AlentejoVerjetno ene naših zadnjih družinskih počitnic v običajni zasedbi smo preživeli na Portugalskem, razpeti med velikimi mesti, gradovi, majhnimi simpatičnimi srednjeveškimi vasicami, grobo gorsko pokrajino, vinogradi, nežnimi livadami Alenteja, nasadi plutovcev… Zelo raznolika, nikoli dolgočasna in čudovita pokrajina.

Potniki: 2 odrasla + 2 otroka

Čas: od 23. 4. do 1. 5. 2015

Stroški in prenočišča:  Lisbona – Refuge in Santa Marta,  Obidos – Hotel Rainha Santa Isabel,  Coimbra – Lusa Atenas, Porto – Hotel Estoril Porto, Trancoso – : Residencial Sao Bartolomeu, Castelo Branco – Residencial Terminal, Evora – Burgos Hostel, letalske karte: 85 € (Easyjet), parkirnina na letališču: 28 €, prevoz letališče – center Madrida z metrojem (1,90 €), najem avtomobila (180 €), avtoceste v območju Porta imajo avtomatsko cestninjenje (že od Aveira dalje proti Portu in vse do Trancosa; čeprav bi za najem naprave za avtomatsko cestninjenje morali plačati, smo se temu nekako izognili; tudi naknadno nam porabljene vsote niso odtegnili s kartice).

Posebej vredno ogleda: Mata Nacional do Buçaco, Aveiro, Porto, Sintra, Obidos, Trancoso, Elvas, Evora, Zvezdno gorovje.

Iz dneva v dan

1. dan: Celje – Milano – Lizbona

Že drugo potovanje letos smo začeli iz Milana. Tokrat iz še bolj oddaljenega letališča Malpensa. K sreči je bil polet popoldne, zato smo lahko od doma odšli šele po zajtrku. Po dolgih šestih urah vožnje smo prispeli v Malpenso, opravili s formalnostmi na letališču in se vkrcali na letalo. A tokrat nismo poleteli pravočasno. Na letalo so naložili vso prtljago, vendar se lastnik dveh kovčkov ni vkrcal. Zato so morali vso prtljago razložiti in poiskati kovčke brez lastnika, da so ostali v Milanu. Po več kot pol ure zabavanja s prtljago smo končno poleteli proti Portugalski. Pristali smo pozno večer. Bili smo preveč utrujeni za pohajkovanje po večerni Lizboni. Energije je bilo le še za iskanje najbližje pizzerije in kozarček piva.

2. dan: Lizbona

Lizbona, prestolnica in hkrati največje mesto Portugalske s 550.000 prebivalci in 100 km2 površine, se razteza čez sedem gričev. To lahko opaziš na vsakem koraku, ko se dvigaš in spuščaš po ulicah.

LizbonaKot običajno sva se z možem zbudila pred ostalimi. Še pred zajtrkom sva šla na jutranji sprehod in ne daleč od hotela našla čudovit park Eduardo VII z lepim razgledom čez Lizbono, vse do reke Tejo, ki je od tu videti kot morje. Opazovala sva, kako se mesto počasi prebuja. Žal pa se je namesto sonca počasi pričel prebujati dež, ki nas je po malem spremljal še naslednje tri dni …

Mosteiro dos JerónimosPo zajtrku smo šli z avtobusom v četrt Belem, dom številnih muzejev, palač in predvsem najboljših slaščic. Najprej smo šli mimo ogromnega trga Jardim da Praça do Império pred samostanom manuelinskega sloga iz 16. stoletja,  Mosteiro dos Jerónimos. Prvi samostan je na tem mestu dal zgraditi znameniti Henrik Pomorščak v moralno oporo pomorščakom, ki so imeli Belem za izhodiščno točko za plutje po morjih. Samostan, ki ga vidimo danes, pa je dal v 15. stoletju zgraditi kralj Manuel I. Pohajkovanje smo nadaljevali ob reki mimo največjega spomenika odkritjem (Padrão dos Descobrim entos) vse do Torre de Belem, utrdbe iz 15. stoletja, ki stoji čisto na bregu reke. V bližini je še Belem towerpredsedniška palača,  ki jo je Janez V. kupil za skrivne zmenke s svojimi ljubicami. Potres leta 1755 je palačo sicer močno zamajal, a ji je prizanesel in je v uporabi še danes. Z izobešeno zeleno zastavo oznanjajo prisotnost predsednika v palači. A nas je bolj kot samostani in palače vleklo na znamenito belešAntiga Confeitaria de Belémko slaščico, t.i. pasteis de Belem v slaščičarno Antiga Confeitaria de Belém (Rua de Belém). Ob prvem obisku slaščičarne smo uspešno ‘po balkansko’ šli mimo dolge vrste čakajočih in smo do odlične slaščice prišli kar hitro. Ker pa je bila majhna tortica iz listnatega testa, polnjena z jajčno vanilijevo kremo res zelo dobra, smo morali ponjo še enkrat, a tokrat v vrsto :).

