Vzpenjava se po terasastem hribu nad Manarolo, se sladkava s sladkim grozdjem in smokvami ter navkljub ne ravno prijaznemu vremenu uživava v lepotah pokrajine. Štejeva stopnice, po katerih stopava, pod nama buči neukročeno morje, ki kaže svojo moč z meter in pol visokimi valovi, nad pečinami se vzpenjajo pisane vasice, kot bi jih narisal Picasso, nekje v daljavi se zasliši vlak, ki vozi med njimi, pred nama pa je še malo hoje in številni nepozabni trenutki.
Cinque Terre – romantična pokrajina na skrajnem zahodu Italije ob Ligurijskem morju, 90 km pod Genovo, upravičeno nosi ime narodnega parka in je uvrščena na seznam znamenitosti Unescove svetovne dediščine.
Oglejte si nekaj fotografij s potovanja!
Potniki: 2 odrasla
Čas: od 16. 9. do 19. 9. 2010
Vožnja: osebni avto, prevoženih okoli 1400 km in 14 ur hoje, če ne štejemo vandranja po vasicah 🙂
Stroški: hoteli (za 2): 275 EUR (3 x nočitev z zajtrkom in s parkirnim prostorom v parkirni hiši), prevoz (bencin + cestnine + parkirnine): 150 EUR, Cinque Terre Card – 14 EUR / osebo – dvodnevna vstopnica za hojo po pešpoti Sentiero Azzurro in neomejeno vožnjo z vlakom med vasmi La Specia – Levanto
Prenočišče: Affittacamere il Carugio (lepa soba + tuš in WC v sobi v vasici Riomaggiore, pester izbor jedi za zajtrk)
Ogledi: hoja po pešpoti Sentiero Azzurro (imenovana tudi ‘modra pot’) skozi vasi Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso al Mare, hoja po Via dei Santuari (sveti poti), skoraj planinski poti, skozi vasi Volastra in San Bernardino, mimo cerkvic in oratorijev po hribih, vasica Groppo, mestece Sarzana
Posebej vredno ogleda: VSE
Opomba: nasveti za nakup vstopnic v nacionalni park so na koncu (+ nasvet za majčkeno goljufanja :-))
Če se odločite za potovanje med vasmi z vlakom ali pešpot Sentiero Azzurro razbijete na dve ‘etapi’ ali višjeležečo pot skozi vinograde na tri, se lahko brez skrbi podate na pot tudi s svojimi otroki. Seveda imejte primerno obutev in dovolj vode.
Med vasmi ni smiselno potovati z avtom, saj so med seboj zelo dobro povezane z vlakom (sicer je glavna cesta lepa, ko pa se odcepite z nje in se spustite do vasi, pa postane (pre)ozka, poleg tega v vaseh primanjkuje parkirnih mest). Vlaki vozijo približno vsakih 10-15 minut, proti večeru pa na pol ure ali uro, vozovnice pa sploh niso drage (1,40 € od Monterossa do Riomaggiora).
Glede na dobro povezanost krajev z železnico je vredno razmisliti tudi o prenočiščih v večjih mestih (npr. La Specii ali Levantu, saj so verjetno tam prenočišča cenejša.
