pleza več kot koza, trmasta pa je še vedno tako”. 🙂 Malo več kot pol urni vzpon nas je pripeljal do prvega slapa, naprej pa jih je še nekaj, vendar zaradi pomanjkanja časa do tja nismo šli. Mogoče bi bilo višje, kjer ni več toliko turistov, lepše. Ta slap name ni naredil posebnega vtisa.
Kljub vsemu je bil ta izlet zanimiv. Omogočil nam je vsaj za trenutek vpogled v pokrajino, povsem drugačno od tiste, kakršno mislimo, da bomo našli v Afriki. Izkušnja bi bila boljša, če bi po hribih lahko pohajkovala sama, stran od množičnega turizma. Mogoče nekoč…
7. dan: Marakeš
Napočil je najin pravzaprav zadnji dan v Marakešu (naslednje jutro sva imela polet tako zgodaj, da sploh ne šteje). Ta dan je bilo potrebno izkoristiti še za zadnje nakupe in zadnje oglede. Pravzaprav sva ta dan največ prehodila. Dopoldne sva se izgubljala po ulicah Medine, popoldne pa sva jo zapustila in šla do parka Menara. Če bi vedela, da je tako daleč… Šele, ko sva prišla do tja, sva ugotovila, da je v ozadju vidno letališče… 🙂 V parku je velik bazen (ne vem, če se poleti uporablja za kopališče ali ne), okoli pa je velik nasad oljk. Park je priljubljen piknik prostor domačinov, ki uživajo v senci oljk.
Nazaj v Medino sva se vračala preko novega dela, da sva si ogledala še kraljevo gledališče oz. opero in malicala v McDonaldsu :), potem pa v riad in pakiranje…
8. dan: Marakeš – Celje
Polet nazaj domov sva imela že ob sedmih zjutraj, zato naju je lastnikov prijatelj že ob petih čakal in odpeljal na letališče. Ob šestih zvečer pa sva že bila doma v objemu najinih dveh najstnikov. Prijetno utrujena, polna vtisov s potovanja.
Nekaj pa še moram omeniti. Ugotovila sem, da nam mediji (mogoče tudi namensko) vsajajo neke predsodke in predstave o Arabcih in muslimanih. V tem tednu nisem imela niti ene slabe izkušnje, ljudje, s katerimi sem imela stik, so bili vsi prijazni. Tako da mediji, vsaj v tem pogledu, name ne bodo imeli več vpliva.
Značke: Bab Agnaou, berberska tržnica, dolina Ourika; Essaouira, Douiria historique de Mouasine, grobnice družine Saadian, Koutoubia, Maison de la photographie, Marakeš, muzej fotografije, palača Badi, palača Bahia, šola korana Ben Youssef Madrasa; Atlas, Souk, trg Jemaa el-Fnaa, vrtovi Majorelle, vrtovi Menara