PPraça do Comercioo slaščici in kavici pa spet na bus in nazaj v četrt Baxia. Pričeli smo z največjim trgom v Lizboni, Praça do Comercio. Trg, narejen po potresu, je s svojo impozantno velikostjo pravo nasprotje ozkim in vijugastim uličicam okoliških hribčkov. Vsi elementi trga, vključno s kipom kralja Joséta I, so iz 18. stoletja. Edine spremembe, ki so se v tem času dogodile na trgu, so barve – originalna barva stavb na trgu je bila rumena, leta  1910 so trg republikanci stavbe okoli trga prebarvali na roza, danes pa vas spet pozdravi originalna rumena barva. Na severni strani se s trga v četrt Baxia stopi skozi Slavolok zmage. To je poslovna četrt s številnimi trgovinami, restavracijami in poslovnimi stavbami. Glavna nakupovalna ulica je Ruo Augusto. Tej se seveda tudi mi z našimi najstAscensor do Lavraniki nismo mogli izogniti, a še prej smo morali zadovoljiti naše pajke, ki so kMercado da Ribeiraljub slaščicam spet pletli mreže v naših trebuščkih. Zato smo šli na bližnjo tržnico. Mercado da Ribeira  je ena najstarejših tržnic v Lizboni, zgrajena leta 1885. Znana kot veletržnica do leta 2000, kjer si lahko našel rože, sadje, ribe, meso, kruh in drugo hrano, je danes tržnica za maloprodajo, s sadjem, zelenjavo, siri, pršutom, raznovrstnimi konzervami rib in restavracijami. Marsikaj je zašlo v naš nahrbtnik, kajti za tem smo se odpravili do Jardim do Torel (Rua de Julio de Andrade) na piknik. Iz parka je lep razgled na Lizbono. Do tja smo se peljali s tramvajem Ascensor do Lavra (Calçada do Lavra), najstarejšim vzpenjajočim tramvajem v Lizboni.

Od tu smo se spustili nazaj v četrt Baxia, da bi šli do tramvaja št. 28, ki nas je odpeljal na grad. Šli smo ravno po pravi ulici (le kdo je načrtoval pot :-)), da smo naleteli na najbolj znano prodajalno ginjinhe. Ginjinha je tradicionalna portugalska pijača, narejena iz češenj. Najbolj znana je iz pokrajine Alcobaça, najbolj tradicionalno pa se pije v Obidosu in centralni Lizboni, menda še posebej na trgu Largo São Domingos (kjer smo se slučajno znašli mi). Seveda smo morali poskusiti to znamenito pijačo, ki jo mi poznamo pod imenom češnjev liker in jo ima skoraj vsaka babica v svoji shrambi …

Grad São JorgeŠe preden je sonce zašlo, nam je uspelo priti do grada São Jorge. Z zidov in stolpov srednjeveške trdnjave se nam je odprl sijajen razgled na mesto in okolico. Utrdbo so zgradili Mavri sredi 11. stoletja. V gradu smo si želeli ogledati »črno sobano«, kjer lahko na zaslonu opazuješ Lizbono, preslikano s pomočjo sistema leč in zrcal v realnem času, a smo bili žal prepozni, saj je bila že zaprta (zaprejo ob petih). Zato smo se sprehodili po obzidju in se spočili v parku ob gradu.fado

Dan smo zaključili v četrti Alfama, najstarejšem predelu v Lizboni, rojstnem kraju fado glasbe. Alfama je več ali manj edina četrt mesta, ki ji je katastrofalni potres leta 1755, ki je uničil več kot 80 % mesta, prizanesel. V ozkih ulicah četrti Alfama je še danes moč čutiti starodavni 400-letni mavrski pridih, na stenah hiš pa najdeš tudi takšne umetnine, kot jo lahko vidite na sliki desno.

3. dan: Lizbona – Cascais – Cabo da Rocca – Sintra – Mafra – Obidos

CascaisZjutraj smo že zgodaj krenili na letališče, kjer smo najeli avto za nadaljevanje našega potepanja po Portugalski. Namenili smo se proti severu. Naš prvi postanek je bil v pol ure oddaljenem letoviškem kraju Cascais. Nekoč zaspana ribiška vasica je postala poletni raj za ljubitelje valov, vse odkar je sem leta 1870 kralj Luis I. preselil svoje poletne aktivnostiTržnica Cascais –  v palačo Palácio da Cidadela. Palača je bila v 19. in 20. stoletju počitniški resort kraljeve družine, danes pa je v njej prestižni hotel. Avto smo parkirali v bližini tržnice in se sprehodili po mestu do mestne hiše Câmara Municipal De Cascais in do palače. Mesto ni nič posebnega, mondeno pa je še danes. V pristanišču so parkirane prestižne jahte, ulice pa so polne butikov znanih blagovnih znamk. Za nas nič kaj privlačnega, razen obiska tržnice. Kupili smo kruh, ki so ga ravno vzeli iz krušne peči Cabo de Rocasredi tržnice in napolnili nahrbtnik s siri in salamami za naš piknik na najbolj zahodnem delu celinske Evrope – rtu Cabo da Roca.  Na rtu stoji svetilnik iz leta 1722, ki je najbrž varno pripeljal v pristanišče marsikaterega pomorščaka. Po krajšem obhodu po pečinah smo zavzeli prostor ob obzidju pri svetilniku, Ananas z Madeirekjer ni nič pihalo in imeli piknik s čudovitim razgledom. Čeprav nas je vreme vseskozi strašilo z dežjem, je zdržalo, da smo suhi pojedli malico in za posladek še nenavadni, a dober ananas z Madeire. Manj sreče smo imeli s klobaso, ki je bila ‘tako dobro žilava’, da jo je še pes, ki smo mu jo dali, nezaupljivo gledal, preden se je je lotil :-).