Iz dneva v dan
1. dan: po pešpoti Sentiero Azzurro od Riomaggiora do Monterossa
Iz Celja sva krenila kar zgodaj. Že ob 2:20. Z dvema krajšima postankoma in vožnjo skoraj po omejitvah sva v Riomagiore prispela malo čez devet. Ker bi bila najina soba pripravljena šele opoldne, sva se kar v avtu preoblekla in se podala dogodivščinam naproti. Ta dan sva nameravala prehoditi najnižjo obalno pot Sentiero Azzurro, imenovano tudi modra proga, za katero potrebuješ že samo za hojo od Riomaggiora do Monterossa skoraj 6 ur. Zato je bilo treba pohiteti :-). Za ta del pešpoti potrebuješ vstopnico za nacionalni park. Kupila sva jo na železniški postaji. Prodajalec nama je zabičal, da morava obvezno, preden prvič stopiva na vlak, karte potrditi na avtomatu. No, če ga ne bi poslušala, bi prihranila kak evro. Razložim kasneje …
Za gručo turistov sva se podala na prvih nekaj kilometrov najine pešpoti z zgovornim imenom La Via dell’Amore – pot ljubezni, ki se začne v Riomaggioru in gre do vasi Manarola. Je lahka sprehajalna pot (gre tudi z otroškim vozičkom), tlakovana, s kamnitimi klopmi ob robu za romantične trenutke. Zaljubljenci, ki so bili tu pred nama, so svojo ljubezen zapisali kamorkoli je že šlo – na klopi, kamne, ograje, agave … Na pol poti je prestol ljubezni, silhueta moškega in ženske, združenih v poljub, kjer zaljubljenci svojo ljubezen najbolj množično zaklepajo s ključavnicami. Okoli silhuete je na tisoče ključavnic (so pa tudi drugje – eno sva celo našla pripeto na nočno omarico v najini sobi). Najdete vse – od najmanjše možne žabice do dvajset centimeterske ključavnice, ki je očitno morala zadržati zelo nestanovitna ljubimca, da mora biti tako velika :-).
Čez slabe pol ure sva prispela v prvo vasico – Manarolo. Zelo mirna, barvita vasica, ki se dviga čez celo severozahodno pobočje sedemdesetmetrske pečine in je obkrožena s terasastimi vinogradi. Manarola ima že dolgo tradicijo vinarstva. Njihovo značilno vino je sciacchetrà, belo desertno vino pozne trgatve.
Najprej sva se spustila do majhnega pristanišče, stisnjenega med dve pečini. Ko sva hodila po ulici, sva z zanimanjem občudovala čolne, ki so bili ‘parkirani’ na ulici kot avtomobili. Ob prihodu v pristanišče sva ugotovila, da so domačini čolne dvignili iz vode, ker je pristanišče zelo slabo zaščiteno pred valovi in je morje neusmiljeno butalo ob obalo. Nad vasjo, na trgu piazza Papa Innocenzo IV, je še cerkev – San Lorenco, zgrajena leta 1338 v klasičnem ligurijskem gotskem stilu. Ena redkih cerkva, ki ima zvonik ločen od cerkvene ladje. Za naslednji dan sva prihranila še ogled muzeja in obisk kantine, kjer postrežejo z odličnimi inčuni z limono in olivnim oljem na popečenem kruhku. Tokrat pa sva spila eno najcenejših kav v Cinque Terre v baru Aristide Café tik ob vhodu v tunel (0,70 €) in pohitela dalje.
Tudi do naslednje vasice ni bilo daleč. Le pot ni bila več tlakovana. Vila se je med vinogradi, polnimi zrelega grozdja, do katerega pa nikakor ne moreš. Vse je bilo za ograjami, da požrešni turisti ne bi naredili opustošenja v njihovih vinogradih. Sline pa so se nama cedile …
Ko sva prispela do Corniglie, se je bilo potrebno povzpeti po kar 382 stopnicah (če ne zmorete stopnic, se lahko do vasi pripeljete tudi z avtobusom – zastonj, če imate dnevno karto za vlak). Te stopnice omenja vsak potopis. Pa naj vas potolažim, da so le ene izmed mnogih stopnic v Cinque Terre. Naslednji dan sva ob vzponu iz Manarole proti Volastri prehodila samo 510 stopnic :-).