Po pol ure vožnje smo prispeli v Sintro, mesto, ki je uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Mesto je znano po tem, da so ga portugalski kralji in veljaki izbrali za svojo poletno rezidenco in tam gradili svoje dvorce in parke.

Palácio da PenaŠe preden smo se pripeljali do mesta, smo si sredi slikovitega gozda, ki se razteza po pobočjih hriba nad Sintro, ogledali Palácio da PenaPo mnenju mnogih je vrhunec Sintre ravno ta domišljijska palača, ki jo je sredi 19. stoletja zgradil Nemec Baron von Eschwege. Mi pa smo jo doživeli verjetno še posebej dramatično. Ko smo se proti palači vzpenjali skozi park, Palácio da Pena1ki jo obkroža, se je le občasno prikazala izza meglic. Nato pa se je za trenutek pokazalo sonce in pokazala se je v vsej svoji bizarni lepoti, odštekani mešanici različnih arhitekturnih stilov. Vhod je tipično arabskega sloga (portal v obliki ključavnice), pod balkonom bedi Triton, pol človek, pol riba, izrezljani stropi z arabskim pridihom, razstava keramike, opremljene sobane … Najbolj bodeta v oči tuš in WC školjka. Grad smo obhodili po obzidju, od koder se mora v lepem vremenu videti kar daleč naokoli. Menda je lep razgled na pogorje Sierra de Sintra in nad ravnice Lizbone. Mi pa smo le vsakih nekaj minut na sosednjem hribu za trenutek ugledali ostanke gradu Castelo dos Mouros iz 8. stoletja.

SintraV centru starega mestnega jedra smo začeli z ogledom Palácio Nacional de Sintra iz 14. stoletja, ki ima dva nenavadna visoka poševna dimnika. Potem pa se je ulilo kot iz škafa. Malo smo se skrivali pod dežniki, vedrili v slaščičarni, a nekega pravega veselja z ogledi ta dan nismo več imeli. Menda sta v bližini še dve palači, prav tako vredni ogleda – Quinta da Regaleiro in Monserrate. Pri obeh so ogledi zunanji in sploh pri slednjem menda bolj kot stavba očarajo  vrtovi tega gradu, zato smo ju mi zaradi dežja, ki ni in ni hotel ponehati, izpustili. Bo pa potrebno slej kot prej še na obisk v Quinta da Regaleiro z vodnjakom, ki simbolizira devet krogov Dantejevega pekla …

Mosteiro Pálacio Nacional de MafraOdpeljali smo se naprej do Mafre. Mesto ni nič posebneha, ogleda pa je vreden samostan Mosteiro Pálacio Nacional de Mafra, baročna palača iz 18. stoletja, ki je Portugalce skoraj spravila v bankot. Samostan je ustanovil kralj Joao V. Prvotno je bil mišljen kot preprost samostan, ampak ko je v kraljevo blagajno pričel pritekati denar iz bogastev Brazilije, je ekstravaganten monarh razširil samostan v razkošno palačo z veličastno bazliko, ki jo je gradilo 50.000 ljudi. Celoten kompleks obsega 40.000 m2, več kot 1.200 soban, 5.000 vrat in 156 stopnišč. Ironija je, da je bila kraljevska rezidenca le redko zasedena. Obiskovali so jo le tisti člani kraljeve družine, ki so imeli radi lov.

Obidos Naša zadnja destinacija ta dan je bilo mestece Obidos. To je najbolj romantično portugalsko mesto, kar sem jih videla na tem potovanju. Pravijo, da je najboljši način, da občutiš romantično atmosfero mesta, da v njem prespiš. In to smo naredili tudi mi. V mesto smo prispeli pozno popoldne. Šli smo do hotela, ki je bil v samem starem mestnem jedru, za mestnim obzidjem. Krasen hotel, urejen v starinskem slogu. Meni je bil všeč, mladina pa se je malo zmrdovala :-). Ko se je začelo temniti, smo šli po mestu. Niti močan naliv nas ni pregnal pod streho. Romantično razsvetljene ulice, grad in obzidje so imele eno samo napako – nobene restavracije ali gostilne ni bilo odprte po deveti uri. Komaj smo našli odprto prodajalno vina, da smo kupili buteljko in jo v hotelu spili pred zasluženim počitkom.

4. dan: Obidos – Alcobaça – Nazare – Leria – Pombal – Coimbra

Obidos1Zjutraj sva vstala zgodaj, saj sva si hotela ogledati, kako se mesto prebuja. Šla sva po glavni ulici Rua Direita, ki vodi od mestnih vrat do glavnega trga Praça de Santa Maria, kjer je lepa fontana iz 15. stoletja, mestni muzej in cerkev Santa Maria, zaključi pa se pri dragulju mesta – gradu. Mesto ni romantično le zvečer ali zaradi tega, ker je mesto podaril kralj Denis kraljici Isabeli  na njun poročni dan leta 1282. Romantičnega ga naredijo kamnite ulice, barvne hiše, gotska vhodna vrata, okrašena z rožami, predvsem pa lepo ohranjen grad in srednjeveško obzidje, s katerega sva opazovala vzhajajoče sonce.

NazareTokrat mi je bilo kar malo žal, da smo že morali naprej, a pravzaprav smo videli vse, razen kakšnega muzeja. Našo portugalsko odisejado smo nadaljevali proti ribiški vasici Nazaré. Sem nas niso vlekle hiše, cerkve ali gradovi, temveč Atlantik in pNazare1eščena plaža. Najstniki so namakali noge in uživali v bežanju pred valovi, prijatelj pa se je ojunačil in celo zaplaval navkljub visokim valovom. Še dobro, da nismo prej opazili opozorilne table … Posušili smo se ob ogromnem sladoledu s svežimi jagodami in kavici, pri naključnem potepanju ob obali pa je moj fotograf naletel na domačinko, ki je sušila ribe in hobotnice. Mesta nismo kaj preveč raziskovali, čeprav v gornji del mesta, ki je na 100 m visoki pečini, vozi tudi vzpenjača.

AlcobaçaPot smo nadaljevali do mesteca Alcobaça na sotočju dveh rek – reke Alcoa in reke Baça. Mesto je najbolj znano po ogromnem samostanu Monastery of Alcobaça (pod Unescovo zaščito) in ga ne morete zgrešiti. Samostan je zelo podobne arhitekture kot palača v Mafri. V 12. stoletju ga je ustanovil  kralj Alfonso I. Notranjosti si nismo ogledali, ker so večinoma bolj  priporočali izgubljanje po ozkih ulicah vasi za samostanom kot notranji ogled (v samostanuLeiria sta grobnici kralja Pedra in Isabele, zanimiva je menda tudi samostanska kuhinja). A name niti mesto ni naredilo posebnega vtisa. Dosti bolj zanimivo je bilo v Leiriji. Zapeljali smo se do gradu, se sprehajali po parku in iskali prostor za piknik. Našli smo ga v grajskem stolpu (desni na sliki) s čudovitim razgledom nad mesto. Če bi nas takrat kdo videl …

PlombalUstavili smo se še v Pombalu, simpatičnem mestu, nad katerim (spet) kraljuje grad. Po kar nekaj stopnicah, ki so nas spominjale na pot na Celjsko kočo, smo prisopihali do vrha in bili nagrajeni s slaščičarno z najlepšim razgledom na mesto – čez celo steno slaščičarne imajo namreč panoramsko steklo. S strahom smo naročili kave in bili prijetno presenečeni, ko smo dobili račun. Ni bil prav nič višji kot pri nas.

Coimbra1Ta dan smo spali v univerzitetnem mestu Coimbra. V mestu je bila grozna gneča. Povsod polno avtomobilov, tako da smo komaj našli parkirni prostor. Kasneje smo videli, zakaj … ravno ta dan je bila prireditev Mavrični tek, zato so bile nekatere ulice zaprte za promet, druge pa zato toliko bolj zasedene. Po peš coni pa so se sprehajali mavrični tekači, ki so jih zasuli z barvnim prahom …

Ne vem zakaj, ampak predstavljala sem si , da bo mesto bolj posebno. Pritegnila me je le glavna ulica in univerza, sicer pa se mi ni zdelo nič posebnega. Mogoče bi si morali ogledati botanični vrt Jardim Botánico (del univerze), Jardims da Quinta das Lágrimas, kjer se je odvijala portugalska različica Romea in Julije ali Portugal dos Pequenitos, tematski park z miniaturami znamenitih stavb s cele Portugalske, da bi mesto na nas naredilo boljši vtis …

Kar nekaj je cerkva –  Igreja de Santa Cruz ima lep portal, njeno pravo nasprotje je s čistimi linijami, brez okraskov stara cerkev Sé Velha, potem pa je tu še nova katedrala Sé Nova, Mosteiro de Santa Clara-a-Nova, Mosteiro de Santa Clara-a-Velha … Najlepši del – univerzo – smo si pustili za naslednje jutro.