Corniglia je ena najstarejših in najmanjših vasic v Cinque Terre, kjer živi le okoli 240 prebivalcev in edina od petih priobalnih, ki nima dostopa do morja. Postavljena je namreč na vrhu 100 m visoke pečine. Bolj kot ostale vasi je povezana s celino, kar lahko opazimo tudi po arhitekturi vasi – hiše so nižje in bolj podobne hišam v notranjosti. Sledila sva glavni ulici Via Fieschi do trga piazzeta Ciapara, kjer sva se podala po ožjih uličicah, ki vse vodijo do glavnega trga Largo Taragio iz 18. stoletja s cerkvijo oz. oratorijem Sv. Katarine. Za cerkvijo je nogometno igrišče – ena od posebnosti vasic v Cinque Terre je to, da je skoraj ob vsaki cerkvi igrišče. Okrog cerkva je namreč največ ravnega prostora, primernega za igro otrok. Povsod drugje so stopnice ali strme ulice.
Presenetila me je pot od Corniglie do Vernazze. Začne se v olivnem nasadu nad Corniglio in v kratkem času kar precej pridobiš na višini, potem pa malo gor in malo dol. Pot nikakor ni bila med enostavnejšimi. Pa ne toliko naporna, čeprav sva hodila uro in pol. Zaradi rahlega dežja so bili kamni gladki, tako da je bilo potrebno paziti na vsak korak, se je pa našlo precej dam, ki so pot premagovale v balerinkah in celo japonkah …
Vernazza naj bi bila najznačilnejša in najlepša vasica Cinque Terre. Meni osebno je k srcu sicer bolj prirasla Manarola, ker je malo manjša, je pa Vernazza, obkrožena s terasami vinske trte, tudi zelo simpatična. Njeni začetki segajo v leto 1000, ko je postala obmorska baza pomembne družine Marchesi Obertenghi. Tudi sicer najbolj pritegnejo pozornost srednjeveški ostanki: utrdba iz 11. stoletja, grad Belforte s stolpom iz 15. stoletja, ki je bil v osnovi namenjen za obrambo vasi pred pirati. Še danes je izredno dobro ohranjen. Nanj sva se povzpela ravno v trenutku, ko je izza oblakov pokukalo sonce. Pogled nad mesto in obalo je bil čudovit. V pristanišču tik ob morju je cerkev, posvečena mestni zaščitnici Santa Margherita di Antiochia, zgrajena leta 1318 v genoveško-romanskem stilu. Posebnost te cerkve je, da ima temelje pod morjem. Kljub temu, da je zelo izpostavljena nepredvidljivemu morju, je izredno ohranjena, v notranjosti pa lahko občudujemo tri marmorne cerkvene ladje in neokrnjen oltar.
Ker sva vedela, da se v vasico še vrneva, sva se lažje odločila za nadaljevanje poti. Čakal naju je še zajeten kos poti do Monterossa – uro in pol hoje, vendar manj neugodne od prejšnje etape. Ponovno sva hodila med vinogradi, po romantičnih gozdičkih z zen potočki in nad grozljivimi skalnimi previsi.
Ko sva prispela v Monterosso, sva se najprej zapodila na mestno plažo. Ta dan je bila vse kaj drugega kot množično obiskana. Dve dami sta oblečeni počivali na ležalniku in brali knjigo, drugi so se ustavili le za toliko, da so v morje namočili utrujene noge. Le eno pogumno dekle je uživalo v metrskih valovih. To naju je vzpodbudilo, da sva sezula čevlje in preverila, če je voda dovolj topla za kopanje. No ja, bila je … pa tudi, če ne bi bila … prilika izgubljena, povrne se nobena … Že naslednji trenutek sem bila v kopalkah in v razburkanem morju … Balzam za dušo in telo!