5. dan: Coimbra – Mata Nacional do Buçaco – Aveiro – Porto

Coimbra V drugi najstarejši univerzi v Evropi, ki je bila  ustanovljena v Lisboni l. 1290 in preseljena  v Coimbro l. 1537, je med drugim univerzitetna knjižnica Biblioteca Joanina, ki se jo vsekakor splača obiskati. Stavba predstavlja tako rekoč trezor, v katerem je shranjenih preko 300.000 srednjeveških knjig in rokopisov. Prostor je bil že zgrajen z namenom, da bodo v njem shranjene knjige. Z debelimi zidovi so omogočili ravno pravo klimo v prostoru, police so naredili iz trdnega hrasta, da jih ne ogrožajo lesni črvi, za odstranjevanje moljev pa so v knjižnico naselili netopirje, ki vsako noč pospravijo vse neželene insekte. Da pa bi velike lesene mize v knjižnici zavarovali pred njihovimi iztrebki, jih vsako noč pogrnejo z velikimi plahtami.

Za ogled smo rezervirali karte že doma preko interneta, a smo ugotovili, da smo samo po nepotrebnem zapravili 4 €, kolikor so nam zaračunali za rezervacijo. Pred knjižnico smo bili okoli pol desetih zjutraj in bili smo edini obiskovalci. Če je vedno tako, pa ne vem …

Poiskali smo še trgovinico za nakup sestavin za ‘picnic basket’, kajti naša naslednja postojanka je bil pol ure oddaljen nacionalni park – Mata Nacional do Buçaco.

Mata Nacional do BuçacoMata Nacional do Buçaco  je čudovit park, okoli katerega se dviga visoko kamnito obzidje, v njem pa je skrita kraljevi lovski dvorec, ki je danes preurejen v prestižni hotel. Parkirali smo tik ob hotelu in se odpravili raziskovati park ter iskati primeren prostor za naš piknik. Kot je postala že navada, je bil to prostor z najlepšim razgledom na okolico. Sedeli smo na obzidju in malicali. Iz daljave so se pričeli približevati grozeči oblaki, ki so nas pregnali nazaj proti avtu. A nismo prišli do tja, ko se je vlilo kot iz škafa. Otroci so zdivjali v avto, mi pa smo se odločili, da pod pretvezo, če se da v hotelu dobiti kakšno kavoHotel, pogledamo še notranjost tega čudovitega dvorca. Prestrašeno sem pogledala skozi vrata hotela in še nekaj komentirala, ko me nekdo strogo nagovori “5 € for entrance”… Skoraj sem se že obrnila, on pa se začne smejati. Bila sta dva Slovenca in sta se malo pošalila na moj račun 🙂 (bila sta tudi skoraj edina, ki smo ju srečali v devetih dneh na Portugalskem).

Velikansko drevoPo kavici smo se odločili poiskati izvir potočka, ki se preko 144 stopnic spušča v dolino. To je bil pravi podvig … Iskali smo seveda na povsem napačnem mestu in tudi vsi, ki smo jih spraševali, so nas prav čudno usmerjali. Obupani smo se z avtom že spuPot orjaških praprotiščali v dolino, ko smo pri velikanskem drevesu zagledali smerokaz. Parkirali smo in hodili peš skoraj 20 minut do potočka (takrat smo ugotovili, da bi lahko parkirali tudi čisto zraven). Malo pred kaskadami smo naleteli na nasad orjaških praproti. Česa podobnega še nikoli nisem videla. Praproti z deblom! Počutila sem se kot v jurskem parku. Naravnost čudovito!

Odpeljali smo se dalje. Po 45 minutah vožnje smo prispeli nazaj ob morje v slikovito mesto Aveiro, ki ga imenujejo tudi portugalske AveiroBenetke. Verjetno zaradi kanala in čolnov, barvnih gondol, podobnih tistim v Benetkah, s katerimi se lahko voziš po kanalih mesta. Lepe stavbe, naravna laguna in kanal, vrtovi in parki naredijo to mestece prav očarljivo. Najeli smo brezplačna mestna kolesa BUGA in mestece prekolesarili po dolgem in počez. V bližini parka Jardim do Rossio smo v eni od slaščičarn poskusili lokalno slaščico na jajčni osnovi, t.i. ovos moles. Moje mnenje – slaščico velja samo poskusiti :-). Laično bi jo poimenovala sladkan rumenjak v hostiji!

Zadnja postaja ta dan je bil Porto. Čudovito, živahno, zanimivo mesto, ki se ga ne moreš naveličati.  Obhod smo začeli  po osrednji  aveniji z bogatimi stavbami (večinoma bankami in hoteli ter kavarnami) in osrednjo promenado, ki je bila še do leta 2006 parkovno urejena Avenida dos Aliados do mestne hiše Camara Municipal s 70 m zvonikom, ki je narejena iz granita in marmorja ter pod opaznim vplivom Firenc. Pred stavbo je kip portugalskega pisatelja Almeida Garretta. Na drugi strani avenije pa je trg Praça da Liberdade, okrašen s kipom kralja Pedra IV na konju.