Monterosso al Mare je največja in najbolj turistična od vseh vasi v Cinque Terre. Je tudi zgodovinski in kulturni center pokrajine. Njene korenine segajo v leto 1201. V času srednjega veka je bilo zgrajenih precej utrdb, s katerimi so zelo uspešno branili vas pred napadi piratov. Ostanke utrdb lahko občudujemo še danes v starem delu vasi, ki leži na hribčku San Cristoforo. Tu še vedno stojijo trije od 13-ih obrambnih stolpov. Že zaradi panorame pa se je bilo vredno povzpeti tudi do cerkvice San Francesco. Čeprav so naju noge že kar malo slabše ubogale, ko sva jim stopnice samo omenila …
Novejši del vasi leži v zalivu Fegina z veliko prodnato – pešečeno plažo. Do njega se pride skozi tunel ali čez hribček. Nama je bilo tokrat bolj všeč podzemlje :-). Šla sva do železniške postaje, ki je v Fegini, kjer sva na žalost potrdila Cinque Terre Card (vstopnico) in šla nazaj v Riomaggiore. Namig … ta dan sva samo pešačila. Za pešačenje po modri poti moraš vstopnico samo pokazati in je ni potrebno potrjevati. Ker sva se z vlakom peljala prvič šele zvečer, bi lahko takrat kupila samo enosmerno vozovnico za Riomaggiore za 1,40 € in bi nama vstopnica za nacionalni park veljala še en dan dlje, saj bi jo lahko potrdila šele naslednje jutro pred prvo vožnjo z vlakom …
Ko sva prispela v Riomaggiore, sva pohitela v sobo, da sva se znebila (zdaj že) težkih planinskih čevljev, se stuširala in preoblekla, ter šla na špagete v restavracijo Lanterna. Majhna domača ošterija ima zelo dobro hrano. Da laže počakaš na ‘pravo hrano’, postrežejo kruh, ki ga pečejo sami in izvrstno domače olivno olje. Povedati moram, da je bila to tudi edina restavracija, kjer pogrinjka niso dodatno računali! Po odlični večerji in kozarcu ali dveh njihovega vina, ki mi je šel naravnost v kolena in glavo, sem padla v posteljo in se za hip zbudila samo, ko je sredi noči domov prišel zgornji sosed …
2. dan: ‘cinque cappuccini’, ki se kmalu sprevrže v ‘cinque vini’ v Cinque Terre …
Prebudila sva se v deževen dan. Najine noge so kazale sledove utrujenosti pešačenja prejšnjega dne. Zato sva se soglasno odločila, da greva ta dan po vaseh ‘športno’ – ‘hop on’ ter ‘hop off the train’ – po poti imenovani ‘Cinque Terre e cinque cappuccini’ :-).
Začela sva z ogledom, prejšnji dan zanemarjenega, Riomaggiora. Precej velika vas, stisnjena med dva hriba, prepredena z uličicami tako, da hitro izgubiš orientacijo. Njene korenine segajo daleč nazaj. Leta 1250 so se prebivalci majhnih vasi vzdolž obale Casen, Cacinagora, Saricò in Lemen odločili, da skupaj ustanovijo Riomaggiore. Vas je dobila ime po reki, ki teče pod ulicami. Njene hiše so značilne stolpičaste oblike (ozke in visoke), imenujejo jih case torri in imajo dva vhoda – enega spredaj, drugega zadaj z zgornje ulice. V preteklosti je domačinom to zagotavljalo varen umik v primeru napada. Najlepše vidne so te hiše v starem zalivu Marina Piccola, ki je bil seveda tudi poln čolnov na suhem. Zdaj že veva, da to ni dober znak … to pomeni, da se vreme danes še ne bo popravilo. Vendar se ne pustiva spraviti v slabo voljo in greva naprej v zgornji del vasi, kjer je spet otroško igrišče ob cerkvi San Giovanni Battista iz leta 1340. Nadaljujeva mimo mestne hiše z ogromno sliko na fasadi do gradu Riomaggiore. Gradič je od zunaj lepo ohranjen in ponuja lep razgled nad mesto. V notranjosti pa imajo namesto restavracije ali muzeja konferenčno sobo. Nekako ne spada v ta ambient.
na 382 stopnicah … Tudi v Vernazzi sva se ponovno ustavila in opazovala vaške mladeniče, ki so se v meter in pol visokih valovih kopali ob skalnati obali. Da so prišli iz vode, so morali ‘zajahati’ val, ki jih je dvignil na pomol. Ne pravijo zastonj ‘mladost je norost’ … V Monterossu pa sva že drugi dan zapored neuspešno iskala solilnico inčunov in še danes ne veva, kam se nama je skrila …Ta dan sva obiskala vse cerkvice, pokopališča, pila kavice, jedla najboljše inčune z limono in olivnim oljem, olive, pila vino in se sprehajala po romantičnem nočnem Riomaggioru … To je bil dan počitka in užitka.
3. dan
Jutranji pogled skozi okno je bil še vedno bolj žalosten, a vseeno – Hura! Ni dežja! 🙂 Pred nama je celodnevni pohod po Via dei Santuari, skoraj planinski poti, ki poteka med cerkvicami nad vasmi Cinque Terre. Pohodne čevlje na noge, napolniti nahrbtnike s prigrizki, vodo in kar je najpomembneje na tokratnem popotovanju – pelerino in dežnikom in pot pod noge. No, ne ravno takoj … Ni se nama ljubilo že tretje jutro zapored hoditi v procesiji po La Via dell’Amore (in še kupiti karte za nacionalni park), zato sva se do Manarole peljala z vlakom. Ker prvi dan nisva bila dovolj iznajdljiva, sva morala sedaj kupiti prvo današnjo vozovnico (čeprav je cena zanemarljiva – 1,40 € za oba). Ker nisva vedela, da morava tudi to potrditi na avtomatu na železniški postaji, sva se takorekoč ‘švercala’, za kar pa je zagrožena kar neugodna kazen v višini 50 € …
V Manaroli sva po markirani poti krenila proti Volastri. Najprej rahel vzpon po stranski cesti, nato pa prvih 50 stopnic za ogrevanje, ki so naju nagradile s sladkim grozdjem, ki tokrat ni bilo za ograjo ali pod ključem (pa bi moralo biti :-)). Pravzaprav bi lahko pot Via dei Santuari preimenovali v ‘pot kulinaričnih užitkov’ ali ‘pot rabutanja’ :-). Sladko grozdje – belo in rdeče, takšne in drugačne sorte (poznavalsko, a ne? 🙂 ), smokve, robide, hruške in kiviji, ki bi lahko še kakšen teden ali dva dlje zoreli … V tem letnem času malice v nahrbntniku ne potrebuješ …
Po premaganih 510 stopnicah je pot postala bolj položna in mimogrede sva bila v Volastri. Vas je zelo zanimiva. Ulice so krožne, njihovega centra, kamor se stekajo, nisva našla – ni bila ne cerkev, ne edini bar v vasi, kjer sva pri sitni natakarici stlačena med hladilnik in šank popila kavo. 
Ogledala sva si še cerkvico Nostra Signora della Salute z zanimivimi marmornatimi tlemi (3D kocke). Najina naslednja postaja je bila cerkev Nostra Signora delle Grazie v vasici San Bernardino, majhni vasici z ne več kot 10 hišami. Pot do tja je bila položna, vendar dolga. Vila se je ob pobočju hribov. Hodila sva po gozdovih, po grapah so tekli potočki (še niso postali hudourniki) in če že v Sloveniji ne, sva tam našla polno lisičk. Škoda, da v sobi nisva imela možnosti za pripravo gobic z jajčko. Bilo bi jih kar za pošten zajtrk.