Najožja hiša na svetuNa Rua do Carmo je cerkev z zanimivo fasado – t.i. azulejosi na cerkvi. Pravzaprav sta to dve cerkvi – Igreja dos Carmelitas (na levi) in Igreja do Carmo, med katerima je najožja hiša na svetu, široka le 1 m. Hiša že 20 let ni več naseljena, zgrajena pa je bila zato, ker je bilo v tistem času z zakonom prepovedano, da bi imeli dve cerkvi skupno steno, hkrati pa je zagotavljala čistost med menihi Carmo in nunami Carmelitas, ‘lastniki’ teh dveh cerkva.

Čisto blizu je Universidade do Porto, ena največjih portugalskih univerz. Nadaljevali smo proti Palacio da Bolsa. Nekdanjo borzo smo si ogledali le od zunaj. Pompozna stavba  iz 19. stoletja z neoklasičPorto železniška postajano fasado ima menda tako bogato notranjost, da bi jo dokaj enostavno zamenjali s kraljevo palačo. Žal pa smo bili pozni in je bila že zaprta. Vredna ogleda pa je tudi železniška postaja, okrašena s prizori iz časov kraljev in vitezov na ploščicah.

Za večerjo smo želeli poskusiti Tripas à moda do Porto – vampe z belim fižolom in klobaso. Receptorka v našem hotelu je priporočala restavracijo Adega São Nicolau, ki smo jo precej dolgo neuspešno iskali zaradi moje, tokrat izjemno “dobre”, orientacije :-). Opomba meni: “Ko si prvič v mestu in se še ne znajdeš, je včasih dobro, če veš, da je reka običajno spodaj – da ne teče zgoraj … potem ti včasih, ko si že povsem utrujen in želiš na pivo ob rečno nabrežje, ni potrebno zastonj hoditi v kak breg!” Kot vedno pa nam je tudi tokrat na pomoč priskočil Google in nas le pripeljal pred restavracijo. Naročili smo tripas in naj se še tako čudno sliši, na koncu smo ugotovili, da je jed izjemno okusna! Naj pa opozoriPortom, da imajo porcije primerne za dva.

Le nekaj korakov stran od restavracije so obrežja reke Douro, ki so zvečer izjemno romantična. Sprehajali smo se ob reki in le stežka smo se odločili za vrnitev v hotel na zaslužen počitek.

6. dan: Porto – dolina reke Duoro (via Santa Maria de Sardoura), Pinhão – Trancoso

Câmara do PortoDopoldne smo še namenili ogledu Porta. Šli smo po Avenidi dos Aliados, kjer na koncu promenaPorto - razgled z gradude na trgu od leta 1920 stoji mestna hiša Câmara do Porto. Nato smo se povzpeli na grajski hrib, od koder je čudovit razgled na griče Porta in se za tem spustili po stopnicah, levo in desno ukleščenih med hiše, zgoraj pa jih zamejuje most Ponte Luis, značilen železen most, katerega konstrukcija spominja na Porto quintaEifflov stolp. Na drugi strani reke Duoro, v četrti Calem, se nahajajo številne vinske kleti portovca. Le kPortovciako bi lahko bilo drugače – otroka sta šla v “šoping”, midva pa v najstarejšo vinsko klet (The Oldest Port Wine House) na pokušino.

Nazaj grede sva kupila še tradicionalni “Francesinha” sendvič za naš naslednji piknik. Mislila sva, da je to običajen sendvič, polnjen z mesom, dobila pa sva ravno prav pikanten sendvič zavit v testenine v paradižnikovi omaki. Vroč! Zato naju je natakarica malo čudno pogledala, ko sva naročila za ‘to go’… Čeprav sva se odločala, ali ga naj pojeva kar takoj, sva kljub vsemu počakala do našega piknik prostora ob reki Duoro, več kot 30 km iz mesta. In “sendvič” je bil še celo malo topel in proti vsem pričakovanjem še kar dober.

Dolina DuoroVozili smo se po dolini reke Duoro. Čeprav nas je navigacija vseskozi usmerjala na avtocesto, smo mi vztrajno vozili ob reki, saj nismo želeli zgrešiti opevanih vinogradov. Napaka! Skoraj 80 km smo prevozili po vijugasti cesti ob reki, vinogradov pa od nikoder … Začeli so se šele pri kraju Rogua. Nagrada za to vztrajnost so bili kilometri in kilometri hribov, zasajenih z vinsko trto vse od obale reke pa čisto do vrha. Ustavili smo se v kraju Pinhão. Mestece ni Proti Trancosunič posebnega, je predvsem poslovno središče.  Od zunaj je zanimiva le železniška postaja. Na fasadi tradicionalne ploščice prikazujejo dve pokrajini – Cachão da Valeira in železni most Ferradosa. Nato smo zapustili dolino reke Douro. Pokrajina se je hitro spremenila. Ni bilo več vinogradov, le še prostrani travniki z visokim vresjem in balvani. Po Trancosocelem dnevu vožnje smo prispeli v Trancoso.  Planota, na kateri je mesto, je na 870 m nadmorske višine. Takoj smo šli na večerni sprehod po majhnem srednjeveškem mestu, skritim za obzidjem. Labirint z ozkimi uličicami in kamnitimi hišami ima še dandanes srednjeveški pridih. Skozi mestna vrata Porta del Rei (na zahodu se vstopi skozi Porta do Prado) smo stopili za obzidje mesta (Muralha Medieval, ohranjeno srednjeveško obzidje dolgo 1 km). Šli smo na drugo stran mesta do srednjeveškega gradu Castelo Medieval z ohranjenim stolpom. V stari židovski četrti je Casa do Gato Preto in židovski kulturni center Isaac Cardoso s sinagogo. Zanimivost židovskih hiš je, da so imele dva vhoda – velikega v poslovni prostor v hiši, ter majhnega za vstop v zasebne prostore. Žal pa gre tudi to mesto spat s kurami … Mislili smo, da bomo lahko večerjali znamenite sladke ‘ocvrte sardine’ v Pastelaria O Trovador, pa je bila slaščičarna že zaprta. Spet nam ni preostalo drugega kot v hotelu prehrana iz nahrbtnika.

6. dan: Trancoso –  Serra da Estrela – Covilhã – Castelo Branco

GouveiaTranscoso nam je bil prejšnji večer tako všeč, da smo se odločili še za jutranji obhod. Za tem pa v gore, na potep po Zvezdnem gorovju v nacionalnem parku Serra da Estrela. Načrtovali smo pot v Seio, naCabeça do Velhoto na najvišji vrh Portugalske Torre, pa smo spet malo skrenili s poti. Ker je ‘nekdo’ želel najprej v Gouveio, pa ga je navigacija, ker se je zatipkal, odpeljala v napačno :-). Ampak ‘detour’ le ni bil zaman. Tako smo se lahko odpeljali mimo Cabeça do Velho, starčeve glave izoblikovane iz kamenja, po dolini Vale do Rossim do jezera. PSerra da Estrela - Rossimonovno odličen prostor za piknik z idilično hišico ob jezeru… Od jezera Rossim smo se peljali do vasi Manteigas in nato naprej po neopisljivo lepi ledeniški dolini Zêzere. Slikovita cesta se je vila po pobočju hriba in nam omogočala čudovite razglede po dolini.  Razen nekaj osamljenih starih kmečkih kamnitih hiš in obdelanih njiv, Vale do Zezereje narava povsem neokrnjena. Od vode in vetra zaobljeno skalovje, resasta trava z osamljenimi grmi in veliko temnomodrih jezer. Čudovito. Kar videla sem se na nekajdnevnem trekingu po tej lepi pokrajini, čeprav pohodnikov sploh ni bilo videti …

Torre1Dobro ohranjena asfaltna cesta vodi vse do vrha gore Torre, ki je s svojimi 1993 m najvišji vrh celinske Portugalske. Tik pred vrhom je v skale vklesan spomenik dobri gospe Zvezdnega gorovja (Senhora da Boa Estrela), na vrhu pa je stolp, ki so ga zgradili v začetku 19. stoletja samo zato, da bi s tem vrh presegel magičnih 2.000 m. Parkirali smo pri stolpu in se malo razgledali. To, da je cesta do vrha skoraj dvatisočaka, lahko zmede nas, ne more pa zmesti narave … Pihalo je kot za stavo in prinašalo ter odnašalo goste meglice, da se na trenutke ni videlo niti deset metrov daleč, spet naslednji trenutek pa je sijalo sonce! Pogreli smo se v trgovini z lokalnimi proizvodi, kjer je v mojem nahrbtniku kot vedno končal sir. Puloverja iz domače ovčje volne v pristnem alpskem slogu pa mi niso pustili kupiti :-).

CovilhaPod vznožjem gorovja, nekje 20 km niže po slikoviti cesti, je mesto Covilhã. Pogledali smo si trg Praca do Municipio z mestno hišo in se sprehodili po okoliških ulicah do cerkve Santa Maria, ki so ji leta 1940 nadeli slikovito fasado iz ploščic, nato pa se nam je mudilo do našega cilja za ta dan, mesta Castelo Branco. Glavno mesto province Beira Baxia je le 20 km oddaljeno od španske meje.

Jardim Do Paco EpiscopalMesto si zasluži svoje ime, saj so hiše večinoma odete v belo. Po glavni ulici smo šli do Jardim Do Paco Episcopal iz 18. stoletja, enem najlepših baročnih vrtov ob bivši škofovski palači, ki ga je naredil škof Joao de Mendonca. Nato smo šli še do križa Cruzeiro de Sao Joao iz 15. stoletja in na odlično večerjo v Retiro do Cacador (Rua Ruivo Godinho 15), kjer so nam postregli z divjačino po zelo ugodni ceni.

Po tako obilni in dobri večerji smo se morali še malo nadihati, zato smo se povzpeli na grad. V temi osvetljen grad je pričaral pravo romantično vzdušje za zaključek dneva.