Cerkvica v San Bernardinu je bila zaklenjena, ni pa bil zaklenjen bar, v katerem so nama postregli z ledeno mrzlim pivom Moretti. Dobro pivo … no, po dveh urah hoje bi bilo najbrž še kakšno manj dobro pivo odlično :-). Še kratek ogled vasice in naprej do cerkvice Nostra Signora di Reggio nad Vernazzo, ki se skriva za mogočnim drevoredom (na 317 m nad morjem). Na vseh slikah cerkev izgleda, kot da bi bila iz belega in zelenega marmorja, a je le pobarvana tako :-(. Od cerkve do Vernazze se tlakovana pot navzdol vije cikcak s številnimi kapelicami na vsakem ovinku. Za zaključek pohoda naju je na poti navzdol še malo stuširalo, zato sva šla iz Vernazze z vlakom nazaj v Riomaggiore, zvečer pa spet na vlak in v Manarolo, ki nama je bila od vseh vasic v Cinque Terre najbolj všeč, na večerjo. Ob pivu sva obujala spomine in strnila vtise tega dne. Ta pohod lahko vsem samo priporočam. Poti so bile vseskozi dobro označene, tako da se nisva nikjer izgubila. Srečala sva le dve skupinici turistov, sicer pa sva bila prepuščena le naravi in sama sebi. Lepo.
4. dan – Groppo, Sarzana in vožnja nazaj v Celje
Celo noč je močno deževalo in grmelo. Zjutraj sem kar malo s strahom odgrnila rolete, toda … Pozdravilo me je idilično sončno jutro brez oblačka na nebu. Kot da bi se vreme norčevalo. Pri takšnem dnevu naj greva v avto in domov?! Hitro pobrskam po izpiskih o Cinque Terre. Odločiva se, da se z avtom odpeljeva v Groppo, potem pa do Sarzane in okoli dvanajstih kreneva proti domu. Skoraj se je izšlo :-).
Ob vožnji proti Groppu vidiva Cinque Terre v povsem novi luči. Prej rahlo melanholična pokrajina je zažarela v vsej svoji lepoti, ko so jo božali sončni žarki. Povsem druga pokrajina. Kratek sprehod po Groppu, kjer sva ob cesti zagledala star mlin, ki sva ga prejšnje dni neuspešno iskala v Manaroli …
Cesta do Sarzane je vodila skozi La Specio, večje pristaniško mesto. Za obzidjem je bil vojaški del marine, kjer sta bili parkirani dve podmornici in nekaj velikih vojaških ladij.
Tik pred Sarzano sva dvakrat zgrešila pravo cesto in sva skoraj že obupala. Pa bi bilo škoda, saj je Sarzana izredno lepo mesto, mesto z dušo, katerega začetki segajo v 13. stoletje. Mestu je uspelo vse do današnjih dni ohraniti kar dva mogočna gradova – Firmafede, ki so ga zgradili Pisanci in zgornji grad – staro škofovsko rezidenco Sarzanello.
Avto sva pustila na parkirišču pred železniško postajo in prehodila celo mesto po dolgem in počez. Levo od glavnih vhodnih vrat v mesto se bohotijo meščanske vile, na desno pa vodi pot do spodnjega gradu Firmafede. Izredno lep in ohranjen grad s šestimi obrambnimi stolpi. V notranjosti so imeli ta dan bio tržnico in kongres bio kmetovalcev.
Sredi mesta sva se ustavila na trgu, kjer stoji mogočna katedrala Santa Maria Assunta, z bogato izrezljanim lesenim stropom, velikimi orglami, zanimivim portalom in oltarji. Na trgu pred mestno hišo pa sem jaz izgubila občutek za čas … Znašla sva se sredi tržnice, kjer so prodajali sire, pekovske izdelke, mesnine, začimbe … Še dobro, da je bilo vse precej drago, sicer ne vem, kako bi se odtrgala od tam.Vsekakor bo potrebno v Sarzano še enkrat, saj je preveč lepo mesto le za nekajurni ogled. Naju pa je čakala še dolga pot do doma … Morala sva na pot, saj sva planirano uro odhoda že pošteno prekoračila. V tišini in oba zatopljena v svoje misli sva se pozno zvečer vrnila domov. Kam pa gremo za krompirjeve počitnice?
Značke: Cinque Terre, hribi, Italija, ogledi, peš po vaseh Cinque Terre, pohod, potovanje, predlog ogledov