7. dan: Castelo Branco – Elvas – Estremoz – Evora

Vozili smo se po rodovitnih valovitih ravnicah pokrajine Alentejo s številnimi gradovi in z značilnimi nasadi plutovcev. PlutovciNepregledna polja dreves z do krošnje obrezanim lubjem so prava paša za oči in pravo nasprotje gorski pokrajini prejšnjega dne.

PortalegreNajprej smo se ustavili v mestu Portalegre, si pogledali grad z razstavo bizarnih mask, se sprehodili po okolici in spili prvo jutranjo kavo. Še dobro, da nismo predolgo stali, saj bi bilo škoda vsakega izgubljenega trenutka pri ogElvas - Amoeira aqueductledu mesta Elvas. Ob vstopu v mesto nas je pozdravil ogromen petnadstropni akvadukt. Amoeira aqueduct, 7 km dolg zid, so gradili skoraj 100 let od 16. do 17. stoletja.

PaForte de Nossa Senhora da Graçarkirali smo blizu gradu, s katerega je lep razgled na sosednji ‘pentagon’, peterokrako utrdbo na vrhu hriba – Forte de Nossa Senhora da Graça. S svojo značilno vojaško arhitekturo iz 18. stoletja je utrdba na seznamu Unescove dediščine.

Zaradi svoje lege (10 km od meje s Španijo) se je moralo mesto Elvas v zgodovini večkrat boriti za svoj obstanek. ElvasPrve boje so bili že v času islama, spomin na ta čas pa je kamnit pranger pred mestnim obzidjem iz 9. stoletja.

elvas1Pohajkovanje po ozkih uličicah z večinoma snežno belimi hišami z rumenimi obrobami je bilo svojevrsten užitek. Večina hiš ima zelo nizka vhodna vrata, vse hiše so podobne, ulice pa okrašene z rožami in zelenjem. Ko pa smo zapuščali mesto, smo se skozi obzidje peljali skozi zanimiva barvna mestna vrata.

Po kakšni uri vožnje po romantični pokrajini z jezerci, nasadi plutovcev in prostranimi travniki, na katerih so se pasle krave, smo mimo manjšega akvadukta (ohranilo se je 9 km akvadukta, visokega 26 m) vstopili v Evoro. Še eno čudovito mesto, ki že dolga leta spada po Unescovo zaščito. Evora - Capela dos OssosOgledali smo si groteskno kapelico Capela dos Ossos v cerkvi Igreja Real de São Francisco. Stene in stebri kapelice so narejeni iz kosti in lobanj več kot 5-000 menihov. Nad vhodom v kapelo pa napis, v mojem prevodu se glasi nekako takole: “Kosti, ki ležimo tukaj, čakamo na tvoje.” Dobiš kar kurjo polt … 

EvoraNa drugi strani mesta je rimski tempelj Temple de Diana, le nekaj metrov stran pa ob Jardim Diana terasica z ledeno mrzlim pivom 🙂. Od tu smo šli mimo Museo de Evora in Catedrale de Evora do Universidade de Évora. Vreden ogleda je predvsem atrij starinske univerze, v učilnice pa si nismo upali preveč kukati, ker so imeli še predavanja, čeprav je bila ura že krepko čez sedem.

8. dan: Evora – Lizbona

Almendres CromlechZadnje dopoldne smo izkoristili za ogled megalitov nekaj kilometrov izven Evore, v bližini mesta Guadalupe – Almendres Cromlech. Do neolitskega najdišča se kar nekaj kilometrov pelješ po makedamski cesti (vendar je lepa), potem pa je še peš približno 15 minut.  Gre za eno večjih najdišč menhirov v Evropi in za največje na Iberskem polotoku. 95 menhirjev, postavljenih v elipso, izvira iz 4-5.000 let pred našim štetjem. Nekaj megalitov je vgraviranih, monolite, ki so ravno odrezani v višini prsi, pa predvidevajo, da so uporabljali za astronomska opazovanja. Sočasno smo si ogledali še Menhir of the Almendres. 4,5 m visok osamljen monolit, 1.400 m oddaljen od kompleksa, ob zimskem solsticiju kaže točno na sončni vzhod.

Vasco de GamaNa letališče smo se peljali čez reko Tajo preko mostu Vasco da Gama , ki je s svojimi 17 kilometri dolžine najdaljši most v Evropi.

Teden je čisto prehitro minil. Zdelo se mi je, da smo šele prišli, pa je bil že čas za vrnitev domov. Vsekakor pa bo nekoč tudi čas za vrnitev na Portugalsko, ker je čudovita!

Značke: , , , , , , , , , , , , , ,



komentarja 2 to “Raznolika, nikoli dolgočasna in čudovita Portugalska”

  1. Anja pravi:

    Živjo, jaz bi pa prosila za par nasvetov glede tega super potovanja – me lahko kontaktirate? Hvala 😉

    LP

  2. igor pravi:

    Pozdravljeni

    Za letošnje počitnice nameravamo z družino na Portugalsko. Prosil bi vas za kakšen nasvet.

    Hvala l.p. Igor

Posredujte mnenje

Uporabite lahko naslednje oznake: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>